Film deluje kot »prompt« za veliki jezikovni model: »Napiši scenarij za film iz sveta Vojne zvezd, v katerem imata glavno vlogo zamaskirani bojevnik in lutka. Zgodba naj ne bo pregloboka in naj ne spodbuja razmišljanja. Zahtevam še, da bo film uspešnica.« Rezultat je na dlani. Kolaž akcijskih prizorov ob odsotnosti globljih povezav s širšo zgodbo Vojne zvezd. Torej: »S tem smo zaključili, gremo naprej po predvideni časovnici.«

Din Djarin (Pedro Pascal) se udinja Novi republiki, medtem ko po Zunanjem obroču za denar lovi preživele vojskovodje propadlega Imperija. Da bi našel poveljnika Coina, katerega videz ni znan, se mora povezati z vodjema kriminalnega podzemlja, dvojčkoma Hutt, ki iščeta nečaka, edinega preživelega dediča Jabbe. Tu se pričakovano zaplete, ko Din ugotovi njun pravi namen.

Mimogrede. Izkazalo se je, da je Coinova vloga postranska in da človek praktično ni pomemben za nikogar. Takšna dvoumnost, ko misliš, da je nekaj pomembno, nato pa se izkaže nasprotno, v filmu še zdaleč ni osamljena.

Dokler film gledaš z enim očesom in obenem razmišljaš, na kaj te posamezni prizori spominjajo, je skoraj zabaven. Ko je Grogu zlezel Pascalu na rame, se mi je v mislih precej živo naslikal prizor gusarja in papige. Hkrati ne vem, kaj naj si mislim o Groguju. Po eni strani podpiram odločitev, da je lutka namesto računalniško ustvarjenega bitja, po drugi pa me moti njegovo preveč okorno premikanje. Nekje vmes bi bilo ravno prav. Enako velja za drobcene Anzellane. Ko so bili sami na zaslonu, sem za hip pomislil, da gledam Muppetke.

Malo sem razdvojen in nepotešen. Akcijski prizori so zadovoljivo dobri, čeprav je nekoliko smešno, da Din brez težav uniči celo četo jurišnikov v ogromnih transporterjih ali pošasti v areni, nato pa ga skoraj brez težav ujame lovec na glave. Večino časa torej skačemo iz enega dinamičnega prizora v drugega, nakar se proti koncu, ko je Djarin zastrupljen, dogajanje upočasni. Prikaz flore in favne je na ravni dokumentarca Modri planet. Film se nato zaključi v ne posebej epskem spopadu. Zmajska kača končno dobi obilen obrok.

Če ste gledali serijo, potem veste, da je ta zastavila nekaj dobrih povezav s preteklostjo in prihodnostjo. Od razloga, zakaj ostanki Imperija želijo ujeti »otroka« rase, ki ji je pripadal Yoda, do nadzora nad črnim mečem in vsega, kar ta predstavlja. Nič od tega ni našlo poti v film, kaj šele, da bi izkoristili vrnitev admirala Thrawna.

Še večja težava od banalne zgodbe je njena nepomembnost. Film se obnaša, kot da obstaja v vakuumu. Ne zanima ga preteklost likov, ki jih je serija gradila tri sezone, niti prihodnost galaksije, ki jo Lucasfilm že leta napoveduje kot osrednjo zgodbo obdobja po vrnitvi Jedija. Kot da bi ustvarjalci namenoma odstranili vse, kar bi lahko imelo težo, in pustili samo akcijo. Posledica je nenavadna praznina. Dve uri in nekaj minut spremljamo dogodke, ki se zgodijo, nato pa izginejo brez opaznih posledic. Če bi film izbrisali iz kanona, bi se v svetu Vojne zvezd spremenilo natanko nič.

Serija je zgradila dobre temelje, na katerih žal niso znali postaviti zgodbe, ki bi imela težo in ostala v spominu. Edina omembe vredna posledica je, da imata na koncu glavna junaka spet svojo Britvico (ladjo Razor Crest).

The post Čakanje, ki se je sprevrglo v veliko razočaranje appeared first on Tehnozvezdje.

Azteški Batman, deklica, ki rešuje domnevno pošast, vojak, ki osem minut doživlja znova in znova, ter genij, ki želi matematično dokazati smisel življenja. Na papirju zveni kot naključno generiran seznam idej. V praksi pa gre za filme, ki vsak po svoje razkrivajo sodobne obsesije: strah pred drugačnostjo, nezaupanje do oblasti, vero v tehnologijo in kronično potrebo po odrešitvi. Nekateri pri tem uspejo bolj, drugi manj, skoraj vsi pa so zanimivejši od varnih formul, ki jih Hollywood zadnja leta prodaja kot spektakel.

The Legend of Ochi (Legenda o Očiju)

Legenda o Očiju je fantazijska pripoved o strahu pred neznanim in o tem, kako hitro skupnost ustvari pošasti tam, kjer jih morda sploh ni. Yuri odrašča ob opozorilih, da se je treba skrivati pred skrivnostnimi bitji, dokler ne ugotovi, da je resnica precej bolj zapletena. Film stavi na atmosfero, naravo in odnos med človekom ter bitjem, ki ga vsi drugi vidijo kot grožnjo. Sporočilo ni posebej subtilno, a deluje. Legenda o Očiju spominja na čas, ko so družinski fantazijski filmi zaupali zgodbi bolj kot računalniškim učinkom. Včasih nekoliko predvidljiv, vendar dovolj iskren, da mu to zlahka odpustimo.

The Show (Mesto senc)

Mesto senc je eden tistih filmov, pri katerih ni vedno jasno, ali gledalec spremlja zgodbo ali sanje nekoga, ki je pojedel nekaj zelo sumljivega. Lov na ukradeno ogrlico se hitro spremeni v potovanje skozi svet vampirjev, maščevalcev, kriminalcev in drugih nenavadnosti. Film bolj kot na logiko stavi na občutek in simboliko. Nekatere bo navdušil s svojo drugačnostjo, druge pa pustil popolnoma zmedene. Mesto senc ni film za občinstvo, ki potrebuje jasne odgovore. Je bizarna mešanica fantazije, noirja in nadrealizma, ki deluje predvsem takrat, ko se ne trudi biti razumljiva.

Monsters: Dark Continent (Pošasti 2)

Pošasti 2 nosi ime po izvirniku, vendar ga bolj zanimata vojna in politika kot same pošasti. Dogajanje preseli na Bližnji vzhod, kjer velikanska bitja postanejo kulisa za zgodbo o vojaških intervencijah in njihovih posledicah. Težava je, da film pogosto deluje, kot da ga pošasti sploh ne zanimajo. Namesto znanstvene fantastike dobimo vojno dramo z občasnim opomnikom, da se nekje v ozadju sprehajajo ogromna bitja. Ambicije so večje od izvedbe, a film vseeno odpira nekaj neprijetnih vprašanj o smislu vojaške moči.

Source Code (Izvorna koda)

Izvorna koda je eden redkih filmov o potovanju skozi čas, ki ve, da je zgodba pomembnejša od pravil. Vojak se znova in znova znajde v zadnjih osmih minutah pred eksplozijo vlaka in skuša odkriti storilca. Koncept je preprost, izvedba pa dovolj pametna, da gledalca ves čas drži v negotovosti. Film odpira vprašanja identitete, svobodne volje in državnega nadzora, ne da bi se pri tem izgubil v lastni zapletenosti. Izvorna koda dokazuje, da za dobro znanstveno fantastiko ni potreben konec sveta, temveč dobra ideja in zaupanje v občinstvo.

Aztec Batman: Clash of Empires (Azteški Batman: Spopad imperijev)

Azteški Batman zveni kot ideja, nastala ob tretji uri zjutraj, vendar je precej bolj smiselna, kot bi pričakovali. Namesto Gothama dobimo Tenochtitlan, namesto kriminalcev španske osvajalce, namesto netopirske jame pa tempelj boga netopirjev. Film znano zgodbo prenese v povsem drugačen kulturni okvir in s tem Batmanu vrne nekaj svežine. V ozadju ni boj proti superzlobnežem, temveč zgodovinska tragedija. Rezultat je nenavadna, a zanimiva kombinacija pop kulture in zgodovine, ki si upa biti drugačna.

Clara

Clara je znanstvenofantastična drama za gledalce, ki jih bolj kot vesoljske bitke zanimajo vprašanja o našem mestu v vesolju. Astronom in umetnica iščeta odgovore na največja vprašanja človeštva, medtem ko film raziskuje osamljenost, upanje in potrebo po povezovanju. Znanost je pomemben del zgodbe, vendar nikoli ne prevzame glavne vloge. Clara je počasna, introspektivna in precej bolj romantična, kot nakazuje njena premisa. Nekateri jo bodo označili za pretirano sentimentalno, drugi pa za prijetno osvežitev v žanru, ki pogosto pozablja na ljudi.

The Host (Duša)

Duša poskuša združiti invazijo nezemljanov in najstniško romantiko, pri čemer je hitro jasno, katera tema jo bolj zanima. Nezemljani prevzemajo človeška telesa, vendar se zgodba večino časa ukvarja z ljubezenskimi dilemami. Film želi povedati nekaj o identiteti, svobodi in človečnosti, a pogosto zaide v melodramo. Ljubitelji Somraka bodo v njem prepoznali isti ustvarjalni podpis, skeptiki pa iste težave. Duša ni posebej drzna znanstvena fantastika, je pa dovolj nenavadna, da ostane v spominu.

The Warrior’s Gate (Bojevnikova vrata)

Bojevnikova vrata združujejo videoigre, fantazijo in starodavno Kitajsko v pustolovščino, ki se ne pretvarja, da je kaj več od lahkotne zabave. Najstnik iz sodobnega sveta se znajde v vlogi junaka, kar je stara formula, a še vedno deluje. Film je poln akcije, humorja in predvidljivih zapletov, vendar se zaveda svojega občinstva. Ne prinaša velikih presenečenj, prinaša pa dovolj energije, da dve uri mineta brez večjih pretresov. Včasih je tudi to dovolj.

The Zero Theorem (Ničelni teorem)

Ničelni teorem je film, ki si zastavlja največje možno vprašanje: ali ima življenje sploh smisel? Težava je, da se pri iskanju odgovora pogosto izgubi v lastni ekscentričnosti. Terry Gilliam ustvari kaotičen, prenasičen svet prihodnosti, kjer je zasebnost mrtva, oglasi pa glasnejši od ljudi. Glavni junak skuša matematično dokazati smisel obstoja, medtem ko ga sistem počasi melje. Film je vizualno izjemen, pripovedno pa namerno neudoben. Nekateri bodo v njem videli genialno satiro sodobne družbe, drugi dve uri filozofskega tavanja. Obe razlagi sta povsem legitimni.

Naslovno fotografijo je oblikovala umetna inteligenca!

The post Se tudi vam dozdeva, da dogodki kopirajo filme in ne obratno? appeared first on Tehnozvezdje.

Netflixova serija The Boroughs že na prvi pogled deluje kot sodobnejša in precej temačnejša različica filma Cocoon. Toda medtem ko je bil ta skoraj nostalgična zgodba o večni mladosti, The Boroughs hitro zavije v precej bolj nelagodne vode. V ospredju niso zgolj skrivnostna bitja, temveč predvsem strah pred staranjem, osamljenostjo in občutkom, da družba starejše raje skrije na rob sveta.

Upokojeni letalski inženir Sam Cooper, ki ga izvrstno igra Alfred Molina, po nenadni smrti žene Lily ostane sam z načrtom, ki sta ga pripravljala skupaj. Preselitev v prestižno naselje The Boroughs je bila sprva njena želja, Sam pa se tja odpravi predvsem zato, da bi prekinil pogodbo in čim prej odšel. Nato odkrije, da pod naseljem živijo bitja, ki se prehranjujejo z možgansko tekočino stanovalcev. S tem serija pravzaprav ne razkrije največje skrivnosti. Osrednje vprašanje osmih epizod ostaja, kdo vodi naselje in kakšen je resnični namen nenavadnega dogovora z bitji pod površjem. Oziroma kdo je negativec?

Molina je v vlogi rahlo sitnega, toda izjemno razgledanega in praktičnega Sama izvrsten. Lik mu je pisan na kožo. Sam ni tipičen televizijski junak, temveč človek, ki ga življenje počasi dohiteva in ki se šele po ženini smrti začne zavedati, kako hitro je ostal sam. Prav zato deluje prepričljivo, ko skupaj s sosedi začne raziskovati nenavadne dogodke v naselju. Tudi stranska igralska zasedba je nadpovprečna. Geena Davis, Alfre Woodard in Denis O’Hare ustvarijo skupino starejših prijateljev, ki jih povezuje predvsem radovednost in občutek, da nekaj ni čisto prav. Njihovi pogovori so pogosto duhoviti, občasno grenki, toda vedno dovolj življenjski, da serija ne zdrsne v ceneno grozljivko.

Največja odlika serije je prav scenarij. Ta spretno prepleta elemente znanstvene fantastike, grozljivke in črne komedije. Vizualno je The Boroughs presenetljivo ambiciozna serija. Netflix očitno ni varčeval. Naselje deluje skoraj sterilno popolno, podzemni deli pa ustvarjajo občutek tesnobe in nelagodja. Zelo dobro deluje tudi glasbena podlaga s skladbami izvajalcev, kot so Bruce Springsteen, Santana in Earth, Wind & Fire.

The Boroughs govori predvsem o strahu pred smrtjo in o občutku, da človek na koncu življenja postane breme. Ampak, daleč od tega, da bi to počela na banalen in površen način. Ker je dogajanje hkrati dovolj dinamično in zanimivo, ogled vsekakor priporočam.

The post Ideja iz filma »Kokon«, toda precej temačnejša in bistveno bolj srhljiva appeared first on Tehnozvezdje.

Že prva ekranizacija ni prinesla presežka, a je imela vsaj nekaj repa in glave ter jasno definicijo, kdo je na kateri strani. Tokrat so še tisto malo zgodbe, ki jo je imela, dodobra pokvarili in hkrati stavili na karto, da mora film biti čim bolj verna različica igre. Če upoštevam zgolj to, potem jim je do neke mere celo uspelo.

Ampak to pomeni, da če filma ne gledaš zgolj z levim očesom, medtem ko počneš nekaj drugega, potem se ti v glavi stalno pojavljajo vprašanja: »Zakaj?«, »Kako?«, »Kaj za vraga?« Najbolj proti koncu, ko Jade (Tati Gabrielle) izda princeso in prijateljico Kitano (Adeline Rudolph) in se v preblisku dobrote praktično takoj obrne proti Shao Kahnu (Martyn Ford), kateremu je bila zvesta praktično od mladosti. Ni mi jasno, kaj se je »ženski« premaknilo v glavi.

Konec prvega filma, katerega zgodba se vrti okoli zbiranja bojevnikov, ki se bodo v imenu Zemlje borili na desetem odločilnem turnirju, razkrije zadnjega borca, Johnnyja Caga (Karl Urban). Bivši prvak v borilnih veščinah in zdajšnji junak tretjerazrednih akcijskih filmov ne more iz svoje kože. Njegova igra je na ravni filmskega lika, kar Mortal Kombat postavlja tem ob bok. Neprepričljivi in stereotipni humorni vložki niti malo ne izboljšajo njegove predstave in res ne vem, čemu so sončna očala njegov osrednji rekvizit.

Že to, da so ga bogovi nepripravljene in predvsem neprepričanega, zakaj se bori, poslali na turnir, kjer se bo odločalo o usodi človeštva in na katerem večina borcev neslavno konča, je izven vsakega konteksta. To seveda še zdaleč ni edino, kjer je »adijo pamet« razlaga, ki mi pade na misel. Med vsemi liki je zato še najbolj simpatičen Baraka (CJ Bloomfield), kljub svojemu grotesknemu zobovju.

Zdaj pa k vrhuncu inovativnosti. Nekomu je bilo kristalno jasno, da brez Bi-Hana (Sub-Zero) in Hanza Hasashija (Scorpion) preprosto ne gre, zato je zanju pripravil epski boj v »podzemlju«. Kje drugje, ko sta vendarle mrtva, čeprav se očitno v tem fantazijskem svetu mrtve vračajo med žive. Na nek način. Težava je ta, da sta vključena na silo in brez pravega smisla, zato izpadata nepomembna, postranska lika.

Ne pričakujem, da bi morala biti zgodba filma takšnega formata globlja in doslednejša, a je hkrati bolj ali manj jasno, da ne moreš zgolj prenesti površnega ozadja zgodbe, ki za igro zadostuje. Film zahteva nekaj več podrobnosti ter predvsem rep in glavo, česar še najbolj pogrešam. Po drugi strani pa ne morem, da ne bi pohvalil številnih spopadov. Deluje tudi montaža, ki skakanje kamere spremeni v okolje, kjer veljajo zakoni gravitacije. S tem so dosegli pristno podobnost z animacijami, ki so jih vajeni igralci. V bistvu se počutiš, kot da bi opazoval prijatelja med igro. Ampak to hkrati pomeni, da je dogajanje, ko se nihče ne spopada, precej dolgočasno.

Ne trdim, da je Mortal Kombat 2 popolnoma zanič. Je tak, kakršen pač je, in ne skriva, da cilja na zabave željne gledalce, ki nočejo preveč razmišljati. Vse lepo in prav, vendar to še ne pomeni, da je vreden nakupa karte za obisk kina. Gre za tipičnega predstavnika filmov, ki so nekoč hitro končali na videokasetah, le da so jih zdaj zamenjale storitve pretočnega videa. Verjetno ga lahko že kmalu pričakujete na pretočniku HBO Max.

The post Mortal Kombat 2: Tolikšnega poneumljanja res nisem pričakoval appeared first on Tehnozvezdje.

Način prikaza se ni spremenil, je pa več drame med glavnimi liki, ki dodobra zasenčijo titane, ki vladajo svetu. Posledica reševanja Shawa iz Axis Mundija, podzemlja med površjem in votlo Zemljo, kjer čas zaradi vpliva nasprotnih gravitacij teče počasneje, je bujenje močnega titana, ki je tam hiberniral. Zgodilo se je natanko tisto, česar nihče ni hotel. Organizacija je reševanje prepovedala in celo Kong napade postajo, ko začuti odpiranje prehoda. Naredili so »štalo«, da gre lahko zgodba naprej. Po uveljavljenem kopitu, le da je prebliskov z dogajanjem v preteklosti tokrat manj oziroma so vsebinsko manj pomembni!

Namesto posameznih, jasno ločenih epizod se vse vrti okoli ene same velike zgodbe, ki se razvija prepočasi. Tu je srž kritike. Prvih osem epizod je v funkciji priprave na dinamični finale v dveh delih, v katerem se vse razkrije ob jasnih nastavkih za naslednjo sezono. Obenem so se odločili, da je čas za več drame; izkaže se, da liki radi jamrajo, medtem ko se zdijo nastopi pošasti naključni, vsiljeni in dobršen del serije odklopljeni od bistva zgodbe. Ni bilo trenutkov, ko bi pomislil, da se Kong, Godzilla ali Titan X na kratko pojavijo le zato, da gledalca spomnijo, kdo ali kaj naj bi bil v seriji glavni. Ravno zato finale deluje tako dobro. Končno se zdi, da so avtorji dojeli, katero zgodbo želijo pripovedovati. Nakar je vsega do nadaljnjega konec.

Ob tem so pozabili razrešiti največjo enigmo tokratne sezone, Axis Mundija. Serija ga predstavi kot prostor, kjer se prepletajo čas, spomini in različne realnosti, vendar njegova pravila ostajajo nejasna. En trenutek liki govorijo s svojimi mlajšimi različicami, naslednji trenutek pa se zdi, kot da bi lahko dobesedno spreminjali preteklost. Namesto občutka skrivnostnosti dobimo občutek nedokončane ideje.

Največ škode ta nejasnost naredi odnosu med Leejem Shawom in Keiko. Kurt Russell in Wyatt Russell sta ponovno odlična kot starejša in mlajša različica Shawa, Mari Yamamoto pa Keiko odigra z izjemno toplino in melanholijo. Njihovi prizori so med najboljšimi, zato je nekoliko razočaranje, da finale njun odnos uporablja predvsem za razlago pravil Axis Mundija namesto za pravi čustveni zaključek.

Druga sezona Monarcha je zato predvsem primer serije z ogromnim potencialom, ki ga izkoristi le občasno. Ko deluje, je odlična. Ko tava med idejami in razlagami lastne mitologije, pa hitro postane dolgočasna.

The post Ali je druga sezona Monarcha sploh vredna truda? appeared first on Tehnozvezdje.

V teh zgodbah ni stabilnega sveta, temveč niz sistemov, ki razpadajo ali se izkažejo za nezanesljive. Vohunski realizem v Bourneu, nadrealna logika Scotta Pilgrima in teorije zarot o NLP-jih delujejo kot različni obrazi istega problema: komu sploh verjeti. Tudi tam, kjer gre za spektakel, ostaja v ozadju nezaupanje do institucij, tehnologije in celo lastnega spomina. Filmi in serije ne gradijo na odgovorih, temveč na dvomu. In to je pogosto bolj pošten pristop.

The Creator (Kreator)

Kreator poskuša združiti vojni spektakel in razmislek o umetni inteligenci, a se pogosto zatakne med obema. Konflikt med ljudmi in stroji ni predstavljen kot tehnološki problem, temveč kot ideološka vojna, kjer nihče ni povsem nedolžen. Glavni lik je vojak z osebno izgubo, kar filmu doda čustveni okvir, vendar ta pogosto deluje bolj kot izgovor za akcijo. Vizualno film deluje ambiciozno, svet je prepričljivo zgrajen, vprašanja o zavesti in odgovornosti pa ostanejo napol raziskana. Kreator želi biti relevanten komentar sodobnega strahu pred umetno inteligenco, a se hitro zadovolji z osnovnimi dilemami.

The Fifth Element (Peti element)

Peti element je vizualno razkošna znanstvena fantastika, ki logiko zamenja za slog in tempo. Zgodba o reševanju vesolja je preprosta, skoraj naivna, a film to kompenzira z energijo, humorjem in ekscentričnimi liki. Bruce Willis igra variacijo samega sebe, Gary Oldman pretirava z užitkom, Milla Jovovich pa nosi simboliko, ki je film nikoli zares ne razloži. Svet je barvit, kaotičen in namerno pretiran. Peti element ne skriva, da je zabava na prvem mestu. Če iščeš globino, je ne boš našel. Če sprejmeš pravila igre, dobiš enega bolj prepoznavnih žanrskih izdelkov devetdesetih.

Scott Pilgrim vs. the World (Scott Pilgrim proti vsem)

Scott Pilgrim proti vsem je film, ki romantiko obravnava kot videoigro in odnose kot serijo nivojev. Vizualni slog je hiter, fragmentiran in poln referenc, kar bo del občinstva navdušilo, druge pa utrudilo. Scott ni klasičen junak, temveč nezrel lik, ki mora najprej odrasti, preden sploh razume, kaj pomeni zveza. Ramona je bolj ideja kot oseba, njeni bivši pa karikirani šefi nivojev. Film zavestno pretirava in s tem komentira površinskost sodobnih odnosov. Ni za vsakogar, a vsaj ne igra na varno.

Daybreakers (Boj za kri)

Boj za kri obrne vampirski žanr na glavo in pokaže svet, kjer so ljudje redkost, vampirji pa sistem. Ideja je močna: kaj se zgodi, ko plen izgine. Film to izkoristi za komentar o potrošnji, izkoriščanju in kratkoročnem razmišljanju. Vampirji niso več skrivnostni, temveč birokratski. Kljub zanimivi osnovi film ne gre dovolj daleč, saj akcija pogosto prevlada nad idejo. Boj za kri ostane nekje med satirično distopijo in klasičnim žanrom. Ima potencial, ki ga ne izkoristi v celoti, a vseeno ponudi bolj svež pogled kot večina vampirskih filmov.

The Astronaut (Astronavtka)

Astronavtka je intimna znanstvena fantastika, ki stavi na paranojo, ne spektakel. Zgodba o vrnitvi z misije se hitro spremeni v vprašanje, ali je grožnja res zunanja ali zgolj psihološka. Karantena, nadzor in nezaupanje ustvarijo občutek izolacije, ki film drži skupaj. Tempo je zadržan, razkritja počasna, kar bo del gledalcev odvrnilo. Film ne ponuja jasnih odgovorov, temveč dvom. Astronavtka deluje bolje kot študija strahu kot kot klasičen triler. Njena moč je v tem, da nikoli ne potrdi, ali je nevarnost resnična ali ne.

SuperGrid (Smrtonosna pošiljka)

Smrtonosna pošiljka je postapokaliptični cestni film, ki ne skriva svojih omejitev. Svet je zreduciran na puščavo, konflikti na preživetje, liki pa na funkcije. Brata na poti rešujeta nalogo, ki je bolj izgovor za niz srečanj z nasiljem. Film poskuša dodati družinsko dinamiko, a ostane na površini. Najbolj prepričljiv je, ko sprejme svojo preprostost in deluje kot surov akcijski izdelek. Težava nastane, ko želi povedati več, kot zmore. Smrtonosna pošiljka ni globoka, je pa dovolj neposredna, da ohrani pozornost.

The Toxic Avenger (Strupeni maščevalec)

Strupeni maščevalec je namenoma pretiran film, ki meša superjunake, grotesko in satiričen komentar o korporacijah. Nasilje je karikirano, humor grob, sporočilo pa presenetljivo jasno: sistem nagrajuje napačne ljudi. Glavni lik je antijunak, ki postane simbol pravičnosti, ker druge možnosti ni. Film ne skriva svoje nizkoproračunske narave in jo celo izkorišča. To ni eleganten izdelek, temveč surova, skoraj parodična kritika družbe. Deluje, če sprejmeš njegov ton. Če ne, hitro postane naporen.

The Bourne Identity (Kdo je Bourne?)

»Kdo je Bourne« je vohunski triler, ki žanr prizemlji in mu odvzame glamur. Glavni lik ne ve, kdo je, a zelo dobro ve, kako preživeti. Film se izogne velikim spektaklom in stavi na realizem, kar je bila v času izida osvežitev. Bourne ni junak, temveč produkt sistema, ki ga je ustvaril. Akcija je funkcionalna, zgodba pa postopno razkriva, da problem ni posameznik, temveč organizacija. Film ne romantizira vohunjenja, temveč ga predstavi kot hladno, učinkovito in zamenljivo dejavnost. Prav v tem je njegova prednost. V videoklubu EON vas čaka vseh pet filmov te vohunske serije.

Craig Charles UFO Conspiracies (Craig Charles: Zarote o NLP-jih)

Craig Charles: Zarote o NLP-jih je tipična dokumentarna serija, ki balansira med radovednostjo in senzacionalizmom. Preiskuje dogodke, ki jih je težko dokazati, a jih je enostavno dramatizirati. V ospredju niso dokazi, temveč interpretacije. Serija odpira zanimiva vprašanja o zaupanju v institucije, hkrati pa pogosto ostane pri namigih namesto pri zaključkih. Deluje kot zabavna spekulacija, ne kot resna preiskava. Če jo gledaš kot razmislek o tem, zakaj ljudje verjamejo v zarote, je učinkovita. Če pričakuješ odgovore, jih ne bo.

Naslovno fotografijo je ustvarila umetna inteligenca!

The post Govorijo o prihodnosti, a zadenejo predvsem sedanjost? appeared first on Tehnozvezdje.

Ampak pojdimo po vrsti s krajšim opisom zgodbe, ne da bi pokvaril užitek, če se boste slučajno odločili zapraviti dobri dve uri. Iz nekega popolnoma nerazumljivega razloga je mednarodna vesoljska postaja postala zbirališče različnih civilizacij. Po prijateljskem pozdravu so prišleki postajo dogradili s svojimi prostori, dokler ni postala prevelika za kroženje okoli Zemlje. Preselili so jo globoko v vesolje, kjer danes kot megastruktura Alfa združuje tisoče vrst iz več sto planetov. Valerian in Laureline sta policista Združene človeške federacije, zadolžena za red in disciplino v tem pisanem kaosu.

Romantična privlačnost je bistvo njunega odnosa in dejanj, čeprav je prav ta del filma deležen največ kritik. Kemija med glavnima likoma je medla, njun odnos pa pogosto deluje prisiljeno. Zgodba ju vodi na sled zadnje preživele živali, sposobne replicirati snov. Ta ustvarja energetsko bogate bisere, s katerimi so domorodci ohranjali utopičen način življenja. Rajski planet neskončnih plaž je bil uničen. Zakaj, kdo je kriv in kaj se je zgodilo s prebivalstvom, pa je jedro pripovedi.

Film deluje kot niz impresivnih prizorov, povezanih s presenetljivo medlo zgodbo. Prvih nekaj minut, uvod in nekatere samostojne sekvence, spada med boljše znanstvenofantastične trenutke zadnjih let, nato pa se vse skupaj sesede v predvidljivo in razvlečeno pripoved. Domorodci so čisto preveč podobni Na’vijem s Pandore (Avatar, 2009), njihov načrt, kako povrniti stari način življenja, pa spominja na Matriko. To bi še nekako preživel, če ne bi način, kako je film zasnovan, barvitost prizorov tujih svetov in bitij ter predvsem odnosi med liki spominjali na film Peti element (1997), digitalno ustvarjeni posebni učinki pa na Speed Racer (2008). Tu je še neizogibno iskanje povezav z vesoljsko grožnjo, kot jo prikazuje Vojna zvezd: Epizoda I (1999). Mimogrede, ko že omenjam ta film, velja omeniti dobro animirano serijo o Maulu na pretočniku Disney+.

Če ne boste iskali globine in inovativnosti, potem film ni tako napačen. Je vizualno razkošna, a vsebinsko prazna avantura. Nekakšna »risanka« v igrani obliki ali ekvivalent trapaste poletne uspešnice. Hitro gredo v uho, še hitreje iz glave. Tipičen predstavnik filmov, ki bi se nekoč skrival v košu s popusti v videotekah, danes pa živi drugo življenje v neskončnih televizijskih ponovitvah. Dane DeHaan in Cara Delevingne sta zmožna več, a tu ne prepričata. Rihanna? Ja, tudi zanjo so našli vlogo. Rekel bi, da ji je kar pisana na kožo.

The post SPREGLEDANO: Zabaven in tudi, temu ni moč oporekati, na trenutke TRAPAST appeared first on Tehnozvezdje.

Kot hudič križa se izogibam filmov, kjer se glavni igralec večino časa ubada sam s sabo, in še to v zaprti konzervi svetlobna leta od doma. Zato sem se kar malce zbal, da ne bom zdržal do konca. Brez potrebe, kajti Ryan Gosling se je v film Projekt Zadnje upanje izkazal. Še bolj postane, ko se mu pridruži mali »skalnati« vesoljec, ki na trenutke spominja na Groguja iz Vojne zvezd. Ne zaradi videza ali govora, temveč zaradi ljubkih izpadov navdušenja.

Torej. Zemlja se ponovno znajde pred potencialnim globalnim izumrtjem. Med Venero in Soncem znanstveniki odkrijejo infrardečo črto, imenovano po odkritelju Petrovu. Izkaže se, da se na najbližjem planetu razmnožujejo in z ogljikovim dioksidom hranijo enocelični organizmi, ki jih doktor Grace imenuje astrofagi, ti pa se po energijo nato odpravijo na površino Sonca. Zaradi ugodnih razmer se hitro množijo ter vse bolj senčijo sončno svetlobo. V tridesetih letih bo to na Zemlji povzročilo katastrofalno ledeno dobo. Kaj hitro znanstveniki še ugotovijo, da naše osončje ni izjema. Opazijo zatemnitve vseh zvezd v bližini, razen ene v približno dvanajst svetlobnih let oddaljenem osončju Tau Ceti. Treba bo iti tja in preveriti oziroma najti zdravilo.

Ljudje zaženejo projekt »Hail Mary«. Vesoljska ladja z učinkovitim pogonom, ki za gorivo uporablja ravno problematične mikroorganizme, naj bi tja pripeljala tri astronavte. Ker je večletno potovanje naporno, bodo ta čas v umetni komi. Vrnitev nazaj zaradi premalo goriva ni predvidena, načrtovano je, da ugotovitve nazaj na Zemljo prinesejo sonde. Film se začne, ko se iz kome z amnezijo prebudi Grace in ugotovi, da pilot in inženirka kome nista preživela. Ko se mu počasi vrne spomin in s skoki zgodbe v preteklost izvemo, zakaj pravzaprav gre, sreča tujo vesoljsko ladjo, za katero se izkaže, da je tam iz istega razloga. Glej ga zlomka, na njej je ravno tako preživelo eno samo bitje.

Naslov filma ima samo posredno nežno povezavo s katoliško vero. Izhaja namreč iz zelo dolge podaje Zdrava Marija v ameriškem nogometu, ki ima zelo malo možnosti, da uspe. Pustimo ob strani, ali lahko mikroorganizmi na lastni pogon potujejo med planetom in Soncem ter tam preživijo, v filmu je še cel kup drugih pogojev z majhno verjetnostjo uspeha. Priti do oddaljenega osončja, najti način za komunikacijo z vesoljcem, saj je njuno skupno delo pogoj, da najdeta zdravilo za skupno težavo, in prilagoditi to razmeram v njunih osončjih. Kajpada jima uspe. Dogodi se celo nekaj nepričakovanega. Kaj natančno ne bom izdal.

Ne samo da je film dobro posnet. Karizma glavnega igralca, dobra animacija kamnitega vesoljca, razkrivanje dogajanja pred njunim srečanjem po kapljicah, inteligentni humorni vložki in predvsem natančno zamišljeni prizori so zagotovilo, da razen res le enkrat ali dvakrat ne boste zapadli v dolgočasje. Ob tem ne zanemarite, da traja dve uri in pol. Kar ni malo. Še posebej ne za film, v katerem si akcija in dinamični prizori ne sledijo eden za drugim.

Spominja morebiti na Medzvezdje ali Potnike, a je hkrati od njiju v vseh prvinah dovolj odmaknjen in vsebuje večino prvin dobre znanstvene fantastike. Veliko skrivnosti s preobrati, ki ohranjajo napetost ob zvokih glasbenih uspešnic iz prejšnjega tisočletja. Ne bi šel zanj v kino, a gledanje doma, ko pride na katerega od pretočnikov, vsekakor priporočam.

Kaj: dve uri in pol dolg celovečerni film Projekt Zadnje upanje (Project Hail Mary)

Kje: kinematografi (v prihodnje verjetno na pretočniku Amazon Prime Video)

Ocena 3,5: Pričakoval sem veliko dolgočasja. Glede tega sem se zmotil. A ko začneš razmišljati o verjetnosti zgodbe, kaj hitro ugotoviš, da je večinoma močno privlečena za lase.

Priporočilo: Film subtilno propagira sodelovanje, sprejemanje drugačnosti in herojstvo, zato je narejen na način, ki je primeren za vse.

The post Ko pomaga samo še molitev Zdrava Marija, upanje vrneta »Milost« in »Skala« appeared first on Tehnozvezdje.

Spoznali smo ga v prvi epizodi »Grozeča prikazen«, ko naj bi se kot vajenec Dartha Sidiousa oziroma Palpatina spopadal z redom vitezov Jedi. Že takrat se mu je godila krivica. Bil je še deček, sin nočne sestre, čarovnice klana s planeta Dathomir, ki so izkoriščale temno stran sile za izvajanje magije, ko ga je ugrabil in indoktriniral Palpatine. Živel je v prepričanju, da je ta njegov učitelj, kajti Sitha sta vedno dva. Mojster in vajenec. Ni bil. Tisti čas je bil Palpatine še vajenec Dartha Plagueisa, vsaj dokler ga ni umoril v spanju. Izkoristil ga je in pozabil nanj. Ko se je Maul kasneje z bratom povzpel na čelo zločinskega klana, ga je Palpatine, takrat še kancler Galaktične republike, poiskal in odpeljal v ujetništvo. Nič čudnega, da Maul goji zamero do njega, do Kenobija in še vrste drugih likov, za katere menim, da so ga izdali. To je nekako bistvo animirane serije.

Maul se po filmu Grozeča prikazen pojavi v animirani seriji Vojna klonov. Zblaznelega ga na obrobnem planetu najde brat Savage Opress in odpelje na Dathomir, kjer ga čarovnica Talzin, izkaže se, da je njegova mati, pozdravi in mu da kibernetične noge. Na planetu Mandalore postane glavni v kriminalnem senčnem kolektivu in večkrat skuša premagati Kenobija. Ne uspe mu. Še huje je. Ko Palpatine ugotovi, da je preživel, ga poišče, saj ve preveč in predstavlja grožnjo zanj. Šele po vzponu Galaktičnega imperija Maul s pomočjo članov kriminalnega klana pobegne na planet Janix, kjer začne kovati načrte za maščevanje čisto vsem, ki so mu tako ali drugače storili krivico. Kasneje na časovnici galaksije se pojavi še v seriji Rebels, kjer ga premaga Kenobi (takrat zanj ni vrnitve).

Maul se je spremenil in omejil zaslepljenost z maščevanjem. To je še vedno gonilo njegovega obstoja, vendar mu ne megli več uma. Bolj je umirjen, moder in potrpežljiv. Zaveda se, da če se želi maščevati, potrebuje vajenca, ki mu bo pomagal. Ne vem, ali ve, da je Kenobi preživel. Po prvih dveh delih vemo le to, da se namerava maščevati kriminalcem, ki so ga izdali, in seveda Palpatinu. Ni važno, da mu ne bo uspelo. Vemo, kakšna je njegova usoda. Glede zgodbe se mi zdi, da ni pomemben cilj, temveč pot. In ta je zaenkrat nadvse prepričljiva, dinamična in zanimiva.

Podobno je z animacijo, ki nadaljuje s slogom, ki smo ga vajeni in se je izkazal kot odličen za prikaz prigod likov Vojne zvezd. Avtorjem je uspelo prikazati mračen kotiček galaksije, ki je dramatično osvetljen in kjer pogost prevladujejo presenetljive sithovsko rdeče podobe podkrepljene z mračno, monotono glasbo. Tudi gibanje videti odlično, še posebej izbruhi laserskega orožja in zamahi s svetlobnimi meči. Lahkotne polurne epizode pa ponujajo spodobno količino zgodbe in akcije. Vsekakor odlična nova serija, katere ogled toplo priporočam.

Kaj: animirana serija Star Wars: Maul – Shadow Lord (Gospodar senc)

Kje: pretočnik Disney+

Ocena 4: Animacija je na visoki ravni, a bolj kot to pomeni osvežitev podrobnejši prikaz zanimivega lika z zanimivo zgodbo in ozadjem.

Priporočilo: Veliko robotov umre in njihovi udi letijo sem in tja, a vseeno menim, da je serija primerna za vse. Pod pogojem, da imate radi prigode iz galaksije daleč proč.

The post Sla po maščevanju ga ohranja vitalnega appeared first on Tehnozvezdje.

Apollo 13 pokaže, kako hitro se lahko rutinska misija spremeni v boj za preživetje, znanstvenofantastični filmi pa raziskujejo, kaj se zgodi, ko človek skuša popraviti realnost. Vzporedni svetovi, duhovi in postapokaliptične pokrajine niso zgolj vizualni trik, temveč način, kako prikazati krhkost družbe in posameznika. Ti filmi ne ponujajo preprostih rešitev. Namesto tega gledalca pustijo z občutkom, da tehnologija napreduje hitreje kot naša sposobnost razumeti posledice.

Apollo 13

Apollo 13 je film o vesoljskem programu, ki ne govori o osvajanju Lune, temveč o tem, kako blizu katastrofe je pogosto tehnološki napredek. Misija, ki bi morala biti rutinska, se po eksploziji rezervoarja s kisikom spremeni v improvizirano reševanje treh astronavtov. Film ne pretirava z akcijo, temveč stavi na postopno stopnjevanje napetosti, kjer vsaka odločitev pomeni tveganje. Posadka je ujeta v kovinski kapsuli brez zagotovila, da se bo sploh vrnila. Na Zemlji inženirji rešujejo težave z omejenimi sredstvi, kar daje zgodbi realističen ton. Apollo 13 je poklon inženirskemu razmišljanju, ne heroizmu. Hkrati pokaže, kako tanko je ločilo med uspehom in tragedijo, ko tehnologija odpove.

The Prodigies (Nadarjeni)

Nadarjeni je temačna animirana zgodba o petih nadarjenih mladih, ki jih brutalni napad potisne čez rob. Film hitro opusti idejo o klasičnih junakih in se osredotoči na maščevanje. Nadarjenost postane orožje, ne darilo. Zgodba odpira vprašanje, kaj se zgodi, ko izjemni posamezniki izgubijo moralne zavore. Ton je presenetljivo mračen, vizualni slog hladen, razvoj likov pa ciničen. Nadarjeni ne ponuja lahke identifikacije z junaki, temveč opozarja, da inteligenca in empatija nista nujno povezani. Film je kratek, neposreden in precej bolj neprijeten, kot bi pričakovali od animacije.

Across the Universe

Across the Universe je muzikal, ki šestdeseta leta predstavi kot barvit kaos idealizma, glasbe in politične napetosti. Ljubezenska zgodba med Judeom in Lucy je okvir za širšo sliko družbe, ki razpada med vojno in protesti. Film uporablja pesmi skupine Beatles kot pripovedno orodje, kar deluje hkrati ambiciozno in tvegano. Vizualna podoba je psihedelična, včasih namenoma pretirana. Zgodba je preprosta, sporočilo pa jasno: idealizem ima svojo ceno. Across the Universe ni klasičen muzikal, temveč stiliziran pogled na čas, ko je bila glasba politično orožje. Film bolj deluje kot občutek obdobja kot kot linearna pripoved.

A Rough Draft (Začetni osnutek)

Začetni osnutek je znanstvenofantastična zgodba o identiteti in nadzoru, zapakirana v koncept vzporednih svetov. Kiril čez noč izgine iz spomina vseh, kar je izhodišče za raziskovanje realnosti, ki ni več samoumevna. Film postopoma razkriva mrežo alternativnih svetov in vlogo posameznika v sistemu, ki ga ne razume. Ideja je zanimiva, izvedba pa včasih preveč razpršena. Začetni osnutek odpira več vprašanj, kot jih odgovori, kar je lahko prednost ali slabost. Film bolj kot akcijo ponuja konceptualno znanstveno fantastiko. Gre za zgodbo, ki želi biti pametna in včasih tudi uspe.

Alpha Gateway (Vrata v drugo dimenzijo)

Vrata v drugo dimenzijo je znanstvenofantastična drama o žalovanju, ki se spremeni v eksperiment s posledicami. Fizičarka vstopi v vzporedno vesolje, da bi znova našla umrlega moža, vendar s tem poruši ravnotežje lastnega sveta. Film združuje kvantno fiziko in osebno tragedijo, kar deluje ambiciozno, a tudi neenakomerno. Osrednja ideja je jasna: popravljanje preteklosti ima svojo ceno. Alpha Gateway ne ponuja spektakla, temveč bolj intimno znanstveno fantastiko. V ospredju ni tehnologija, temveč odločitev, ki se zdi racionalna, dokler ne postane nepopravljiva.

I Still See You (Še vedno te vidim)

Še vedno te vidim predstavi svet, kjer duhovi niso grozljivka, temveč vsakdan. Devet let po katastrofi se mrtvi pojavljajo kot ostanki preteklosti, ki jih nihče več ne razume. Ko Roni prejme sporočilo, se rutina spremeni v preiskavo, ki razkrije temnejšo resnico. Film združuje romantiko, triler in nadnaravne elemente, kar deluje zanimivo, a ne vedno prepričljivo. V ospredju je skrivnost, ne strah. Še vedno te vidim stavi na atmosfero in idejo, da preteklost nikoli ne izgine. Rezultat je soliden nadnaravni triler, ki želi biti bolj inteligenten, kot včasih dejansko je.

Sami

Sami je minimalistična postapokaliptična drama, ki ne potrebuje spektakla, da bi bila neprijetna. Moški živi v izolaciji, dokler ne vstopi ženska, ki s sabo prinese napetost in skrivnost. Film počasi razkriva, da odnos temelji na krivdi in maščevanju, ne na bližini. Tempo je namerno počasen, dialogi skopi, vzdušje pa poudarja osamljenost in razpad čustev. Zgodba ne ponuja enostavnih odgovorov, temveč neprijetno vprašanje o odgovornosti in kazni. Sami je film, ki bolj kot dogajanje gradi občutek nelagodja. Gledalca prisili, da ostane v tišini, kjer postane jasno, da je po koncu sveta najtežje živeti s samim sabo.

The post Zgodbe, ki niso tako fantastične, kot se zdijo appeared first on Tehnozvezdje.