Napadi na 16-letno Greto Thunberg so vsaj na meji, če ne celo prek meja dobrega okusa. Njej je vsaj jasno, kam gre svet zaradi pretiranega izkoriščanja ter predvsem pohlepa, ko si nasprotna stran na veliko zatiska oči. Zadnjič sem celo prebral, da ne bo Gretin socializem rešil sveta, temveč visokotehnološki kapitalizem. Mar res? Amazon in Uber na veliko izkoriščata delavce. Ameriška tehnološka podjetja poceni zaporniško delovno silo. Apple in bratovščina išče ustvarjalne načine, kako plačati čim manj davka, da lahko sedijo na vse višjem kupu gotovine. Ko uničujejo Afriko in ostali nerazviti svet zaradi surovin in prostora za odlaganje smeti. Ta podjetja naj bi nas rešila? Ne ga biksat, no! Od politikov pa tudi ne moremo česarkoli pričakovati, saj so razen redkih izjem, zlizani s kapitalom.

Evropska komisija je na začetku tedna objavila pravila, ki se jih bodo morali po letu 2021 držati izdelovalci potrošniške elektronike, če bodo hoteli izdelke prodajati v EU. Poleg daljše življenjske dobe bodo morali izdelovalci do 10 let, verjetno od konca prodaje, zagotavljati rezervne dele. Pravila med drugim veljajo za televizorje, pralne stroje, pomivalne stroje, luči in hladilnike. Ocenjujejo, da bodo ukrepi skupaj s pravili za podeljevanje energijskih nalepk, sprejetimi marca, do leta 2030 zaslužni za 167 TWh nižjo porabo energije. To tudi pomeni za 46 milijonov ton manj v ozračje izpuščenega CO2 oziroma do 150 evrov letnega prihranka družine na račun nižje porabe električne energije.

Nove zahteve glede popravil bodo podaljšala življenjsko dobo naprav, ki se danes rade predčasno pokvarijo,

je prepričana Monique Goyens, generalna direktorica BEUC, Evropskega združenja potrošnikov.

Kako bo slovenska družina letno privarčevala 150 evrov, glede na dejstvo, da je porabe elektrike manjša postavka na mesečnem računu, bo zanimivo opazovati. Nikomur pa tudi ne pade na pamet, da bi se pozabaval s kavljem 22. Razlika v strošku porabljene energije v korist novejšemu in bolj varčnemu stroju največkrat ne odtehta višje cene, ki jo izdelovalec zahteva. Zakaj bi nekdo plačal za pralni ali kateri drugi stroj več, če se to ne bo hitro poznalo na družinskem proračunu? Z evropskimi ukrepi pa niso zadovoljni tudi člani gibanja »pravica do popravila«. Izdelovalci bodo morali zagotavljati rezervne dele ter naprave oblikovati, da jih bo mogoče popravljati s standardnimi orodji, vendar jim je uspelo vsiliti prepričanje, da lahko to počnejo le profesionalni serviserji, ne pa uporabniki sami. To pa ne preprečuje izdelovalcem, da bi še naprej nadzirali servise, pogojevali cene rezervnih delov in servisnih ur. Bo pa vsaj mogoče nekatere naprave popraviti. Danes so potrošniki, ker ne najdejo nekoga, ki bi okvaro znal popraviti ali pa je cena previsoka, prisiljeni staro zavreči in kupiti novo.

Glavna zamera pa so naprave, ki se jih ukrepi tičejo. Kje so pametni telefoni, prenosni zvočniki ter na splošno naprave zabavne elektronike? Teh največ zmečemo v smeti, pa se z njihovo dolgotrajnostjo sploh ne ukvarjamo. Med izdelavo potrošijo veliko energije in virov, v uporabi so najkrajši čas, recikliranje pa je oteženo. Zakaj se torej ne pogovarjajo o tem, namesto ukvarjanja z napravami, ki imajo že zdaj daljši čas uporabe, jih je preprosteje popravljati, predvsem pa jih je mogoče zaradi manj kompaktne izdelave tudi v večji meri reciklirati! Ne mislim, da bi morali prenehati izdelovati tanke in kompaktne naprave, modularne se namreč niso obnesle, dovolj bi bilo, če bi pri snovanju novih upoštevali tudi zahteve popravljanja in recikliranja. Prvi korak bi lahko bilo desetletno zagotavljanje strokovne menjave baterije po pošteni ceni in ne po umetno napihnjeni, da raje kupimo novega, kot da bi staremu dali še nekaj let življenja. 

Po moje ukrep evropske komisije ne bo imel učinka! Žal pa se tudi ne morem sprijazniti z morebitnim opravičilom, da gre za prvega, drugi pa bodo sledili. Kdaj? Na splošno vse preveč zadev prelagamo ali pa izdelovalcem podarjamo dolga prehodna obdobja. Pa saj so oni zakuhali težavo, oni so začeli izdelovati manj dolgožive naprave. Nekatera podjetja ne vidijo težave, če Google tako rekoč preko noči prepove uporabo storitev Huaweiju, ko pa je treba zmanjšati izpuste, prenehati uporabljati plastiko, izdelovati manj potratne naprave in podobno, tedaj vedno zahtevajo in pričakujejo leta za prilagajanje. Če je nekaj dokazano slabo, potem naj takoj prenehajo. Nismo menda mi krivi, da ves čas iščejo nove načine, kako zaslužiti več in hkrati čim več prihraniti, tudi če se izkaže za napačno, nevarno, neetično ali kako drugače neprimerno. 

The post Pravica do popravila: Iz EU veliko praznih besed in zamujenih priložnosti! appeared first on Tehnozvezdje.

V svetu že vrsto let deluje gibanje, ki se zavzema za pravico po popravljanju naprav (pa tudi programov in storitev), a tehnološki velikani v njih vidijo tehno-teroriste. Za nebodijihtreba, ki bi radi uničili tako težko pridobljeno tehnološko utopijo ter pravila, ki so jih postavili. Po domače povedano, napravo lahko kupiš, mimogrede vse glasnejše so ideje, da bomo podobno kot programe in storitve, kmalu morali najemati tudi »hardver«, popravijo pa jo lahko le pooblaščeni serviserji in to po cenah, ki jih določijo izdelovalci. Bog ne daj, da bi jo kupec popravil sam ali odnesel v mali servis v soseski. Na različne načine se proti temu borijo. Med drugim, da naprav ni mogoče razdreti brez posebnega orodja, da navodila za popravila niso splošno dostopna, da rezervnih delov ni ali pa jih ni mogoče kupiti na prostem trgu ter da programska koda ni na voljo. Programi ter strojna zasnova naprav je zaščitena vsaj z avtorskim pravom, če ne celo patentnim, zatorej je vsako brkljanje po njej kaznivo dejanje? Ideje, da bi moralo biti drugače, so pričakane na nož. Kje so časi, ko je morala imeti vsaka elektronska naprava na hrbtišču nalepljeno električno shemo, sosed pa je popoldne pošraufal avto, da je bilo vzdrževanje cenejše. Aja, to so bili svinčeni časi socializma, ko so zatirali vse po vrsti.

Zagovorniki pravice popravljanja se trudijo pravico vključiti v pravni red, ker bodo le tako lahko izdelovalce prisilili, da bodo navodila za popravila splošno dosegljiva, rezervni deli ter orodja za popravljanje pa na voljo po pravični ceni. Vsakič, ko je že videti, da jim bo celo uspelo, se izkaže nasprotno. Lobisti izdelovalcev prepričajo lokalne politike, da glasujejo proti predlogom, pri čemer jih ni sram lagati in groziti. »Če boste sprejeli predlagani zakon, potem bo vaša država postala leglo hekerjev, ki bodo uničevali vse, kar jim bo prišlo pod roke«. Ali pa: »Če sprejmete zakon, potem bomo takoj nehali prodajati naše izdelke«. To je menda običajna Applova grožnja. Pa pritiče podjetju, ki se ima za dobro in zavezano napredku človeštva? Po moje ne, ker če nič drugega, se mi zdi primitivno tako groziti. Ampak s tem bodo nadaljevali. Nočejo, da bi bil zakon sprejet kjerkoli v »svobodnem« svetu, kajti potem bo postal presedan. In zato je padel tudi predlog v kanadskem Ontariu.

Oholo (in agresivno) vedenje globalnih tehnoloških velikanov, ko gre za njihove pravice nasproti pravicam potrošnikov, pa ne pelje nikamor in se bo moralo enkrat končati. A se ne bo, če ne bomo začeli razmišljati s svojo glavo. Tudi glede filtriranja informacij, s katerim nas obmetavajo ter razumevanjem, kaj od tega je res in kaj ne. Tipičen primer je fotografiranje s pametnimi telefoni. Gotovo je zelo napredovalo, vendar ni na ravni profesionalnih zrcalno refleksnih fotoaparatov in dragih svetlobno močnih in kakovostnih objektivov. Predvsem pa moramo enkrat za vselej prenehati s pretiranim potrošništvom. Nobene potrebe ni, da telefone menjamo na vsaki dve leti. Naj nam raje omogočijo zamenjavo baterije, žal je tako, da ta najprej odpove, je pa tudi razumljivo glede na njeno funkcijo in princip delovanja, po poštenih cenah in ne oderuških. Dolgoživost naprav, preprosto in ceneno popravljanje je dobro za okolje, pa tudi za globalno ekonomijo. Zanikanje je kot zanikanje globalnega segrevanja. Mogoče ga še ne občutimo, a nas bo enkrat zaradi tega še močno bolela glava.

The post Možgani nam bodo otopeli, če jih ne bomo uporabljali appeared first on Tehnozvezdje.

Ne želimo pozabiti

Civilizacija sloni na dosegljivosti velikih, poceni in »popolnih« digitalnih pomnilnikov. Bodo ti neskončno ohranjali digitalni spomin ali jih bo čez nekaj let zagrnila elektronska pozaba? Obe možnosti sta enako verjetni, saj proizvajalci pomnilnikov, zaradi hitrega razvoja teh in poslovnih interesov, niso nič naredili za dolgoročno shranjevanje. Najprej smo imeli diskete – skozi čas so se manjšale, kar je pomenilo, da manjši pogon ni mogel brati starejših, fizično velikih disket. Prisiljeni smo bili podatke z velikih prenesti na manjše. Morda imate doma še kakšno disketo. Kam pa jo lahko vtaknete oziroma kako lahko z nje preberete podatke? Skoraj nemogoče, če po čudežu nimate ustreznega pogona – in na računalniku operacijskega sistema, ki podpira disketni pogon. Nato so prišli zapisljivi optični mediji. Dejali smo, to je to. Večno hranjenje. Pa ni. Plošče imajo veliko krajši rok trajanja, kot bi si lahko mislili na prvi pogled. Vilinske plošče so skoraj večne, zapisljivi optični mediji pa daleč od tega. Organski premaz ni večen, in ko ta razpade, je plošča za v smeti. Danes se zanašamo na USB-ključke. Ti trajajo dlje, a še vedno niti približno toliko kot informacije, vklesane v kamen, vžgane v glinene plošče ali napisane na papir. Pomnilnik pa ni edina težava. Prav posebna neumnost so formati datotek. Ti se namreč tudi razvijajo, spreminjajo in marsikatera nova programska oprema ne zna več prebrati formatov programov izpred nekaj desetletij. Oziroma so za to potrebne posebne naprave.

Obsojeni smo na redno prepisovanje digitalne zgodovine na nove tipe pomnilnikov.

Ni pa nujno, da moramo to početi sami. Odgovor ponuja hranjenje v internetu oziroma uporaba storitev za hranjenje podatkov v oblaku. Ponudnik skrbi, da so datoteke na varnem, da so arhivirane, in svoj sistem nadgrajuje z novimi tehnologijami. Ne bi moglo biti bolje. Pa je res? Prvi problem je prostor, ki nam ga ponujajo. Brezplačni prostor je veliko premajhen, da bi v njem hranili fotografije in video posnetke. Torej bo treba plačati. Nič lažjega, saj cene niso pretirane. Ko bi bilo tako preprosto! Premik podatkov na tuje strežnike ne prinaša le zadreg, povezanih z ohranjanjem zasebnosti, temveč tudi nedorečenost politike ponudnikov. Kdo ima lahko dostop do podatkov po smrti uporabnika (digitalno dedovanje) in kakšna so zagotovila, da bodo podatki ohranjeni, tudi če ponudnik propade? Kar je v svetu spletnega podjetništva pogosto. Dodatno zadrego povzroča dejstvo, da ima večina tovrstnih ponudnikov svoje strežnike v Združenih državah Amerike, kjer so zakoni, kako lahko do podatkov pridejo oglaševalci, policija in varnostne organizacije, precej liberalnejši od evropskih. Strategije hranjenja podatkov se bodo verjetno oblikovale šele čez nekaj let, ko se bo iztekel rok trajanja današnjih nosilcev podatkov in bo odmevno propadlo nekaj ponudnikov oblačnih storitev. Streznitev bodo prinesle šele prve resne podatkovne katastrofe. Šele takrat se bomo resneje lotili razmišljanja o potrebi po enostavni dolgotrajni hrambi podatkov.

Idealna hramba

Do takrat pa je vsak prepuščen sebi in oglaševanju ponudnikov tehnologij, storitev, izdelkov. Idealne hrambe ni, so le boljši oziroma slabši približki tej. Pomembni pa sta tudi enostavnost in hitrost arhiviranja podatkov ter da nam ta proces ne požre preveč živcev in časa. Kaj pa denar? Kolikor denarja, toliko muzike. Najbolj neprimerna se nam zdi razpršenost datotek po množici storitev in nosilcev, kajti tudi če smo še tako redoljubni, hitro pozabimo, kje je katera datoteka. Mučno je tudi iskanje arhivskih nosilcev, vedno ko se nam zahoče pogledati fotografsko doživetje počitnic izpred nekaj let. Drugače povedano: datoteke naj bodo ves čas enostavno dosegljive, kar samodejno pomeni, da je trdi disk za njihovo hranjenje najbolj primeren. Vendar ne diski, ki jih imamo v računalnikih na domačem omrežju, saj se bomo spet spoprijeli s problemom razpršenosti ter dovoljenji za dostop in iskanje. Bolje si je omisliti, če to dopušča družinski proračun, na omrežje priključen omrežni disk (NAS). Priporočljivejše je diskovno polje z dvema enakima diskoma (RAID), kjer so podatki hkrati zapisani na obeh (zrcaljenje). Če odpove en disk, podatki niso izgubljeni, in ko ga zamenjamo, imamo spet na voljo razmeroma varen sistem hranjenja, datoteke pa so nam vedno dosegljive. Z malo truda lahko takšen strežnik NAS odpremo tudi v internet, kar pomeni, da si naredimo lastni oblak in do datotek dostopamo od koder koli in iz katere koli naprave.

Redno vzdrževanje strežnika NAS in po potrebi menjavanje diskov nam zagotavlja dokaj varen sistem, vendar to še ne pomeni, da lahko pozabimo na arhiviranje v bolj klasični obliki. Vsak varnostni strokovnjak vam bo rade volje razkril dodatna varnostna priporočila: redno kopiranje vseh podatkov na zunanji nosilec (na primer zunanji disk) in hranjenje tega pri prijatelju, v primeru da vam vlomijo v stanovanje ali pa vam hišo uniči požar. Vse pogostejši so tudi nasveti, naj pomembne datoteke hranimo v oblaku, kjer zanje skrbijo strokovnjaki, ki se na hrambo podatkov spoznajo precej bolje kot običajni uporabniki.

Ne moremo vam ponuditi dokončnega odgovora na vprašanje, kako zanesljivo poskrbeti za preživetje digitalnih podatkov. Ne priporočamo vam tudi, da se takoj odločite za strežnik NAS. Strošek njegove uporabe odtehta le, če imate res veliko pomembnih podatkov. Prvi korak je preprostejši (in cenejši). Kupite si zunanji disk in redno nanj kopirajte vse datoteke iz računalnika ali računalnikov, ki jih imate doma. Kljub zavedanju o pomenu arhiviranja pa se tega po neuradnih ocenah loti manj kot desetina vseh uporabnikov elektronskih naprav.

The post Slikarije jamskih ljudi so preživele deset tisočletij, moje digitalne fotografije pa … appeared first on Tehnozvezdje.