Nekateri filmi se vračajo k znanim zgodbam, drugi stavijo na nove interpretacije ali nenavadne zamisli. Takšna je fimska saga Dune, katere tretje poglavje bo kmalu nadaljevalo zgodbo o Paulu Atreidesu in njegovem vzponu. Prva dva filma sta ustvarila obsežen svet političnih spletk, boja za oblast in življenja na Arrakisu, zato je pred nadaljevanjem dobro osvežiti spomin. Preostali naslovi ponujajo dovolj raznolikosti, da bo vsak našel nekaj zase.

Pomanjšani mož (L’Homme qui retrecit)

Paul živi običajno družinsko življenje, dokler ga med plovbo ne doleti nenavaden meteorološki pojav. Njegovo telo se začne postopoma zmanjševati, zdravniki pa ne najdejo razlage za spremembe. Ko postane tako majhen, da se znajde ujet v lastni kleti, se mora boriti za preživetje v okolju, kjer so še najmanjše stvari smrtno nevarne. Nova priredba kultnega romana Richarda Mathesona združuje znanstveno fantastiko in psihološko dramo. Zanimivejši od samega boja za preživetje je pogled na človeka, ki izgublja nadzor nad lastnim življenjem. Film obeta premišljeno zgodbo o strahu, osamljenosti in mejah človeškega obstoja.

Severnjak (The Northman)

Vikinški princ Amleth je še otrok, ko mu stric ubije očeta in prevzame oblast, sam pa mora pobegniti. Leta pozneje se vrne kot neusmiljen bojevnik, odločen maščevati očetovo smrt in rešiti mater. Robert Eggers, ki se je uveljavil z atmosferičnima filmoma Čarovnica in Svetilnik, tudi tokrat ostaja zvest svojemu režijskemu pristopu. Severnjak ni običajna zgodovinska pustolovščina, temveč surova zgodba o maščevanju, prežeta z nordijsko mitologijo, nasiljem in obredjem. Alexander Skarsgård v glavni vlogi prepričljivo upodobi bojevnika, ki ga žene skoraj živalski bes. Film navduši z vzdušjem, vendar zahteva nekaj potrpežljivosti.

Uncharted

Nathan Drake je spreten žepar, ki ga izkušeni lovec na zaklade Victor Sullivan povabi na iskanje legendarnega Magellanovega bogastva. Pet stoletij stari zaklad je vreden milijarde, za njim pa se podajo še drugi, precej manj dobronamerni iskalci. Uncharted temelji na priljubljeni seriji videoiger, zato je tudi filmska priredba predvsem pustolovščina, polna pretepov, nevarnih podvigov in ugank. Tom Holland in Mark Wahlberg ustvarita zabaven dvojec, čeprav njun odnos ostaja precej predvidljiv. Film se ne obremenjuje z verjetnostjo in zgodovinsko natančnostjo, temveč stavi na hitro dogajanje in spektakularne prizore. Za ljubitelje pustolovskih filmov je to solidna zabava, ki pa ne prinaša veliko izvirnosti.

Ime rože (The Name of the Rose)

V benediktinskem samostanu leta 1327 se zgodi skrivnostna smrt, ki med menihi sproži strah pred apokalipso. Frančiškan William Baskerville in njegov mladi pomočnik Adso se lotita preiskave, ki ju pripelje do novih trupel in vse bolj zapletenih skrivnosti. Filmska priredba znamenitega romana Umberta Eca združuje kriminalko, zgodovinsko dramo in razmislek o verski oblasti. Samostansko okolje je prepričljivo mračno, preiskava pa postopoma razkriva spore med vero, razumom in prepovedanim znanjem. Ime rože ni klasična kriminalka s hitrim tempom, temveč zahteva pozornost in potrpežljivost. Prav v počasnem razkrivanju skrivnosti je njen največji čar.

Izžarevanje (The Shining)

Pisatelj Jack Torrance sprejme službo zimskega oskrbnika odmaknjenega gorskega hotela, kamor se preseli z ženo in sinom. Izolacija, hotelova preteklost in nenavadne sposobnosti dečka Dannyja postopoma načnejo njegovo duševno stanje. Stanley Kubrick je po romanu Stephena Kinga ustvaril eno najbolj prepoznavnih grozljivk v zgodovini filma. Izžarevanje ne temelji na nenehnih strašljivih prizorih, temveč na stopnjevanju nelagodja, vrhunski fotografiji in Jacku Nicholsonu, ki prepričljivo upodobi človeka na robu norosti. Hotel postane skoraj samostojen lik, njegova praznina pa še poveča občutek grožnje. Film je tudi desetletja po nastanku izjemno učinkovit.

Dune: Peščeni planet

Paul Atreides je dedič mogočne družine, ki se znajde v središču politične zarote na puščavskem planetu Arrakis. Po uničenju njegove družine se pridruži Fremenom, tam pa se začne njegov vzpon, ki bi lahko spremenil prihodnost celotnega vesolja. Denis Villeneuve je obsežno znanstvenofantastično zgodbo Franka Herberta prenesel na platno z izjemnim občutkom za razsežnost, vizualno podobo in zvok. Drugi del še bolj poudari Paulovo preobrazbo iz begunca v voditelja, pri čemer se osebni odnosi zapletejo z vprašanji oblasti in mesijanstva. Film je spektakularen, vendar ne išče bližnjic. Zahteva pozornost, nagradi pa z izjemno filmsko izkušnjo.

Crookhaven

Gabriel Avery je mladi žepar, ki namesto v prevzgojni ustanovi pristane v nenavadni šoli Crookhaven. Tam se izobražujejo nadarjeni mladi, ki bodo nekoč svoje spretnosti uporabili v boju proti kriminalu. Šola skriva številne skrivnosti, Gabriel pa mora ugotoviti, komu lahko zaupa in kaj se v resnici dogaja za njenimi zidovi. Crookhaven izhaja iz priljubljenega mladinskega pustolovskega žanra, v katerem se šolsko okolje prepleta z nevarnimi nalogami in skrivnostmi. Ideja o ustanovi, ki mlade kriminalce spreminja v preiskovalce, je zanimiva, čeprav spominja na že znane zgodbe. Največ bo odvisno od razvoja likov in tega, ali bo film znal ustvariti dovolj samosvoj svet.

Naslovno fotografijo je upodobila umetna inteligenca!

The post Zgodbe, ki presenečajo. Ena se kmalu nadaljuje. appeared first on Tehnozvezdje.

Pred malo več kot dvesto leti se je porušila pregrada, ki je resnični svet ločevala od duhovnega. Hkrati je udarila kataklizma, ki je večino površja spremenila v opustošeno pokrajino, polno nevarnosti in nenavadnih bitij. Ljudje so takrat ustanovili sedem mest oziroma pribežališč, v katerih so zaradi visokih zidov in enot krotilcev elementov razmeroma varni. Hkrati velja prepričanje, da je kataklizmo povzročil zadnji Avatarka Korra in da bo naslednji uničil še tisto malo, kar je ljudem ostalo. Po dvesto letih se končno pojavi. Ne en, temveč kar dva, in sicer v telesih deklic dvojčic Pavi in Nishe iz plemena krotilcev zemlje. V rosnih letih sta bili ločeni, ko pa se znova srečata, ju začnejo uriti pripadniki združenja Beli lotos, ki poznajo resnično poslanstvo Avatarja.

Bistvo povsem nove animirane serije, narejene za pretočno platformo Paramount+, so skrivnosti, zaradi katerih se ves čas sprašujemo, kaj se je v resnici zgodilo. Kakšna je bila kataklizma in kdo jo je povzročil? Kako je umrla Korra in zakaj kar dvesto let ni bilo reinkarnacije oziroma novega Avatarja? Ob tem je vredno pojasniti še eno podrobnost. Ko so sovražniki iz Korre na silo izvlekli Raavo, duha svetlobe in miru, so se izgubili spomini na vse pretekle Avatarje od začetka časa. Raava se je pozneje sicer znova združila s Korrinim duhom, vendar imata Pavi in Nisha dostop le do njenih spominov, če jih bosta uspeli osvojiti. Zakaj so ljudje začeli verjeti, da je Avatar zloben? Kakšne so povezave med posameznimi pribežališči in kako to, da ljudje živijo tudi zunaj njih?

Prednost takšnega pripovedovanja je, da odgovori ne pridejo na pladnju. Vsako novo odkritje nekoliko spremeni pogled na svet, v katerem živita dvojčici, in odpre nova vprašanja. Obenem se zgodba ne ukvarja zgolj z odkrivanjem preteklosti, temveč tudi z nezaupanjem, strahom pred neznanim in vprašanjem, kaj se zgodi, ko ljudje začnejo verjeti, da je njihov največji zaščitnik v resnici grožnja.

Trinajstdelna serija, v kateri vsaka epizoda traja dobrih 20 minut, je narejena v slogu japonskih animejev. Glede na vsebino in ikonografijo zgodbe, ki lepo teče in skrivnosti razkriva po drobtinicah, česa drugega niti nismo mogli pričakovati. Navadite se torej na pretirano izkazovanje čustev, poudarjene oči, kinematografske kote kamere, posebno oblikovanje las in oblačil ter dokaj realistično prikazana ozadja.

Se pa pozna, da so imeli avtorji precej omejen proračun. Govori se o milijonu dolarjev na epizodo, vendar je varčevanje opazno. Namesto da bi vsako sličico narisali posebej, so uporabili vnaprej pripravljene digitalne modele, zato liki v nekaterih prizorih delujejo togo in premalo živahno. Tudi premiki kamere in sledenje likom so precej omejeni. Nekateri animacijski cikli, predvsem pri prikazu krotenja elementov, se vedno znova ponavljajo, namesto da bi vsako sekvenco animirali posebej. Ozadja so v primerjavi s tistimi v kakovostnejših serijah manj podrobna, krotenje elementov in boji pa niso vedno prikazani tekoče in dovolj podrobno. Včasih je nekaj zgolj nakazano, že v naslednjem trenutku pa se zgodi, ne da bi videli, kako je do tega prišlo.

Ampak odkrito rečeno, večine teh pomanjkljivosti verjetno ne bi opazil, če se ne bi podrobneje posvetil animaciji. Izjema je ponavljanje, ki je precej očitno. Vseeno jih zlahka spregledamo zaradi vrhunske zgodbe, glasov likov in globokih čustvenih trenutkov med njimi. Da se v ozadju ves čas odpira še kup vprašanj, pa sem že omenil. Serija nam je na voljo na pretočni platformi SkyShowtime.

The post Dvesto let po Korri se vse začne znova appeared first on Tehnozvezdje.

Filmov in serij Marvelovega filmskega vesolja je že toliko in tako zelo so raznoliki, da počasi izgubljamo rdečo nit, če nismo pozorni. Čakaj malo, ali ni bil Vision, čigar telo je ustvaril Ultron in so nato vanj Maščevalci naložili umetno inteligenco ter ga oživili s pomočjo Thorove strele in Kamna uma, uničen, ko mu je Thanos iz čela iztrgal slednjega? V bistvu je bil. A ga je Wanda nato poustvarila s kaotično magijo, medtem ko je organizacija S.W.O.R.D. sestavila njegovo uničeno telo.

Rdeči Vision, ki ga je ustvarila Wanda, je živel le znotraj energijskega polja HEX okoli mesta Westview v New Jerseyju. Tamkajšnje dogodke opisuje serija WandaVision, po uničenju polja pa se zgodba nadaljuje v seriji Agatha All Along. Medtem je bil beli Vision, ki ga je sestavila organizacija S.W.O.R.D., brezizrazen robot, spremenjen v hladno orožje. V finalu serije WandaVision se spopadeta, nakar s pomočjo filozofskega vprašanja o Tezejevi ladji (če na ladji zamenjaš vse deske, ali je to še vedno ista ladja?) prideta do spoznanja. Rdeči ima dušo in spomine in beli telo prvotnega Visiona. Nakar pred uničenjem polja HEX, ko postane jasno, da bo z njim vred izginil, belemu preda vse svoje skrite spomine.

Nadaljevanje zgodbe prinaša serija VisionQuest. Vision je točaj v Edinburgu, vendar v resnici ne ve dobro, kdo je. Ima spomine, ne pa tudi čustev, zato se v globinah svojega uma posvetuje z umetnimi inteligencami, kot sta J.A.R.V.I.S. in F.R.I.D.A.Y., ki so ostale del njegovega programa. Izkazalo se je, da so v njem še ostanki Ultrona, ki si želi prevzeti nadzor nad Visionovim telesom. Hkrati mu je za petami plačanec Paladin, ki ga skrivnostni naročnik najame, da bi mu prinesel glavo. Med begom pred njim sreča najstnika Tommyja, domnevno reinkarnacijo sina, ki ga je imel v Westviewu. Skupaj se odpravita na pot, da bi rešila preostale člane nenavadne družine. Umetne inteligence, ki prebivajo v Visionovem umu.

Zanimivo pri vsem skupaj je, da serija znova ni posneta v maniri superjunaških zgodb in je pravzaprav dostojna naslednica serije WandaVision. Akcije je izredno malo. Namesto nje spremljamo Visionove dileme, o katerih se pogovarja z umetnimi inteligencami v svojem umu. Skupaj z njimi namreč živi v mentalnem dvorcu sredi lastnega navideznega sveta. Ko se znajde tam, njegovo telo miruje oziroma je v stanju transa, zaradi česar postane ranljivo. Dogodki v resničnem in navideznem svetu so zelo lepo povezani, zato spremljanje dogajanja le redko postane dolgočasno. Zgodba se lepo razvija in po dveh delih bi jo težko označil za predvidljivo.

Torej, če so vam všeč Marvelovi stripovski junaki, pretirano zanašanje na akcijske prizore in preprost humor pa vam gresta na živce, vam bo ta serija morda všeč. Je dostojna naslednica predhodnic, ki ponuja dovolj razgibano vsebino, ki preprosto pritegne. Predvsem zato, ker Vision (Paul Bettany) ni neuničljiv robot z ogromno močjo, temveč bitje, ki se zaradi lastnih miselnih dilem zanaša na pomoč umetnih inteligenc in ljudi. Dostojen nasprotnik mu je James Spader v vlogi Ultrona, čigar sarkastične pripombe in nepredvidljiva narava vnašajo v zgodbo ravno prav črnega humorja. Njuna dinamika je eden močnejših adutov serije. Tudi vizualna podoba je premišljena, predvsem prizori v Visionovem umu, kjer scenografija ni zgolj lepo ozadje, temveč pomaga ustvarjati občutek, da gledamo svet, ki deluje po pravilih umetne inteligence.

Občasno se serija preveč zaplete v razlaganje lastnih pravil in tehnološko izrazje, zaradi česar izgubi nekaj zaleta. Tudi tempo pripovedovanja postane neenakomeren. Vsi stranski zapleti niso enako prepričljivi, zato lahko del dogajanja deluje bolj kot priprava na naslednji preobrat kot pa organski razvoj zgodbe. Seveda je ves čas v zraku vprašanje, ali je Tommy res reinkarnacija Visionovega sina in kako je to sploh mogoče. Po uničenju polja HEX naj bi namreč vsi, ki jih je Wanda tam poustvarila, preprosto izginili. Serijo najdete na pretočniku Disney+!

The post Vision se sooča z eksistenčnimi vprašanji appeared first on Tehnozvezdje.

Težava pri igrah je, da so napisane za točno določeno okolje, pogosto tudi za konkretno strojno opremo. Če želimo, da delujejo drugje, je treba njihovo kodo prilagoditi oziroma predelati. Ker gre za zamudno opravilo, so se programerji takšnih predelav lotili le pri peščici naslovov. Zdaj pa se je izkazalo, da je nova različica modela Claude nadvse učinkovita pri dekompiliranju izvorne kode.

V zadnjih tednih se je zato kot od nikoder pojavilo na stotine emulatorjev in predelav iger. Nastali so s tako imenovanim vibe codingom, pri katerem umetna inteligenca pomaga analizirati in rekonstruirati programsko kodo. Delo, za katero bi programerji sicer potrebovali več mesecev, je zdaj opravljeno praktično čez noč. Rezultat so legendarne igre, ki v brskalniku delujejo presenetljivo dobro. Le najti jih je treba.

Očitno lastniki izvornih kod nad dogajanjem niso najbolj navdušeni. Objava na omrežju X, ki je vsebovala seznam predelanih iger in povezave do njih, je bila umaknjena. Zdaj je treba iskati po računih na Instagramu in Facebooku ali prositi Googlov model umetne inteligence, naj poišče ustrezne povezave. Za zdaj se je zadnja možnost izkazala za najučinkovitejšo.

Zadeva je zanimiva še z drugega vidika. Tudi če lastnikom avtorskih pravic uspe blokirati povezave do predelanih iger, se bodo novi projekti očitno pojavili skoraj takoj. Na področju zaščite intelektualne lastnine se obeta igra mačke z mišjo v obsegu, kakršnega po mojem mnenju nismo videli vse od pojava piratskih DVD-jev. Duh je ušel iz steklenice in težko ga bo znova spraviti vanjo.

Bistvena sprememba ni toliko v tem, da igre zdaj delujejo v brskalniku, temveč v času in znanju, potrebnem za takšen podvig. Umetna inteligenca ne odpravi vseh tehničnih težav, a močno skrajša pot od zamisli do delujočega programa. To odpira zanimive možnosti za ohranjanje stare programske opreme in iger, ki bi sicer sčasoma postale neuporabne zaradi zastarele strojne opreme ali nedostopnih sistemov.

Brskalnik je pri tem pomemben predvsem zato, ker odstrani številne ovire. Ni treba nameščati igre, iskati ustreznega emulatorja ali nastavljati združljivostnih načinov. Če povezava deluje, se igra zažene. Prav ta preprostost pojasni, zakaj so takšni projekti zanimivi za širšo javnost, ne le za tehnične navdušence. Seveda pa tehnična izvedljivost še ne pomeni, da je objava ali distribucija predelane igre tudi zakonita. To je odvisno od avtorskih pravic, licenc in načina uporabe izvirne kode.

Kajpada me je zadeva zanimala. V delovanje posameznih iger se nisem podrobneje poglabljal, čeprav mi je Quake 2 obudil spomine na neprespane noči ob igranju. Videti pa je, da nekatere predelave delujejo skoraj brezhibno. V določenih pogledih celo bolje kot nekoč. Če ne drugega, imamo danes hitrejše računalnike, več delovnega pomnilnika (RAM) in kakovostnejše monitorje z višjimi frekvencami osveževanja.

Umetna inteligenca torej ni uporabna zgolj za pisanje besedil, ustvarjanje slik ali odgovarjanje na vprašanja. Morda je njena pomembnejša vloga prav v tem, da opravila, ki so bila doslej prezahtevna ali predraga.

The post Ena zabavnejših posledic umetne inteligence appeared first on Tehnozvezdje.

V primerjavi z drugimi pretočnimi platformami ima Applova najmanj lastnih vsebin. A tiste, ki jih ustvarjajo sami, so pogosto nadpovprečne. Na področju znanstvene fantastike to velja za Fundacijo, ki je izjemno zahtevno čtivo za ekranizacijo, in nenazadnje za distopični Silos z že ničkolikokrat prežvečeno idejo. Da bi preživeli uničenje površja, so se ljudje zatekli pod zemljo, kjer čakajo, da bodo razmere spet primerne za življenje. Ker tam živijo že več generacij, ne vemo natančno, kaj se je zgodilo, niti tega, ali je njihov »bunker« edini. Edina, ki ve, da jih je več, po vrnitvi v silos 18 na koncu druge sezone izgubi spomin.

Bistvo serije je postopno razpletanje skrivnosti ob sočasnem reševanju vsakdanjih težav skupnosti tisočerih posameznikov. Da bi sistem deloval, so prebivalci razdeljeni v razrede glede na naloge, ki jih opravljajo. Seveda so v ozadju še ozki interesi posameznikov in vseprisotna umetna inteligenca. Ne bom se kaj dosti zmotil, če rečem, da gledamo resnejši in manj cirkuški Fallout.

V ozadju je ves čas zanimiva dilema. Prebivalci bunkerja skozi okno vidijo uničeno površje, vendar jih veliko verjame, da gre za laž. Redki posamezniki, ki so odšli na prosto, so skozi vizir zaščitne obleke videli zdravo okolje, a so praktično umrli takoj, ko so sneli čelado. Površje je uničeno, vendar nekaj ali nekdo spodbuja teorije, da v resnici ni tako. Edina, ki vsaj približno pozna resnico, je Juliette (Rebecca Ferguson). V prvi sezoni je odšla na prosto in nato našla vhod v drugi bližnji bunker. Ob koncu druge sezone se je vrnila v svojega, kjer je med njeno odsotnostjo prišlo do upora. V prvem delu tretje sezone jo spoznamo v vlogi županje, ki se ne spomni, kaj je počela na površju in nato v silosu 17. Seveda so v ozadju spletke. Toda kakšne?

Zgodba se v tretji sezoni lepo razvija, ne da bi nam avtorji kadar koli razkrili vse. Poskrbeli so, da vedno ostane nekaj nepojasnjenega, s čimer ohranjajo zanimanje in preprečujejo predvidljivost. Vseeno se bo komu v prvih delih zazdelo, da je dogajanje na trenutke dolgočasno. Na srečo takšnih prizorov ni veliko in ne trajajo dolgo. Tokrat so prvič uvedeni preskoki v preteklost, v čas pred katastrofo na Zemlji. Spoznamo vlogo senatorke Thurman, kongresnika Keena in še nekaterih drugih oseb pri dogodkih, ki so pripeljali do sedanjega stanja. Ti prizori ne poživijo le dogajanja, temveč razkrivajo tudi ozadje, ki je za »sedanjost« še kako pomembno.

Prav zgodba iz preteklosti se izkaže za več kot zgolj pojasnjevanje izvora silosov. Politične spletke, preiskovanje skrivnostnih dogodkov in poskusi prikrivanja resnice postopoma dobijo širši pomen, ki sega daleč onkraj usode posameznih likov. V tem delu je serija mestoma celo zanimivejša kot v sedanjosti, kjer se Juliette spopada z izgubo spomina in posledicami upora. Tretja sezona tako ne prinese samo novih odgovorov, temveč poveže dosedanje niti in pripravi teren za sklepno poglavje. Vseeno ostaja občutek, da je del pripovedi namenjen predvsem temu, da nas pripravi na nadaljevanje. Kdor pričakuje razrešitev vseh skrivnosti, bo moral počakati še na četrto sezono.

Silos je ena tistih serij, ki si jih je vredno ogledati. Seveda od začetka, saj le tako dobimo celovit vpogled v zgodbo. Upoštevati je treba, da ima televizijska priredba svoje zakonitosti. Nekateri dogodki iz knjižne trilogije Hugha Howeyja so spremenjeni, drugi bolj poudarjeni, a bistvo po mojem mnenju ostaja nedotaknjeno.

The post Počasi se razkrivajo temačne skrivnosti appeared first on Tehnozvezdje.

Ni skrivnost, da je George Lucas ikonografijo Vojne zvezd bogato črpal iz japonske kulture. Od tod samurajska drža Jedijev, svetlobni meči in še marsikaj drugega. Leta 2015 se je tako porodila želja po vrnitvi h koreninam franšize in njeni združitvi z japonskimi animeji. Šest let pozneje je Disney+ objavil prve epizode animirane antologijske serije z izvirnimi, vsebinsko zaključenimi kratkimi zgodbami, ki ne spadajo v uradni kanon (uradno zgodovino izmišljenega vesolja). Za nas je zanimiva peta iz prve sezone, saj iz nje izhaja tokratna serija.

Kot že večkrat v izmišljeni zgodovini se je končala doba Jedijev in Sithov. Skoraj popolnoma so izginili, z njimi pa tudi starodavna umetnost izdelave svetlobnega meča. Strašna doba konfliktov zdaj galaksijo pogreza v kaos, medtem ko se dvigajo vojne tolpe. Kara, hči »kovača« svetlobnih mečev, ki spreminjajo barvo na podlagi povezanosti bojevnika s Silo, se z zadnjimi še živečimi Jediji zoperstavi oblasti željnemu Warlordu Naraamu, da bi uničila ultimativno orožje, rešila očeta in obnovila nekoč mogočen red varuhov reda. Čeprav zgodba ni del uradnega kanona, nekateri indici kažejo, da je postavljena v svet dvesto let po zadnjem filmu oziroma po Lukovi smrti.

V Lucasfilmu so, da bi bila serija čim bolj avtentična, produkcijo zaupali japonskemu studiu Production I.G. Tam so ohranili vsebinsko bistvo, oblikovali zanimiv potek zgodbe in obenem vse skupaj pod taktirko režiserja Shunsukeja Tade zapakirali v pristni anime. Na kratko. Zanj so značilne velike, izrazite oči, pretirani čustveni izrazi, barviti lasje nenavadnih oblik in dinamični koti kamere.

Zgolj zanimiva vizualna podoba sama po sebi ne bi bila dovolj, če bi v ozadju čutili pretirano poenostavljanje. Namesto tega se zgodba pristno razvija. Osnovni časovni tok ni pretirano poenostavljen, ob tem pa so prisotni še flashbacki v preteklost, skozi katere izvemo pomembne podrobnosti. Če niste gledali »predzgodbe«, ste na začetku sicer nekoliko v zraku. Ne dolgo, saj je scenarij spisan tako, da dejstva izveste ob pravem času. Tik preden so pomembna za spremljanje dogajanja. Ničesar vam ni treba spraševati ali iskati po spletu. Preprosto uživate v res zanimivi zgodbi, ki čisto po zakonih animeja teče od prvega do osmega dela.

Najbolj všeč mi je, da The Ninth Jedi ni zgolj Vojna zvezd, narisana v slogu animeja. Japonski vpliv je viden skoraj povsod, od oblikovanja likov in okolja do načina prikaza bojev, vendar zaradi tega zgodba ne izgubi značilnega občutka. Prav nasprotno. Svetlobni meči so spet nekaj posebnega, boji so hitri in izraziti, vsebina pa dovolj samostojna, da ne deluje kot še ena različica že povedananega.

Serija je zato zanimiva predvsem zaradi drugačnega pogleda na dobro poznano vesolje. Čeprav ne spada v kanon in za razumevanje dogajanja ni treba poznati vsega, kar se je v Vojnah zvezd zgodilo pred njo, ima dovolj lastnega značaja, da ne deluje kot stranski izdelek. Še to. Ogledaš si jo lahko na pretočniku Disney+.

The post The Ninth Jedi: Vojne zvezd na (izvirno) japonski način? appeared first on Tehnozvezdje.

Tokratni izbor povezuje filme, ki vsak po svoje ustvarjajo drugačen svet in v njem iščejo svoje junake. Nekateri se ukvarjajo z družbeno neenakostjo in posledicami želje po popolnosti, drugi stavijo na čarovnijo, superjunake ali nadnaravne pojave. Rezultat je žanrsko raznolik izbor, v katerem so poleg spektakla pomembna tudi vprašanja o svobodi, človečnosti in družbi. Obenem ponovno predlagam serijo Zelene svetilke. Prvih šest epizod je odličnih in pred nami je le še ena!

Spremenjeni (Altered)

V prihodnosti genske izboljšave niso več stvar izbire, temveč merilo družbenega položaja. Izboljšani živijo na vrhu, navadni ljudje pa so potisnjeni na rob družbe. Med slednjimi sta tudi pohabljeni tat in njegova neustrašna nečakinja, ki z izdelavo oklepnega eksoskeleta dobita priložnost za upor. Ko se jima pridruži uporniška pop zvezdnica, se osebni boj hitro spremeni v širši spopad s pokvarjeno policijo in političnimi elitami. Film združuje znanstvenofantastično distopijo, akcijo in zgodbo o družbeni neenakosti. Ideja ni nova, vendar je dovolj zanimiva, da pritegne pozornost, predvsem zaradi vprašanja, kaj se zgodi, ko genske izboljšave ustvarijo nov družbeni razred.

Magične živali (Fantastic Beasts)

Čarovniški svet J. K. Rowling se tokrat preseli v New York, kjer se dogajanje začne več desetletij pred prihodom Harryja Potterja na Bradavičarko. V središču zgodbe je Newt Scamander, nekoliko nenavaden ljubitelj čarobnih živali, ki v mesto prinese kovček, poln nenavadnih bitij. Ko ta pobegnejo, se njegovo raziskovanje čarovniškega sveta spremeni v precej bolj zapleteno pustolovščino. Film uspešno izkoristi znano mitologijo, vendar zgodbo postavi dovolj daleč od Harryja Potterja, da ne deluje kot preprosta ponovitev. Posebej zanimiv je drugačen pogled na čarovniško družbo, saj se dogajanje odvija v Ameriki in v obdobju, ko je čarovniški svet že precej drugačen.

Superpunca (Supergirl)

Kara Zor-El, znana kot Superpunca, je vajena reševati svet, vendar jo nov sovražnik prisili v precej bolj oseben boj. Ko grožnja doseže njen dom, se odpravi na medzvezdno potovanje maščevanja in pravice, pri tem pa mora nepričakovano sprejeti pomoč nenavadnega spremljevalca. Film Superpunci ponuja nekoliko drugačno izhodišče od klasičnih zgodb o superjunakih, saj je v ospredju osebni obračun in ne zgolj reševanje Zemlje pred novo katastrofo. Medzvezdno okolje odpira prostor za več akcije, nenavadnih svetov in značilnih stripovskih pretiravanj. Vendar bo končni učinek precej odvisen od tega, koliko bo film poleg spektakla ponudil tudi dobro razvite like. Superpunca je zanimiva predvsem kot bolj osebna zgodba o junakinji, ki mora poleg zunanjega sovražnika premagati še posledice lastnih odločitev.

Fi 1.618

Na Zemlji prihodnosti se pojavi nova rasa skoraj popolnih in nesmrtnih ljudi, imenovanih Bio-Titani. Ko se pripravljajo na dokončni odhod s planeta, se Gargara in Krypton odločita upreti svetu, ki temelji na biološki popolnosti. Njuna pot ju vodi skozi nenavadne dogodke, kjer se vprašanja človečnosti, ljubezni in svobode prepletajo z idejo o popolni družbi. Fi 1.618 je predvsem vizualna znanstvenofantastična zgodba, ki se ne ukvarja toliko z razlago sveta kot z ustvarjanjem njegovega vzdušja. Ideja o nesmrtnosti in popolni rasi odpira zanimiva filozofska vprašanja, vendar je pripoved precej bolj nenavadna od klasičnih žanrskih filmov. Kdor pričakuje hitro in pregledno znanstvenofantastično pustolovščino, bi utegnil ostati nekoliko zmeden.

Izganjalci duhov (Ghostbusters: Answer the Call)

Ko Manhattan preplavijo duhovi, se skupina precej nenavadnih strokovnjakov in navdušencev nad paranormalnim loti naloge, ki ji sprva ni kos niti policija. Jedrska inženirka in strokovnjakinja za paranormalno se povežeta z drugimi članicami ekipe ter začnejo raziskovati vse več nadnaravnih pojavov. Film je nova različica znane zgodbe o Izganjalcih duhov, zato se ne trudi skrivati povezave z izvirnikom. Večina humorja, akcije in likov je prilagojena sodobnejšemu občinstvu, pri čemer film ostaja predvsem lahkotna komedija z elementi nadnaravne akcije. Nekateri prizori delujejo dobro, drugi precej bolj kot obvezno posnemanje izvirnika.

Plavut (The Fin)

Povojna Koreja je v filmu prikazana kot okoljsko opustošena družba, v kateri država mutirane ljudi, imenovane Omege, izkorišča kot poceni delovno silo. Mlada vladna uslužbenka Sujin sprva verjame v sistem, ki mu služi, nato pa začne dvomiti o njegovi uradni razlagi sveta. Njena pot se spremeni, ko začne slediti Mii, eni od skritih mutank, ki razkriva precej temnejšo podobo družbe. The Fin združuje znanstveno fantastiko, distopijo in družbeno kritiko. Mutacije niso le izhodišče za nenavadna bitja, temveč predvsem način, kako film govori o izkoriščanju, diskriminaciji in odnosu večine do skupine, ki jo ima za manjvredno. Prav ta družbeni vidik je zanimivejši od same akcije.

Naslovno fotografijo je upodobila umetna inteligenca!

The post Šest filmov za pobeg v drugačne svetove appeared first on Tehnozvezdje.

Nekje sem zasledil misel, da je film žrtev nasičenosti s filmi o superjunakih. Kdor je to rekel, se je hudo zmotil. Če bi bilo občinstvo res naveličano superjunakov, potem zadnji Spider-Man ne bi postal eden največjih filmskih zaslužkarjev v zgodovini. Razloge za polom je zato treba iskati drugje. Morda v iz vseh vetrov sestavljeni zgodbi, katere niti se razraščajo kot veje krošnje. Večina jih ne pripelje nikamor in odmre že po nekaj minutah.

Skakanje zgodbe sem in tja, nenadni preskoki med lokacijami ter pogosta nelogičnost prizorov in sosledja dogodkov so verjetno tisto, kar me je pri filmu najbolj frustriralo. Ves čas sem imel občutek, da gledam več različnih filmov, ki jih je nekdo na silo stlačil v eno samo zgodbo. Ko se ena pripovedna linija začne nekoliko razvijati, jo film že zapusti in se odpravi nekam povsem drugam. Namesto da bi se napetost stopnjevala, se tako pogosto zgolj kopiči občutek, da scenarij išče naslednji dogodek, s katerim bi upravičil nadaljnje minute.

Na trenutke se mi je zazdelo, da so avtorji pod vtisom zadnjega Supermana igrali na varno karto. Vzeli so vse, kar je »delovalo« v znanstvenofantastičnih uspešnicah, razpon je širok, od Vojne zvezd pa vse tja do Varuhov galaksije,, sestavili kolaž dogajanja in vanj vrgli avstralsko igralko Milly Alcock. Ta je z naskokom najboljša stvar v filmu. Mimogrede, če se vam punca zdi znana, si v misli prikličite prvo in še kakšno naslednjo epizodo prve sezone Zmajeve hiše.

Kripto, od katerega sem še največ pričakoval, je hkrati največje razočaranje. Kako ne, ko vendarle večino časa preleži na mizi nezemeljskega veterinarja. Kuža bi lahko bil eden simpatičnejših elementov filma, vendar je njegova vloga tako neizkoriščena, da se človek vpraša, zakaj so ga sploh vključili v zgodbo. Pričakoval sem precej več njegovega značaja, nagajivosti in seveda kakšnega trenutka, zaradi katerega bi si ga zapomnil. Hvala, da so vključili Jasona Momoa (lovec na glavo Lobo), ki je vsaj malo »zabelil« dogajanje. Čeprav imaš občutek, da je pobegnil iz skupine Kiss.

Čeprav se niti sučejo sem in tja, je v osnovi zgodba nadvse preprosta. Nad življenjem in vsem skupaj razočarana Kara išče planete okoli rdečega sonca, kajti le tam ima alkohol nanjo učinek. Ko Kripta zaradi sosledja predvidljivih dogodkov zadene zastrupljena puščica, se mora, hočeš nočeš, v vlogi Super punce spopasti z negativci. Ob tem izvemo, kako sta starša pobegnila z obsojenega planeta Kripton, kje se je Kara rodila in kako sta jo na koncu poslala na Zemljo. Tam jo prevzame Clark, ki jo poskuša usmeriti na pravo pot, vendar Kara kljub njegovemu mentorstvu ne vztraja prav dolgo. Njena težava ni pomanjkanje moči, temveč predvsem pomanjkanje smisla. Zdi se, da ima vsega dovolj, hkrati pa ne ve, kaj bi pravzaprav rada počela.

Jasno je, da bo na koncu vse dobro, le vmes se zgodijo pripetljaji, ki zgodbo dovolj podaljšajo, da je vredna filma. Če bi vrgli ven vse nelogične dogodke in »mašila« med prizori, bi dolžina morda zadostovala za eno samo epizodo serije. »Nekdo jo prosi za pomoč, ona noče pomagati, nato je kuža ranjen in gospodična odpotuje na oddaljen planet, kjer po težavah z dvema soncema pomete z banditi!. Pravzaprav je največja težava v tem, da film skoraj vsakič, ko bi lahko iz preprostega zapleta naredil kaj zanimivega, izbere najbolj pričakovano možnost.

Kljub vsemu ne mislim, da je film popolnoma zanič in nevreden ogleda. Posnet je odlično, vizualno je dovolj atraktiven in na trenutke tudi zabaven. Nekaj akcijskih prizorov je prav spodobnih, Milly Alcock pa ima dovolj energije in karizme, da film kljub scenariju drži nad gladino. Težava je predvsem v tem, da je premalo dobre zgodbe.

The post Super punca ujeta v zanko neskončne želje po uspehu appeared first on Tehnozvezdje.

V ta koš sodi izjava Pelie, lanthanitke z nadvse dolgo življenjsko dobo, ki je med kolegijem višjih oficirjev izjavila, da je zvezdno nevihto zadnjič videla, ko je še potovala v telefonski govorilnici. Kajpada gre za povezavo z doktorjem Whojem. Producent Akiva Goldsman je potrdil, da so se z Russllom T. Daviesom, enim ključnih ljudi pri obujanju Doctor Whoja, dejansko pogovarjali o križanju obeh serij. Ne le mimogrede, ampak so razmišljali, kako bi zgodbo izvedli in povezali oba svetova. Na koncu so idejo pokopale poslovne ovire, ostali pa so namigi. Prvi v šestem delu tretje serije, ko pozorno okov v kratkem prizoru opazi Tardis. Po mojem mnenju sta seriji v temeljih tako zelo različni, da bi bila povezava iz trte izvita. Res si ne predstavljam srečanja in nato odnosa Federacije do Dalekov! Nekatere stvari je bolje pustiti pri miru. A se vseeno ne morem znebiti občutka, da je bila prva epizoda s skokom več milijonov let v preteklost zasnovana za srečanje z doktorjem! Kombinacija dinozavrov in civilizacije na Marsu že kaže na to.

Gromozanske napake niso storili, so pa, to je očitno dokaj hitro, nekoliko omilili prikaz utopične prihodnosti. Milo rečeno so dodali kanček »svinjarije«. Ko Sama posrka skozi luknjo v steklu ali ko Pike v slogu kuharskega šefa seseklja lastne prste, je oboje prikazano celo preveč realistično. Nič se bat, nič od tega se v resnici ne zgodi, saj gre le za plot domišljije Spoka in Kirka pod vplivom neznane tuje entitete. Potem je tu še prvinsko veseljačenje. Naj le rečem, da posadka na planetu oddiha brez tehnologije, po domače rečeno, izgubi vse zavore. Popestritev, ki jo je fino gledati. Drugače ostaja zgodba v ustaljenih tirnicah. Pike se s posadko sooča s težavami, ki mu jih pod noge vrže vesolje, nakar zadnjih pet minut skoraj vsakega dela sledi moraliziranje. Glavni akterji se poglobijo vase, soočijo s težavami in tako naprej. No. Tudi to je novo.

Pričakovano so v ospredju še vedno težave, s katerimi se soočajo liki, ki jih kasneje spremljamo v originalni seriji in celi plejadi filmov. V primerjavi s tretjo, četrta sezona ni nič dosti bolj vsebinsko koherentna. Je bolj kaotične in drznejša, a še vedno zgodba skače sem in tja ter žanrsko zelo različna. Ena epizoda se približa grozljivki, druga komediji, tretja pustolovščini, potem pa se vse skupaj spet vrne k vprašanjem o človečnosti, odgovornosti in smislu raziskovanja vesolja. Morda se sliši, kot da je vsega preveč, vendar meni takšen pristop ustreza. Zvezdne steze so bile najbolj zanimive takrat, ko niso bile zgolj zgodba o vesoljskih ladjah in tujih civilizacijah, temveč so si dovolile biti malo čudne. O kakovosti kajpada ne morem reči nič slabega. Vse je na ravni, ki jo od Zvezdnih stez pričakujem, čeprav se tokrat nekoliko manj zanašajo na posebne učinke in računalniško animacijo.

Zanimivo se mi zdi še to, da za spremljanje četrte sezone ni treba prej pogledati predhodnih, čeprav to še zdaleč ni odveč. Po mojem mnenju je četrta sezona celo najbolj zanimiva in vsebinsko pestra doslej. Seveda si bo o tem vsak ustvaril mnenje.

The post Zvezdne steze: bolj na »živo«, bolj na »grobo« appeared first on Tehnozvezdje.

Malokdo bi vedel, da je serija posneta v Beogradu, tako kot sta bila tam posneta The Outpost in Knjižničarji naslednje generacije, če ne bi nekateri izmišljeni liki nosili srbskih imen. Šerif Milan Petrović na primer skrbi za red in mir v koloniji Homebase 1, niso mogli najti bolj izvirnega imena, na oddaljenem planetu Trappist-1D. Nekomu se je utrnila ideja, da je dobro v lonec angleških imen in priimkov, vtakniti še enega slovenskega. Na to se verjetno ne bi obesil, če bi scenaristi malce pogosteje uporabili domišljijo. Namesto recikliranja ničkolikokrat videnih idej. Težava, ki se pravzaprav vleče že od prve sezone.

Ničkolikokrat zlorabljena je že osnovna ideja. Človeštvo po stari navadi uniči dom, nakar se v vesolje odpravijo številne barke z na kup zbranimi člani. Eksodus vodi korporacija, na poti se spopadata dve frakciji, nekateri vodje imajo svoje ideje, tu so še kloni, nezemljani, umetna inteligenca in številne skrivnosti »potnikov«. Recept za zaplete, ki je kajpak ves čas rdeča nit. Slabost serije je slaba izvedba. Nekaj se zgodi. Zanimivo je in ima potencial, nakar sta razplet in predvsem zaključek precej banalna in dokaj neinovativna. Ko se v prvem delu že zdi, da je poročnik Brice zaključil sodelovanje v seriji, je že v naslednji sekundi jasno, da ni tako. Vrne se prerojen. Dobesedno. The Ark je zatorej najbolj zanimiv kot nekoliko kičasta vesoljska pustolovščina in manj kot resna znanstvenofantastična zgodba.

Kaj hitro te zmoti tudi pretirano hitro skakanje med prizorišči v koloniji Homebase 1 in vesoljem, kjer prva barka išče preostale preživele eksodusa z Zemlje. Ne vem, zakaj, vendar so si avtorji očitno zadali cilj, da nam hkrati ponudijo čim več zapletov, zato smo priča neskončnemu skakanju od enega do drugega. Pogosto se zgodba nekje zadrži prekratek čas, da bi ti bilo karkoli jasno. Tu je razlog, zakaj je vse skupaj precej površinsko in na trenutke dolgočasno.

Ko gre za nizkoproračunske vsebine, smo vedno priča recikliranju. Gledano s perspektive sezone ne morem, da ne bi pomislil na Izgubljeni v vesolju, Prostranstvo, Potnike, Prepovedan planet, Mickey 17 in še celo vrsto drugih. Vsebina in vzdušje serije The Ark močno spominjata na mešanico klasičnih znanstvenofantastičnih uspešnic, saj si izposoja elemente preživetja v vesolju, političnih spletk in iskanja novega doma za človeštvo. Če boste torej serijo spregledali, ne bo nobene škode!

The post Čisto preveč recikliranja idej iz vseh vetrov appeared first on Tehnozvezdje.