Ceed SW je v osnovi še vedno enak avto kot kombilimuzinski Ceed, le z dodatnimi centimetri zadaj. Nič drugače kot pri praktično vseh karavanih, prirastek je šel res zgolj v litre za nakladanje prtljage. Teh je že v osnovi veliko, kajti prostor je dolg (107 cm), je pa podobno nizek kot pri še kakšnem drugem karavanu tega razreda, denimo novem Focusu. Govorim od zravnanega dna, kajti pod to polico je namreč v več prekatih še precej prostora za drobnarije. Podobno kot pri omenjenem konkurentu pa je tudi tu razdelitev fiksna, ne da se celotnega prtljažnika spustiti na nižji nivo. Je pa ob strani nekaj prostora za odlaganje vrečk, ki bi se lahko vozile naokrog, pa tudi s kljukicami in pritrdišči je ta prostor dobro opremljen. Rolo je treba ročno zatakniti, a je speljan tako, da to ni noben problem. Bega me edino to, da se Kia v skoraj vseh promocijskih materialih hvali s podiranjem naslonjal zadnje klopi v razmerju 40:20:40, vendar tega v živo še nisem uspel videti in tudi cenik tovrstne možnosti ne omenja. Testni avto je kljub najvišji opremi GT-Line imel klasično podiranje 60:40.

Razen prtljažnika je prostorsko vse enako kot pri petvratnem Ceedu. Spredaj se sedi zelo dobro, tudi višji vozniki ne bi smeli imeti težav, edino sredinski del je nekoliko preširok, zaradi česar sem desno nogo precej pogosto tiščal vanj. Toda to je zelo pogosta lastnost modernih avtov. Zadaj je prostora nadpovprečno, a ne vrhunsko veliko. Ravno dovolj, da ne bo kakšnega obžalovanja, zakaj ni padla odločitev za še večji (daljši) avto, a tudi ravno malo premalo, da ne bi ves čas dajalo vedeti, da bolj gosposke možnosti vendarle obstajajo. Pritrdišča Isofix so lepo dostopna in tudi konkretnega zračenja so deležni potniki na zadnji klopi.

Tudi zunaj vse do zadnjice ni razlik, Ceed je Ceed. Sprednji del je posrečen, prijetna kombinacija odločnosti in športnosti, zadaj pa tokrat malo manj prepoznaven kot prejšnji. Nič ni narobe z njim, a nekako izdaja, da je bil namen ponuditi kar največjo uporabnost, večino čustvenega naboja pa prihraniti za Proceed. Zanimivo pa je, da niti na zunaj niti znotraj oprema GT-Line ne prinaša veliko opaznega. Za dva nivoja nižji Fresh da na pogled skoraj enako atraktiven avto, pa tudi funkcionalne opreme ni kaj dosti več, zato sam ne bi šel tako visoko, ampak bi ostal na par tisočakov cenejši srednji opciji.

Delovno okolje za voznika je bolj ali manj identično. Kar pomeni dobro pozicijo, volan z veliko tipkami, za njim pa klasične merilnike in nekoliko večji barvni zaslon kot pri sredni opremi. Vendar z enakimi informacijami. Razlika med vožnjo sta zaznavanje vozil v mrtvem kotu ter prepoznavanje peščev pri sistemu za samodejno ustavljanje (ob nevarnosti), ki ga sicer premorejo vsi Ceedi. Za radarski tempomat Kia vztraja, da mora biti povezan s samodejnim menjalnikom, toda testni avto je imel ročnega. Osrednji osempalčni zaslon z navigacijo smo tudi že srečali. Ponuja dobro funkcionalnost ob, za moj okus, nekoliko pretirano načičkani grafiki. Navodila za navigacijo gredo tudi na zaslon pred voznikom in so večinoma pravilna, pa tudi iskanje ciljev je hitro in enostavno, edino državo je treba nastaviti. V splošnem za infozabavo lahko rečem kot za večino lastnosti pri Kiinem adutu – je povsem na nivoju tekmecev, jih pa ne presega.

Tokrat se je spredaj vrtela močnejša izvedba 1,6-litrskega dizla z natanko stotimi kilovati (136 »konji«). Če rečem, da ta motor nikakor ne bi bil moj favorit, ako bi kupoval aktualnega Ceeda, sem verjetno povedal že precej. V spodnjem območju je precej lenoben, nekje od 1800 obratov naprej je malce bolj živahen, a nikoli prav zares poskočen. Tako je pogosto treba voziti v prestavi nižje, kot bi si človek želel, ker motorju preprosto zmanjka odzivnosti. Poraba je sicer v redu, zlahka se jo da držati pod šestimi litri, a vseeno to zame ne bi odtehtalo neprepričljivega karakterja. Še posebej, ker ima Kia zdaj v ponudbi celo paleto zanimivih in precej bolj zabavnih bencinskih motorjev. Že vstopni, trilitrski 1.0 je zelo dober, potem pa sta na voljo še zmogljivejša štirivaljna, prav tako turbinsko podprta 1.4 in 1.6. Je pa tudi res, da se tokratni dizel kar malo vklopi v splošen karakter avta, kajti SW je v primerjavi s krajšo in lažjo kombilimuzino med ovinki malenkost anemičen. Spet smo pri melodiji, ki se vleče že skozi celoten opis. Ta izvedba je naravnana na praktičnost, za več čustev in užitkov pa je Kia uvedla model Proceed z malce manjšim, a še vedno precej velikim prtljažnikom.

Kia Ceed SW lahko za svojo ceno ponuja zelo veliko, vendar ne nujno kot GT-Line. Doplačilo sicer ni veliko, a vseeno je po mojem mnenju najmočnejši paket opreme Fresh, morda bi šel na tisoč evrov dražji Motion. Prav tako ne bi izbral dizla, kajti bencinske možnosti so preprosto boljše. Izkazujejo več veselja do dela, niso nič manj zmogljive in tudi niso pretirano požrešne. Tega karavana priporočam, če so absolutno v ospredju prtljažni litri ali če iščeš najboljše razmerje med ceno in kvaliteto. Drugače pa obstajajo bolj zanimive izbire, eno pri isti znamki sem omenil že večkrat, jeseni pa prihaja še križanec Xceed. Ta bo dovolj večji od kombilimuzine, da bi prostorsko prav tako že lahko ustrezal tudi družinam.

The post Kia Ceed SW GT-Line: Več praktičnosti, manj osebnosti appeared first on Tehnozvezdje.