Od superjunaških uspešnic in Nolanovih spektaklov do filmov, ki jih je večina gledalcev verjetno spregledala. Tokratni izbor združuje velike kino hite, kot sta Spider-Man: Ni poti domov in Medzvezdje, ter nekaj manj izpostavljenih naslovov, ki presenetijo z zanimivo zgodbo ali izvirno idejo. Če iščete film za večerni ogled, boste med njimi skoraj zagotovo našli nekaj zase.

Spider-Man: Ni poti domov (Spider-man: No way home)

V kinematografih že predvajajo najnovejši film o med mladimi zelo priljubljenem junaku z močmi pajka, zato velja osvežiti spomin, kaj se je zgodilo v filmu, na katerega se konkretno navezuje. Ko svet izve, kdo se skriva pod masko, se Peter Parker ne bori več le z zlikovci, temveč tudi s posledicami dvojnega življenja. Poskus, da bi z Doktorjem Strangeem vse vrnil v prejšnje stanje, povzroči razpad meja med vesolji in v njegovo resničnost pripelje znane sovražnike iz prejšnjih filmskih različic. Film ponudi veliko akcije, še več nostalgije in nekaj presenečenj, ki jih je najbolje odkriti brez razkritij. Hkrati je to zgodba o odraščanju, odgovornosti in boleči ceni odločitev.

Medzvezdje (Interstellar)

Film, ki si zasluži, da si ga večkrat ogledate. Kaj se zgodi, ko Zemlja ne zadošča več za preživetje človeštva? Christopher Nolan odgovori z ambiciozno znanstvenofantastično zgodbo, ki raziskovanje vesolja združi z zelo osebnimi vprašanji časa, družine in žrtvovanja. Skupina astronavtov se poda skozi črvino v iskanju novega doma, potovanje pa prinese precej več vprašanj kot odgovorov. Film navduši z osupljivimi prizori vesolja, odličnim Hansom Zimmerjem in znanstvenimi zamislimi, ki ostanejo razumljive tudi širšemu občinstvu. To ni spektakel, ki bi stavil le na posebne učinke, temveč ena najbolj čustvenih vesoljskih zgodb zadnjih let.

Frankensteinovski morski pes (Frankenshark)

Dokumentarni filmi o morskih psih so že dolgo posebna podzvrst, Frankenshark pa gre še korak dlje. Tokrat največja nevarnost niso več ljudje, ampak orke, ki neusmiljeno lovijo velike bele morske pse in prevzemajo vrh prehranjevalne verige. Dokumentarec pokaže, kako inteligentni in organizirani so ti morski plenilci ter zakaj se razmerje moči v oceanih spreminja. Če pričakujete klasično zgodbo o napadih morskih psov, boste presenečeni. V ospredju je narava sama, ki znova dokazuje, da zna biti precej bolj nepredvidljiva od filmske domišljije.

Pošastni ples (Monster Mash)

Drakula, Volčji človek, Mumija in Nevidni mož so že desetletja legende grozljivk, tokrat pa se znajdejo v skupni pustolovščini proti dr. Frankensteinu. Film se poigrava s klasičnimi filmskimi pošastmi in jih postavi v lahkotnejšo zgodbo, kjer je več prostora za zabavo kot za resnično grozo. Ljubitelji starih univerzalnih pošasti bodo prepoznali številne namige na izvirne filme, mlajši gledalci pa bodo dobili preprost akcijsko-komični spektakel.

Skrajnost (Push)

Kaj bi se zgodilo, če bi ljudje z nadnaravnimi sposobnostmi postali vojaški projekt? Push predstavi svet jasnovidcev, telekinetikov in drugih posameznikov, ki jih želi skrivna vladna organizacija izkoristiti kot orožje. Ko se nekateri odločijo upreti, se začne lov, poln preobratov, zarot in nevarnih sposobnosti. Film stavi na hitro dogajanje in nekoliko drugačen pogled na junake, kjer ni bleščečih kostumov niti velikih govorov o reševanju sveta. Namesto tega spremljamo ljudi, ki skušajo predvsem preživeti in ostati korak pred tistimi, ki jih želijo nadzorovati.

Mortal Kombat II

Če ste igrali legendarne igre, približno veste, kaj vas čaka. Drugi del znova združi znane borce, ki morajo na turnirju brez pravil preprečiti, da bi Shao Kahn zavladal Earthrealmu. Film ne skriva svojih korenin in v ospredje postavi brutalne dvoboje, znane like ter obilico sklicev na igričarsko serijo. Zgodba je predvsem okvir za spopade, zato od nje ni smiselno pričakovati posebne globine.

Tiho mesto: Prvi dan (A Quiet Place: Day One)

Franšiza se vrne na začetek katastrofe in pokaže, kako se je vse skupaj sploh začelo. New York se v nekaj urah spremeni v mesto popolnega kaosa, kjer je vsak glas lahko usoden. Mlada ženska skupaj z mačkom in naključnim spremljevalcem išče pot skozi razdejane ulice, medtem ko skrivnostna bitja neusmiljeno lovijo vse, kar slišijo. Film uspešno gradi napetost brez pretiranega zanašanja na poceni strašenja. Tišina ostaja njegovo najmočnejše orožje, občutek nemoči pa spremlja gledalca od prvega do zadnjega prizora. Če vas bo zgodba pritegnila, sta v videoklubu tudi prva filma!

Tenet

Tenet je eden tistih filmov, pri katerih se ne splača vedeti preveč vnaprej. Christopher Nolan zgodbo zgradi okoli ideje obrnjene časovne smeri in jo zapakira v vohunski triler, ki od gledalca zahteva precej pozornosti. Glavni junak skuša preprečiti katastrofo svetovnih razsežnosti, pri čemer običajna pravila prostora in časa ne veljajo več. Akcijski prizori so izjemni, vizualna podoba impresivna, razumevanje dogajanja pa ni vedno samoumevno.

Polmer (Radius)

Radius je znanstvenofantastični triler z izjemno preprosto zamislijo, ki hitro pritegne pozornost. Liam po prometni nesreči ugotovi, da vsak človek, ki se mu približa na manj kot petnajst metrov, umre. Izolacija postane edini način, da zaščiti druge, dokler ne sreča skrivnostne ženske, ob kateri smrtonosni učinek izgine. Oba pestita izguba spomina, zato se odpravita raziskovat lastno preteklost in vzrok nenavadnega pojava. Film stavi na skrivnost, postopno razkrivanje resnice in napetost, ki ne temelji na posebnih učinkih, temveč na dobri ideji in nepričakovanih preobratih.

The post Velike uspešnice in skriti biseri, a vsi vredni ogleda! appeared first on Tehnozvezdje.

Trinajst let po koncu stoletne vojne, v kateri Aang premaga Gospodarja ognja, Avatar skrbi za harmonijo med narodi in išče artefakte, povezane s plemenom zračnih nomadov. Skupaj s prijatelji gradi svet, ki ga v bistvu vidimo v seriji Legenda o Korri. Dokler se ne zaplete. Po srečanju s skupino Zanikanih izve za starodavno palico, ki črpa moč iz duhovnega sveta in je bila davno tega v lasti izgubljene Avatarke prednice njegovega »plemena«. Ko po starodavni sledi v ledu najde Tagaha, pet tisoč let starega krotilca vetra, se skupaj s Kataro, Sokkom, Zukom in Toph odpravi na legendarni otok, kjer naj bi bila palica skrita. Dokaj kmalu se izkaže, da Tagah še zdaleč ni takšen, za kakršnega se izdaja, in da ima svoje namene, ki niso niti približno enaki Aangovim. Ta se je skupaj s prijatelji ponovno prisiljen soočiti z močjo, ki grozi, da bo uničila vse, kar so ustvarili.

Tokrat pred nami ni serija, temveč film Avatar Aang: The Last Airbender. Lepo se navezuje na izvirnih 61 delov, ki so marsikoga pritegnili. Razlog je preprost. Svet, liki, čarovnija. Mešanica humorja in veliko bolj resnih, iskrenih tem. Vse skupaj pa je doseglo vrhunec v enem najboljših finalov serije, kar jih je bilo kdaj koli ustvarjenih. Liki so zdaj desetletje starejši. Aang in Katara sta par. No, on se bolj posveča spominu na narod krotilcev vetra in je bolj ali manj odsoten. Vse dokler se stvari ne zapletejo in so prijatelji spet prisiljeni stopiti skupaj. Od tu naprej ponovno spremljamo kemijo med njimi, ki ni izzvenela, ob lepem kupčku znanega humorja. Vsaj na začetku, ko se dogodki še ne zaostrijo. Nakar sledi sosledje odličnih akcijskih prizorov.

Avtorji se na srečo niso odločili »posodobiti« sloga, ki je krasil izvirno serijo in ki se je nezmotljivo zgledoval po japonski šoli animacije. Razlike pravzaprav ne opaziš. Liki so narisani in se obnašajo natanko tako, kot pričakuješ, če si ljubitelj prve serije, a so obenem dovolj sodobni, da novih gledalcev ne odvrnejo. To je značilno tudi za zgodbo. Čeprav je kar nekaj povezav s preteklostjo, je dovolj samosvoja, da jo zlahka spremljate, četudi niste gledali ničesar, kar je bilo prej. Predvsem pa lepo teče in je dovolj dinamična, da te ne povleče v dolgočasje, kljub dokajšnji predvidljivosti. Dokaj hitro je jasno, »kam pes taco moli« in kako se bo končalo.

Načrtovali so, da bo film premiero doživel v kinematografih, a iz tega ni bilo nič. Predvajali so ga le v dveh kinih, in še to zgolj zato, da se bo lahko prihodnje leto potegoval za oskarja. Če ga želite gledati, imate dva vira. Prvi je pretočnik Prime Video. Drugega ne mislim posebej poudarjati. Vsakomur je jasno, kje kaj najdeš, ko vse drugo odpove.

Na splošno je to res dober in zelo živahen film, ki se na koncu lepo zaključi. In v mnogih pogledih, čeprav je to res zadovoljiv film, je to tudi tisto, kar me je najbolj motilo. Želel sem si še ene serije, saj ni malo likov, ki si zaslužijo, da o njih izvemo več. Za začetek prav vsi iz skupine Zanikanih. Kajti problemi med krotilci in nekrotilci elementov ne bodo izzveneli. Ravno tako Aang in njegova ekipa obetajo še veliko materiala o tem, kako obnavljajo svet, se soočajo z novimi grožnjami in doživljajo spremembe v svojih življenjih. Morda?

The post Aang odraste, a strahovi in izzivi se niso spremenili appeared first on Tehnozvezdje.

Dogajanje nežno sledi zgodbi izvirnika. Avtorji so ponovno nekoliko premešali vrstni red manj pomembnih dogodkov, saj tako lažje ohranijo sosledje vse do končnice, ki nas čaka v tretji in zadnji sezoni. Druga sezona se osredotoča na potovanje po Zemeljskem kraljestvu, Aangovo učenje krotenja zemlje ter poskus preprečiti padec glavnega mesta Ba Sing Se. To je še zadnja večja ovira, ki Ognjenega gospodarja loči od popolne prevlade nad fantazijskim svetom.

Serija nam s preskoki v preteklost približa Zuka, njegov odnos s stricem Irohom in notranje dileme. Stalno je razpet med dobroto, ki jo je podedoval po materi, in pričakovanji očeta. Rad bi delal dobro in pomagal ljudem, vendar je vpliv Ognjenega gospodarja za zdaj še premočan. Zadetek v polno je slepa krotilka zemlje Toph, ki prinese ravno pravšnjo mero zajebavanja vsega živega in samozavesti. Do zdaj smo praktično spoznali vse pomembne like. In če bi moral izbrati enega, bi bila to prav ona. Ko se pojavi, preprosto ukrade prizor. Boljši razvoj likov lepo dopolnjuje zapletenejša zgodba. Druga sezona precej bolj poglobljeno predstavi politične spletke Zemeljskega kraljestva in pokaže, da svet ni razdeljen zgolj na dobre in slabe.

Druga sezona prinaša boljše ravnotežje med humorjem in resnostjo. V fantazijskem svetu že stoletje divja vojna. Pomembno je, da so lahkotnejši trenutki, ko spremljamo notranje dileme glavnih likov, njihove skrbi in strahove oziroma po domače povedano nežno moraliziranje, uspešno prepleteni s precej temačnejšo osrednjo zgodbo.

Maske, scenografija in kostumi so dodelani do zadnje podrobnosti, kar glede na fantazijsko naravo pripovedi nikakor ni preprosta naloga. Še posebej dobro je prikazano krotenje elementov in mitoloških bitij, pri katerih se na trenutke celo vprašaš, ali res niso pretirano digitalno obdelana. Seveda so, vendar je pomemben končni vtis. Komaj čakam, da se v tretji sezoni, vsaj upam, pojavi Levja želva, ki v animirani seriji Aanga nauči krotenja energije.

Ker posamezni deli trajajo skoraj uro, niso neupravičeni pomisleki, da so nekoliko predolgi in da je dogajanje na trenutke prepočasno. Po drugi strani pa so prizori, ki se sprva zdijo manj pomembni, ključni za razvoj zgodbe. Ne trdim, da je takšna odločitev vedno najboljša, dejstvo pa je, da so bili v petnajstih delih prvih dveh sezon igrane različice v primerjavi z izvirno animirano serijo, ki je obsegala tri »knjige« s po dvajsetimi epizodami, številni pomembni deli sveta in zgodbe poenostavljeni ali povsem izpuščeni. Ljubitelji izvirnika se boste verjetno strinjali še z enim očitkom. Igrani seriji manjka nekaj topline in humorja. Kar pa ni nujno slabo. Verjetno si nihče ne želi priredbe po načelu »ena proti ena«, kjer bi bilo vse enako, le da liki in večina okolja ne bi bili narisani.

Po črki zakona je serija primerna za starejše od 13 let. Glede na bistvo zgodbe, ki govori o dobroti, premagovanju lastnih strahov in osebni rasti, pa niti mlajši gledalci ne bodo videli ničesar neprimernega. Ogled toplo priporočam, če vam je ta fantazijski žanr blizu.

The post Toph in Zuko družno ukradeta moje zanimanje appeared first on Tehnozvezdje.

Dinamika prepletanja klasičnega, grobega sloga s predrznim humorjem je srž in obenem največja odlika serije Spider-Noir. V mladosti je Ben nadnaravne moči dobil od božanstva, namesto da bi ga pičil mutirani radioaktivni pajek. Nato se je boril proti kriminalcem, vse dokler v tragični nesreči ni izgubil ljubezni svojega življenja. Mater, smo poetični. Zagrenjen vrže kostum v omaro in si začne kruh služiti kot zasebni detektiv. Nicolas Cage se v vlogi ostarelega Pajka odlično znajde, čeprav se zaradi njegovega obnašanja in izbranega sloga ne moreš znebiti občutka, da gre za reprizo lika Humphreyja Bogarta. Česar mu pravzaprav ne morem zameriti.

Ben je zlomljen moški, ki težko živi iz dneva v dan, pije in se nenehno sooča s preteklostjo. Njegov govor, drža in obnašanje utelešajo klasičnega hladnokrvnega detektiva v trenču in s klobukom, ki deluje v mračnem, skorumpiranem svetu podzemlja. To je Bogartova identiteta. Bugs Bunny se pojavi v trenutku, ko Ben obleče pajkov kostum. Resnobnost zamenjata sarkastičnost ter predrzno in hitro govorjenje, s katerim želi zmesti nasprotnike. Tako. Pa imamo razlago naslova. »Th-Th-Th-That’s all, folks.«

Velja poudariti, da je Pajek povezan z Marvelovim filmskim univerzumom, vendar to ni lik, kateremu je Cage posodil glas v animiranem filmu Spider-Man: Novi svet. V svojem bistvu je drugačen. Na vse pretege se otepa uporabe moči, a je v to prisiljen, ko mu pot prekrižajo zlikovci, ob katerih dobiš močan občutek déjà vuja. Kajpada je tudi njihov videz prilagojen času serije, ki jo lahko spremljaš v črno-beli tehniki ali v različici z »noir« barvami.

Edina prava izbira je črno-bela tehnika, če želiš v celoti užiti bistvo filmske umetnosti štiridesetih let prejšnjega stoletja. Dejstvo, da je na voljo tudi barvna izvedba, kaže na pomanjkanje poguma. Za vsak primer so si avtorji rekli, da bodo gledalcem dali tisto, kar mislijo, da hočejo, namesto da bi jih prisilili gledati serijo takšno, kot so si jo zamislili.

Kakorkoli. Serija je veličastno polna senc in cigaretnega dima, predrznih tajnic in sumljivih dam, superjunakov in superzlobnežev. V središču dogajanja je gangster Silvermane (Brendan Gleeson), ki je v zadnjih petih letih prevzel mesto. V žepu ima policijo in politike, edina nedavna ovira njegovemu načinu delovanja pa je bil poskus nekoga, da bi mu požgal dvorec. Tako se kolobocija dogajanja in ponovno »rojstvo« Pajka pravzaprav začne. Drugo izvedi sam!

Zgodba ti postreže s številnimi namigi, liki, njihovimi skritimi močmi in preobrati. Nič od tega ni posebej inovativno, vendar zadošča, da se zgodba lepo razvija in (skoraj) nikoli ne zapade v dolgočasje. Posneta je s slogom in samozavestjo, scenarij pa vsebuje ravno prav ostrih dialogov in duhovitih šal, ki občasno zaidejo v območje norčave komedije Bugs Bunnyja, a še vedno ostanejo skladne s kulturo in družbo tistega časa. Dejal sem že, da je Cage odličen. Njegovo delo ti zna biti blizu, četudi nisi njegov oboževalec. A moram biti pošten. Tudi drugi igralci so se v svojih vlogah dobro obnesli, kar serijo še dodatno povzdigne. Poleg tega je v svojih temeljih drugačna od skoraj vseh superjunaških serij, ki ste jih gledali do zdaj. Z izjemo nekaterih delov WandaVision.

The post Pajek kot kombinacija Humphreyja Bogarta in kaotičnega Bugs Bunnyja appeared first on Tehnozvezdje.

Brez umetne inteligence danes ne gre. Bila je vseprisotna in pomemben dejavnik, vendar ne more delovati »v zraku«. Potrebuje tehnološko hrbtenico, ki je obenem nujna tudi za distribucijo televizijskega signala. Koga zanimajo strežniki, omrežna oprema, podatkovne povezave in gora naprav, ko ga prevzame pogled na dogajanje iz vseh mogočih kotov, počasni posnetki, animacije ter predvsem razumljive analize na podlagi ogromne količine zbranih podatkov? Da je bilo vse to mogoče, je bila zaslužna robustna infrastruktura, ki ni odpovedala. Velik del obdelave je potekal na robu omrežja, v strežnikih, nameščenih čim bližje stadionom. S tem so zmanjšali zakasnitve prenosa in omogočili obdelavo podatkov skoraj v realnem času.

Svetovno nogometno prvenstvo je za večino še vedno eden največjih športnih dogodkov na svetu. Vendar ni več zgolj to. Lenovo je za potrebe prvenstva zgradil enega največjih začasnih računalniških sistemov na svetu, ki je nekaj tednov poganjal televizijsko produkcijo, varnostne sisteme, analitiko in logistiko.

Vseprisotna, a razmeroma nevidna umetna inteligenca

Veliko poslušamo o jezikovnih modelih generativne umetne inteligence, saj jih najpogosteje uporabljamo in tudi najlažje opazimo. Tokrat pa so algoritmi svojo moč pokazali drugje. V klasičnih metodah računalniškega vida, kamor sodijo stabilizacija videa, analiza slike v realnem času, prepoznavanje igralcev, sledenje objektom, optimizacija prenosa slike in, kar je verjetno najpomembneje, pomoč sodnikom.

Prav pri slednjem so imeli navijači največ pikrih pripomb. To seveda ne pomeni, da sistem ni deloval tako, kot je bil zasnovan, temveč da smo vsi krvavi pod kožo in si dogajanje na igrišču pogosto razlagamo različno. Gre torej za algoritme, ki rešujejo zelo konkretne probleme in predstavljajo, če se lahko tako izrazim, tisto umetno inteligenco, ki ima daleč največ smisla.

Sodniki so nosili kamere

Marsičemu smo bili prvič priča na letošnjem svetovnem nogometnem prvenstvu. Pri tem ne mislim na škandale. Daleč najbolj oprijemljiva novost je bil pogled iz perspektive sodnika, ki je bil mogoč zaradi telesnih kamer, ki so jih nosili sodniki.

Sliši se preprosto, vendar je bilo vse prej kot to. Kamere na glavah sodnikov so bile majhne in temu primerno omejene glede kakovosti slike. Največje težave so povzročali tresljaji, tek, hitro obračanje glave in nenehno spreminjanje svetlobnih razmer. Lenovo je na podlagi izkušenj iz Formule 1 uporabil stabilizacijo, podprto z umetno inteligenco, ki za 60 odstotkov zmanjša tresenje slike in zagotovi do 70 odstotkov bolj tekoče gibanje slike v polni visoki ločljivosti (FHD) s 60 sličicami na sekundo. Še pomembneje pa je, da je zakasnitev znašala le približno tri sekunde. V tem primeru umetna inteligenca ne ustvarja vsebine, temveč rešuje povsem konkretne fizične probleme.

Lenovo je bil zadnja leta zelo dejaven v Formuli 1. Omenjene tehnologije in rešitve so bile razvite za kamere na dirkalnikih, šele zdaj pa so jih prenesli v nogomet, morda pa jih bodo v prihodnje še v druge športe. Na ta način klasične televizijske prenose, posnete s skrbno postavljenimi kamerami, dopolnjujejo majhne kamere, ki razkrivajo doslej večini gledalcev neznane poglede na igro in igralce.

Hkrati si je treba naliti čistega vina. Nekaterim je bil pogled iz perspektive sodnika všeč, drugi pa so menili, da povzroča slabost, je preveč nemiren in ga ni prijetno gledati dlje časa. Kljub temu se bo večina strinjala, da gre za dobrodošlo popestritev televizijskega prenosa.

Umetna inteligenca ni le za gledalce

Večina ne ve, da je računalniški sistem nudil pomoč tudi ekipam in trenerjem. Algoritmi, ki niso namenjeni javnosti, so pomagali analizirati tekme, iskati vzorce, odgovarjati na vprašanja v naravnem jeziku in celo pripravljati taktične analize. Lenovo poudarja, da je bila storitev na voljo vsem reprezentancam, saj so želeli zmanjšati razlike med bogatimi in revnejšimi reprezentancami. Morda bomo nekoč izvedeli tudi, v kolikšni meri so te možnosti dejansko uporabljali.

Če ste spremljali tekme svetovnega nogometnega prvenstva, ste verjetno opazili nazorne prikaze prepovedanega položaja. Namesto klasičnih grafičnih prikazov so tokrat uporabili bolj realistične tridimenzionalne modele oziroma avatarje igralcev. Tehnika ni namenjena zgolj pomoči sodnikom, temveč tudi temu, da gledalci bolje razumejo sodniške odločitve. Bistvo je torej razlaga odločitve v upanju, da bo zaradi večje preglednosti tudi manj jeze.

Infrastruktura se je izkazala

Pri svetovnem nogometnem prvenstvu preprosto ne gre za infrastrukturo, ki bi jo bilo mogoče postaviti na hitro. Bistvo je v njeni robustnosti in redundanci. Na prvenstvu je 48 reprezentanc igralo tekme v treh državah na 16 stadionih, vse skupaj pa so spremljale milijarde gledalcev po vsem svetu.

Če je sistem brez težav prenesel takšne obremenitve, se bo enako dobro izkazal tudi na letališčih, v bolnišnicah, industriji, državni upravi in pametnih mestih.

To je glavni razlog, zakaj se je Lenovo podal v partnerstvo s FIFA in se lotil razvoja rešitev za tako kompleksne izzive. V tej luči je povsem nepomembno, v kolikšni meri so algoritmi res inteligentni oziroma ali gre pri stabilizaciji slike za klasične ali sodobnejše pristope. To je drugotnega pomena. Pomembneje je, da je sistem deloval in se izkazal za dovolj robustnega. Kakorkoli že gledamo na problematiko, je Lenovo uspešno uporabil na novo razvite tehnologije ob upoštevanju načela, da je najuspešnejša umetna inteligenca pogosto prav tista, ki je skoraj ne opazimo.

Zame je najzanimivejša ugotovitev ta, da umetna inteligenca na svetovnem nogometnem prvenstvu ni nadomestila ljudi, temveč je zagotovila popolno računalniško podporo tako velikemu dogodku. Stabilizira video, razbremeni operaterje, pomaga sodnikom, ekipam in organizatorjem ter omogoča obdelavo ogromnih količin podatkov skoraj v realnem času. To ni revolucija, ki bi jo gledalci neposredno občutili v vsaki minuti prenosa, temveč evolucija infrastrukture. Prav zato je partnerstvo med Lenovom in FIFA pomembnejše za industrijo in nenazadnje tudi za ljubitelje najbolj priljubljene postranske stvari na svetu.

The post Kaj vse je bilo očem skrito, da ste lahko uživali v nogometnih poslasticah appeared first on Tehnozvezdje.

Že v romanih in kasneje v seriji Igra prestolov je bilo nič koliko nesmiselnih smrti. Ravno si se navadil in ti je lik prirasel srcu, že je na tak ali drugačen način storil bridki konec. Začelo se je z Eddardom Starkom in nadaljevalo skoraj z vsakim likom, ki je imel vsaj kanček možnosti, da si pridobi simpatije bralca oziroma gledalca. To takisto zdaj opažam v Zmajevi hiši, kjer luštni liki cepajo kot muhe. Pogosto nepričakovano. Ko si ves vesel, da je princ preživel padec v morje in smrt svojega zmaja, se nanj usuje toča puščic. Že mora biti tako, kajti čeprav so avtorji malo prilagodili knjižno predlogo in kateri lik, bistva ne morejo preobrniti. To pa je izumrtje zmajev ter zaton močnega zavezništva rodbin Targaryen in Velaryon.

V prvih dveh sezonah se je vojna kuhala, zdaj pa gre zares. Po številnih smrti princev in glavarjev pomembnih rodbin, Morska kača (Corlys Velaryon) izbojujejo Pirovo zmago na morju, medtem ko se kraljica Rhaenyra vrne v Kraljevo pristanek in sede na železni prestol. Daleč od tega, da to že pomeni konec vojne med »črnimi« in »zelenimi« saj je pred nami še dolgo obdobje bojev, prevratov in zarot.

Največja odlika tretje sezone niso le zmaji, temveč igralci. Rhaenyra in Alicent ostajata ujeti med osebnimi prepričanji in politično nujo, zato njune odločitve niso nikoli povsem črno-bele. Prav zaradi tega vojna deluje toliko bolj tragično.

Ob neki priliki sem dejal, da če ne bi bilo zmajev, potem zgodba nadvse podrobno opisuje, česa smo zmožni, ko se tepemo za moč in vpliv. Srednjeveško prerivanje je bilo polno atentatov, zarot in izdajstev. Nekaj podobnega se takisto dogaja zdaj. Le z manj odsekanimi glavami in mesarskega klanja na bojnih poljih. Če odmislim Superhikov naskok na Iran, Izraelsko mrcvarjenje Gaze in rusko pošiljanje vojakov v mesoreznico. Ko bi namesto avionov letali zmaji, prav velike razlike ne bi bilo. Vitez sedmih kraljestev, Igra prestolov in Zmajeva hiša so opomnik, da se v Zahodnjem, tako kot v našem zelo resničnem svetu danes, elita spopada za oblast. Ne glede na to, kdo konča na Železnem prestolu, navadni ljudje vedno ostanejo na cedilu.

Serija Zmajeva hiša bi bila čisto dovolj za osnovno potešitev krvi željnih, kajti nasilje ter takšne in drugačne zarote, so v ospredju. Ampak točno zaradi tega mi niti za trenutek ni bilo dolgčas. Dejstvo, da ni predvidljivosti, dogajanje skače iz ene skrajnosti v drugo, ne vpliva kaj dosti na potek zgodbe. Kljub temu se ta lepo razvija in predvsem teče. Ravno tako ni razvlečenosti. Ali pa je nisem opazil. Prizori niso predolgo in ko že misliš, da te bo začel razjedati črviček dolgočasja, nit skoči na drugi konec Zahodnjega. Tudi v tem je razlog, da se vam bo zdela serija »natrpana« in morebiti preveč pripovedno naravnana, saj so prizori »zabavne« brutalnosti in navdiha, postavljeni neposredno ob prizore, ki prikažejo odnose med liki. Morda le malce pretiravajo z zmaji. Ti so praktično v prvih treh delih tretje sezone povsod. A takšno je le moje mnenje. Morda so avtorji hoteli nazorno pokazati, da kraljeva rodbina brez njih v naslednjih stoletji občutno šibkejša.

Produkcijska raven ostaja izjemna. Vizualni učinki so med najboljšimi na televiziji, zmaji pa delujejo kot resnična bitja in ne zgolj računalniški dodatek. Tudi glasbena podlaga učinkovito stopnjuje občutek neizbežne katastrofe.

Tretja sezona končno izpolni obljubo, ki sta jo prvi dve šele gradili. Če je bil doslej Ples zmajev predvsem napoved katastrofe, zdaj gledamo njen krvavi vrhunec. To ni lahkotna fantazija, temveč tragedija o oblasti, maščevanju in ceni državljanske vojne.

The post Grozljivo nadaljevanje plesa zmajev! appeared first on Tehnozvezdje.

Pandemije, umetna inteligenca, družba dveh razredov, boj za oblast in manipulacija množic. Večina teh filmov je nastala kot zabava, danes pa marsikateri deluje skoraj kot dokumentarec. Ne zato, ker bi napovedali prihodnost, temveč ker so zelo dobro razumeli človeka. Prav zato jih je vredno pogledati. Sploh prvič ali ponovno.

House of the Dragon (Zmajeva hiša) 3. sezona

Zmajeva hiša dokazuje, da je v svetu Westerosa družina pogosto nevarnejša od vseh zunanjih sovražnikov. Serija se vrne skoraj dve stoletji pred dogodke Igre prestolov in pokaže, kako se je mogočna rodbina Targaryen začela uničevati od znotraj. Zmaji so spektakularni, vendar ostajajo predvsem simbol oblasti. Prava bitka poteka za zaprtimi vrati palač, kjer izdaje, poroke in osebne ambicije odločajo o usodi kraljestva. Serija je počasnejša od predhodnice, a precej bolj osredotočena. Manj preseneča z nasiljem, zato pa bistveno več stavi na politične spletke in tragedijo ljudi, ki verjamejo, da jim krona pripada po rojstvu.

The King’s Man (The King’s Man: Začetek)

The King’s Man je predzgodba, ki vohunsko franšizo preseli v kaotično obdobje prve svetovne vojne. Namesto elegantnih agentov v sodobnih oblekah spremljamo nastanek organizacije, ki želi preprečiti, da bi pohlep in politične igre Evropo pahnili v še večji kaos. Film poskuša združiti zgodovinska dejstva z akcijsko fikcijo, pri čemer mu uspeva predvsem vizualni spektakel. Nekateri prizori so presenetljivo temačni, drugi skoraj parodija. Prav ta neenoten ton je njegova največja slabost. Kljub temu ostaja zanimiv poskus pokazati, da vojne pogosto zanetijo posamezniki, račun pa vedno plačajo milijoni.

Now You See Me: Now You Don’t (Mojstri iluzij 3)

Mojstri iluzij se vračajo z novo generacijo prevarantov, vendar ostajajo zvesti receptu, zaradi katerega je franšiza postala uspešnica. V ospredju niso čarovniški triki, temveč iluzija, da je mogoče prelisičiti vsak sistem. Tretji film združi znane obraze z novimi liki in znova briše mejo med resničnostjo ter predstavo. Če pričakujete realistično zgodbo, ste v napačni dvorani. Serija je vedno stavila na spektakel in hitre preobrate, ne na logiko. Prav zato deluje kot zabavna filmska iluzija, ki jo je bolje doživeti kot analizirati.

Victor Frankenstein

Victor Frankenstein ni še ena klasična predelava romana Mary Shelley, temveč zgodba, povedana skozi oči Igorja. Daniel Radcliffe in James McAvoy ustvarita zanimiv dvojec, kjer enega žene znanstvena obsedenost, drugega pa zdrava pamet. Film se manj ukvarja s pošastjo kot z vprašanjem, kako daleč sme človek poseči v naravo, ko ga vodi želja po nesmrtnosti. Vizualno je razkošen, pripovedno nekoliko neenakomeren, vendar dovolj drugačen, da izstopa med številnimi različicami iste zgodbe. Namesto grozljivke dobimo predvsem opozorilo, da največje katastrofe običajno nastanejo zaradi dobrih namenov.

The Forbidden Kingdom (Prepovedano kraljestvo)

Prepovedano kraljestvo je film, ki ga ljubitelji kung fu klasik razumejo kot poklon, vsi drugi pa kot lahkotno fantazijsko pustolovščino. Največja privlačnost ni zgodba o izbranem junaku, temveč prvo skupno sodelovanje Jackieja Chana in Jeta Lija. Film zavestno uporablja preverjene motive: mladeniča iz sodobnega sveta, starodavno prerokbo in boj med dobrim ter zlim. Ni posebej izviren, vendar tega niti ne skriva. Namesto zapletenega scenarija ponudi vrhunsko koreografirane borbe, humor in dovolj samoironije, da ga je težko jemati preveč resno.

Elysium (Elizij)

Elizij je znanstvenofantastična akcija, ki se niti ne trudi skrivati, da govori o današnjem svetu. Bogati živijo v popolni varnosti na vesoljski postaji, revni pa životarijo na uničeni Zemlji. Razlika je le v tem, da je prihodnost bolj bleščeča, ne pa tudi pravičnejša. Film odpira vprašanja družbene neenakosti, zdravstva, priseljevanja in moči kapitala, pri čemer je sporočilo precej neposredno. Marsikdo mu očita pomanjkanje subtilnosti, vendar je prav zaradi tega še danes aktualen. Akcija je učinkovita, ideja pa precej bolj zanimiva od samega zapleta.

12 Monkeys (Dvanajst opic)

Dvanajst opic ostaja eden najbolj inteligentnih filmov o potovanju skozi čas, ker ga paradoksi zanimajo manj kot človeška psiha. Bruce Willis igra človeka, ki skuša preprečiti globalno katastrofo, vendar ves čas ostaja odprto vprašanje, ali je res popotnik skozi čas ali zgolj duševni bolnik. Terry Gilliam ustvari temačen, kaotičen svet, kjer prihodnost ni opozorilo, temveč neizogibna posledica preteklosti. Film gledalca ne podcenjuje in mu ne ponuja preprostih odgovorov. Prav zato tudi tri desetletja po nastanku deluje sodobneje od številnih novejših znanstvenofantastičnih uspešnic.

Naslovno fotografijo je upodobila umetna inteligenca!

The post Ali ti filmi napovedujejo prihodnost (le da se tega ne zavedamo)? appeared first on Tehnozvezdje.

Skeletorjeve legije napadejo kraljestvo Eternia ter kralja in kraljico vržejo v ječo. Skozi portal, ki ga odpre čarovnica, pobegne le desetletni princ Adam. Ta je zdaj ujet na materinem planetu, kajpada je to Zemlja, in obseden z iskanjem Meča moči, ki ga je izgubil med begom. Petnajst let kasneje ga najde v trgovini s stripi, namiznimi igrami in akcijskimi figuricami. Prizor, v katerem iz lutke v naravni velikosti iztrga meč, je legendaren in vreden večkratnega ogleda. Da se je Adam dotaknil meča, ni ostalo skrito. Že naslednji dan ga napade Beast Man in reši Teela, hčerka generala Duncana in njegova prijateljica iz mladosti. Vrneta se na domači planet in se skozi predvidljiv niz dogodkov prebijeta do srečnega konca.

Za razliko od večine sodobnih ameriških junaških filmov so v tega vključili več subtilnih povezav in, ne morem reči drugače, zajebantskih prizorov. V fitnesu na Zemlji se v nekem trenutku pojavi Dolph Lundgren z dolgo blond grivo. V filmu iz leta 1987, ki ne skriva nizkega proračuna, je upodobil Adama oziroma He-Mana, kakor je ime njegovemu junaškemu alter egu. Še primer prizora. Ekipa po navdihujočem Adamovem govoru razbije vrata ječe in se odpravi dogodkom naproti. Ob glasni glasbi stopajo eden poleg drugega. Fisto v nekem trenutku zamahne z glavo, kot da bi si popravil sicer kratke lase, kje sem že to videl, nato pa vse zagrabi kašelj. Okolica je namreč polna prahu, ker je Roboto streljal v kamniti strop.

Pravi »kralj« filma je seveda Skeleror, ki mu je glas in stas, z izjemo glave, posodil Jared Leto. Odlično je zadel megalomanski in narcisoidni značaj lika. Njegov humor je odličen in pri tem ne gre za pretvarjanje. Preprosto uživa v vlogi negativca, kar nenazadnje nedvoumno pove, ko mu Adam v nekem trenutku ponudi oljčno vejico. Dejstvo je, da je prevzel šov. Čeprav je tudi Adam odlična kopija stripovskega izvirnika.

Podobno velja za druge like. Igralska zasedba je nabrana z vseh vetrov, a bi rekel, da deluje. Idris Elba je posebej prepričljiv, ko je njegov Duncan pijan, Camila Mendes se dobro znajde v vlogi Teele, Morena Baccarin je ponovno čarovnica in tako naprej. Bolj ali manj vsi so dorasli svojim vlogam. Predvsem pa je izpostavljena Adamovo negotovost. Nicholas Galitzine večino časa ni nepremagljivi He-Man, temveč izgubljen tip, ki ga nihče ne jemlje resno. Zaradi tega je precej bolj človeški kot se za junaka spodobi.

Ob odlični scenografiji, iz katere je razvidno, da so producenti zbrali dovolj denarja, ne morem spregledati glasbe. Ne le, da hitro zleze v uho, nekatere skladbe, tipičen primer je Fantje ne jočejo skupine The Cure, pa prizore celo lepo nadgradijo. Zakaj je glasbena podoba tako dobra, hitro postane jasno. Sodelovali so Daniel Pemberton, kitarist skupine Queen Brian May in angleška zasedba The Darkness.

Največja odlika filma je, da ga ni sram lastnega izvora. Ne skriva, da temelji na risanki in akcijskih figuricah. Namesto da bi skušal biti nova Igra prestolov ali Gospodar prstanov, sprejme svojo barvitost, pretiravanje in občasno neumnost. Prav zato deluje bolj iskreno od marsikatere sodobne filmske uspešnice. To seveda ne pomeni, da je brez napak. Dogajanje na Zemlji se ponekod nekoliko vleče, končni razplet pa je mogoče uganiti precej zgodaj. Ampak to ne spremeni dejstva, da je vreden ogleda!

The post Skeletorju vedno uspe ukrasti pozornost appeared first on Tehnozvezdje.

Raje gledam, kot berem, vendar je to že drugi znanstvenofantastični roman slovenskega avtorja, ki sem ga praktično prebral v enem zamahu. Pomaga, da knjiga nima petsto ali več strani in da ne zaide prepogosto v pretirano podrobne razlage tega ali onega. Morda bo za nekatere bralce tega premalo. Meni je bila doza »drobnjakarstva« večinoma zadostna za slikovito predstavo likov, okolja in dogajanja v glavi.

Zavedam se, da ni preprosto ohranjati ravnotežja med opisovanjem interakcij med liki na eni strani in sveta čez približno petdeset let na drugi. Avtor je dal prednost odnosu med Julijo in Frenkom. S tem je roman približal širši publiki, saj se ni omejil na ozko skupino zahtevnih bralcev, ki padejo v delirij, ko beseda nanese na znanstveno zahtevne teme. Te so kajpada prisotne. Po Osončju so posejane vesoljske postaje, izpostavljen je izziv transporta med planeti, tu pa sta še teraformiranje in časovna potovanja. Zahtevne teme, sploh v takšni kombinaciji. Zanima me, kako globoko se namerava avtor v nadaljevanjih potopiti vanje.

Začne se tako, da Julija Perun Frenka pobere v Egiptu in ga odpelje v Planico, kjer se udeleži priprav na ekstremne razmere v vesolju. Zaradi čudnega spleta okoliščin, ki jih avtor razkriva po kapljicah, mu je namenjena pomembna naloga. Da se zgodba začne v Sloveniji, mi je vzbudilo nekaj pomislekov. Bal sem se, da bo vse skupaj izzvenelo preveč domače. Vsa čast avtorju. Daleč od tega. V nobenem trenutku ne pretirava z opisi okolja in naših posebnosti. Dozira jih v ravno pravšnji meri, s pozitivno konotacijo in brez nepotrebnega dlakocepstva.

Pomislil sem, kako bi vse skupaj sprejel tuji bralec, in ugotovil, da verjetno enako kot sam sprejmem omembe lokalnih značilnosti pri tujih avtorjih. Vsi smo krvavi pod kožo. Seveda se na trenutke nasmehneš, ko naletiš na opazko, ki ti je nadvse domača. Takšnih ni malo, zato nima smisla besedila zgolj preleteti. Tu in tam se ustaviš, razmisliš in morda celo prikimaš. Počuti še malone ponosno, ko izveš, da imamo svojo vesoljsko postajo s čebelami!

Avtor, ki je tudi prevajalec, jasno pokaže, kje je našel del navdiha. Določene povezave s serijami, filmi in knjigami je mogoče prepoznati, vendar so daleč od tega, da bi bile moteče ali da bi zaradi njih osnovna ideja delovala manj izvirno. Meni se zdi povsem korektna, zanimiva in dobrodošla osvežitev slovenskega literarnega prostora. Poleg tega avtor dovolj samozavestno gradi lasten svet, da se mu ni treba skrivati za referencami na dela drugih ustvarjalcev.

Prej sem omenil pogoste dovtipe, povezane z lokalnim okoljem, tukaj pa lahko izpostavim še navezave na filme in klasike znanstvene fantastike. Omemba Eloijev in Morlokov ni posebej pomembna za zgodbo, je pa na mestu. Podobno velja za uniforme v slogu drznih raziskovalcev neznanih prostranstev. Zvezdne steze so temeljni del repertoarja skoraj vsakega ljubitelja znanstvene fantastike, zato takšni pokloni delujejo naravno in nevsiljivo.

Da je slog pisanja razmeroma preprost in da avtor ne zaide v podrobnejše razlage, ni kritika dela. Kvečjemu nasprotno. Knjigo brez večjih težav preberete v nekaj dneh. Kar je še pomembneje, zgodbe ne pozabite takoj po tem, ko zaprete platnice. V njej je dovolj skrivnosti, da vas vleče naprej, in dovolj odgovorov, da ne izgubite potrpljenja. To je občutljivo ravnotežje, ki ga številnim precej bolj uveljavljenim avtorjem ne uspe doseči.

Vzbudi radovednost in željo, da bi čim prej izvedel, kaj se bo zgodilo zdaj, ko je razkrit razlog, zaradi katerega je moral Frenk v vesolje. Ne poznam Igorjeve časovnice, upam pa, da si za nadaljevanje ne bo vzel preveč časa. Prva knjiga namreč deluje predvsem kot začetek večje zgodbe. In če je nadaljevanje vsaj približno tako dobro, potem bo čakanje ena najtežjih nalog, ki jih bo moral opraviti bralec.

The post Zemlja zdrsne za obzorje, ko izveš, za kaj gre appeared first on Tehnozvezdje.

Film deluje kot »prompt« za veliki jezikovni model: »Napiši scenarij za film iz sveta Vojne zvezd, v katerem imata glavno vlogo zamaskirani bojevnik in lutka. Zgodba naj ne bo pregloboka in naj ne spodbuja razmišljanja. Zahtevam še, da bo film uspešnica.« Rezultat je na dlani. Kolaž akcijskih prizorov ob odsotnosti globljih povezav s širšo zgodbo Vojne zvezd. Torej: »S tem smo zaključili, gremo naprej po predvideni časovnici.«

Din Djarin (Pedro Pascal) se udinja Novi republiki, medtem ko po Zunanjem obroču za denar lovi preživele vojskovodje propadlega Imperija. Da bi našel poveljnika Coina, katerega videz ni znan, se mora povezati z vodjema kriminalnega podzemlja, dvojčkoma Hutt, ki iščeta nečaka, edinega preživelega dediča Jabbe. Tu se pričakovano zaplete, ko Din ugotovi njun pravi namen.

Mimogrede. Izkazalo se je, da je Coinova vloga postranska in da človek praktično ni pomemben za nikogar. Takšna dvoumnost, ko misliš, da je nekaj pomembno, nato pa se izkaže nasprotno, v filmu še zdaleč ni osamljena.

Dokler film gledaš z enim očesom in obenem razmišljaš, na kaj te posamezni prizori spominjajo, je skoraj zabaven. Ko je Grogu zlezel Pascalu na rame, se mi je v mislih precej živo naslikal prizor gusarja in papige. Hkrati ne vem, kaj naj si mislim o Groguju. Po eni strani podpiram odločitev, da je lutka namesto računalniško ustvarjenega bitja, po drugi pa me moti njegovo preveč okorno premikanje. Nekje vmes bi bilo ravno prav. Enako velja za drobcene Anzellane. Ko so bili sami na zaslonu, sem za hip pomislil, da gledam Muppetke.

Malo sem razdvojen in nepotešen. Akcijski prizori so zadovoljivo dobri, čeprav je nekoliko smešno, da Din brez težav uniči celo četo jurišnikov v ogromnih transporterjih ali pošasti v areni, nato pa ga skoraj brez težav ujame lovec na glave. Večino časa torej skačemo iz enega dinamičnega prizora v drugega, nakar se proti koncu, ko je Djarin zastrupljen, dogajanje upočasni. Prikaz flore in favne je na ravni dokumentarca Modri planet. Film se nato zaključi v ne posebej epskem spopadu. Zmajska kača končno dobi obilen obrok.

Če ste gledali serijo, potem veste, da je ta zastavila nekaj dobrih povezav s preteklostjo in prihodnostjo. Od razloga, zakaj ostanki Imperija želijo ujeti »otroka« rase, ki ji je pripadal Yoda, do nadzora nad črnim mečem in vsega, kar ta predstavlja. Nič od tega ni našlo poti v film, kaj šele, da bi izkoristili vrnitev admirala Thrawna.

Še večja težava od banalne zgodbe je njena nepomembnost. Film se obnaša, kot da obstaja v vakuumu. Ne zanima ga preteklost likov, ki jih je serija gradila tri sezone, niti prihodnost galaksije, ki jo Lucasfilm že leta napoveduje kot osrednjo zgodbo obdobja po vrnitvi Jedija. Kot da bi ustvarjalci namenoma odstranili vse, kar bi lahko imelo težo, in pustili samo akcijo. Posledica je nenavadna praznina. Dve uri in nekaj minut spremljamo dogodke, ki se zgodijo, nato pa izginejo brez opaznih posledic. Če bi film izbrisali iz kanona, bi se v svetu Vojne zvezd spremenilo natanko nič.

Serija je zgradila dobre temelje, na katerih žal niso znali postaviti zgodbe, ki bi imela težo in ostala v spominu. Edina omembe vredna posledica je, da imata na koncu glavna junaka spet svojo Britvico (ladjo Razor Crest).

The post Čakanje, ki se je sprevrglo v veliko razočaranje appeared first on Tehnozvezdje.