KONEC DEKADE: Filmski DVD-ji so bili proč vržen denar
Matjaž Ropret 15. januarja 2020 ob 10:11

Ne spomnim se točno, kdaj sem kupil zadnji film ali koncert na DVD-ju, ali je bilo to v prejšnjem desetletju (med 2010 in 2019) ali morda še v enem prej. V vsakem primeru pa bi bilo z današnjega vidika vseeno, če ne bi nikoli nobenega.

V omari imam kar lepo zbirko filmov, serij in koncertnih nastopov nekaterih od svojih najljubših izvajalcev, a že leta le še  čepi tam. Na srečo se vsaj ne praši, ker ima omara steklena vrata. Nekje na drugem kupu so še vsi filmi, ki so bili priloženi tem ali onim revijam. Ostajajo pa tam, nedotaknjeni, ker se preprosto ne morem več pripraviti, da bi (prostovoljno) gledal karkoli v kvaliteti slike, slabši od visoke razločljivosti. Naj bo film še tako dober in bi ga pogledal še enkrat, ga raje poiščem na kakšnem drugem viru, kjer dobim HD. Še najbolj mi je škoda koncertov, ker je ta zvrst s prehodom iz fizičnih nosilcev na pretočni video pretežno izginila. Sem ter tja se najde kakšen, pa še ta ali oni glasbeni dokumentarec, vendar so redki in naključni. Z veseljem bi kdaj spet plačal kakšen evro za kak novejši »gig«, ampak tega ni nikjer.

Filmski DVD-ji so imeli morda celo najkrajšo življenjsko dobo od vseh nosilcev z zabavno vsebino.  Še kasete, tako avdio kot video, so bile verjetno relevantne daljši čas. Ali pa vsaj podobno dolgo. Teh na srečo v Jugi in v začetkih Slovenije še nismo tako množično kupovali kot kasneje DVD-je, sicer bi nas zabavna industrija naplahtala že večkrat zapored. Prav zato nikoli nisem šel nabirat še ploščkov blu-ray in pravzaprav niti predvajalnika nisem imel, dokler ni jeseni 2016 prišel Xbox One S, ki zna predvajati nosilce UHD blu-ray. Niti teh nimam veliko, bolj za vzorec, da lahko od časa do časa kakšnega uporabim za testiranje katerega od novih televizorjev. Vedno pa se mi je zdelo, da bi z »modrimi žarki« še enkrat neupravičeno poklanjal studiem denar za nekaj, kar sem v bistvu že plačal, ali pa znova metal evre v črno luknjo, saj bi bila raje prej kot slej tehnologija znova preživeta.

Razen bolj proti koncu, ti filmi, sploh pa koncerti, niti niso bili ravno poceni. Zato se mi je pri blu-rayjih vse skupaj zdelo še toliko bolj nesmiselno in neumno. Tudi glasbene zgoščenke mi ležijo nekje v omari ali predalih, ampak te sem vsaj spravil v (spodobno) obliko mp3 in jih lahko še vedno poslušam, če se mi zahoče, četudi pretežno uporabljam naročniško storitev. Pa naj kdo ne začne z umetnim zviševanjem razločljivosti (»upscaling«), ker če pik ni, jih pač ni. Pri sliki gremo skozi povsem drugačen cikel kot pri glasbi. Pri slednji smo že takoj ob prehodu na digitalno obliko dobili pravzaprav najboljšo kvaliteto (množične tehnologije) do zdaj in vse, kar imamo v osebnih arhivih, je več kot uporabno in bo bolj ali manj večno, samo v pravi format za predvajanje na aktualnih napravah bo treba zadevo pretvoriti. Pri sliki lahko kaj takega trdimo šele od HD naprej, določene vsebine pa bi še raje imel 4K (HDR).

Skoraj nobenega dvoma ni, da za zdajšnjo generacijo blu-rayjev ne bo več novih ploščkov, če pa že, pa bodo za kakšen točno določen namen. Vsekakor smo kolektivno prešli na pretakanje vsebin od nekod, če temu rečemo oblak, naročniška storitev ali kako drugače. Mogoče res nismo lastniki tega, za kar plačujemo, pa nisem prepričan, da je to v resnici slabše od prejšnje realnosti. Kaj mi pomaga, da sem lastnik stotih DVD-jev, ki jih nikoli več ne bom nikamor vtaknil in ki jih tudi ne morem spraviti v kakšno drugo obliko, ki bi me zanimala? Tudi kupovanje v povsem digitalni, »oblačni« obliki se mi ne zdi smiselno. Preveč je omejeno na določen ekosistem in prevelika je možnost, da čez deset let ne bo več Googleva Playja ali Applovih iTunesov, da bi kupljeno sploh lahko še pogledal. Ne pravim, da se bo to zgodilo, povsem ničelna pa ta možnost tudi ni. Poleg tega mi ne nihče ne bo pretvoril nakupa HD v 4K, denarce bom moral pokazati še enkrat, brez popusta, verjetno bo znesek še višji. Zato se mi konec koncev naročnine, dokler so cene zanje zmerne, jih izberem pametno in lahko v njih uživa še kdo drug poleg mene, zdijo za zabavne vsebine povsem ustrezen model. Dokler imam, lahko v vsem uživam v najboljši kakovosti, ki jo ponujajo, ko nimam, pa sem na istem kot s tistimi ploščki v omari.   

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja