Ni vse zlato, kar se sveti na netu!

Prav tako pa ne pomeni, da je že v osnovi slabo vse, kar preveč agresivno tržijo prek Googla ali družbenih omrežij. Kakšno leto nazaj je bilo podobno s storitvijo LetGo, ki mimogrede ni propadla in še vedno deluje, niti približno pa ni dosegla pričakovanega. Zdaj podoben cirkus zganjajo s trženjem storitve digitalne banke Revolut.

Še pomnite, ko je prva informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar uporabljala krilatico, da svet ni en, temveč sta dva? Že tedaj se mi je dozdevalo, da ni prava, saj so jo nekateri razumeli na neprimeren način. V digitalnem svetu se lahko obnašam drugače, kot v resničnem. Kajpada je svet samo en, to so spoznali tudi samooklicani strokovnjaki za »internet« in posledično je tudi vzorec obnašanja en sam. Ta pa velja oziroma naj bi veljalo v vseh vidikih človeškega življenja. Ampak eni tega še vedno niso popolnoma osvojili. Na družbenih omrežjih delijo vsako še tako neumno reklamno sporočilo, ki njim osebno obljublja koristi ali pa označujejo prijatelje, ker jim objava zapove, naj označijo tiste, za katere menijo, da bi jim objavljeno koristilo. Pa če je na sliki lepo grajen/grajena, ali pa gre za kaj drugega. Spomnite, svet je samo en in opisano ni nič drugega, kot so bila pred dobo interneta verižna pisma ali skrivnostno povabilo na ekskluzivno srečanje, kjer so ti vsiljevali včlanitev v sheme verižnega marketinga. Kdor je smetil nekoč, smeti tudi zdaj, pa če prizna ali ne.

Zdaj pa k Revolutu. Ni prevara in ni slaba storitev, a po drugi strani tudi ni svetlobna leta daleč pred podobnimi, ki jih poznamo. Primera sta digitalna banka N26 ali slovenska storitev mBills. O tej sem že pisal ter povedal, kaj me moti, in če Revolut primerjam z njo, obe zahtevata nalaganje denarja na račun, potem mi je vseeno bolj pri srcu. Ne zato, ker bi nudila več, temveč ker je narejena pri nas. Žal pa lahko ravno to pri nekaterih sproži zavoro. Jugoslovanske miselnosti, da je tuje tudi vedno boljše, žal še nismo v celoti izkoreninili. Je pa tudi res, da je mBills lokalno usmerjen, Revolut pa je globalna storitev s sedežem v Veliki Britaniji. Ne vem, ali je to dobro ali slabo v luči Brexita.

Gre pa takole. Naložiš aplikacijo, se registriraš, pošlješ fotografijo potnega lista ali osebne izkaznice, potem pa dobiš virtualno kartico, recimo temu možnost plačevanja iz aplikacije na pametnem telefonu, bančni račun v Veliki Britaniji (IBAN), debetno kartico Mastercard ali Visa (po želji) pa nato pošljejo po pošti na vpisani naslov. Tako kot pri mBillsih je tudi tu kartica predplačniška, kar pomeni, da lahko z njo plačaš le največ tolikšen znesek, kot je stanje na računu, sprejemajo jo skoraj povsod, plačuješ pa lahko tudi na spletu. A prej moraš plačevanje na spletu v aplikaciji dovoliti.

Čemu torej še ena kartica? Revolut ima dve plačljivi storitvi, vendar bo brezplačna zadostila potrebam večine uporabnikov. Nima sicer kreditne kartice, ampak tudi debetna je v redu, še posebej za zapravljivce, ki se težko disciplinirajo in porabijo le toliko, kot zaslužijo. V primerjavi z mBillsi se mi zdi boljša za uporabnike, ki bodo z njo večinoma »operirali« v tujini. Za določen mesečni znesek (200 evrov) pri dvigovanju denarja v tujini ni provizije, pa tudi tečajne razlike so med delovnimi dnevi ugodne. Nastavimo lahko, da del denarja na računu sistem pretovori v drugo valuto na določen dan ali ko doseže menjalno vrednost, ki jo vnesemo. Pozabljivci, ki tega niso naredili in bi radi menjali med vikendom, pa naj se sprijaznijo z manj ugodnim menjalnim razmerjem. Tako, kot sami lahko na račun nakazujete denar, vam ga lahko tudi drugi, kar ima malo prednosti, ko vam ga nakazujejo tujci. Da pa bi se zaradi tega izognili radarju davčnega urada, pa je malo verjetno.

Tovrstne storitve so sicer dobrodošle, čeprav se mi zdi, da našega finančnega trga niso niti za milimeter premaknile. Banke še vedno računajo, karkoli hočejo, dvigujejo tarife, večina pa se tudi kaj dosti ne trudi, da bi stopila v korak s časom. Veliko večja verjetnost je, da boste lahko kartico Revolut (podobno kot mBillsovo) prej vključili v Applov, Googlov ali kateri tretji plačilni sistem, kot kartice večine slovenskih bank. Prav tako te še vedno računajo članarine vsaj za plačilne kartice, pa zato česa res uporabnega ne nudijo, da ne govorimo o dodatkih za obveščanje prek kratkih sporočil in tako naprej. Včasih se mi zdi, da se obnašajo, kot da smo mi tu zaradi njih in ne obratno. Bodimo veseli, da imamo banke?

Veliko vprašanje pa je, kaj bo prinesel »jutri«. Namreč, potreba po nalaganju denarja, ki mene drastično moti, naj bi v doglednem času padla zaradi evropske zakonodaje, ki preprosto povedano zapoveduje bankam, da se odprejo in mi omogočijo, da svoj račun pri njih neposredno povežem z omenjenimi finančnimi storitvami. Tedaj bo mukotrpno nalaganje ter skrb, da je na računu vedno dovolj denarja, postalo stvar preteklosti. Kaj pa se bo potem zgodilo z omenjenimi storitvami? Bodo še vedno brezplačne in brez provizij? Zagotovo, vsaj dokler ne bodo pridobile dovolj strank ter se hkrati prepričale, da so ti postali odvisni. Potem pa bodo počasi začeli z zaračunavanjem. Na začetku malo in le za nekatere možnosti, kasneje pa bo vse odvisno od trže tekme, doseženih položajev ter zahtev zdajšnjih investitorjev, ki jim omogočajo delovanje. Na dolgo in široko nas lahko prepričujejo, da ne bo tako, ker niso banke. A so. Pa če še tako ožiš definicijo banke!