Nekje sem zasledil misel, da je film žrtev nasičenosti s filmi o superjunakih. Kdor je to rekel, se je hudo zmotil. Če bi bilo občinstvo res naveličano superjunakov, potem zadnji Spider-Man ne bi postal eden največjih filmskih zaslužkarjev v zgodovini. Razloge za polom je zato treba iskati drugje. Morda v iz vseh vetrov sestavljeni zgodbi, katere niti se razraščajo kot veje krošnje. Večina jih ne pripelje nikamor in odmre že po nekaj minutah.

Skakanje zgodbe sem in tja, nenadni preskoki med lokacijami ter pogosta nelogičnost prizorov in sosledja dogodkov so verjetno tisto, kar me je pri filmu najbolj frustriralo. Ves čas sem imel občutek, da gledam več različnih filmov, ki jih je nekdo na silo stlačil v eno samo zgodbo. Ko se ena pripovedna linija začne nekoliko razvijati, jo film že zapusti in se odpravi nekam povsem drugam. Namesto da bi se napetost stopnjevala, se tako pogosto zgolj kopiči občutek, da scenarij išče naslednji dogodek, s katerim bi upravičil nadaljnje minute.

Na trenutke se mi je zazdelo, da so avtorji pod vtisom zadnjega Supermana igrali na varno karto. Vzeli so vse, kar je »delovalo« v znanstvenofantastičnih uspešnicah, razpon je širok, od Vojne zvezd pa vse tja do Varuhov galaksije,, sestavili kolaž dogajanja in vanj vrgli avstralsko igralko Milly Alcock. Ta je z naskokom najboljša stvar v filmu. Mimogrede, če se vam punca zdi znana, si v misli prikličite prvo in še kakšno naslednjo epizodo prve sezone Zmajeve hiše.

Kripto, od katerega sem še največ pričakoval, je hkrati največje razočaranje. Kako ne, ko vendarle večino časa preleži na mizi nezemeljskega veterinarja. Kuža bi lahko bil eden simpatičnejših elementov filma, vendar je njegova vloga tako neizkoriščena, da se človek vpraša, zakaj so ga sploh vključili v zgodbo. Pričakoval sem precej več njegovega značaja, nagajivosti in seveda kakšnega trenutka, zaradi katerega bi si ga zapomnil. Hvala, da so vključili Jasona Momoa (lovec na glavo Lobo), ki je vsaj malo »zabelil« dogajanje. Čeprav imaš občutek, da je pobegnil iz skupine Kiss.

Čeprav se niti sučejo sem in tja, je v osnovi zgodba nadvse preprosta. Nad življenjem in vsem skupaj razočarana Kara išče planete okoli rdečega sonca, kajti le tam ima alkohol nanjo učinek. Ko Kripta zaradi sosledja predvidljivih dogodkov zadene zastrupljena puščica, se mora, hočeš nočeš, v vlogi Super punce spopasti z negativci. Ob tem izvemo, kako sta starša pobegnila z obsojenega planeta Kripton, kje se je Kara rodila in kako sta jo na koncu poslala na Zemljo. Tam jo prevzame Clark, ki jo poskuša usmeriti na pravo pot, vendar Kara kljub njegovemu mentorstvu ne vztraja prav dolgo. Njena težava ni pomanjkanje moči, temveč predvsem pomanjkanje smisla. Zdi se, da ima vsega dovolj, hkrati pa ne ve, kaj bi pravzaprav rada počela.

Jasno je, da bo na koncu vse dobro, le vmes se zgodijo pripetljaji, ki zgodbo dovolj podaljšajo, da je vredna filma. Če bi vrgli ven vse nelogične dogodke in »mašila« med prizori, bi dolžina morda zadostovala za eno samo epizodo serije. »Nekdo jo prosi za pomoč, ona noče pomagati, nato je kuža ranjen in gospodična odpotuje na oddaljen planet, kjer po težavah z dvema soncema pomete z banditi!. Pravzaprav je največja težava v tem, da film skoraj vsakič, ko bi lahko iz preprostega zapleta naredil kaj zanimivega, izbere najbolj pričakovano možnost.

Kljub vsemu ne mislim, da je film popolnoma zanič in nevreden ogleda. Posnet je odlično, vizualno je dovolj atraktiven in na trenutke tudi zabaven. Nekaj akcijskih prizorov je prav spodobnih, Milly Alcock pa ima dovolj energije in karizme, da film kljub scenariju drži nad gladino. Težava je predvsem v tem, da je premalo dobre zgodbe.

The post Super punca ujeta v zanko neskončne želje po uspehu appeared first on Tehnozvezdje.

V ta koš sodi izjava Pelie, lanthanitke z nadvse dolgo življenjsko dobo, ki je med kolegijem višjih oficirjev izjavila, da je zvezdno nevihto zadnjič videla, ko je še potovala v telefonski govorilnici. Kajpada gre za povezavo z doktorjem Whojem. Producent Akiva Goldsman je potrdil, da so se z Russllom T. Daviesom, enim ključnih ljudi pri obujanju Doctor Whoja, dejansko pogovarjali o križanju obeh serij. Ne le mimogrede, ampak so razmišljali, kako bi zgodbo izvedli in povezali oba svetova. Na koncu so idejo pokopale poslovne ovire, ostali pa so namigi. Prvi v šestem delu tretje serije, ko pozorno okov v kratkem prizoru opazi Tardis. Po mojem mnenju sta seriji v temeljih tako zelo različni, da bi bila povezava iz trte izvita. Res si ne predstavljam srečanja in nato odnosa Federacije do Dalekov! Nekatere stvari je bolje pustiti pri miru. A se vseeno ne morem znebiti občutka, da je bila prva epizoda s skokom več milijonov let v preteklost zasnovana za srečanje z doktorjem! Kombinacija dinozavrov in civilizacije na Marsu že kaže na to.

Gromozanske napake niso storili, so pa, to je očitno dokaj hitro, nekoliko omilili prikaz utopične prihodnosti. Milo rečeno so dodali kanček »svinjarije«. Ko Sama posrka skozi luknjo v steklu ali ko Pike v slogu kuharskega šefa seseklja lastne prste, je oboje prikazano celo preveč realistično. Nič se bat, nič od tega se v resnici ne zgodi, saj gre le za plot domišljije Spoka in Kirka pod vplivom neznane tuje entitete. Potem je tu še prvinsko veseljačenje. Naj le rečem, da posadka na planetu oddiha brez tehnologije, po domače rečeno, izgubi vse zavore. Popestritev, ki jo je fino gledati. Drugače ostaja zgodba v ustaljenih tirnicah. Pike se s posadko sooča s težavami, ki mu jih pod noge vrže vesolje, nakar zadnjih pet minut skoraj vsakega dela sledi moraliziranje. Glavni akterji se poglobijo vase, soočijo s težavami in tako naprej. No. Tudi to je novo.

Pričakovano so v ospredju še vedno težave, s katerimi se soočajo liki, ki jih kasneje spremljamo v originalni seriji in celi plejadi filmov. V primerjavi s tretjo, četrta sezona ni nič dosti bolj vsebinsko koherentna. Je bolj kaotične in drznejša, a še vedno zgodba skače sem in tja ter žanrsko zelo različna. Ena epizoda se približa grozljivki, druga komediji, tretja pustolovščini, potem pa se vse skupaj spet vrne k vprašanjem o človečnosti, odgovornosti in smislu raziskovanja vesolja. Morda se sliši, kot da je vsega preveč, vendar meni takšen pristop ustreza. Zvezdne steze so bile najbolj zanimive takrat, ko niso bile zgolj zgodba o vesoljskih ladjah in tujih civilizacijah, temveč so si dovolile biti malo čudne. O kakovosti kajpada ne morem reči nič slabega. Vse je na ravni, ki jo od Zvezdnih stez pričakujem, čeprav se tokrat nekoliko manj zanašajo na posebne učinke in računalniško animacijo.

Zanimivo se mi zdi še to, da za spremljanje četrte sezone ni treba prej pogledati predhodnih, čeprav to še zdaleč ni odveč. Po mojem mnenju je četrta sezona celo najbolj zanimiva in vsebinsko pestra doslej. Seveda si bo o tem vsak ustvaril mnenje.

The post Zvezdne steze: bolj na »živo«, bolj na »grobo« appeared first on Tehnozvezdje.

Malokdo bi vedel, da je serija posneta v Beogradu, tako kot sta bila tam posneta The Outpost in Knjižničarji naslednje generacije, če ne bi nekateri izmišljeni liki nosili srbskih imen. Šerif Milan Petrović na primer skrbi za red in mir v koloniji Homebase 1, niso mogli najti bolj izvirnega imena, na oddaljenem planetu Trappist-1D. Nekomu se je utrnila ideja, da je dobro v lonec angleških imen in priimkov, vtakniti še enega slovenskega. Na to se verjetno ne bi obesil, če bi scenaristi malce pogosteje uporabili domišljijo. Namesto recikliranja ničkolikokrat videnih idej. Težava, ki se pravzaprav vleče že od prve sezone.

Ničkolikokrat zlorabljena je že osnovna ideja. Človeštvo po stari navadi uniči dom, nakar se v vesolje odpravijo številne barke z na kup zbranimi člani. Eksodus vodi korporacija, na poti se spopadata dve frakciji, nekateri vodje imajo svoje ideje, tu so še kloni, nezemljani, umetna inteligenca in številne skrivnosti »potnikov«. Recept za zaplete, ki je kajpak ves čas rdeča nit. Slabost serije je slaba izvedba. Nekaj se zgodi. Zanimivo je in ima potencial, nakar sta razplet in predvsem zaključek precej banalna in dokaj neinovativna. Ko se v prvem delu že zdi, da je poročnik Brice zaključil sodelovanje v seriji, je že v naslednji sekundi jasno, da ni tako. Vrne se prerojen. Dobesedno. The Ark je zatorej najbolj zanimiv kot nekoliko kičasta vesoljska pustolovščina in manj kot resna znanstvenofantastična zgodba.

Kaj hitro te zmoti tudi pretirano hitro skakanje med prizorišči v koloniji Homebase 1 in vesoljem, kjer prva barka išče preostale preživele eksodusa z Zemlje. Ne vem, zakaj, vendar so si avtorji očitno zadali cilj, da nam hkrati ponudijo čim več zapletov, zato smo priča neskončnemu skakanju od enega do drugega. Pogosto se zgodba nekje zadrži prekratek čas, da bi ti bilo karkoli jasno. Tu je razlog, zakaj je vse skupaj precej površinsko in na trenutke dolgočasno.

Ko gre za nizkoproračunske vsebine, smo vedno priča recikliranju. Gledano s perspektive sezone ne morem, da ne bi pomislil na Izgubljeni v vesolju, Prostranstvo, Potnike, Prepovedan planet, Mickey 17 in še celo vrsto drugih. Vsebina in vzdušje serije The Ark močno spominjata na mešanico klasičnih znanstvenofantastičnih uspešnic, saj si izposoja elemente preživetja v vesolju, političnih spletk in iskanja novega doma za človeštvo. Če boste torej serijo spregledali, ne bo nobene škode!

The post Čisto preveč recikliranja idej iz vseh vetrov appeared first on Tehnozvezdje.

Tokratni izbor povezuje predvsem znanstvena fantastika, čeprav se filmi in serija med seboj precej razlikujejo. Na eni strani so veliki hollywoodski spektakli, kot sta Igralec št. 1 in Gravitacija, na drugi pa temačnejše zgodbe o svetu, kjer človeštvo izgublja boj za preživetje. Ne manjka akcije, napetih potovanj skozi opustošene pokrajine in pogledov v prihodnost, ki ni posebej optimistična.

Igralec št. 1 (Ready Player One)

V prihodnosti, kjer je resnični svet vse prej kot privlačen, milijoni ljudi pobeg iščejo v virtualnem okolju OASIS. Ko umre njegov skrivnostni ustvarjalec, za seboj pusti nenavadno oporoko. Kdor bo v ogromnem digitalnem svetu našel skrito velikonočno jajce, bo podedoval njegovo premoženje in prevzel nadzor nad OASIS-om. Tekmovanje hitro preraste v globalni spopad med posamezniki, ki iščejo svobodo, in korporacijo, ki želi virtualni svet izkoristiti za lastne cilje. Film Stevena Spielberga je pustolovska znanstvena fantastika, polna sklicev na popularno kulturo in vprašanj o meji med resničnim ter navideznim življenjem.

Otroci človeštva (Children of Men)

Svet se je znašel na robu propada. Ljudje že skoraj dve desetletji ne morejo imeti otrok, zadnji rojeni človek pa je pravkar umrl. Prihodnost človeštva se zdi dokončno izgubljena, družbo pa razjedajo nasilje, strah in politični razkroj. Theo, nekdanji aktivist, ki se je sprijaznil z življenjem brez velikih pričakovanj, se nenadoma znajde pred nalogo, ki lahko spremeni vse. Zaščititi mora mlado žensko, ki skriva skrivnost nepredstavljivega pomena. Režiser Alfonso Cuarón je ustvaril mračno in prepričljivo znanstvenofantastično pripoved, ki napetost združuje z razmišljanjem o prihodnosti družbe.

Gravitacija (Gravity)

Vesolje je videti mirno, dokler se ne zgodi katastrofa. Dr. Ryan Stone je na svoji prvi vesoljski misiji, izkušeni astronavt Matt Kowalski pa jo spremlja med rutinskim delom zunaj vesoljskega plovila. Nato uničujoči oblak vesoljskih odpadkov v nekaj trenutkih spremeni odpravo v boj za preživetje. Raketoplan je uničen, stik z Zemljo prekinjen, astronavta pa ostaneta sama v skoraj neskončni praznini. Gravitacija stavi predvsem na občutek popolne osamljenosti in nemoči. Spektakularna podoba vesolja je pomemben del filma, vendar v ospredju ostaja preprosta in napeta zgodba o preživetju.

Ozirisov otrok (The Osiris Child)

Človeštvo je prihodnost našlo med zvezdami, toda kolonizacija drugih planetov ni prinesla boljše družbe. V svetu, kjer imajo velike korporacije skoraj neomejeno moč, se nekdanji vojak in nepredvidljivi zapornik znajdeta na isti strani. Časa nimata veliko, saj planetu grozi katastrofa, njuna pot pa ju vodi skozi nasilje, politične spletke in srečanja z bitji, ki so posledica človekovih poskusov nadzora nad naravo. Ozirisov otrok je nizkoproračunska znanstvena fantastika, ki z omejenimi sredstvi gradi obsežen futuristični svet. Ne manjka akcije, občasno pa film odpre tudi vprašanja o odgovornosti človeka za posledice lastnih dejanj.

Grenlandija 2: Migracija (Greenland 2: Migration)

Pet let po katastrofi, ki je skoraj uničila človeštvo, družina Garrity še vedno živi v zavetju bunkerja na Grenlandiji. Preživetje je sicer mogoče, vendar življenje pod zemljo postaja vse težje, zlasti za sina Nathana, ki je medtem odrasel. Ko razmere postanejo nevzdržne, se John, Allison in Nathan odločijo za nevarno pot skozi opustošeno Evropo. Iščejo kraj, kjer bi bilo mogoče začeti znova, vendar je svet zunaj bunkerja še vedno poln nevarnosti. Nadaljevanje filma Grenlandija zgodbo o katastrofi spremeni v pustolovščino preživetja, v kateri največjo vlogo znova igra povezanost družine.

Pobesneli Max: Cesta besa (Mad Max: Fury Road)

V svetu, kjer je voda dragocenejša od zlata, moč pripada tistim, ki imajo gorivo, orožje in dovolj ljudi, da jih branijo. Max se proti svoji volji znajde sredi pobega, ki ga vodi Furiosa, odločena rešiti skupino žensk iz rok neusmiljenega vladarja Immortana Joeja. Za njimi se začne divja zasledovalna vožnja skozi puščavo, kjer je avtomobil hkrati prevozno sredstvo in orožje. Cesta besa skoraj ne popusti s tempom in večino zgodbe pove z akcijo namesto dolgih razlag. George Miller je ustvaril spektakel, ki ostaja zvest duhu izvirne serije, hkrati pa ji daje sodobnejšo podobo.

28 let pozneje: Kostni tempelj (28 Years Later: The Bone Temple)

Svet po izbruhu smrtonosne okužbe še zdaleč ni postal varnejši. Nadaljevanje zgodbe, ki jo je začela serija filmov 28 dni pozneje, pokaže, da okuženi niso nujno največja nevarnost za preživele. Dr. Kelson se znajde v nenavadnem prijateljstvu, katerega posledice bi lahko pomembno vplivale na prihodnost, medtem ko se Spike zaplete z nevarnim Jimmyjem Crystalom. Njuno srečanje hitro preraste v izkušnjo, iz katere ni preproste poti. Film režiserke Nie DaCosta širi že znani svet, vendar se osredotoča predvsem na ljudi. Včasih je prav človeška nepredvidljivost bolj strašljiva od okuženih.

Zelene svetilke (Lanterns)

V vesolju skrbijo za red pripadniki korpusa Zelenih svetilk, toda nova serija zgodbo za nekaj časa preseli na Zemljo. Izkušeni Hal Jordan in novi rekrut John Stewart sta medgalaktična policista z zelo različnimi izkušnjami in pogledi na delo. Skupaj morata preiskati skrivnostni umor v osrčju Amerike, primer pa ju postopoma vodi do precej večje in temnejše skrivnosti. Lanterns združuje elemente superjunaške znanstvene fantastike s kriminalno preiskavo. Namesto klasičnega reševanja sveta pred očitnim zlikovcem je v ospredju skrivnost, katere razsežnosti se postopoma razkrivajo.

Naslovno fotografijo je upodobila umetna inteligenca!

The post Osem filmov in serija za večere, ko ne veste, kaj bi gledali appeared first on Tehnozvezdje.

Naj ne bo dvoma. Jasno je, da je v ospredju Zelena svetilka, varuh planeta, prej sektorja, ter nezemeljski prišleki s svojimi nameni. Ti kajpada niso prijazni in še videti so kot ljudje. Pozabi na »komedijo« tipa Možje v črnem. Raje uživaj v nekoliko drugače zasnovani znanstvenofantastični seriji, ki se kajpada dogaja na našem domačem planetu.

Če bi galaksije imele »Združene narode«, potem bi bile Zelene svetilke njihovi mirovniki. Bolje rečeno, galaktični policaji, katerim neslutene moči daje zeleni prstan (ta izbere nositelja in ne obratno). Ko glavni akter omeni, da je galaksija večinoma mirna, mu sogovornik, sicer eden izmed vodij oborožene skupine, ki grdo gleda na Nezemljane, odvrne, zakaj opravlja to službo. Ne vem, kaj se bo dogajalo v naslednjih sezonah. Ne pričakujem, da bo serija plesala samo eno poletje, a v prvi spremljamo Hala Jordana (Kyle Chandler) in Johna Stewarta (Aaron Pierre), oba dobro poznana iz stripov, med preiskovanjem umora v Rushvillu! Izkaže se, da je v ozadju tega mračna skrivnost.

Sem in tja vidiš kakšen zanimiv trik, na primer tisti, ko Hal s prstanom materializira odpirač za steklenico, a daleč od tega, da bi serija temeljila na njih. Pravzaprav jih je v prvih dveh delih bore malo. Ne vem, kako bo v naslednjih, a zaradi bistva zgodbe ne pričakujem drastične spremembe. Pravzaprav spremljamo dve časovno ločeni zgodbi. V prvi Hal raziskuje incident na tekmi v omenjenem mestu zvezne države Nebraska, v drugi, desetletje kasneje, John raziskuje njegovo smrt in izginotje prstana. Kajpada je oboje še kako povezano! Poznavalci stripa si lahko predstavljate, kako!

Všeč mi je tudi, kako so serijo posneli. Denarja zanjo ni manjkalo in to se na neki način pozna v vseh elementih. Še posebej izstopata nekoliko mračna fotografija, značilna za DC-jevo ikonografijo, v povezavi z dokaj ciničnim humorjem. A bistvo so zadeli. Zgodba se razvija s primernim tempom, da ti ne postane dolgočasno, medtem ko izmenjava dveh časovnih premic ni prav nič moteča. Še posebej dobro se dopolnjujeta oba glavna protagonista. Najboljša stvar je pravzaprav njun odnos. Hal ni idealni mentor, bivši marinec John pa ni »zelenec«, ki bi samo čakal na njegova navodila. Med njima je ves čas čutiti napetost, saj se vsak po svoje spopada s službo, odgovornostjo in vprašanjem, kaj sploh pomeni biti Zelena svetilka.

Čeprav sta Hal in John Zelena svetilka, je serija precej bolj podobna kriminalki kot klasični superjunaški zgodbi. Prstan in nezemeljske sposobnosti so pomembni, vendar zgodbo v prvih delih žene predvsem preiskava, iskanje storilca in razkrivanje skrivnosti majhnega ameriškega mesta. Šele počasi postaja jasno, da umor ni zgolj lokalni zločin. Vse to naredi serijo vredno ogleda!

In potem je tu še negativec Sinestro. Njegova kratka predstavitev v drugem delu nakaže, da zgodba sega precej globlje v mitologijo Zelenih svetilk, kot se zdi na začetku. Za zdaj ga uporabljajo zadržano, kar je po mojem mnenju dobra odločitev.

The post Pravi detektiv ali zeleni galaktični mirovnik appeared first on Tehnozvezdje.

Pokončni format zato, da je serija, kot tovrstne vsebine označujejo, priročna za gledanje med držanjem telefona z eno roko. Obenem kratko trajanje posamezne epizode pripomore, da si jo ogledaš, ko čakaš na avtobus, hodiš po mestnih ulicah (čeravno tega ne priporočam) ali se voziš z javnim prometom. Recimo uro in pol »dogajanja« se tako zvrsti v približno stotih delih.

Ideje imajo kajpada korenine na Kitajskem, kjer so tovrstne vsebine začeli snemati leta 2018. Takrat z igralci in v studiih oziroma na prizoriščih. Ker je bila cena v ospredju, so celo serijo posneli v 8 do 10 dneh. Kaj dosti snemanja prizorov niso ponavljali, tako da o kakovosti nima smisla izgubljati besed. Dodatni »preboj«, če temu lahko tako rečem, so prinesla orodja umetne inteligence. V skrajnem primeru ta napišejo scenarij in nato upodobijo prizore. Bolj ali manj brez posegov. Zadnje čase se je pojavil še en trend. »Lepljenje« obrazov slavnih igralcev na umetno upodobljene like. Če se ti zdi, da je kakšen lik sumljivo podoben Henryju Cavillu ali komu drugemu, to ni privid ali napačen občutek.

V tem kontekstu izstopa temačna serija The Chronicles of Bone. Kavan Cardoza (Kavan the Kid) je v sodelovanju s platformo Magnific dodobra požel sadove orodij umetne inteligence. Nastala je epska temačna fantazijska serija, ki izstopa kot ena najbolj dovršenih neodvisnih produkcij. Ko sem ugotovil, kdo vse nastopa v svetu, ki ga je opustošila kataklizma Veliki padec in v katerem vlada vampirska dinastija, sem, priznam, malce zastrigel z ušesi. Ampak nekako je avtorju uspelo dobro kombinirati legende ter pravljične like, kot so Zvončica, kralj Artur, Robin Hood in kapitan Nemo, v prepričljivo celoto. To samo po sebi ne bi zadoščalo, če scenarij ne bi bil podprt z vrhunsko upodobitvijo, kamero, osvetlitvijo in glasbeno podlago. Če ne veš in nisi pozoren, kaj hitro pozabiš, da je serijo pravzaprav ustvarila umetna inteligenca. Dokler se ne poglobiš v dialoge. V nasprotju z vrhunskimi prizori so ti poenostavljeni in brez globine.

Da bi se izognili pretirani posplošitvi scenarija, kar je glavni pečat umetne inteligence, scenarij za Spore Fall pišejo »profesionalci«. Znanstvenofantastična serija Spore Fall izstopa zaradi v svetu mikrodram edinstvenega hibridnega modela ustvarjanja, ki združuje človeško delo z napredno generativno umetno inteligenco (AI) za vizualno realizacijo. Zgodba je postavljena v distopično mesto Lionara, ki ga pustoši izbruh smrtonosnega patogena (tros), avtoritarni režim pa ga brutalno zatira. V tem kaosu se razočarani vojak in uporniška zdravnica združita, da bi zaščitila njenega okuženega brata, pri katerem se razvijejo posebne sposobnosti, ključne za prihodnost človeštva. Zanimivo je še nekaj. Po objavi epizode avtorji gledalce povprašajo, v katero smer naj se odvija zgodba. V smeri odpora ali prilagoditve na nove razmere. Omenil lahko še film The Exiled, v katerem po zgledu Avatarja izgnani vojak pomaga domorodcem pred najezdo ljudi.

Poglejmo še eno serijo, ki razkriva pravi obraz večine z umetno inteligenco generiranih »filmskih« vsebin. The Great and Powerful Genie brutalno brenka na strune najbolj osnovnih človeških čustev. Dobro uro in pol spremljamo, kako se duh iz svetilke po navodilih zadnjega gospodarja poroči z njegovo vnukinjo in ji pomaga postati uspešna direktorica družinskega podjetja. Praktično vsi nanj gledajo zviška, kot na nekakšnega služabnika, in do konca ne priznajo resnice, da je morda on tisti, ki vodi celotno igro in je daleč nad njimi. Derejo se nanj, ga žalijo, ponižujejo in ga skušajo izriniti iz svoje družbe, v katero po njihovem ne sodi. Da ima duh obraz in stas Henryja Cavilla, verjetno ni naključje. Zelo podobno »štimungo« najdeš na primer tudi v seriji Zero to Alpha, ko se v krdelo vrne v rosnih letih izgnani volkodlak, ki z močmi presega vsa druga bitja spet enega namišljenega in lepo poustvarjenega fantazijskega sveta.

In tu se po mojem skriva bistvo. Te serije niso nujno narejene zato, da bi bile dobre. Narejene so zato, da jih gledaš. Vsak prizor mora biti dovolj dramatičen, vsak zaplet dovolj preprost in vsak konec epizode dovolj odprt, da pritisneš na naslednjo. Umetna inteligenca pri tem ni samo orodje za cenejšo produkcijo, ampak omogoča povsem drugačen način ustvarjanja vsebin. Vprašanje zato ni, ali bodo takšne serije nadomestile klasično televizijo. Bolj zanimivo je, koliko gledalcev bo sploh opazilo razliko. Če je odgovor »ne prav veliko«, potem je industrija, ki je nekoč potrebovala igralce, snemalne ekipe, studie in mesece dela, dobila precej neprijetno učinkovito alternativo.

The post So serije izpod rok umetne inteligence GLEDLJIVE? appeared first on Tehnozvezdje.

Po moje zato, ker ne gledamo zgolj sosledja akcijskih prizorov z dolgočasnimi vložki, ki služijo le kot lepilo med enim in drugim, ter ker so tokrat skoraj vsi liki »binarni«. Nihče ni popolnoma dober ali popolnoma zloben. Namesto linearnosti dobimo veliko odtenkov sivine. Ne pojavi se zlikovec, ki se Spider-Manu najprej silovito upira, dokler sosledje njunih srečanj ne pripelje do predvidljivega konca. Junak zmaga in nasprotnika vrže v ječo ali pa mu kako drugače prepreči, da bi še naprej trosil zlo. Tokrat smo priča pogostim spremembam smeri, v katerih se zgodba razmeroma dobro razvija. Konec je sicer predvidljiv, a le, če pod predvidljivostjo razumemo to, da mora biti »happy end«.

Zanimiva je tudi glavna nasprotnica, o kateri napovedniki ne povedo veliko. Zato vam ne bom kvaril užitka. Odgovoril bom le na vprašanje, ki se mi je pletlo po glavi: ali je povezana z mutanti X-Men? Odgovor je pritrdilen. Drugače pa gre takole. Svet je po uroku doktorja Strangea pozabil na Petra Parkerja, kar je popravilo razpoke v multivesolju. Štiri leta pozneje Spider-Man ostaja tihi varuh New Yorka. Podnevi je Peter neznanec, ponoči pa varuje mesto pred kriminalom. Policija ga pri tem ne preganja več, temveč z njim sodeluje, meščani pa mu zaupajo. Medtem njegova nekdanja punca MJ in prijatelj Ned živita vsak svoje življenje. Čas je, da se njihove poti znova prekrižajo. Obenem dogajanje popestrijo še Punisher, Scorpion in Hulk.

Film hkrati ni pretirano »stripovski«. Dinamika ni v ospredju, saj so si avtorji vzeli čas za globlji prikaz likov s poudarkom na njihovih strahovih in čustvih. Čeprav je Parker zaradi višjega cilja sprejel samotarsko življenje, to še ne pomeni, da mu je všeč oziroma da nima pomislekov. Podobno je tudi z drugimi liki, ki se prav tako soočajo s svojimi težavami. Te so, morda celo prvič, dokaj človeške. Nič hudega, če se ti bodo nekateri prizori zaradi tega zdeli nekoliko dolgočasni. Tako je, ker smo se navadili hitrega tempa in nenehnega dogajanja, zato se nam prizori, ki gradijo like, včasih zdijo počasni. Ta film boš moral spremljati z obema očesoma, ne le z enim.

Prav zato liki delujejo bolj prepričljivo kot v številnih Marvelovih filmih zadnjih let. Niso zgolj nosilci supermoči, temveč ljudje z dvomi, strahovi in napakami. Njihove odločitve ne izhajajo iz scenaristične potrebe po naslednjem akcijskem prizoru, ampak iz tega, kar so doživeli. Zato jim gledalec lažje verjame in zanje tudi navija.

Ob tem seveda nima smisla zanemariti odlične akcije. Petrova mutacija napreduje. Dobi nove moči, ki se jim nekaj časa upira, dokler ne dojame, da so del njega in jih bo moral hočeš nočeš sprejeti. Sicer bi dobili še enega Hulka, ki se nenehno bori s svojim alter egom. Tudi humorja je manj. A če odštejem Petrovo razgibavanje pred bojem z opazko, da ni več najstnik, humorni vložki ne temeljijo več na banalnostih.

Četrti Spider-Man ni slab. Pravijo celo, da je najboljši doslej. Ne vem. Vem pa to, da nakup kinovstopnice, vedra kokic in velike pijače za dobri dve uri zabave nikakor ni metanje denarja skozi okno!

The post Pajek razpet med čustvi in mutacijo appeared first on Tehnozvezdje.

Od superjunaških uspešnic in Nolanovih spektaklov do filmov, ki jih je večina gledalcev verjetno spregledala. Tokratni izbor združuje velike kino hite, kot sta Spider-Man: Ni poti domov in Medzvezdje, ter nekaj manj izpostavljenih naslovov, ki presenetijo z zanimivo zgodbo ali izvirno idejo. Če iščete film za večerni ogled, boste med njimi skoraj zagotovo našli nekaj zase.

Spider-Man: Ni poti domov (Spider-man: No way home)

V kinematografih že predvajajo najnovejši film o med mladimi zelo priljubljenem junaku z močmi pajka, zato velja osvežiti spomin, kaj se je zgodilo v filmu, na katerega se konkretno navezuje. Ko svet izve, kdo se skriva pod masko, se Peter Parker ne bori več le z zlikovci, temveč tudi s posledicami dvojnega življenja. Poskus, da bi z Doktorjem Strangeem vse vrnil v prejšnje stanje, povzroči razpad meja med vesolji in v njegovo resničnost pripelje znane sovražnike iz prejšnjih filmskih različic. Film ponudi veliko akcije, še več nostalgije in nekaj presenečenj, ki jih je najbolje odkriti brez razkritij. Hkrati je to zgodba o odraščanju, odgovornosti in boleči ceni odločitev.

Medzvezdje (Interstellar)

Film, ki si zasluži, da si ga večkrat ogledate. Kaj se zgodi, ko Zemlja ne zadošča več za preživetje človeštva? Christopher Nolan odgovori z ambiciozno znanstvenofantastično zgodbo, ki raziskovanje vesolja združi z zelo osebnimi vprašanji časa, družine in žrtvovanja. Skupina astronavtov se poda skozi črvino v iskanju novega doma, potovanje pa prinese precej več vprašanj kot odgovorov. Film navduši z osupljivimi prizori vesolja, odličnim Hansom Zimmerjem in znanstvenimi zamislimi, ki ostanejo razumljive tudi širšemu občinstvu. To ni spektakel, ki bi stavil le na posebne učinke, temveč ena najbolj čustvenih vesoljskih zgodb zadnjih let.

Frankensteinovski morski pes (Frankenshark)

Dokumentarni filmi o morskih psih so že dolgo posebna podzvrst, Frankenshark pa gre še korak dlje. Tokrat največja nevarnost niso več ljudje, ampak orke, ki neusmiljeno lovijo velike bele morske pse in prevzemajo vrh prehranjevalne verige. Dokumentarec pokaže, kako inteligentni in organizirani so ti morski plenilci ter zakaj se razmerje moči v oceanih spreminja. Če pričakujete klasično zgodbo o napadih morskih psov, boste presenečeni. V ospredju je narava sama, ki znova dokazuje, da zna biti precej bolj nepredvidljiva od filmske domišljije.

Pošastni ples (Monster Mash)

Drakula, Volčji človek, Mumija in Nevidni mož so že desetletja legende grozljivk, tokrat pa se znajdejo v skupni pustolovščini proti dr. Frankensteinu. Film se poigrava s klasičnimi filmskimi pošastmi in jih postavi v lahkotnejšo zgodbo, kjer je več prostora za zabavo kot za resnično grozo. Ljubitelji starih univerzalnih pošasti bodo prepoznali številne namige na izvirne filme, mlajši gledalci pa bodo dobili preprost akcijsko-komični spektakel.

Skrajnost (Push)

Kaj bi se zgodilo, če bi ljudje z nadnaravnimi sposobnostmi postali vojaški projekt? Push predstavi svet jasnovidcev, telekinetikov in drugih posameznikov, ki jih želi skrivna vladna organizacija izkoristiti kot orožje. Ko se nekateri odločijo upreti, se začne lov, poln preobratov, zarot in nevarnih sposobnosti. Film stavi na hitro dogajanje in nekoliko drugačen pogled na junake, kjer ni bleščečih kostumov niti velikih govorov o reševanju sveta. Namesto tega spremljamo ljudi, ki skušajo predvsem preživeti in ostati korak pred tistimi, ki jih želijo nadzorovati.

Mortal Kombat II

Če ste igrali legendarne igre, približno veste, kaj vas čaka. Drugi del znova združi znane borce, ki morajo na turnirju brez pravil preprečiti, da bi Shao Kahn zavladal Earthrealmu. Film ne skriva svojih korenin in v ospredje postavi brutalne dvoboje, znane like ter obilico sklicev na igričarsko serijo. Zgodba je predvsem okvir za spopade, zato od nje ni smiselno pričakovati posebne globine.

Tiho mesto: Prvi dan (A Quiet Place: Day One)

Franšiza se vrne na začetek katastrofe in pokaže, kako se je vse skupaj sploh začelo. New York se v nekaj urah spremeni v mesto popolnega kaosa, kjer je vsak glas lahko usoden. Mlada ženska skupaj z mačkom in naključnim spremljevalcem išče pot skozi razdejane ulice, medtem ko skrivnostna bitja neusmiljeno lovijo vse, kar slišijo. Film uspešno gradi napetost brez pretiranega zanašanja na poceni strašenja. Tišina ostaja njegovo najmočnejše orožje, občutek nemoči pa spremlja gledalca od prvega do zadnjega prizora. Če vas bo zgodba pritegnila, sta v videoklubu tudi prva filma!

Tenet

Tenet je eden tistih filmov, pri katerih se ne splača vedeti preveč vnaprej. Christopher Nolan zgodbo zgradi okoli ideje obrnjene časovne smeri in jo zapakira v vohunski triler, ki od gledalca zahteva precej pozornosti. Glavni junak skuša preprečiti katastrofo svetovnih razsežnosti, pri čemer običajna pravila prostora in časa ne veljajo več. Akcijski prizori so izjemni, vizualna podoba impresivna, razumevanje dogajanja pa ni vedno samoumevno.

Polmer (Radius)

Radius je znanstvenofantastični triler z izjemno preprosto zamislijo, ki hitro pritegne pozornost. Liam po prometni nesreči ugotovi, da vsak človek, ki se mu približa na manj kot petnajst metrov, umre. Izolacija postane edini način, da zaščiti druge, dokler ne sreča skrivnostne ženske, ob kateri smrtonosni učinek izgine. Oba pestita izguba spomina, zato se odpravita raziskovat lastno preteklost in vzrok nenavadnega pojava. Film stavi na skrivnost, postopno razkrivanje resnice in napetost, ki ne temelji na posebnih učinkih, temveč na dobri ideji in nepričakovanih preobratih.

The post Velike uspešnice in skriti biseri, a vsi vredni ogleda! appeared first on Tehnozvezdje.

Trinajst let po koncu stoletne vojne, v kateri Aang premaga Gospodarja ognja, Avatar skrbi za harmonijo med narodi in išče artefakte, povezane s plemenom zračnih nomadov. Skupaj s prijatelji gradi svet, ki ga v bistvu vidimo v seriji Legenda o Korri. Dokler se ne zaplete. Po srečanju s skupino Zanikanih izve za starodavno palico, ki črpa moč iz duhovnega sveta in je bila davno tega v lasti izgubljene Avatarke prednice njegovega »plemena«. Ko po starodavni sledi v ledu najde Tagaha, pet tisoč let starega krotilca vetra, se skupaj s Kataro, Sokkom, Zukom in Toph odpravi na legendarni otok, kjer naj bi bila palica skrita. Dokaj kmalu se izkaže, da Tagah še zdaleč ni takšen, za kakršnega se izdaja, in da ima svoje namene, ki niso niti približno enaki Aangovim. Ta se je skupaj s prijatelji ponovno prisiljen soočiti z močjo, ki grozi, da bo uničila vse, kar so ustvarili.

Tokrat pred nami ni serija, temveč film Avatar Aang: The Last Airbender. Lepo se navezuje na izvirnih 61 delov, ki so marsikoga pritegnili. Razlog je preprost. Svet, liki, čarovnija. Mešanica humorja in veliko bolj resnih, iskrenih tem. Vse skupaj pa je doseglo vrhunec v enem najboljših finalov serije, kar jih je bilo kdaj koli ustvarjenih. Liki so zdaj desetletje starejši. Aang in Katara sta par. No, on se bolj posveča spominu na narod krotilcev vetra in je bolj ali manj odsoten. Vse dokler se stvari ne zapletejo in so prijatelji spet prisiljeni stopiti skupaj. Od tu naprej ponovno spremljamo kemijo med njimi, ki ni izzvenela, ob lepem kupčku znanega humorja. Vsaj na začetku, ko se dogodki še ne zaostrijo. Nakar sledi sosledje odličnih akcijskih prizorov.

Avtorji se na srečo niso odločili »posodobiti« sloga, ki je krasil izvirno serijo in ki se je nezmotljivo zgledoval po japonski šoli animacije. Razlike pravzaprav ne opaziš. Liki so narisani in se obnašajo natanko tako, kot pričakuješ, če si ljubitelj prve serije, a so obenem dovolj sodobni, da novih gledalcev ne odvrnejo. To je značilno tudi za zgodbo. Čeprav je kar nekaj povezav s preteklostjo, je dovolj samosvoja, da jo zlahka spremljate, četudi niste gledali ničesar, kar je bilo prej. Predvsem pa lepo teče in je dovolj dinamična, da te ne povleče v dolgočasje, kljub dokajšnji predvidljivosti. Dokaj hitro je jasno, »kam pes taco moli« in kako se bo končalo.

Načrtovali so, da bo film premiero doživel v kinematografih, a iz tega ni bilo nič. Predvajali so ga le v dveh kinih, in še to zgolj zato, da se bo lahko prihodnje leto potegoval za oskarja. Če ga želite gledati, imate dva vira. Prvi je pretočnik Prime Video. Drugega ne mislim posebej poudarjati. Vsakomur je jasno, kje kaj najdeš, ko vse drugo odpove.

Na splošno je to res dober in zelo živahen film, ki se na koncu lepo zaključi. In v mnogih pogledih, čeprav je to res zadovoljiv film, je to tudi tisto, kar me je najbolj motilo. Želel sem si še ene serije, saj ni malo likov, ki si zaslužijo, da o njih izvemo več. Za začetek prav vsi iz skupine Zanikanih. Kajti problemi med krotilci in nekrotilci elementov ne bodo izzveneli. Ravno tako Aang in njegova ekipa obetajo še veliko materiala o tem, kako obnavljajo svet, se soočajo z novimi grožnjami in doživljajo spremembe v svojih življenjih. Morda?

The post Aang odraste, a strahovi in izzivi se niso spremenili appeared first on Tehnozvezdje.

Dogajanje nežno sledi zgodbi izvirnika. Avtorji so ponovno nekoliko premešali vrstni red manj pomembnih dogodkov, saj tako lažje ohranijo sosledje vse do končnice, ki nas čaka v tretji in zadnji sezoni. Druga sezona se osredotoča na potovanje po Zemeljskem kraljestvu, Aangovo učenje krotenja zemlje ter poskus preprečiti padec glavnega mesta Ba Sing Se. To je še zadnja večja ovira, ki Ognjenega gospodarja loči od popolne prevlade nad fantazijskim svetom.

Serija nam s preskoki v preteklost približa Zuka, njegov odnos s stricem Irohom in notranje dileme. Stalno je razpet med dobroto, ki jo je podedoval po materi, in pričakovanji očeta. Rad bi delal dobro in pomagal ljudem, vendar je vpliv Ognjenega gospodarja za zdaj še premočan. Zadetek v polno je slepa krotilka zemlje Toph, ki prinese ravno pravšnjo mero zajebavanja vsega živega in samozavesti. Do zdaj smo praktično spoznali vse pomembne like. In če bi moral izbrati enega, bi bila to prav ona. Ko se pojavi, preprosto ukrade prizor. Boljši razvoj likov lepo dopolnjuje zapletenejša zgodba. Druga sezona precej bolj poglobljeno predstavi politične spletke Zemeljskega kraljestva in pokaže, da svet ni razdeljen zgolj na dobre in slabe.

Druga sezona prinaša boljše ravnotežje med humorjem in resnostjo. V fantazijskem svetu že stoletje divja vojna. Pomembno je, da so lahkotnejši trenutki, ko spremljamo notranje dileme glavnih likov, njihove skrbi in strahove oziroma po domače povedano nežno moraliziranje, uspešno prepleteni s precej temačnejšo osrednjo zgodbo.

Maske, scenografija in kostumi so dodelani do zadnje podrobnosti, kar glede na fantazijsko naravo pripovedi nikakor ni preprosta naloga. Še posebej dobro je prikazano krotenje elementov in mitoloških bitij, pri katerih se na trenutke celo vprašaš, ali res niso pretirano digitalno obdelana. Seveda so, vendar je pomemben končni vtis. Komaj čakam, da se v tretji sezoni, vsaj upam, pojavi Levja želva, ki v animirani seriji Aanga nauči krotenja energije.

Ker posamezni deli trajajo skoraj uro, niso neupravičeni pomisleki, da so nekoliko predolgi in da je dogajanje na trenutke prepočasno. Po drugi strani pa so prizori, ki se sprva zdijo manj pomembni, ključni za razvoj zgodbe. Ne trdim, da je takšna odločitev vedno najboljša, dejstvo pa je, da so bili v petnajstih delih prvih dveh sezon igrane različice v primerjavi z izvirno animirano serijo, ki je obsegala tri »knjige« s po dvajsetimi epizodami, številni pomembni deli sveta in zgodbe poenostavljeni ali povsem izpuščeni. Ljubitelji izvirnika se boste verjetno strinjali še z enim očitkom. Igrani seriji manjka nekaj topline in humorja. Kar pa ni nujno slabo. Verjetno si nihče ne želi priredbe po načelu »ena proti ena«, kjer bi bilo vse enako, le da liki in večina okolja ne bi bili narisani.

Po črki zakona je serija primerna za starejše od 13 let. Glede na bistvo zgodbe, ki govori o dobroti, premagovanju lastnih strahov in osebni rasti, pa niti mlajši gledalci ne bodo videli ničesar neprimernega. Ogled toplo priporočam, če vam je ta fantazijski žanr blizu.

The post Toph in Zuko družno ukradeta moje zanimanje appeared first on Tehnozvezdje.