Znamka AOC verjetno misli, da ima smiselno nomenklaturo za svoje monitorje, vendar jo brez razlage malokdo razume. Če prav interpretiram, Q pomeni ploski zaslon z razločljivostjo QHD (2560 x 1440), medtem ko imajo ukrivljeni oznako CQ. Za 27 je jasno, da predstavlja diagonalo (v palcih), G4 četrto generacijo teh monitorjev, X pa dotični model (zakaj X, ne npr. Y ali Z, ne vem), kajti v ponudbi so oz. bodo še drugi, z drugačnimi črkami, tako cenejši kot dražji. Dotični sicer ni vrhu po tehničnih lastnostih, toda že osveževanje s 180 Hz pove, da tudi ni povsem vstopni model, kajti tudi 144- in 165-herčni igričarski primerki še vedno obstajajo, »običajni« in pisarniški, za te je v konglomeratu TPV bolj zadolžena znamka Philips, pa večinoma nudijo kvečjemu 75 ali 100 Hz.

Ako se sprašujete, kje je tretja generacija, kajti nazadnje smo imeli na testu monitor G2, je to povsem upravičeno. Z oznako G3 so pripravili le peščico modelov in zdaj preskočili na štirico. Morda ravno zato, da so poudarili preskok na 180 Hz v nižjem cenovnem razredu. Lahko razpravljamo, ali je bil nujen in kolikšne so koristi od tega, kajti razliko med 165 ali celo 144 in 180 sličicami na sekundo bo le redko opazil. Ni pa nič narobe, če je na voljo več, v kolikor grafična kartica in procesor to zmoreta zagotoviti. Nekateri bodo seveda zatrjevali, da je tisto pravo šele 240 Hz (ali mogoče celo 360 Hz), zame pa je pretežno vse nad sto, mogoče 120 sličicami na sekundo približno enakovredno. V nekaterih igrah sem jih dejansko uspel doseči 180, če grafično niso prezahtevne ali če sem spustil podrobnosti, vendarle gre za razločljivost QHD, moja igričarska »mašina« pa ni ravno vrhunska. Smiselno je nastaviti pospeševanje odzivnosti zaslona (overclock) vsaj na srednjo ali pa kar na visoko vrednost, ker se pri njiju praktično ne opazi senc (angl. Ghosting) za hitro premikajočimi se objekti, pri nizki ali izključeni pa so občasno lahko vidne, a jih je, roko na srce, tudi treba iskati, sicer ne bodo prav nič moteče.

Za običajno delo, za kar je monitor prav tako več kot primeren, je seveda QHD veliko bolj primerna gostota pik pri tej velikosti kot bi bila polna visoka razločljivost. Kakšne nazobčanosti besedila ni opaziti, pa tudi dodatne podrobnosti na fotografijah in v videih, če je vir ustrezen, so vidne. Prilagoditev velikosti besedila v okolju Windows niti ni treba nastavljati na več kot 100 odstotkov, lahko pa morda na 125, če se vam zdi vse skupaj premajhno. Odlične barvne pravilnosti glede na ceno niti nisem pričakoval, a vseeno sploh ni slaba za običajno uporabo, kot so spodobni tudi vidni koti. Malce, kot je običajno, izstopa oz. je težko nastaviti rdečo, še posebej pri privzeti topli nastavitvi barv je malce preveč izstopala, še bolj pa v igričarskem načinu, kjer je vse skupaj, tudi kontrasti, precej pretirano in seveda prilagojeno temu, da se kar najbolje vidi akcijo in da je ta kar najbolj tekoča. K vragu s pravilnim prikazom. Trdim sicer, da se enako dobro in z lepšo sliko igra, če je igričarski način izključen in so ostale nastavitve prave. Z rdečo je sicer pri nevtralni nastavitvi barv nekoliko bolje. Svetilnost je glede na ceno zelo dobra, večino časa sem jo imel nastavljeno na 70 odstotkov, pa je slika res konkretno sijala. Še vedno je prenizka za kakšen konkreten učinek HDR, a nekaj v tem smeri se da dobiti tako v igrah kot v pretočnih vsebinah. Še vedno pa ostaja težava, da je z vklopljenim HDR slika v sistemu Windows pogosto čudnih barv.  

Tokrat pri zunanjosti AOC ni počel ničesar ekstravagantnega. Dizajn podstavka in robov je zelo zadržan in nobene »igričarske« izstopajoče barvitosti ni, zgolj dolgočasna črna. Verjetno zaradi cene. Ne moti me romb (skoraj, je bolj šestkotnik) na dnu noge, ni pa kakšnega vgrajenega načina za obračanje, treba je premakniti vse skupaj, da je zaslon pravilno usmerjen pred oči. Ponuja nekaj nastavljanja višine in seveda tudi naklona, so tudi primerki, ki v obojem nudijo še več, vendar sem lahko našel pravi položaj. Luknja za pot, po kateri gredo kabli, ni najbolj posrečena in ugledna. Všeč pa mi je preprosto sestavljanje monitorja, saj tudi tu vse lahko zategnete z vgrajenimi prijemali, ni treba iskati kakšnega izvijača ali drugega orodja.

Nabor priključkov je dokaj skromen. Na voljo sta dva vrste HDMI, zgolj specifikacije 2.0, in en Displayport (kabla sta sicer priložena). Čez oboje sem z igričarskega PC-ja dobil 180 Hz, s prenosnika pa je šlo samo do 144 Hz. Nič se ne bi branil priključka USB-C, toda te večinoma srečujemo na pisarniških monitorjih, ki so v osnovi namenjeni uporabi v povezavi s prenosniki. Tudi zvezdišča USB ni, pa bi lahko prišlo prav za sprejemnike mišk, igralnih ploščkov in še česa. Prav tako ni zvočnikov, zgolj izhod za slušalke, da lahko potencialno priključite zunanje zvočnike (oz. zvočnik) ali slušalke tu, s krajšim kablom, namesto na sam računalnik. Zvok tako ali tako pride prek video kabla. Upravljanje poteka na standarden način s »tipkami« na dotik v desnem spodnjem kotu. Ni najbolj intuitivno, saj boste hitro po pomoti izključili monitor (povsem desna tipka), in tudi tisti dve za dol in gor v izbirnikih sta po mojem mnenju zamenjani, ves čas sem ju pritiskal narobe. Nasploh bi moral biti dostop do nekaterih najbolj pogostih nastavitev bolj očiten in hitrejši. Verjetno boste enkrat šli skozi to in potem pozabili, da sploh obstaja.   

Na AOC Q27G4X je mogoče gledati z dveh vidikov in oba sta za ta monitor spodbudna. Igričarji dobijo vse, kar je za njihovo dejavnost nujno, in lahko zadevo brez zadržkov uporabljajo še za vsa preostala opravila. Običajni uporabniki pa imajo dovolj lepo sliko in lahko občasno zaženejo kakšno igro, pa bodo spet dobili več, kot v bistvu potrebujejo. Zahtevni bodo kajpak želeli OLED, še hitrejše osveževanje in druge napredne lastnosti, toda odšteti bodo morali bistveno več kot 300 evrov ali še manj. Za tak denar pa bo težko najti kaj boljšega.

HVALIMO:

• Dokaj lepa in pravilna slika
• Višja svetilnost, kot smo je navajeni v tem cenovnem razredu
• Hitro osveževanje brez neljubih senc
• Dobra cena

GRAJAMO:

• Dolgočasno in rahlo ceneno ohišje
• Ni niti slabih zvočnikov
• Skromen nabor priključkov

The post AOC Q27G4X: Točno tak poceni monitor, kakršnega si marsikdo želi in potrebuje appeared first on Tehnozvezdje.

Klasična diagonala za ukrivljen monitor sicer še vedno ostaja 34 palcev oz. 86 cm, kar nekako nadomešča dva klasična 24-palčna. Toda za ustreznico dvojici 27-palčnih (69 cm) je treba z diagonalo čez 40 palcev oz. krepko čez en meter. Na sejmu IFA smo že videli Samsungovega Odyssey G9, ki je na voljo v več izvedbah od približno tisoč evrov napraj. Cenejše imajo zaslone LCD s kvantnimi pikami, dražji pa QD-OLED (1.800 evrov) ali mini LED (2.200 evrov). Vsaka od teh tehnologij ima svoje prednosti, toda glede barv, kontrastov in odzivnosti zagotovo izstopa OLED. Za najvišjo svetilnost pa je treba vsaj za zdaj poseči po mini LED-u.

Nedavno je monitor z verjetno enakim zaslonom QD-OLED kot v omenjenem Odiseju predstavila znamka AOC, ki deluje znotraj koncerna TPV. Skupaj z oblikovalskim studijem Porsche Design so zasnovali AGON PRO PD49. Ta se torej, poleg izstopajočega zunanjega dizajna – med drugim z detajli iz avtomobilskega sveta – ponaša z zaslonom diagonale 124,46 cm in ločljivosti 5120 x 1440 (skorajda vsi tovrstni monitorji so 1440p). Zaslon prikazuje 10-bitne barve, dosega do 1000 kandel svetilnosti ter prikaže 99 odstotkov barvnega spektra DCI-P3. Za igričarje bosta še posebej pomembna podatka o frekvenci osveževanja 240 Hz in odzivnem času 0,03 ms (od sive do sive).

Ukrivljenost monitorja je dokaj blagih 1800R. Za priklop sta polega priključkov Display Port na voljo tudi HDMI 2.1 in USB-C, ki lahko polni priključeni prenosnik z močjo do 90 W. Vgrajeno je tudi stikalo KVM, ki omogoča priklop dveh računalnikov hkrati in razdelitev njunih namizij na eno in drugo polovico zaslona ter prehajanje kazalke med njimi, pri čemer ima uporabnik eno samo miško. Priporočena cena tega monitorja je 2.200 evrov.

Na prihajajočem sejmu CES v Las Vegasu bo novo paleto monitorjev predstavil tudi LG, med njimi šesterico modelov iz družine UltraGear, ki prav tako nagovarja igričarje. Med temi sta še posebej zanimiva 39-palčni (99 cm) 39GS95QE in 44,5-palčni (111,8 cm) 45GS96QB (ta ima tudi različico 45GS95QE brez vgrajenih zvočnikov). Oba sta prav tako vrste OLED, vendar z LG-jevim zaslonom, le da ločljivosti 3440 x 1440. Odzivni časi in najvišja frekvenca osveževanja so enaki kot pri monitorju AOC. Manjši premore HDMI 2.1, večji pa tudi USB-C, vendar v tem primeru s 65-vatnim polnjenjem. Ukrivljenost je kar ekstremnih 800R.

Poleg omenjenih je LG napovedal še 32-palčni ravni monitor 32GS95UE, ki je prvi z dvojnim osveževanjem. Uporabnik bo namreč lahko s pritiskom na stikalo preklapljal med sliko 4K (3840 x 2160) in osveževanjem z 240 Hz ali polno visoko razločljivostjo (1920 x 1080) in dvkarat hitrejšim, 480-herčnim osveževanjem.

• 
  Samsung Galaxy Buds4 Pro: Najbolje se »znajdejo« v domačem »ekosistemu«
• 
  Za nami je premik ure, pred nami daljši večeri in čas za prijetne rituale. Z nekaj preprostimi navadami lahko izboljšamo kakovost spanca
• 
  Lepas L8 PHEV Elegance: Absolutno ničesar mu ne manjka, razen morebiti kančka izrazitosti
• 
  NEDELJSKI NASVET: Z nekaj pametnimi tipali se izognite resnim posledicam!
• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Kitajci nam prodajajo »komunistični« pogled na avtomobilizem

The post Ni več izgovorov za dva monitorja namesto enega velikega appeared first on Tehnozvezdje.

Verjetno bi se lahko na dolgo in široko pregovarjali o potrebi po tolikšni zaslonski površini. Vendar realistično. Koliko vas sploh ima dovolj prostora za tri monitorje, da o poganjanju grafične kartice oziroma celega sistema na zgornjem koncu zmogljivosti ne omenjam. Vendar! Kdo česa takšnega ne bi rad imel pred sabo? Če potrebuje ali ne! Nihče resno ne potrebuje nesramno dragega avtomobila, a bi ga redko kdo zavrnil. Ponudila se je priložnost, prostora je dovolj. Čemu torej ne bi poskusili!

Monitorji z 80-centimetrsko diagonalo (31,5 palca) in razločljivosti QHD v konfiguraciji so od podjetja AOC. Srednji je po tehničnih podatkih malce boljši (predvsem ima višjo svetilnost), medtem ko sta levi in desni enaka. Ta dva zdaj krasita mizo, kajti za to sta bila kupljena. Eden namreč ni več dovolj.

Ko sedeš pred monitorje, se počutiš kot največja »faca« na svetu. Ergonomija je odlična, kajti zaradi ukrivljenosti je za dober pregled nad vsebino skrajnih dveh dovolj majhen premik glave levo ali desno. Na levem so programi za komunikacijo med igranjem, na srednjem igra in ostane še desni. Morda za youtube ali kaj podobnega, dokler »zagnano« ne preseže zmogljivosti grafike. Ta ni pretirano mogočna. Geforce GTX 1660 Ti zadošča za večino iger, a vseeno sodi med cenovno dostopnejše – njena zamenjava je zato naslednja investicija, saj se občasno zatika že z dvema monitorjema. »Laganja« sicer med igranjem srednje zahtevnih igrah ni opaziti, je pa opazno zmanjšanje fps-jev (sličic na sekundo) pri zahtevnejših.

Jasno kot beli dan. Za več monitorjev potrebujete dovolj zmogljivo grafično kartico. Če te nimate ali je ne nameravate nabaviti, potem bo veliko bolje, če ostanete pri enem samem. In še to. Kar razporedite po treh zaslonih, lahko enako učinkovito tudi na dveh. Dva sta uporabna, trije pa »luksuz«.

The post Noro, »bolano«, da ti čeljust pade na tla (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Širši, 34-palčni zaslon lahko prikaže več vsebine. Ne drastično več, vendar dovolj, da se pozna, če želiš imeti odprtih več oken ali morda celo razmišljaš o dveh monitorjih. V igrah pa je bolj kot »več« v ospredju izkušnja. Akcija je običajno skoncentrirana na sredino ekrana, tisto ob strani pa skrbi za boljše vzdušje. Vsekakor je bolj zanimivo igrati na širšem zaslonu, da bi zaradi tega v igrah kaj pridobil, pa ne morem trditi. Po višini sta monitorja sicer enaka, kajti ta ima  ločljivost je 3440 x 1440 pik, medtem ko je pri 27-palčnem 2560 x 1440. Za igre tako ni bistvene razlike v tem, kako zmogljiv računalnik je treba imeti, da se vsaj približaš 144 sličicam na sekundo, kajti monitorja omogočata najvišje osveževanje s 144 Hz. Tehnične lastnostni so nasploh precej podobne kot pri manjšem modelu. Matrika zaslona je VA kot pri večini ukrivljenih monitorjev te velikosti v cenovnem razredu med  500 in 700 evri. Najvišja svetilnost je dokaj standardnih 300 kandel (na m²), barvni razpon pa 119 odstotkov sRGB, kar je tudi enako kot pri 27-palčnem zaslonu. Prav tako odzivni čas ene milisekunde, za zakasnitev pa znova ni podatka. 

Zunanjost monitorja sledi trendu, ki ga opisujem že skozi cel članek. Je skoraj identična ostalim v liniji G2. Nekaj rdečih poudarkov, ne pretiranih, zašiljene noge, dokaj malo robu okrog zaslona na treh straneh in tokrat tudi vgrajen napajalnik, da se ne valja nekje na tleh še zunanji. Stojalo omogoča nastavljanje višine in naklona ter ima odprtino za kable, ker pa je ta monitor toliko širši, ga seveda ni mogoče zasukati za 90 stopinj v pokončni položaj. Priključki so dvakrat HDMI, dvakrat displayport, razdelilnik USB s štirimi vhodi ter izhod za slušalke. Ta nabor je v redu, sploh za tiste, ki nameravajo monitor priključiti na dva računalnika. Vsekakor priporočam priklop čez displayport, saj bo v tem primeru zagotovo mogoče dosegati višje frekvence (čez HDMI se pogosto da doseči zgolj 50 Hz) in bo delovala podpora za prilagodljivo osveževanje Freesync ali G-Sync. Znova manjkajo zvočniki. 

Lastnost panelov VA so dobri kontrasti in žive, ne pa najbolj pravilne barve. V tem pogledu je CU34G2X dober predstavnik svoje vrste. Prikaže res živahno sliko, s solidnimi črninami in kar globokimi kontrasti. Glede barv se nekaj še da prilagoditi, bodisi z enim od vnaprej pripravljenih načinov, bodisi z ročnim nastavljanjem vrednosti treh osnovnih barv (rdeča, modra, zelena). Komur se bo vse skupaj zdelo pretirano, lahko izbere način sRGB, ki omeji barvni spekter in ki naj bi bi predstavljal bolj veren prenos v digitalno okolje, a verjetno bo prej obratno, da se bo v tem načinu večini zdela slika anemična, predvsem rdeči odtenki. Večina se tudi ne ukvarja s profesionalnim obdelovanjem fotografij ali čim podobnim, zato je bolj primerno, če izkoristiš naravo zaslona in si nastaviš tako živahen prikaz, kot ti ustreza. Svetilnosti je za moj okus (in sobo) dovolj, kajti večinoma jo imam nekje med 50 in 60 odstotki. Pomanjkanje se pokaže pri predvajanju vsebin HDR. Ob preklopu v ta način ga Windows 10 samodejno zaznajo (ali obratno – če ga vključiš v operacijskem sistemu, monitor preklopi na HDR) in prilagodijo svoje nastavitve, vendar sta s tem dve težavi. Resda je slika ob pravem viru, denimo v aplikaciji Netflix (ali pri tej storitvi v brskalniku Edge), povsem drugačna kot brez HDR-ja. Toda monitor nima dovolj svetilnosti, da bi pravilno prikazal tudi tisto, kar bi moralo biti res svetlo. Zato od povečanega dinamičnega razpona večinoma ostanejo le temine. Pri vsem ostalem pa je slika v tem načinu nenavadna. Barve so »sprane« in njihova kalibracija je precej oddaljena od želene.

Za delo je tako ta monitor lahko zelo primeren, če le ne pričakuješ od njega vrhunske pravilnosti za fotografsko, grafično ali video področje. Na začetku me je malce motila kar konkretna ukrivljenost, saj ima ta oznako 1500R. Z drugimi besedami, radij zaslona, če bi iz njega naredili krog, bi bil 1500 mm (1,5 m). Proizvajalci trdijo, da je to zaradi narave človeškega očesa bolj naravno, se je pa vsekakor treba temu privaditi, če presedlaš z ravnega ali manj ukrivljenega (1800 ali 1900R) monitorja. V vsakem primeru trdim, da razmerje stranic 21:9 ali večje, torej ultraširok zaslon, mora spremljati ukrivljenost. Pravo mero pa mora najti vsak uporabnik sam ali pa se pač privaditi, kajti pogosto nima izbire. Zdaj je večina monitorjev z zasloni VA pri radiju 1500 mm, medtem ko imajo tisti s paneli IPS pogosteje radij 1800 ali 1900 mm. IPS načeloma prikaže bolj pravilne barve, ponuja širše vidne kote oz. manj spreminjanja slike, če jo pogledaš od strani – s tem sicer pri testiranem modelu ni opaznejših težav -, in tudi hitrejšo odzivnost, a po drugi strani bistveno slabše kontraste. Pri velikosti 34 ali 35 palcev modeli IPS stanejo tisoč evrov in več. Torej so, poenostavljeno povedano, dvakrat dražji od tokrat testiranega in razen za resne profesionalne zahteve težko upravičijo razliko. Še ena opazka glede slike. Znova pogrešam samostojno nastavljanje ostrine (besedila), ki bi jo malenkost znižal, če bi se dalo. Vendar tudi ta, ki jo je izbral proizvajalec, ni problematična.

Za igre se mi zdi monitor izvrsten. Zagotovo bi se dalo najti kakšno pomanjkljivost. Morda nekaj senc pri najvišji nastavitvi odzivnega časa pik (Overdrive), vendar sem bil s srednjo (Medium) zelo zadovoljen, saj med igranjem nisem opazil kakšne težave. In pri tej je spreminjanje pik že tako hitro, da si odvisen samo od svoje spretnosti, ne moreš preklinjati monitorja, če te ubijejo. Podpora za G-Sync, čeprav uradno oglašujejo zgolj Freesync, deluje brezhibno. Tako je monitor primeren ne glede na to, ali pike na zaslonu izrisuje Radeon ali Geforce. Večinoma sem tudi v igrah uporabljal svojo nastavitev barv in svetilnosti, slika je bila res lepa in uživaška, kdor hoče, pa lahko izbere katerega od igričarskih načinov, ki še poudari živahnost, posvetli temnejše prizore in podobno. Možnosti so na voljo, poglavitno je, da si lahko sliko prilagodiš po svojih željah in potrebah.

Še za odtenek bolj kot pri 27-palčnem modelu je tu nujen zmogljiv računalnik. Z enakim bi pri identičnih nastavitvah grafike dosegal za kakšnih 10 do 20 odstotkov manj sličic na sekundo, če je slika raztegnjena čez cel zaslon pri izvirni ločljivosti. Igraš seveda lahko tudi pri 2560 x 1440 (ali še kakšni nižji), a potem širina monitorja nima pravega pomena. Razen, če jo potrebuješ za delo, in le občasno skočiš v kakšno igro za nekaj razvedrila, pa ti je vseeno, ako takrat zaslona ne izkoristiš povsem. Vsekakor je treba imeti grafično kartico višjega razreda in najmanj šestjedrni procesor, da lahko dosegaš več kot sto sličic na sekundo v večini novejših iger pri visokih grafičnih nastavitvah. Seveda so tudi monitorji s še hitrejšim osveževanjem, vendar bistveno dražji in tudi zahtevajo še zmogljivejši preostali hardver, koristi pa so v praksi vprašljive. 

Nastavljanje je že znano, s tipkami pod zaslonom, ki so dokaj trde in slabe označene, samo z gravurami v plastiki ohišja. Sprehajanje po izbirnikih, ki se prikažejo na zaslonu (in prehitro izginejo), je sicer dokaj logično, ko ga enkrat osvojiš. A zgodi se, da kakšen pritisk na tipko ni dovolj močan, in potem se, če to počneš na slepo, hitro znajdeš v kakšni čudni situaciji. Zoprno je lahko tudi, da se ta meni ne prikaže, če monitor ne dobiva slike, in je tako treba najprej s povsem levo tipko izbrati pravi vir. Na srečo se po začetnem nastavljanju prav pogosto s tem ne ukvarjaša več, razen če nenehno priklapljaš različne računalnike. 

Podobno kot manjši in ravni Q27G2U je tudi večji in ukrivljeni CU34G2X zelo soliden monitor. Za svojo ceno (približno 560 evrov) ponuja zelo veliko in v bistvu težko dobiš kaj boljšega, če ne odšteješ nekaj sto evrov več. Asus VG35VQ ali BenQ EX3501R (če ga še kje najdeš) sta dražja in gresta zgolj do 100 Hz. Kandidat s podobnimi lastnostmi in nižjo ceno bi bil Xiaomijev Mi Curved, vendar ta znamka pri monitorjih še ni potrdila niti kakovosti izdelave niti poprodajne storitve. LG-jevi v tem cenovnem razredu so večinoma celo samo 60-herčni. Samsung je to velikost skoraj povsem opustil, znamka Philips (znotraj istega koncerna kot AOC) se osredotoča na pisarniške modele , vse ostalo, vključno z igričarskimi LG-ji, profesionalnimi Delli in drugimi, pa je konkretno dražje. AOC sicer ima v ponudbi še cenejša modela CU34G2 in CU34P2A, ki sta zelo podobna tokrat testiranemu in tudi med seboj, le da drugi nima igričarskega dizajna in premore zvočnike, sta pa prav tako kot Asus in BenQ 100-herčna. Sam mislim, da je smiselno kupiti 144-herčnega, ker je veliko večja verjetnost, da prej zamenjaš vsaj grafično kartico ali pa kar celoten računalnik, kot boš znova kupoval monitor. Ali ti je dovolj 27 palcev ali bi si raje privoščil še nekaj širine in ekstravagance s 34-palčnim, pa se moraš odloči sam(a). 

HVALIMO:

• Lepa, kontrastna in živahna slika
• Veliko možnosti nastavljanja slike
• Dobri vidni koti
• Hitro izrisovanje v igrah, brez senc in drugih napak
• Podpora za Freesync in G-Sync
• Trdno in prilagodljivo stojalo 

GRAJAMO:

• Ni zvočnikov
• Ukrivljenost se bo morda komu zdela že prehuda
• Rahle sence pri najhitrejši nastavitvi odzivnega časa pik
• Premalo svetilnosti za uporaben HDR

The post AOC CU34G2X: Velik, živahen in hiter, pa še ugoden appeared first on Tehnozvezdje.

Monitor je v osnovi igričarski, v to kategorijo ga uvršča proizvajalec, pa tudi nekaj oblikovnih potez gre v to smer. (Mimogrede – tajvansko podjetje AOC je podružnica multinacionalke TPV Technology s sedežem v Hong Kongu, ki proizvaja tudi monitorje pod znamko Philips, in je lastnica družbe TP Vision, od koder prihajajo televizorji Philips.) Igričarska usmerjenost sicer ni pretirano poudarjena, nanjo nakazuje samo nekaj rdečih obrob, tistih zadaj uporabnik sploh ne bo videl, drugače pa je oblikovanje dokaj zadržano. S tem ni nič narobe, ker je monitor primeren še marsikoga drugega, ne samo za tiste, ki so jim najbolj pomembne zmage v večigralskih bitkah. Raven zaslon ima diagonalo 27 palcev in ločljivost QHD, matrika je VA, svetilnost znaša 250 kandel na m², pokritost barvne palete sRGB 121 odstotkov, prisotna je podpora za HDR. Glavna tehnična podatka pa sta vrednost osveževanja 144 Hz in odzivni čas pik vsega 1 ms, merjen po metodi, kako dolgo je pika vidna (MPRT), ne v kolikšnem času lahko spremeni barvo (GtG). Edino za zakasnitev (ang. Input lag) ni podatka. Vemo pa, da pri zaslonih tehnikalije same po sebi pomenijo bore malo, saj se lahko modeli z zelo podobnimi ali celo enakimi številkami na škatlah in v promocijskih materialih izkažejo povsem različno.

Vsestranski zaslon

Še preden se posvetimo prikazu, velja nekaj besed nameniti monitorju kot izdelku. (igričarji lahko preskočite k zadnjemu mednaslovu) Vsak kupec bo vesel že takoj, ko ga bo izvlekel iz škatle – skupaj s striroporjem, ki povsem obdaja zaslon, in se ga nato odpre na dve polovici. Sestavljanje je namreč izjemno enostavno in ne zahteva nikakršnega orodja. Najprej je treba spojiti dvodelno stojalo in ga potem natakniti na zadnjo stran zaslona, pa je vse skupaj opravljeno. Zadeva je sicer v celoti plastična, a dovolj trdna, noge pa so skoraj prilepljene na mizo, tako da ni nikakršnega premikanja. Možno je nastavljati tako nagib kot višino zaslona in ga tudi zasukati za 90 stopinj v pokončni način. Malce več roba okrog zaslona je spodaj, na ostalih treh stranicah ga je dokaj malo. Na stojalu je odprtina, skozi katero je mogoče usmeriti kable. Spredaj so desno spodaj tipke za nastavljanje, ki imajo na robu vgravirane slabe vidne oznake, pritiska pa se jih s spodnje strani. Priključki so seveda zadaj, konkretno sta to dva HDMI, en displayport, razdelilnik USB s štirimi vhodi ter izhod za slušalke. Zvočnikov ni vgrajenih, ta lastnost manjka vsem naštetim monitorjem in po tem lahko sklepam, da se snovalcem v podjetju AOC ali ne zdi pomembna ali pa na ta način poskušajo priti do konkurenčnejših cen monitorjev.

Upravljanje je mogoče z omenjenimi tipkami, ki spodaj (centrirano) na zaslon prikličejo nekaj cm visoko pasico z izbirniki, ali delno s programom oz. gonilnikom G-Menu (za Windows). Izbirniki ponujajo marsikatero nastavitev, so pa tipke rahlo trde, težko je videti, katero pritiskaš, in treba je najprej sploh ugotoviti, kakšen je sistem (tipka na desni je za vstop v določeno sekcijo in za potrjevanje, vmes sta smerni tipki, na levi pa je tipka za izhod oz. nazaj), pa še izbirniki precej hitro izginejo. Glavna razdelka sta Color Setup in Luminance, kjer se nastavlja barve, kontraste, svetilnost in tovrstne parametre. Za igričarje pa je pomemben tudi zavihek Game Settings, kjer je mogoče vključiti »posebne« igričarske načine in prilagodljivo sinhroniziranje zaslona z grafično kartico, nastavljati odzivni čas pik (nastavitev Overdrive) in še nekaj drugih zadev, povezanih s prikazom slike v igrah. Možnosti za preizkušanje, kaj se v kakšnem primeru najbolje obnese, je zelo veliko.

Pomembna je seveda slika in tu Q27G2U ne razočara. Prikaz je jasen, barvit in ravno dovolj svetel, če le ni prostor zelo razsvetljen. Izbirati je mogoče med različnimi barvnimi načini ali po svoje nastaviti intenzivnost treh osnovnih barv (rdeče, modre in zelene), česar pa se je najbolje lotevati s kakšnim pripomočkom za kalibracijo. Tudi brez se sicer da najti kakšno všečno kombinacijo, ki pa ne bo nujno najbolj pravilna. A tudi nastavitev Warm (tople barve) se mi je zdela povsem primerna, saj ponuja kar dober kompromis med živahnostjo in natančnostjo. Na voljo je imitacija barvne palete sRGB, ki nekoliko zmanjša saturacijo, kar se predvsem pozna na rdeči, a večini bo verjetno bolj všeč katera od drugih nastavitev z bolj poudarjenimi barvami. Kontrasti so dobri, ker je zaslon vrste VA, tudi vidni koti, zgolj zelo od strani barve malo izgubijo intenzivnost. Edina nastavitev, ki sem jo pogrešil, je za ostrino slike (besedila). Ta je sicer pri večini načinov toliko normalna, da je niti ne bi zmanjševal, a v načinu HDR in nekaterih igričarskih postane pretirana, slika pa zaradi tega nenaravna. Pri nastavljanju moti še, da ob igranju z določenimi možnostmi monitor lahko samovoljno preklopi v barvni način Warm. Pri stopnji »varčevanja« z energijo (Eco) je za moje oči edina smiselna nastavitev Normal, razen morda za specifične igre, za svetlost pa Gamma1 ali Gamma2.

Za običajno, pisarniško ali domačo uporabo je monitor kljub igričarskemu pedigreju več kot primeren. Težko mu bo kdo kaj resnega zameril, ker je slika všečna in prijazna. Le tisti, ki potrebujejo povsem pravilne barve za profesionalno obdelovanje fotografij ali montiranje videa, bodo najbrž poiskali kakšen model z matriko IPS in še večjo pokritostjo barvnega spektra (DCI-P3). So pa ti monitorji malo manj »dramatični«, sploh za gledanje videa, ker ne zmorejo enako velikega kontrastnega razmerja in tako prepričljive črnine, kot zasloni VA, zato je dotični za take namene bolj primeren, ker bo ponudil več užitkov, četudi malce na račun tega, »kar si je ustvarjalec zamislil.« Vseeno pa bi način HDR pustil bolj ali manj pri miru, vključil bi ga morda zgolj, kadar bi gledal kakšno vsebino z ustreznim virom. Pa tudi takrat ni bistvene razlike, saj zaslon ne zmore dovolj visoke svetilnosti, da bi se res poznalo.

Brez pripomb v igrah

Za igričarje so pomembne povsem druge lastnosti kot barvni razpon ali »naravna« slika. Ključna je hitrost. Na vseh nivojih. Slika se mora osveževati in izrisovati hitro ter ne sme zaostajati za tem, kar uporabnik počne na tipkovnici in z miško. Osveževanje gre tu do 144 Hz, kar je v zadnjem času postala običajna vrednost za tovrstne monitorje. Glede na to, da je ločljivost 1440p, je za višje grafične nastavite že treba imeti kar spodoben računalnik, predvsem grafično kartico (vsaj nekaj v razredu Radeon RX 5700 XT ali Geforce RTX 2060 (Super)), da je monitor izkoriščen v polni meri. Sicer bo število sličic pod tistim, kar zaslon zmore, ali pa bo treba podrobnost izrisovanja postaviti na nizko vrednost, kar pa spet malo poslabša celotno izkušnjo. Kdor ima grafično kartico nižjega razreda, naj se raje ozre za monitorji s polno visoko ločljivostjo (1080p), denimo modeloma 27G2u ali 24G2U, ker bo na njih lahko poganjal igre v lepi grafični podobi in pri solidnem številu sličic na sekundo.

Kadar pa igre tečejo pri 144 sličicah na sekundo ali blizu, je akcija res tekoča in igrati užitek. Sinhronizacije Freesync, ki jo monitor uradno podpira, žal nisem mogel preizkusiti, ker nisem imel pri roki AMD-jeve grafične kartice, je pa delovala tudi združljivost z Nvidijino tehnologijo G-Sync. Ko je bil monitor priključen prek displayporta, čez hdmi ne (oba kabla sta sicer priložena). Tako ne bo nihče prikrajšan in tehnologija vsekakor daje dobre rezultate, ker je slika ves čas lepa, brez kakšnega trganja in čudnih artefaktov. Bi rabil več kot 144 Hz? Mogoče kdo bi, zame pa je to povsem dovolj. Med različnimi nastavitvami hitrosti izrisa (Overdrive) niti ni veliko razlik. Glede na to, da se tudi sence pri objektih na zaslonu opazijo zelo redko, imaš lahko brez težav izbrano srednjo ali celo visoko vrednost, v igrah definitivno ne škodi. Zakasnitve pa tudi nisem opazil oz. je dovolj nizka, da ne bo nikogar prikrajšala. Komande, ki jih daješ z miško in tipkovnico, se pravočasno prenesejo na zaslon. Malo manj k vsemu skupaj prispevajo igričarski načini. Lahko ustvarijo še bolj dramatično vzdušje, omogočijo boljšo vidljivost v temačnejših igrah (ker prilagodijo kontraste ali zelo osvetlijo vse skupaj), pričarajo določen videz, ampak zame je dovolj, če nastavim sinhronizacijo osveževanja in dovolj hitro izrisovanje. Skratka, zaslon je za igre odličen, in večinoma bodo rezultati odvisni od grafične kartice, ki mu bo pošiljala signal, in tvoje spretnosti!

AOC ima s tem monitorjem na prodajnih policah in spletnih ponudbah izjemno močnega aduta. Izdelek je dober, tako za običajne uporabnike kot (še posebej) za igričarje, le najbolj zahtevni bodo morali odšteti kakšnega stotaka več za nekaj res vrhunskega. Cena modela Q27G2U je glede na velikost, ločljivost in kakovost prikaza zelo ugodna. Če bi vgradili še zvočnike, skoraj ne bi imel česa kritizirati.

HVALIMO:

• Lepa, barvita slika
• Dobri kontrasti
• Hitro izrisovanje v igrah, brez senc in drugih napak
• Podpora za Freesync in G-Sync
• Trdno in prilagodljivo stojalo
• Veliko možnosti nastavljanja slike

GRAJAMO:

• Ni zvočnikov
• Tipke za nastavljanje so trde in slabo označene
• Monitor včasih »povozi« uporabnikove nastavitve za prikaz barv
• Način HDR pretirava z ostrino
• Napajalnik ni integriran v ohišje monitorja

The post AOC Q27G2U: Mladež ga bo želela za igre, starši za delo od doma appeared first on Tehnozvezdje.