Ampak pojdimo po vrsti s krajšim opisom zgodbe, ne da bi pokvaril užitek, če se boste slučajno odločili zapraviti dobri dve uri. Iz nekega popolnoma nerazumljivega razloga je mednarodna vesoljska postaja postala zbirališče različnih civilizacij. Po prijateljskem pozdravu so prišleki postajo dogradili s svojimi prostori, dokler ni postala prevelika za kroženje okoli Zemlje. Preselili so jo globoko v vesolje, kjer danes kot megastruktura Alfa združuje tisoče vrst iz več sto planetov. Valerian in Laureline sta policista Združene človeške federacije, zadolžena za red in disciplino v tem pisanem kaosu.

Romantična privlačnost je bistvo njunega odnosa in dejanj, čeprav je prav ta del filma deležen največ kritik. Kemija med glavnima likoma je medla, njun odnos pa pogosto deluje prisiljeno. Zgodba ju vodi na sled zadnje preživele živali, sposobne replicirati snov. Ta ustvarja energetsko bogate bisere, s katerimi so domorodci ohranjali utopičen način življenja. Rajski planet neskončnih plaž je bil uničen. Zakaj, kdo je kriv in kaj se je zgodilo s prebivalstvom, pa je jedro pripovedi.

Film deluje kot niz impresivnih prizorov, povezanih s presenetljivo medlo zgodbo. Prvih nekaj minut, uvod in nekatere samostojne sekvence, spada med boljše znanstvenofantastične trenutke zadnjih let, nato pa se vse skupaj sesede v predvidljivo in razvlečeno pripoved. Domorodci so čisto preveč podobni Na’vijem s Pandore (Avatar, 2009), njihov načrt, kako povrniti stari način življenja, pa spominja na Matriko. To bi še nekako preživel, če ne bi način, kako je film zasnovan, barvitost prizorov tujih svetov in bitij ter predvsem odnosi med liki spominjali na film Peti element (1997), digitalno ustvarjeni posebni učinki pa na Speed Racer (2008). Tu je še neizogibno iskanje povezav z vesoljsko grožnjo, kot jo prikazuje Vojna zvezd: Epizoda I (1999). Mimogrede, ko že omenjam ta film, velja omeniti dobro animirano serijo o Maulu na pretočniku Disney+.

Če ne boste iskali globine in inovativnosti, potem film ni tako napačen. Je vizualno razkošna, a vsebinsko prazna avantura. Nekakšna »risanka« v igrani obliki ali ekvivalent trapaste poletne uspešnice. Hitro gredo v uho, še hitreje iz glave. Tipičen predstavnik filmov, ki bi se nekoč skrival v košu s popusti v videotekah, danes pa živi drugo življenje v neskončnih televizijskih ponovitvah. Dane DeHaan in Cara Delevingne sta zmožna več, a tu ne prepričata. Rihanna? Ja, tudi zanjo so našli vlogo. Rekel bi, da ji je kar pisana na kožo.

The post SPREGLEDANO: Zabaven in tudi, temu ni moč oporekati, na trenutke TRAPAST appeared first on Tehnozvezdje.

Kot hudič križa se izogibam filmov, kjer se glavni igralec večino časa ubada sam s sabo, in še to v zaprti konzervi svetlobna leta od doma. Zato sem se kar malce zbal, da ne bom zdržal do konca. Brez potrebe, kajti Ryan Gosling se je v film Projekt Zadnje upanje izkazal. Še bolj postane, ko se mu pridruži mali »skalnati« vesoljec, ki na trenutke spominja na Groguja iz Vojne zvezd. Ne zaradi videza ali govora, temveč zaradi ljubkih izpadov navdušenja.

Torej. Zemlja se ponovno znajde pred potencialnim globalnim izumrtjem. Med Venero in Soncem znanstveniki odkrijejo infrardečo črto, imenovano po odkritelju Petrovu. Izkaže se, da se na najbližjem planetu razmnožujejo in z ogljikovim dioksidom hranijo enocelični organizmi, ki jih doktor Grace imenuje astrofagi, ti pa se po energijo nato odpravijo na površino Sonca. Zaradi ugodnih razmer se hitro množijo ter vse bolj senčijo sončno svetlobo. V tridesetih letih bo to na Zemlji povzročilo katastrofalno ledeno dobo. Kaj hitro znanstveniki še ugotovijo, da naše osončje ni izjema. Opazijo zatemnitve vseh zvezd v bližini, razen ene v približno dvanajst svetlobnih let oddaljenem osončju Tau Ceti. Treba bo iti tja in preveriti oziroma najti zdravilo.

Ljudje zaženejo projekt »Hail Mary«. Vesoljska ladja z učinkovitim pogonom, ki za gorivo uporablja ravno problematične mikroorganizme, naj bi tja pripeljala tri astronavte. Ker je večletno potovanje naporno, bodo ta čas v umetni komi. Vrnitev nazaj zaradi premalo goriva ni predvidena, načrtovano je, da ugotovitve nazaj na Zemljo prinesejo sonde. Film se začne, ko se iz kome z amnezijo prebudi Grace in ugotovi, da pilot in inženirka kome nista preživela. Ko se mu počasi vrne spomin in s skoki zgodbe v preteklost izvemo, zakaj pravzaprav gre, sreča tujo vesoljsko ladjo, za katero se izkaže, da je tam iz istega razloga. Glej ga zlomka, na njej je ravno tako preživelo eno samo bitje.

Naslov filma ima samo posredno nežno povezavo s katoliško vero. Izhaja namreč iz zelo dolge podaje Zdrava Marija v ameriškem nogometu, ki ima zelo malo možnosti, da uspe. Pustimo ob strani, ali lahko mikroorganizmi na lastni pogon potujejo med planetom in Soncem ter tam preživijo, v filmu je še cel kup drugih pogojev z majhno verjetnostjo uspeha. Priti do oddaljenega osončja, najti način za komunikacijo z vesoljcem, saj je njuno skupno delo pogoj, da najdeta zdravilo za skupno težavo, in prilagoditi to razmeram v njunih osončjih. Kajpada jima uspe. Dogodi se celo nekaj nepričakovanega. Kaj natančno ne bom izdal.

Ne samo da je film dobro posnet. Karizma glavnega igralca, dobra animacija kamnitega vesoljca, razkrivanje dogajanja pred njunim srečanjem po kapljicah, inteligentni humorni vložki in predvsem natančno zamišljeni prizori so zagotovilo, da razen res le enkrat ali dvakrat ne boste zapadli v dolgočasje. Ob tem ne zanemarite, da traja dve uri in pol. Kar ni malo. Še posebej ne za film, v katerem si akcija in dinamični prizori ne sledijo eden za drugim.

Spominja morebiti na Medzvezdje ali Potnike, a je hkrati od njiju v vseh prvinah dovolj odmaknjen in vsebuje večino prvin dobre znanstvene fantastike. Veliko skrivnosti s preobrati, ki ohranjajo napetost ob zvokih glasbenih uspešnic iz prejšnjega tisočletja. Ne bi šel zanj v kino, a gledanje doma, ko pride na katerega od pretočnikov, vsekakor priporočam.

Kaj: dve uri in pol dolg celovečerni film Projekt Zadnje upanje (Project Hail Mary)

Kje: kinematografi (v prihodnje verjetno na pretočniku Amazon Prime Video)

Ocena 3,5: Pričakoval sem veliko dolgočasja. Glede tega sem se zmotil. A ko začneš razmišljati o verjetnosti zgodbe, kaj hitro ugotoviš, da je večinoma močno privlečena za lase.

Priporočilo: Film subtilno propagira sodelovanje, sprejemanje drugačnosti in herojstvo, zato je narejen na način, ki je primeren za vse.

The post Ko pomaga samo še molitev Zdrava Marija, upanje vrneta »Milost« in »Skala« appeared first on Tehnozvezdje.

Spoznali smo ga v prvi epizodi »Grozeča prikazen«, ko naj bi se kot vajenec Dartha Sidiousa oziroma Palpatina spopadal z redom vitezov Jedi. Že takrat se mu je godila krivica. Bil je še deček, sin nočne sestre, čarovnice klana s planeta Dathomir, ki so izkoriščale temno stran sile za izvajanje magije, ko ga je ugrabil in indoktriniral Palpatine. Živel je v prepričanju, da je ta njegov učitelj, kajti Sitha sta vedno dva. Mojster in vajenec. Ni bil. Tisti čas je bil Palpatine še vajenec Dartha Plagueisa, vsaj dokler ga ni umoril v spanju. Izkoristil ga je in pozabil nanj. Ko se je Maul kasneje z bratom povzpel na čelo zločinskega klana, ga je Palpatine, takrat še kancler Galaktične republike, poiskal in odpeljal v ujetništvo. Nič čudnega, da Maul goji zamero do njega, do Kenobija in še vrste drugih likov, za katere menim, da so ga izdali. To je nekako bistvo animirane serije.

Maul se po filmu Grozeča prikazen pojavi v animirani seriji Vojna klonov. Zblaznelega ga na obrobnem planetu najde brat Savage Opress in odpelje na Dathomir, kjer ga čarovnica Talzin, izkaže se, da je njegova mati, pozdravi in mu da kibernetične noge. Na planetu Mandalore postane glavni v kriminalnem senčnem kolektivu in večkrat skuša premagati Kenobija. Ne uspe mu. Še huje je. Ko Palpatine ugotovi, da je preživel, ga poišče, saj ve preveč in predstavlja grožnjo zanj. Šele po vzponu Galaktičnega imperija Maul s pomočjo članov kriminalnega klana pobegne na planet Janix, kjer začne kovati načrte za maščevanje čisto vsem, ki so mu tako ali drugače storili krivico. Kasneje na časovnici galaksije se pojavi še v seriji Rebels, kjer ga premaga Kenobi (takrat zanj ni vrnitve).

Maul se je spremenil in omejil zaslepljenost z maščevanjem. To je še vedno gonilo njegovega obstoja, vendar mu ne megli več uma. Bolj je umirjen, moder in potrpežljiv. Zaveda se, da če se želi maščevati, potrebuje vajenca, ki mu bo pomagal. Ne vem, ali ve, da je Kenobi preživel. Po prvih dveh delih vemo le to, da se namerava maščevati kriminalcem, ki so ga izdali, in seveda Palpatinu. Ni važno, da mu ne bo uspelo. Vemo, kakšna je njegova usoda. Glede zgodbe se mi zdi, da ni pomemben cilj, temveč pot. In ta je zaenkrat nadvse prepričljiva, dinamična in zanimiva.

Podobno je z animacijo, ki nadaljuje s slogom, ki smo ga vajeni in se je izkazal kot odličen za prikaz prigod likov Vojne zvezd. Avtorjem je uspelo prikazati mračen kotiček galaksije, ki je dramatično osvetljen in kjer pogost prevladujejo presenetljive sithovsko rdeče podobe podkrepljene z mračno, monotono glasbo. Tudi gibanje videti odlično, še posebej izbruhi laserskega orožja in zamahi s svetlobnimi meči. Lahkotne polurne epizode pa ponujajo spodobno količino zgodbe in akcije. Vsekakor odlična nova serija, katere ogled toplo priporočam.

Kaj: animirana serija Star Wars: Maul – Shadow Lord (Gospodar senc)

Kje: pretočnik Disney+

Ocena 4: Animacija je na visoki ravni, a bolj kot to pomeni osvežitev podrobnejši prikaz zanimivega lika z zanimivo zgodbo in ozadjem.

Priporočilo: Veliko robotov umre in njihovi udi letijo sem in tja, a vseeno menim, da je serija primerna za vse. Pod pogojem, da imate radi prigode iz galaksije daleč proč.

The post Sla po maščevanju ga ohranja vitalnega appeared first on Tehnozvezdje.

Apollo 13 pokaže, kako hitro se lahko rutinska misija spremeni v boj za preživetje, znanstvenofantastični filmi pa raziskujejo, kaj se zgodi, ko človek skuša popraviti realnost. Vzporedni svetovi, duhovi in postapokaliptične pokrajine niso zgolj vizualni trik, temveč način, kako prikazati krhkost družbe in posameznika. Ti filmi ne ponujajo preprostih rešitev. Namesto tega gledalca pustijo z občutkom, da tehnologija napreduje hitreje kot naša sposobnost razumeti posledice.

Apollo 13

Apollo 13 je film o vesoljskem programu, ki ne govori o osvajanju Lune, temveč o tem, kako blizu katastrofe je pogosto tehnološki napredek. Misija, ki bi morala biti rutinska, se po eksploziji rezervoarja s kisikom spremeni v improvizirano reševanje treh astronavtov. Film ne pretirava z akcijo, temveč stavi na postopno stopnjevanje napetosti, kjer vsaka odločitev pomeni tveganje. Posadka je ujeta v kovinski kapsuli brez zagotovila, da se bo sploh vrnila. Na Zemlji inženirji rešujejo težave z omejenimi sredstvi, kar daje zgodbi realističen ton. Apollo 13 je poklon inženirskemu razmišljanju, ne heroizmu. Hkrati pokaže, kako tanko je ločilo med uspehom in tragedijo, ko tehnologija odpove.

The Prodigies (Nadarjeni)

Nadarjeni je temačna animirana zgodba o petih nadarjenih mladih, ki jih brutalni napad potisne čez rob. Film hitro opusti idejo o klasičnih junakih in se osredotoči na maščevanje. Nadarjenost postane orožje, ne darilo. Zgodba odpira vprašanje, kaj se zgodi, ko izjemni posamezniki izgubijo moralne zavore. Ton je presenetljivo mračen, vizualni slog hladen, razvoj likov pa ciničen. Nadarjeni ne ponuja lahke identifikacije z junaki, temveč opozarja, da inteligenca in empatija nista nujno povezani. Film je kratek, neposreden in precej bolj neprijeten, kot bi pričakovali od animacije.

Across the Universe

Across the Universe je muzikal, ki šestdeseta leta predstavi kot barvit kaos idealizma, glasbe in politične napetosti. Ljubezenska zgodba med Judeom in Lucy je okvir za širšo sliko družbe, ki razpada med vojno in protesti. Film uporablja pesmi skupine Beatles kot pripovedno orodje, kar deluje hkrati ambiciozno in tvegano. Vizualna podoba je psihedelična, včasih namenoma pretirana. Zgodba je preprosta, sporočilo pa jasno: idealizem ima svojo ceno. Across the Universe ni klasičen muzikal, temveč stiliziran pogled na čas, ko je bila glasba politično orožje. Film bolj deluje kot občutek obdobja kot kot linearna pripoved.

A Rough Draft (Začetni osnutek)

Začetni osnutek je znanstvenofantastična zgodba o identiteti in nadzoru, zapakirana v koncept vzporednih svetov. Kiril čez noč izgine iz spomina vseh, kar je izhodišče za raziskovanje realnosti, ki ni več samoumevna. Film postopoma razkriva mrežo alternativnih svetov in vlogo posameznika v sistemu, ki ga ne razume. Ideja je zanimiva, izvedba pa včasih preveč razpršena. Začetni osnutek odpira več vprašanj, kot jih odgovori, kar je lahko prednost ali slabost. Film bolj kot akcijo ponuja konceptualno znanstveno fantastiko. Gre za zgodbo, ki želi biti pametna in včasih tudi uspe.

Alpha Gateway (Vrata v drugo dimenzijo)

Vrata v drugo dimenzijo je znanstvenofantastična drama o žalovanju, ki se spremeni v eksperiment s posledicami. Fizičarka vstopi v vzporedno vesolje, da bi znova našla umrlega moža, vendar s tem poruši ravnotežje lastnega sveta. Film združuje kvantno fiziko in osebno tragedijo, kar deluje ambiciozno, a tudi neenakomerno. Osrednja ideja je jasna: popravljanje preteklosti ima svojo ceno. Alpha Gateway ne ponuja spektakla, temveč bolj intimno znanstveno fantastiko. V ospredju ni tehnologija, temveč odločitev, ki se zdi racionalna, dokler ne postane nepopravljiva.

I Still See You (Še vedno te vidim)

Še vedno te vidim predstavi svet, kjer duhovi niso grozljivka, temveč vsakdan. Devet let po katastrofi se mrtvi pojavljajo kot ostanki preteklosti, ki jih nihče več ne razume. Ko Roni prejme sporočilo, se rutina spremeni v preiskavo, ki razkrije temnejšo resnico. Film združuje romantiko, triler in nadnaravne elemente, kar deluje zanimivo, a ne vedno prepričljivo. V ospredju je skrivnost, ne strah. Še vedno te vidim stavi na atmosfero in idejo, da preteklost nikoli ne izgine. Rezultat je soliden nadnaravni triler, ki želi biti bolj inteligenten, kot včasih dejansko je.

Sami

Sami je minimalistična postapokaliptična drama, ki ne potrebuje spektakla, da bi bila neprijetna. Moški živi v izolaciji, dokler ne vstopi ženska, ki s sabo prinese napetost in skrivnost. Film počasi razkriva, da odnos temelji na krivdi in maščevanju, ne na bližini. Tempo je namerno počasen, dialogi skopi, vzdušje pa poudarja osamljenost in razpad čustev. Zgodba ne ponuja enostavnih odgovorov, temveč neprijetno vprašanje o odgovornosti in kazni. Sami je film, ki bolj kot dogajanje gradi občutek nelagodja. Gledalca prisili, da ostane v tišini, kjer postane jasno, da je po koncu sveta najtežje živeti s samim sabo.

The post Zgodbe, ki niso tako fantastične, kot se zdijo appeared first on Tehnozvezdje.

Kandidatu za pripadnika enote Ranger, vojaku številka 81 (Alan Ritchson), soborec zabrusi, da je nepopustljiv. Pravi »kerlc«. Muči ga občutek krivde, ker ni rešil brata, ko so njuno enoto v Afganistanu napadli talibani. Skupaj sta se nameravala prijaviti na izbor za pripadnike specialnih sil. Da bi držal obljubo, to stori sam in kljub poškodovanemu kolenu zdrži do končnega izpita. Pohoda smrti skozi ameriško divjino, kjer se stvari zapletejo. Enota, ki nima pravega streliva, naleti na stroj z drugega planeta, ki se iz meni nerazumljivega razloga odloči, da bo vojake iztrebil enega za drugim. Kajpada je stroj ravno tako v svoji nameri nepopustljiv. Kako se pregon konča, si lahko mislite. Oziroma zlahka uganete.

Režiserju Patricku Hughesu uspe v krajših predahih v nizu akcije, ki traja skoraj od začetka do konca filma, prikazati kanček globine glavnega lika. Njegovih travm, čustev in strahov. Skoraj že sočustvuješ, ko te že v naslednjem hipu predrami eksplozivna akcija. Stroj, na katerega naletijo v planinah, je skoraj neuničljiv. A izkaže se, da ima šibko točko. Precej banalno, če lahko rečem. Še dobro. Drugače bi se nam slabo pisalo.

To bi še preživel, če me ne bi ves čas mučil »déjà vu«. Zgodba je sestavljena iz vseh vetrov, z zelo malo ali skoraj nič inovativnosti. Kot bi zapovedal ChatGPT-ju, naj analizira dosedanje filmske uspešnice, v katerih se junaški in pametni ameriški vojak bori proti strojem z drugega planeta, ter napiše podoben scenarij. Odlično mu je uspelo. Namesto Predatorja enoto zasleduje »stroj«. Vsaj malce nedomišljeno. Zunajzemeljska bitja na pot dolgo več sto ali celo tisoč let pošljejo asteroid, poln uničevalnih robotov, potem pa eden izmed njih po divjini lovi vojake brez pravega orožja, namesto da bi se osredotočil na katerega od bolj strateških ciljev. Celo potem ko ga najdejo, se izkaže, da nima nanj nikakršnega učinka, medtem ko nič ne kaže, da mu bo zmanjkalo energije ali eksplozivnih kroglic, ki jih izstreljuje po tekočem traku. Sreča, da ima slabost. Napako v zasnovi. To in njegov videz preveč spominjata na filme in serijo Vojna svetov (War of the Worlds). Še kje bi zlahka našel stične točke, a nima smisla. Že omenjeni sta dovolj zgovorni in potrjujeta oceno o pomanjkanju inovativnosti, s katero se film sooča.

Film vam bo všeč, če vam je vseeno za inovativnost in globino zgodbe ter vas ne moti prikrito reklamiranje večvrednosti ameriške vojske. Glede kakovosti produkcije nimam pripomb. Poskrbljeno je za vse podrobnosti v njegovi vizualni podobi in učinkovite akcijske prizore. Na nek način je podoben povprečnemu »stand-up« dogodku. Ko si tam, uživaš, a ko je konec, hitro pozabiš večino »štosov«. Ogled filma ni čista izguba časa, a tudi ne bo tragedija, če ga preskočite.

Kaj: film War Machine (Vojni stroj)

Kje: pretočnik Netflix

Ocena 2: Malo bom vzel tu in malo tam. Tako je nastal film, ki poka od akcije, a je idejno nadvse šibak!

Priporočilo: Veliko mesarjenja in nasilja. Film ni intelektualni presežek in nekritično hvali ameriško vojsko, zatorej bo marsikdo hitro ugotovil, da mu ni všeč. Zagotovo pa ni primeren za najmlajše.

The post Kje naj sploh začnem, od kod vse izvirajo ukradene ideje? appeared first on Tehnozvezdje.

Dve leti in pol sem čakal na drugo sezono, ki ponovno postreže z osmimi odličnimi epizodami. To me skrbi. Izvirnik ima enajst sag. Ker je igrana serija v dveh sezonah izčrpala dogajanje ene in pol, potem ob enaki frekvenci izdajanja konca (skoraj) zagotovo ne bom dočakal. Obenem močno dvomim, da bo imel Netflix sploh interes vse skupaj vleči več desetletij. Nekaj bodo torej morali spremeniti. Ne glede na skrbni izbor, kaj iz animeja oziroma mange bomo videli in česa ne ter kako podrobno. Govori se, da bodo skušali narediti po eno sezono na leto, a glede na odličnost izvirnika bi bilo prav, da bi posamezna imela tudi več delov.

Vse skupaj je predobro, da bi pričakovanje pokvaril s kvarniki. Raje bom podal ozadje, ki je tokrat pomembno. Pravijo, da je svet potopljen, otoki pa so zgolj vrhovi gora. Ostalo je ogromen ocean, ki ga na štiri dele deli gmota kopnega in krožna pot, do katere ni lahko priti. Ozko kopno, imenovano rdeča linija (Red Line), obkroža svet v smeri severnega in južnega pola in naj bi bilo umetno ustvarjeno. Pravokotno nanj teče krožna oceanska pot velika linija (Grand Line), posejana z otoki in nevarnostmi. Na obeh straneh jo ščiti mirni pas. Vodna površina brez vetra in tokov, kjer živijo pošasti, ki uničijo (skoraj) vsako ladjo. Ker večina ladij pluje na veter, je edina pot do velike linije preko vzvratne reke, ki teče navzgor po rdeči liniji na mestu stika obeh. Tu skozi je torej posadka v drugem delu, v prvem so nas morali na hitro spomniti, za kaj sploh gre, in logično v zgodbo vključiti nove like, priplula na pot, za katero upajo, da jih bo vodila do zaklada »One Piece«. Ne vemo, kaj naj bi to bilo, saj je najbolj varovana skrivnost avtorja Eiichira Ode.

Škoda, da je delov samo osem. Ne mine veliko časa, ko jih v miru pogledaš in ugotoviš, da je bil užitek prekratek. Tako dobre so. Ni bližnjic v pripovedi, še manj banalizacije in nepotrebnih prizorov. Čisto vse ima svoj namen. Ta se pokaže takoj ali kasneje, a je pomemben. Površnega gledanja vam ne priporočam. Če je sploh mogoče. Okolje, interpretacija igralcev in posebni učinki, teh zaradi moči likov ni malo, te preprosto potegnejo vase. Poleg tega proti koncu sezone spoznamo Chopperja, ki postane šesti član Luffyjeve posadke.

Netflix nadaljuje kakovostno gradnjo na dobrih temeljih, ki jih je postavil v prvi sezoni. V igralski zasedbi ni slavnih, toda izbrani dobro obvladajo svoj posel. Skoraj takoj dojameš, kakšnega značaja so liki, kaj jih opredeljuje in kakšna so njihova čustva. Igrana serija ni »risanka«, torej ni pretiranega dretja. Ravno tako niso pozabili na ravno pravšnjo dozo inteligentnega humorja. Ogled kajpada toplo priporočam.

Kaj: druga sezona fantazijsko pustolovske serije One Piece, katere naslov nima smisla prevajati v »edini kos«.

Kje: pretočnik Netflix.

Ocena 4,7: Z drugo sezono niso v ničemer pokvarili prve. Zgodba se nadaljuje z enako odličnostjo.

Priporočilo: Primerno za večino! Česarkoli res neprimernega v tej sagi ne boste našli,, čeprav je nasilje tokrat bolj nazorno prikazano!

The post Monkey D. Luffy se je vrnil. Niti za odtenek ni slabši. appeared first on Tehnozvezdje.

Malo je iger, v katerih vse okoli tebe poka od odlične grafike in animacije ob pogosto banalni in nedomišljeni vsebini. V to kategorijo zagotovo ne sodi pustolovska Gnosia, najprej izdana za konzolo PS Vita, ki ji je priljubljenost narasla po predelavi za Nintendov Switch. Gre za tip igre, kjer igralec spoznava skrivnosti in rešuje zaplete s statičnimi slikami med poglavji. Ker v igri ni ne duha ne sluha o animaciji, je bila predelava v risano serijo oziroma anime toliko bolj zahtevna. Ni jim samo uspelo. Nekoliko presenetljivo je obveljala za najboljšo tovrstno serijo pretekle jeseni na Crunchyrollu.

Gnosia je nenavadna celo po standardu iger. V vesoljsko ladjo so vdrli nezemljani, ki jih ni mogoče ločiti od ljudi. Navidezna inteligenca, ki ladjo vodi, zazna njihovo prisotnost, vendar ne tudi, kdo od članov posadke ni človek. Protokol v takšnem primeru zahteva samouničenje, vendar s posadko najdejo kompromis. Vsak dan bodo glasovali, kdo od njih je Gnosia. Tistega, ki bo dobil največ glasov, bodo nato zaprli v komoro za hladno spanje. Da bi bilo vse skupaj še bolj zanimivo, Gnosia vsak dan ubije enega človeka. Če igralec najde vse Gnosie, zmaga, če je teh enako številu ljudi, pa izgubi. Takrat se igra vrne na začetek.

V seriji je glavni lik Yuri ujet v časovni zanki. Ko ga zbudijo, se ne spomni dotedanjega življenja, a se mora takoj udeležiti glasovanja, koga bodo uspavali. Čeprav se spomni prejšnjih zank, mu to neposredno ne pomaga, saj se liki, okuženi z Gnosio, ves čas spreminjajo. Pravilneje bi bilo reči, da Yuri skače med vzporednimi svetovi. Vsaka zanka je edinstvena uganka, ki jo je treba razvozlati, medtem ko spoznavamo bizarne like, kar počasi zgodbo pelje proti koncu sezone. Kakšen koli ta že je, saj je delov veliko in zadnji še ni prišel na vrsto.

Ker v igri vrstni red dogodkov ni zapovedan, zgodbe ni bilo mogoče preprosto prenesti v anime. V studiu Domerica so opravili odlično delo. Redko se zgodi, da priredba tako korenito spremeni izvorno gradivo in hkrati ohrani bistvo originala. Ključ do tega, da Gnosia deluje kot anime, je napetost, ki se pojavi v vsaki zanki. Hitro te pritegneta animacija, upodobitev likov in njihovo odbito obnašanje. Ni me motilo, da govorijo v japonščini in sem moral brati podnapise. Gnosia je v vseh podrobnostih čistokrvni anime in ga ni niti približno mogoče primerjati z zahodnimi risankami.

Spremembam navkljub je ohranjena skrivnostnost dogajanja, ob vprašanju, ki vam ves čas odzvanja v zadnjem delu možganov. Kako se bo Yuri izvil iz časovnih zank? Oboje ohranja napetost in zanimanje. Nisem ljubitelj ponavljanja dogajanja, predvsem zaradi pogoste banalizacije ali neumnih zaključkov, a to je eden redkih primerov, ko je vse narejeno tako, kot mora biti. Redko kdaj se boste spraševali, kako se bo končala serija, kajti ubadali se boste s tem, kako se bo zaključila posamezna epizoda.

Kaj: anime Gnosia (japonski slog risanih filmov)

Kje: Crunchyroll (ali še bolje, saj veš kje)

Ocena 4: Anime je drugačen od igre. Ne boljši, ne slabši. Lahko bi dejal, da gre za različni poti do istega cilja. Izvirnost in slog animacije nista edina, a pomembna razloga za tokratno visoko oceno.

Priporočilo: Puritanci boste serijo odsvetovali najmlajšim, ker je namenjena starejšim. A česa res neokusnega ali neprimernega v njej ne boste našli.

The post Kljub »slabemu« temelju je Gnosia odlična risanka za mlade odrasle appeared first on Tehnozvezdje.

Igra prestolov oblast razgali kot umazano igro brez junakov, Somrak nevarnost spremeni v romantični dodatek, 28 kasneje pa brez olepševanja pokaže, kako hitro se civilizacija prelevi v improvizacijo. Skupaj tvorijo pregled sodobne popkulture, ki se raje ukvarja z občutki kot s posledicami.

Igra prestolov

Igra prestolov je serija, ki gledalcu hitro razloži, da poštenost ni valuta in čast praviloma pomeni zgodnjo smrt. Politične spletke, incest, izdaje in občasni zmaji niso okras, temveč orodje v boju za oblast. Likov je veliko, skoraj vsi mislijo, da so pametnejši od drugih, večina se moti. Serija je brutalna, cinična in pogosto namerno krivična, kar ji daje težo, ki jo večina fantazije le igra. Težava ni v nasilju, temveč v dejstvu, da proti koncu zgodba začne kazati znake utrujenosti in bližnjic. Kljub temu ostaja šolski primer, kako se fantazija približa realni politiki bolj kot marsikateri zgodovinski ep.

Somrak

Somrak je romantična fantazija, ki vampirjem odvzame nevarnost in jih zapakira kot najstniško čustveno terapijo. Bella je pasivna junakinja, Edward pa večno trpeči ideal, ki težave rešuje s pogledom in bleščečo kožo. Film cilja na občutke ne na logiko in v tem je tudi njegov največji uspeh. Svet je varen, konflikti nadzorovani, nevarnost bolj deklarativna kot resnična. Somrak ne želi strašiti, temveč pomirjati, kar pojasni njegovo množično priljubljenost. Kritike se ga držijo z razlogom, a film natančno ve, komu je namenjen, in se tega ne sramuje.

Somrak: Mlada luna

Mlada luna je film o čustveni praznini, ki jo zapolnjujejo napačne odločitve. Vampirji stopijo v ozadje, volkodlaki prevzamejo oder, drama pa se poglobi predvsem v samopomilovanje. Tempo je počasen, notranji monologi težki, tveganje pa večinoma psihološko. Film stavi na bolečino izgube in obsesivno navezanost, ne da bi ju zares problematiziral. Rezultat je nadaljevanje, ki je bolj mračno po tonu, a vsebinsko ostaja ujeto v isti čustveni krog.

Somrak: Mrk

Mrk poskuša zgodbi dodati akcijo, a ostaja ujet med ljubezenskim trikotnikom in obvezno nadnaravno grožnjo. Bella mora izbrati, čeprav je izbira ves čas očitna, kar napetost precej razvrednoti. Vampirji in volkodlaki so prisiljeni sodelovati, sovražnik pa je bolj izgovor kot resna nevarnost. Film deluje bolj odločno, vendar tudi bolj izračunano. V ospredju je ideja večne zvestobe, ki se prodaja kot romantična vrednota, brez resne refleksije posledic. Mrk je najbolj »filmski« del sage, a hkrati tudi najbolj formulaičen.

Somrak: Jutranja zarja

Jutranja zarja razširi zgodbo, ki bi jo bilo smiselno zaključiti prej. Poroka, otrok in globalni vampirski spor naj bi pomenili vrhunec, a pogosto delujejo kot raztegnjena epizoda. Konflikt je večinoma zadržan do zadnjega trenutka, ko film stavi na presenečenje namesto na posledice. Jacobovo sprijaznjenje je bolj funkcionalno kot prepričljivo. Finale sage zaključi zgodbo brez večjih tveganj, kar bo oboževalce pomirilo, skeptike pa pustilo hladne.

DOA: Dead or Alive

Živi ali mrtvi je film, ki ve, da nima smisla, in se s tem niti ne obremenjuje. Borilni turnir je zgolj izgovor za niz stiliziranih spopadov, počasnih posnetkov in karikiranih likov. Zgodba je tanka, dialogi še tanjši, logika pa se izgubi že pri prvem preobratu. Film stavi na vizualni blišč in telesno koreografijo, ne na vsebino. Če ga jemlješ resno, razočara. Če nanj gledaš kot na adaptacijo videoigre, opravi svojo nalogo.

28 dni pozneje

28 dni pozneje ni tipičen zombi film, temveč študija razpada družbe. Okuženi niso počasni, temveč brutalno hitri, kar spremeni dinamiko groze. Film se hitro oddalji od virusa in se osredotoči na ljudi, ki v krizi izgubijo moralni kompas. Jimovo prebujenje v praznem Londonu ostaja ena najbolj učinkovitih podob žanra. Prava grožnja niso okuženi, temveč preživeli z orožjem in idejo nadzora. Film jasno pokaže, da apokalipsa ne ustvari pošasti, temveč jim odstrani zavore.

28 tednov pozneje

28 tednov pozneje razširi svet, a izgubi del intimnosti predhodnika. Obnova družbe je prikazana kot politična iluzija, ki razpade ob prvi napaki. Virus se vrne zaradi človeške malomarnosti, ne nesreče, kar filmu daje ciničen ton. Akcija je večja, kaos glasnejši, liki pa bolj funkcionalni kot poglobljeni. Film stavi na obseg in tempo, manj na atmosfero. Kljub temu učinkovito pokaže, kako hitro se civilizacija sesuje, ko varnost temelji na samozavesti namesto na realnem nadzoru.

28 let pozneje

28 let pozneje vrača serijo k vprašanju dolgoročnih posledic, ne zgolj preživetja. Svet ni več v šoku, temveč v kronični deformaciji. Karantena je postala norma, skupnosti pa eksperiment v prilagojeni etiki. Otok ponuja varnost, celina resnico, ki je nihče ne želi videti. Film obljublja manj instantnega kaosa in več nelagodja ob tem, kaj smo postali. Če bo sledil duhu izvirnika, bo groza izhajala iz ljudi, ne okuženih. In prav v tem je potencial za najbolj neprijeten del trilogije.

The post Ko vampirji niso več grozni in oblast vedno pokvarjena appeared first on Tehnozvezdje.

Prav v tem se razlikuje od večine sodobnih fantazijskih uspešnic, ki stavijo na stopnjevanje nasilja, šokantne zaplete in vizualni spektakel. Morda prav zaradi zasičenosti z resnejšimi in brutalnejšimi serijami, kot so Igra prestolov, Zmajeva hiša, Veščec in njim podobne, Merlin danes še vedno deluje sveže, skoraj sproščujoče.

Avtorji so imeli ob nastajanju serije očitno v mislih mlajše gledalce, a to ne pomeni, da bi bila namenjena izključno njim. Legendarno zgodbo o kralju Arturju in njegovem čarovniku so preoblikovali na izrazito samosvoj način in se precej odmaknili od klasične mitologije. Namesto epskega mita dobimo bolj osebno zgodbo odraščanja, odgovornosti in prijateljstva, postavljeno v okvir fantazijskega sveta.

Zgodba se začne, ko najstniški Merlin prispe v Camelot. Arthur je tu še vedno privilegiran, nekoliko aroganten sin kralja Utherja Pendragona, Morgana kraljeva varovanka, Guinevere pa njena služabnica. Čarovništvo je strogo prepovedano, zato mora Merlin svoje sposobnosti skrivati. Ko postane Arthurjev služabnik, se postopoma razkrije njegova usoda zaščitnika bodočega kralja. Ta zasuk, v katerem je čarovnik podrejen vitezu, seriji daje dodatno dinamiko in prostor za humor.

Na Merlin sem se znova spomnil ob gledanju Viteza iz sedmih kraljestev. Skupnih točk ni malo. Obe seriji povezuje hrepenenje po pravičnosti, poudarek na osebni časti in postopno razvijajoče se prijateljstvo. Tudi okolje je sorodno. Izmišljeni svet močno spominja na srednjeveško Evropo, kamor je, vsaj po legendi, umeščen tudi kralj Artur. Od tod izhajajo podobnosti, ki se kažejo v prikritem čarovništvu, nadnaravnih bitjih in nenehnem spopadu med dolžnostjo in lastnimi prepričanji.

Produkcija BBC je ohranila izrazit pravljični pridih. Arthur, ki ga igra Bradley James, in Merlin v podobi Colin Morgan, delujeta bolj kot sodobna mladeniča kot pa mitološka junaka iz pripovedi Geoffrey iz Monmoutha. Kljub temu serija ne beži pred bistvom legende. Zgodba ostaja tragedija, ki se zaključi s smrtjo kralja in obljubo njegove vrnitve, ko bo svet to znova potreboval.

Res je, da je razvoj zapletov počasen in da danes posebni učinki delujejo zastarelo. A prav tu tiči njen čar. Vsaka epizoda ima jasen zaključek, konflikti so razrešeni, dolgoročni cilj pa je razviden že od začetka. To je nekaj, kar številnim sodobnim ameriškim serijam pogosto manjka. Obenem ostaja primerna za družinsko gledanje, saj se izogne pretiranemu seksu in krvavemu nasilju.

Čeprav Merlin občasno vrtijo na televizijskem kanalu SciFi, je marsikomu ušel zaradi poplave novejših ameriških produkcij. Škoda. Gre za serijo, ki gledalca hitro pritegne in ga brez težav zadrži pred zaslonom.

The post SPREGLEDANO: Posodobljena »žlahtna štorija« o kralju Arturju in Merlinu appeared first on Tehnozvezdje.

Pravice za prenose dirk, kvalifikacij in prostih treningov, v paketu pa še za tekmovanje Porsche Cup, je torej pridobila medijska hiša Pro plus. Napovedala je že prenose na televizijskem programu Kanal A, v zadnjih dneh pa na družabnih omrežjih intenzivno oglašuje tudi Formulo 1 na pretočniku Voyo. Pred tem si je že zagotovila komentatorja, ki se za razliko od marsičesa drugega ne bo spremenil, saj bo to še naprej Aljaž Golčer, le da zdaj pri drugem delodajalcu (pri čemer je bilo kar zabavno, kako so ob objavi prestopa povsem izpustili dejstvo, da je v paru z Andražem Zupančičem F1 komentiral tudi zadnjih pet let). Razlika pa bo v tem, da se bo v tej sezoni (in predvidoma prihodnjih) dejansko oglašal z nekaterih prizorišč, ne vedno zgolj iz ljubljanskega studia, in da bo ob sebi imel tudi ekipo, ki bo pripravljala studijski program pred dirkami, kot se tudi spodobi. Če me kaj skrbi, še posebej pri Voyu, je to kakovost slike. V zadnjih sezonah so se namreč mnogi gledalci navadili na razločljivost 4K (na programu Sportklub 4K), ki je letos pri Pro plusu ne bo. Glede na splošni nivo kakovosti slike, kakršnega (žal še vedno) nudi Voyo, se tam sploh ne nadejam kakšnega presežka, medtem ko na Kanalu A utegne biti vsaj spodoben HD.

Druga možnost je pretočnik F1 TV, ki ga nudi neposredno sama Formula 1. Tam imate na voljo sliko 4K, pa tudi možnost spremljanja več kamer hkrati (sicer ne na vseh napravah, ki jih storitev podpira) in sočasnega gledanja na šestih napravah. Za ta privilegij boste odšteli 90 evrov za celotno sezono, začetni 15-odstotni popust se je očitno že iztekel. Morda ga še kdaj kasneje znova ponudijo. Za spremljanje na televizorju, sploh v 4K, je najbolj elegantna opcija Apple TV ali Google TV  z aplikacijo F1 TV. Morda si boste morali omisliti zunanjo napravo, če je še nimate.

Veliko zanimanja, vznemirjenja, pričakovanja, tudi nelagodja in (kot vedno) pridušanja letos sprožajo novi pogonski sklopi, nekoliko manj pa spremenjena, poenostavljena pravila glede aerodinamike, kjer je vodstvo tekmovanja opustilo ustvarjanje učinka izpod dirkalnika, ki je zadnje štiri sezone poskrbelo za precej nevšečnosti in sivih las inženirjev. Dirkalniki so sicer nekoliko manjši, kar so si mnogi želeli, in agilnejši, a tudi manj stabilni v ovinkih. Motor je v osnovi še vedno 1,6-litrski šestvaljni prisilno polnjeni, vendar ima zdaj manjšo moč, dodali pa so večji hibridni oz. električni del, ki razvije do 350 kW, s čimer je skoraj izenačen s termičnim. Težava, če ji lahko tako rečemo, je v tem, da je kapaciteta baterije dokaj majhna in da jo je tudi napolniti težko v taki meri, da zadošča za polno »sproščanje« po dolgih ravninah. Poleg tega v sklopu ni več tistega dela, ki je shranjeval termično (notranjo) energijo, zdaj namreč le še kinetično (z rekuperacijo ali neposrednim polnjenjem iz motorja), in ki je pomagal pri premoščanju »turbo luknje,« kar bo letos potencialno povzročalo glavobole na štartih dirk in morda še kje. Način vožnje in tudi strategije med dirkami se bo zaradi nuje po pridobivanju energije in pravilnosti njene izrabe spremenil. Ali na bolje, vsaj v smislu zanimivejšega dogajanja na stezi, bomo še videli. Vsaj glede po novem pomičnih krilc tako zadaj kot tudi spredaj po testiranjih kaže, da gre prej za zamujeno priložnost kot za resno uporabno orodje pri prilagajanju aerodinamike za ravnine ali ovinke.

Sezona se začne z dirko v avstralskem Melbournu 8. marca (on 5h zjutraj po slovenskem času) in bo, tako kot lanska, trajal vse tja do začetka decembra. Zvrstilo se bo 24 običajnih in še 6 sprinterskih preizkušenj. Od bližnjih prizorišč stalnici ostajata avstrijski Spielberg (Red Bull Ring) in madžarska Budimpešta (Hungaroring), podobno daleč je tudi do italijanske Monze blizu Milana, odpadla pa je Imola (dirkališče Enza in Dina Ferrarija, ki ga morajo za vnovično kandidaturo temeljito posodobiti).

The post NEDELJSKI NASVET: Novo sezono Formule 1 boste lahko spremljali na Kanalu A, Voyu ali F1 TV appeared first on Tehnozvezdje.