Bodo kvantne pike še enkrat poživile televizorje?
Marjan Kodelja 15. februarja 2019 ob 06:46

Zasloni s tekočimi kristali (LCD) so na koncu, zasloni OLED pa še bolj na začetku razvoje poti, zato je jasno, katera tehnologija je boljša. Pri tem pa pozabljamo na njeno glavno slabost, nesorazmerno hitro staranje organskih sijalk različnih barv.

Glavna razlika med OLEDi in LCDji je v tem, da je pri prvih vsaka pika svoj izvor svetlobe, pri drugih pa ne in iz te preproste razlike izhajajo vse druge. V ozadju ali ob strani zaslona LCD je svetilo in v zadnji stopnji razvoja ga tvorijo modre diode, katerih svetloba vzburja na svetlobo občutljivo snov (ker gre za majhne kristale, jih imenujejo kvantne pike), da oddajo rdečo ali zeleno svetlobo. Iz vseh treh nastane popolna bela, ki jo oblika in za svetlobo odbojni materiali spodnje plasti zaslona enakomerno razprši po celi površini. Čeprav so modre diode in snov kvantnih pik največkrat na robovih televizorja, je videti, kot bi cela zadnja plast bila ena sama »žarnica«. Nad njo je najbolj pomembna plast tekočih kristalov, ki definirajo vsako piko. Oni so tisti, ki bodisi prepuščajo svetlobo skozi »piko« ali pa je ne, mimogrede, če tekoči kristali niso pod tokom, potem gre svetloba skozi in pika sveti, drugače pa ne in pika je temna. Ker pa je svetloba povsod zadaj, je nekaj pronica skozi piko, tudi ko jo ta blokira, in v tem je razlog, zakaj pri zaslonih LCD nikdar ne more biti popolnoma črna. Izdelovalci lahko počnejo in govorijo kar koli hočejo, a mimo tega preprosto ne morejo.

Zaslon OLED pa nima ene vsem skupne »žarnice«, temveč je to vsaka pika. In če je ugasnjena, potem je popolnoma črna, skozi piko nič ne pronica, saj nima kaj. Pika je v resnici sestavljena iz treh podpik, po eno za vsako osnovno barvo. Torej imamo modro, rdečo in zeleno sijalko, vsaka pa je narejena iz druge organske snovi. Težava je, da se te tri ne starajo enako hitro – pomeni, da sijalka zaradi degeneracije snovi počasi izgublja jakost oddane svetlobe. Ker pa z mešanjem treh osnovnih barv dobimo odtenek, kot ga želimo, to vpliva, da zaslon ne more ves čas prikazovati istega. Zaradi različno hitre izgube svetilnosti, najhitreje peša modra sijalka, pride do premika barv, posledično pa niso več takšne, kot bi morale biti. Samsungu je sicer uspelo narediti male zaslone OLED za telefone (zasloni AMOLED), vendar ti niso primerni za zaslone televizorjev, zato je ostal na LCDjih z dodatkom kvantnih pik – od tu znamka televizorjev QLED .

LG pa je OLED zastavil drugače. Najprej je bila vsaka pika, natančneje podpika, iz modre in rumene organske sijalke (skupaj svetita belo), v zadnji generaciji pa iz modre, rdeče in zelene – skupaj spet svetijo belo. Nad sijalkami je plast z barvnimi filtri, da podpika sveti v želeni barvi, tako kot ga imajo tudi zasloni LCD, ne pa tudi pravi RGB OLEDi. Sijalke različnih barv se še vedno starajo različno hitro, a ker skupaj ustvarjajo belo svetlobo, se zaradi tega manjša svetilnost pike (s tem pa tudi zaslona), ne pride pa do barvnega zamika. Preprosta rešitev, brez katere pa ta trenutek ne bi mogli uživati v sliki televizorjev OLED, sprejeli pa smo tudi, da plast s filtrom absorbira nekaj svetlobe in zaslon ni tako svetel, kot bi lahko bil brez nje.

Možen pa je še en kompromis, hibrid med kvantnimi pikami in »enobarvnim« (belim) OLEDom – QD OLED, na čemer naj bi menda zelo pospešeno delal Samsung. Zaslon sestavljajo modre organske sijalke, vsaka pike je zato ločen svetlobni vir, plast nad njo je prozorna na mestih, kjer so modre podpike, kjer so zelene ali rdeče, pa je snov kot pri »kvantnih pikah«, ki kadar je od spodaj obsevana z modro, odda svetlobo ustrezne barve. Barvni filter ni potreben, le zaščita, da zunanja svetloba ne bi vzburila kvantnih pik. Ker se vse modre organske sijalke starajo enako hitro, ne pride do barvnega zamika, skozi čas pa tudi tak zaslon izgublja svetilnost. A menda bo lahko svetlejši, kot so LG-jevi zasloni OLED, Samsung pa bi se lahko priključil noriji z OLEDi, brez česar bo prej ali slej začel izgubljati. Televizorji QLED imajo namreč le dve prednosti – da so svetlejši in da so modeli z zelo velikimi diagonalami nekajkrat cenejši. V vsem drugem so v prednosti OLEDi.

Tudi to pa verjetno ni tehnologija prihodnosti. Vsaj še dve sta, ki obljubljata rešitev staranja organskih sijalk. Tehnologija mikroLED je v svojem bistvu enaka tehnologiji OLED, le da so posamezne sijalke (oziroma svetlobne diode) iz anorganske snovi. Ta se ne izrablja, zato sijalka ne izgublja svetilnosti oziroma vsaj tako hitro ne. Zadnje besede pa gotovo niso rekle niti kvantne pike. Trenutno so v rabi snovi, ki svetlobo oddajo, ko so z njo obsevane. So pa tudi takšne, ki svetlobo oddajo, če skozi njih teče električni tok. Tudi iz njih bodo morda nekoč sposobni narediti zaslon, ki se ne bo staral, bo tanek, predvsem pa ga bo lažje narediti kot zaslon iz mikro ledic.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja