V omari imam kar lepo zbirko filmov, serij in koncertnih nastopov nekaterih od svojih najljubših izvajalcev, a že leta le še  čepi tam. Na srečo se vsaj ne praši, ker ima omara steklena vrata. Nekje na drugem kupu so še vsi filmi, ki so bili priloženi tem ali onim revijam. Ostajajo pa tam, nedotaknjeni, ker se preprosto ne morem več pripraviti, da bi (prostovoljno) gledal karkoli v kvaliteti slike, slabši od visoke razločljivosti. Naj bo film še tako dober in bi ga pogledal še enkrat, ga raje poiščem na kakšnem drugem viru, kjer dobim HD. Še najbolj mi je škoda koncertov, ker je ta zvrst s prehodom iz fizičnih nosilcev na pretočni video pretežno izginila. Sem ter tja se najde kakšen, pa še ta ali oni glasbeni dokumentarec, vendar so redki in naključni. Z veseljem bi kdaj spet plačal kakšen evro za kak novejši »gig«, ampak tega ni nikjer.

Filmski DVD-ji so imeli morda celo najkrajšo življenjsko dobo od vseh nosilcev z zabavno vsebino.  Še kasete, tako avdio kot video, so bile verjetno relevantne daljši čas. Ali pa vsaj podobno dolgo. Teh na srečo v Jugi in v začetkih Slovenije še nismo tako množično kupovali kot kasneje DVD-je, sicer bi nas zabavna industrija naplahtala že večkrat zapored. Prav zato nikoli nisem šel nabirat še ploščkov blu-ray in pravzaprav niti predvajalnika nisem imel, dokler ni jeseni 2016 prišel Xbox One S, ki zna predvajati nosilce UHD blu-ray. Niti teh nimam veliko, bolj za vzorec, da lahko od časa do časa kakšnega uporabim za testiranje katerega od novih televizorjev. Vedno pa se mi je zdelo, da bi z »modrimi žarki« še enkrat neupravičeno poklanjal studiem denar za nekaj, kar sem v bistvu že plačal, ali pa znova metal evre v črno luknjo, saj bi bila raje prej kot slej tehnologija znova preživeta.

Razen bolj proti koncu, ti filmi, sploh pa koncerti, niti niso bili ravno poceni. Zato se mi je pri blu-rayjih vse skupaj zdelo še toliko bolj nesmiselno in neumno. Tudi glasbene zgoščenke mi ležijo nekje v omari ali predalih, ampak te sem vsaj spravil v (spodobno) obliko mp3 in jih lahko še vedno poslušam, če se mi zahoče, četudi pretežno uporabljam naročniško storitev. Pa naj kdo ne začne z umetnim zviševanjem razločljivosti (»upscaling«), ker če pik ni, jih pač ni. Pri sliki gremo skozi povsem drugačen cikel kot pri glasbi. Pri slednji smo že takoj ob prehodu na digitalno obliko dobili pravzaprav najboljšo kvaliteto (množične tehnologije) do zdaj in vse, kar imamo v osebnih arhivih, je več kot uporabno in bo bolj ali manj večno, samo v pravi format za predvajanje na aktualnih napravah bo treba zadevo pretvoriti. Pri sliki lahko kaj takega trdimo šele od HD naprej, določene vsebine pa bi še raje imel 4K (HDR).

Skoraj nobenega dvoma ni, da za zdajšnjo generacijo blu-rayjev ne bo več novih ploščkov, če pa že, pa bodo za kakšen točno določen namen. Vsekakor smo kolektivno prešli na pretakanje vsebin od nekod, če temu rečemo oblak, naročniška storitev ali kako drugače. Mogoče res nismo lastniki tega, za kar plačujemo, pa nisem prepričan, da je to v resnici slabše od prejšnje realnosti. Kaj mi pomaga, da sem lastnik stotih DVD-jev, ki jih nikoli več ne bom nikamor vtaknil in ki jih tudi ne morem spraviti v kakšno drugo obliko, ki bi me zanimala? Tudi kupovanje v povsem digitalni, »oblačni« obliki se mi ne zdi smiselno. Preveč je omejeno na določen ekosistem in prevelika je možnost, da čez deset let ne bo več Googleva Playja ali Applovih iTunesov, da bi kupljeno sploh lahko še pogledal. Ne pravim, da se bo to zgodilo, povsem ničelna pa ta možnost tudi ni. Poleg tega mi ne nihče ne bo pretvoril nakupa HD v 4K, denarce bom moral pokazati še enkrat, brez popusta, verjetno bo znesek še višji. Zato se mi konec koncev naročnine, dokler so cene zanje zmerne, jih izberem pametno in lahko v njih uživa še kdo drug poleg mene, zdijo za zabavne vsebine povsem ustrezen model. Dokler imam, lahko v vsem uživam v najboljši kakovosti, ki jo ponujajo, ko nimam, pa sem na istem kot s tistimi ploščki v omari.   

The post KONEC DEKADE: Filmski DVD-ji so bili proč vržen denar appeared first on Tehnozvezdje.

»Nova« konzola bo imel vgrajen terabajtni trdi disk, igre pa bo mogoče nameščati samo iz oblaka, iz Microsoftove spletne trgovine. Tako jih je verjetno že doslej pridobivala večina igralcev, a v fizičnih trgovinah so še igre na ploščkih, s katerimi si lastniki »digitalnih« Xboxov ne bodo mogli prav nič pomagati. Priporočena cena za konzolo in tri igre (Forza Horizon 3, Minecraft in Sea of Thieves) bo 250 dolarjev oz. evrov in v Microsoftu zagotavljajo, da bo razlika med Xboxom One S s pogonom in tem brez vedno vsaj 50 dolarjev. Kar bi moralo pomeniti, da bo novinka stala manj kot dvesto evrov, za kolikor je že zdaj mogoče najti klasično izvedbo, prav tako s terabajtnim diskom, kajti osnovna s 500-gigabajtnim se je bolj ali manj poslovila. Ob igrah, ki večinoma zasedajo med 50 in 100 gigabajti, lahko tudi več, je terabajt prostora fino imeti. Res pa se da priključiti zunanji disk in rešiti prostorske težave.

Za prihodnjo generacijo Microsoft snuje še precej bolj neposreden premik v oblačno igričarstvo, malo v slogu Googla in njegove vizije Stadia, pri kateri naj bi igre v celoti tekle na oddaljenih strežnikih in jih bo menda mogoče igrati na kakršni koli napravi, zmogljivi ali povsem običajni. Tudi zato verjetno poskus z Xbox One S All-Digital Edition. Hkrati pa je dejstvo, da ploščki izginjajo in da se Blu-ray nikoli ni prijel tako, kot so se pred njim DVD-ji. Slednje niti slučajno ni presenetljivo, iz najmanj dveh razlogov. Najprej zaradi razmaha naročniških storitev pretočnega videa, ki so skupaj z dovolj hitrim internetom pretežno odpravile potrebo po kupovanju filmov in ostalih vsebin v trgovinah. Potem pa še zato, ker se tisti z obsežno zbirko DVD-jev počutimo rahlo trapasto, saj smo vanjo investirali precej, zdaj pa imamo na policah obilo vsebin v kakovosti, ki že nekaj časa niti približno ne ustreza več našim merilom, saj je že polna visoka razločljivost komaj dovolj dobra. Še enkrat kupovati nekaj, kar bo prav tako dokaj kmalu le še tehnološka zapuščina, je precej nesmiselno. Odkar imam Xbox One S, sem nabavil peščico naslovov 4K HDR na ploščkih UHD Blu-ray, ki jih bo tudi čez čas veselje pogledati.

Veliko vprašanje pa je, na čem jih bom sploh lahko gledal. Dokler bom imel trenutno konzolo in bo delovala, ne bo težav. Naslednja pa ni več nujno, da bo sploh karkoli sprejela vase in vrtela. Ironija pri tem je, da se je ta Xbox od glavnega konkurenta Playstationa 4 najbolj razlikoval prav v tej lastnosti. Za enako ceno je bil še čisto spodoben filmski predvajalnik, toda omenjeni ploščki so ostali popolna niša, tudi zato, ker posamezen naslov stane 30 evrov ali več, kar je popolnoma previsoka cena za večino potencialnih gledalcev. Tako se je nazadnje izkazalo, da je Microsoft že dvakrat precej udaril mimo, najprej pri izvirnem Xboxu One in nato še pri One S, kajti Sony se je popolnoma osredotočil na igričarsko plat in pustil ob strani hišno (televizijsko) zabavo ter zmagal v tej generaciji. V naslednji, ko bo v ospredju oblak, pa mogoče lahko vidimo kakšen zasuk.

The post Xbox brez optičnega pogona naznanja nove čase appeared first on Tehnozvezdje.