Samsung je objavil namero, da konec leta preneha izdelovati klasične zaslone LCD v svojih dveh tovarnah v Južni Koreji in še dveh na Kitajskem. S tem naj bi sprostil kapacitete za povečanje proizvodnje panelov s tehnologijo kvantnih pik, ki jih v končnih izdelkih oglašuje z oznako QLED. Podobno je konkurent LG že pred časom naznanil, do bo do konca 2020 v domačih tovarnah nehal izdelovati zaslone LCD za televizorje. Poudaril sem, da gre za konec proizvodnje klasičnih LCD-jev, ker tudi zdajšnji zasloni s kvantnimi pikami še vedno temeljijo na tehnologiji tekočih kristalov oz. so njena nadgradnja. Toda Samsung razvija novo vrsto ekranov s kvantnimi pikami, ki bo v osnovi temeljila na tehnologiji OLED.

Bistvena razlika med LCD-jem in OLED-om je v izvoru svetlobe. Pri tehnologiji LCD jo prispevajo sveteče diode (»ledice«) ob strani ali v ozadju zaslona, plast tekočih kristalov pa s svojim obračanjem deluje kot odprta pot ali zapora tej svetlobi, da lahko potuje naprej na barvni filter in ostale plasti, ki nazadnje sestavijo sliko. Število diod je vedno bistveno manjše (nekaj deset ali nekaj sto) kot dejansko število pik, ki jih je pri ločljivosti 4K čez sedem milijonov (7.372.800). Metoda kvantnih pik takoj za izvirom svetlobe doda še plast na svetlobo občutljive snovi, nekaj nanometrov velikih »pik. Ko te obsije modra svetloba – pri običajnih LCD-jih sveteče diode svetijo belo, pri zaslonih QLED pa modro – lahko sami zasvetijo v čistem rdečem ali zelenem odtenku. Tako skupaj z modro, ki gre naprej brez ovire, dobijo vse tri osnovne barve.

V nasprotju s tem je pri zaslonih OLED vsaka pika svoj izvor svetlobe. Manjši ekrani, za telefone in tablice ter prenosnike, imajo diode v vseh treh osnovnih barvah (RGB), medtem ko televizijski, te izdeluje zgolj in samo LG, uporabljajo bele diode. Težava te tehnologije je namreč v tem, da za diode uporablja organske spojine, ki se ne starajo vse enako in tako modra barva prej izgubi svetilnost kot rdeča in zelena. Zato pri televizorjih podobno kot za zaslone LCD uporabljajo barvni filter. Samsungova ideja pa je menda uporabiti modre diode, kot bi šlo za OLED, in pred njimi kvantne pike za ustvarjanje ostalih dveh osnovnih barv. Tehnologija je sicer še v razvoju in še ni primerna za množično proizvodnjo, toda v korejskem podjetju po navedbah dobro obveščenih računajo, da bi bila lahko prihodnje leto, ko bodo prilagodili omenjene tovarne, s čimer bi novo vrsto zaslonov v televizorjih ugledali l. 2022.

Samsung je v telefonih že v veliki meri prešel na zaslone OLED (označujejo jih kot AMOLED, ker se nekoliko razlikujejo od tistih v televizorjih), tudi vse več cenejših modelov opremlja z njimi. Zato si ni težko zamišljati, da bo z običajnimi LCD-ji v najmanj zmogljivih modelih vztrajal le še to in morda prihodnjo generacijo, ali pa bo tovrstne zaslone preprosto kupoval pri drugih dobaviteljih. Podobno bo najbrž pri televizorjih. Večina jih bo imela vgrajen zaslon s kvantnimi pikami, dražji (naj)novejše, cenejši pa kakšnega iz prejšnjih generacij.

The post Klasičnim zaslonom LCD so šteta zadnja leta appeared first on Tehnozvezdje.

Glavna razlika med OLEDi in LCDji je v tem, da je pri prvih vsaka pika svoj izvor svetlobe, pri drugih pa ne in iz te preproste razlike izhajajo vse druge. V ozadju ali ob strani zaslona LCD je svetilo in v zadnji stopnji razvoja ga tvorijo modre diode, katerih svetloba vzburja na svetlobo občutljivo snov (ker gre za majhne kristale, jih imenujejo kvantne pike), da oddajo rdečo ali zeleno svetlobo. Iz vseh treh nastane popolna bela, ki jo oblika in za svetlobo odbojni materiali spodnje plasti zaslona enakomerno razprši po celi površini. Čeprav so modre diode in snov kvantnih pik največkrat na robovih televizorja, je videti, kot bi cela zadnja plast bila ena sama »žarnica«. Nad njo je najbolj pomembna plast tekočih kristalov, ki definirajo vsako piko. Oni so tisti, ki bodisi prepuščajo svetlobo skozi »piko« ali pa je ne, mimogrede, če tekoči kristali niso pod tokom, potem gre svetloba skozi in pika sveti, drugače pa ne in pika je temna. Ker pa je svetloba povsod zadaj, je nekaj pronica skozi piko, tudi ko jo ta blokira, in v tem je razlog, zakaj pri zaslonih LCD nikdar ne more biti popolnoma črna. Izdelovalci lahko počnejo in govorijo kar koli hočejo, a mimo tega preprosto ne morejo.

Zaslon OLED pa nima ene vsem skupne »žarnice«, temveč je to vsaka pika. In če je ugasnjena, potem je popolnoma črna, skozi piko nič ne pronica, saj nima kaj. Pika je v resnici sestavljena iz treh podpik, po eno za vsako osnovno barvo. Torej imamo modro, rdečo in zeleno sijalko, vsaka pa je narejena iz druge organske snovi. Težava je, da se te tri ne starajo enako hitro – pomeni, da sijalka zaradi degeneracije snovi počasi izgublja jakost oddane svetlobe. Ker pa z mešanjem treh osnovnih barv dobimo odtenek, kot ga želimo, to vpliva, da zaslon ne more ves čas prikazovati istega. Zaradi različno hitre izgube svetilnosti, najhitreje peša modra sijalka, pride do premika barv, posledično pa niso več takšne, kot bi morale biti. Samsungu je sicer uspelo narediti male zaslone OLED za telefone (zasloni AMOLED), vendar ti niso primerni za zaslone televizorjev, zato je ostal na LCDjih z dodatkom kvantnih pik – od tu znamka televizorjev QLED .

LG pa je OLED zastavil drugače. Najprej je bila vsaka pika, natančneje podpika, iz modre in rumene organske sijalke (skupaj svetita belo), v zadnji generaciji pa iz modre, rdeče in zelene – skupaj spet svetijo belo. Nad sijalkami je plast z barvnimi filtri, da podpika sveti v želeni barvi, tako kot ga imajo tudi zasloni LCD, ne pa tudi pravi RGB OLEDi. Sijalke različnih barv se še vedno starajo različno hitro, a ker skupaj ustvarjajo belo svetlobo, se zaradi tega manjša svetilnost pike (s tem pa tudi zaslona), ne pride pa do barvnega zamika. Preprosta rešitev, brez katere pa ta trenutek ne bi mogli uživati v sliki televizorjev OLED, sprejeli pa smo tudi, da plast s filtrom absorbira nekaj svetlobe in zaslon ni tako svetel, kot bi lahko bil brez nje.

Možen pa je še en kompromis, hibrid med kvantnimi pikami in »enobarvnim« (belim) OLEDom – QD OLED, na čemer naj bi menda zelo pospešeno delal Samsung. Zaslon sestavljajo modre organske sijalke, vsaka pike je zato ločen svetlobni vir, plast nad njo je prozorna na mestih, kjer so modre podpike, kjer so zelene ali rdeče, pa je snov kot pri »kvantnih pikah«, ki kadar je od spodaj obsevana z modro, odda svetlobo ustrezne barve. Barvni filter ni potreben, le zaščita, da zunanja svetloba ne bi vzburila kvantnih pik. Ker se vse modre organske sijalke starajo enako hitro, ne pride do barvnega zamika, skozi čas pa tudi tak zaslon izgublja svetilnost. A menda bo lahko svetlejši, kot so LG-jevi zasloni OLED, Samsung pa bi se lahko priključil noriji z OLEDi, brez česar bo prej ali slej začel izgubljati. Televizorji QLED imajo namreč le dve prednosti – da so svetlejši in da so modeli z zelo velikimi diagonalami nekajkrat cenejši. V vsem drugem so v prednosti OLEDi.

Tudi to pa verjetno ni tehnologija prihodnosti. Vsaj še dve sta, ki obljubljata rešitev staranja organskih sijalk. Tehnologija mikroLED je v svojem bistvu enaka tehnologiji OLED, le da so posamezne sijalke (oziroma svetlobne diode) iz anorganske snovi. Ta se ne izrablja, zato sijalka ne izgublja svetilnosti oziroma vsaj tako hitro ne. Zadnje besede pa gotovo niso rekle niti kvantne pike. Trenutno so v rabi snovi, ki svetlobo oddajo, ko so z njo obsevane. So pa tudi takšne, ki svetlobo oddajo, če skozi njih teče električni tok. Tudi iz njih bodo morda nekoč sposobni narediti zaslon, ki se ne bo staral, bo tanek, predvsem pa ga bo lažje narediti kot zaslon iz mikro ledic.

The post Bodo kvantne pike še enkrat poživile televizorje? appeared first on Tehnozvezdje.