Za telefone marsikdo uporablja krilatico, da tisti za tristo evrov zmore 95 odstotkov vsega, kar ponuja model za tisoč evrov. Kar je mogoče rahlo posploševanje, saj so razlike v marsičem, toda poenostavljeno rečeno vendarle drži, da je glavna in najpomembnejša prednost dragega telefona v foto-video sklopu, vse ostalo pa so nianse. S televizorjem seveda ne fotografiramo in ne snemamo videa, zato bi mogoče ta ocena lahko še bolj veljala. Toda po drugi strani se na veliko večjem zaslonu bolj vidijo morebitno pomanjkljivosti in je zato treba izbrati nekaj dražjega in naprednejšega. Pa je res? Kaj pa, če je približno 600 evrov – za 55 palcev oz. 139 cm diagonale, kar je pri kupcih najbolj pogosta velikost – res dovolj in je morda celo televizor za en evro pri operaterju (Kar ponuja Telemach, ob vezavi na naročnino na srednji ali višji paket) dovolj dober? (Mimogrede – konkretni model, Samsung RU7172, dejansko že sodi v nižji srednji razred in zanj velja večina spodnjih pojasnil).

Prvo pravilo je kljub vsemu enako kot povsod. Če se le da, če proračun dopušča, se je najbolje izogniti najnižjemu razredu in stopiti proti srednjemu. Za zgolj sto evrov razlike v ceni je lahko razlika v dejanski kakovosti in uporabnosti enormna. Tako pri prikazu kot pri zmožnostih televizorja (povezljivosti, pameti, podpori za aplikacije in še čem). Že nižji srednji razred lahko ponuja več kot solidne primerke, višji pa običajno najboljše razmerje med kakovostno in ceno. V višjem razredu pogosto plačamo le dizajn in določene finese, na prvi pogled vidnih izboljšav pa je malo. A vseeno, kje so te razlike?

Problem kupovanja televizorja je v tem, da najbolj izpostavljene številke ne povedo praktično ničesar. Razločljivost je zdaj pri vseh novih modelih 4K oz. UHD (3840 x 2160). Zato bolj ali manj vsi prikazujejo zelo jasno sliko, seveda pri dobrem viru in kolikor toliko pravilnih nastavitvah. Kar običajno pomeni, da je treba nekoliko zmanjšati intenzivnost ostrenja (robov) in kontraste ter malce poskušati s »popravljanjem slike«, ki ga ponuja televizor, denimo z dinamičnim kontrastom, izboljševanjem barv, glajenjem hitrih prehodov, odpravljanjem šuma in še čim. Včasih procesor pri tem opravi dobro, v drugih primerih pa so rezultati še slabši, najpogosteje zato, ker zaslon preprosto ne sledi temu, kar zapoveduje silicij.

Podobno neuporabni so podatki o kontrastnih razmerjih ali indeksu kakovosti slike, saj jih vsak proizvajalec prikroji po svoje in so težko primerljivi že med modeli iste znamke, širše pa so sploh neprimerljivi. Medtem ko širine barvnega spektra pri televizorjih običajno sploh ne izpostavljajo, kot ga (včasih) pri monitorjih, prav tako je pogosto skrit podatek o svetilnosti. Vsaj za orientacijo bi bilo dobro vedeti tudi, kakšno matriko zaslona LCD so uporabili pri konkretnem modelu, ali je to IPS, morda VA ali kakšna tretja. Iz tega se da vsaj za silo sklepati, kakšni so vidni koti, pravilnost barv in odzivnost ekrana (kar je pomembno, če nanj priklapljaš igralno konzolo).  

Iz naših izkušenj pri cenejših televizorjih velja, da se nad tem, kako jasna je slika in kako lepe (živahne) so barve, nihče ne bo pritoževal. Kvečjemu obratno. Ob spodobnem viru in ustreznih nastavitvah malokdo na prvi pogled loči povprečen LCD od dobrega, pa tudi OLED bi prepoznali kvečjemu zaradi pravilnosti barv in morda po čem drugem, denimo kontrastih ali črnini, težje po živahnosti barv. Barvna (ne)pravilnost je najbolj očitna pri vsebinah z veliko rdečimi ali zelenimi odtenki, tipičen primer je trava nogometnega igrišča. Razlike v primerjavi z dražjimi se sicer najbolj opazijo predvsem pri svetilnosti, kontrastnem razmerju in črnini (to dvoje je vsaj delno povezano) ter hitrih prehodih slike. A spet je treba za to imeti kolikor toliko »izurjeno« oko ali pa zreti v res podpovprečen zaslon. Vse te »slabosti« tudi niso nujno neobhodne. Precej je odvisno od prostora in navad pri gledanju, pa tudi od najpogostejših vsebin.

Pomanjkanje svetilnosti se lahko opazi, še posebej pri temneje posnetih vsebinah ali v svetlem prostoru, kjer je treba precej povišati svetilnost zaslona, da ne gledamo samo odseva okolice. Kadar je v prostoru temno, večjih težav s tem ni, z izjemo še ene, spet povezane z virom slike. Za dober HDR mora namreč televizor konkretno poviševati svetilnost, s tem namreč doseže večje razmerje med temno in svetlo, kar je bistvo visokega dinamičnega razpona, tega pa cenejši zasloni ne zmorejo. Tudi nimajo tako širokega barvnega spektra, da bi lahko v načinu HDR v tem pogledu še kaj bistveno izboljšali na sliki. Zato je za pogosto gledanje vsebin v 4K HDR treba poseči po televizorju višjega cenovnega razreda.

Slabše kontrastno razmerje (dinamični razpon) se odraža v tem, da je celotna slika bolj temna ali pa pretirano svetla. To je najbolj opazno v filmih, ki so običajno posneti z najboljšo opremo in večjim poudarkom na estetiki, vzdušju in pravilnosti prikaza. Za informativni program in športne prenose, pa tudi dokumentarce in serije so običajno v uporabi manj zmogljive kamere, tudi ni tako natančne postprodukcije, pa večinoma je tam slika že v osnovi prilagojena temu, da se prikazuje čim bolj svetlo, zato se kontrastne omejitve precej manj opazijo. Sploh pa pri risankah, ki jih je skoraj vsaj ekran sposoben prikazati odlično. Tudi sam prikaz črne barve je najbolj pomemben za filme. Tako zaradi tega, ker je, kot rečeno, slika pogosto temna, kot zaradi dodatnega črnega robu zgoraj in spodaj, ki pri cenejših televizorjih ne bo povsem črn. Vendar pa noben televizor LCD, niti tisti s kvantnimi pikami (QLED), ne more prikazati popolne črnine, kot jo OLED, kjer posamezna pika za črno preprosto ne sveti.

Še do lani smo v srednjem razredu našli televizorje z zasloni, sposobnimi osveževanja stokrat na sekundo. Zdaj so proizvajalci glede tega, strojno gledano, storili korak nazaj im večina ekranov premore le še 50-herčno osveževanje. To pa pomeni, da pri hitrih premikih kamere ni dovolj sličic in se slika prikazuje tresoče ali pa za nečim, kar gre hitro čez kader (denimo žoga), vidimo sled. Slikovni procesorji to pomanjkljivost odpravljajo s programskim trikom, saj v podatkovni tok dodajajo sličice in tako gladijo gibanje. Na ta način poskušajo preprečevati odsekano premikanje in neželene učinke. Zdaj so procesorji večinoma že dovolj zmogljivi in algoritmi dovolj izpopolnjeni, da s tem res ni več opaznejših težav. Še nekaj let nazaj je bila sliko pri televizorju z osveževanjem 50 Hz na trenutke res težko gledati, zdaj pa se ta pomanjkljivost sicer opazi, vendar ni moteča. Športni prenosi na takem zaslonu niso največji užitek, toda kakšen nenaden preskok ali nekaj sence za žogo ni tragično. Še najbolj lahko trpijo akcijski filmi ali posnetki adrenalinskih športov, če so posneti pri 50 oz. 60 sličicah na sekundo.

Nazadnje pa je tu še programski vidik. Najnižje serije pri nekaterih proizvajalcih nimajo pravega, pametnega operacijskega sistema, ampak nekaj preprostejšega z manj funkcionalnostmi in predvsem manj aplikacijami. Četudi nekateri trdijo, da je to bolje – z vidika zasebnosti in še česa –, pa vendarle ne moremo mimo dejstva, da ti televizorji običajnemu uporabniku ponujajo manj in da so običajno tudi glede slike pod nivojem, ki smo ga zapovedali zgoraj. Android po začetnem dolgotrajnem ogrevanju zdaj ponuja največ relevantnih aplikacij, pri tem mislim v prvi vrsti na tiste za različne storitve pretočnega videa. Samsungov Tizen je verjetno na drugem mestu, a že temu jih nekaj manjka, LG-jeva, Panasonicova in ostale platforme pa so še nekoliko bolj siromašne. Večinoma pa proizvajalci ne delajo več velikih razlik med televizorji nižjega in višjega razreda. Vsi so za poganjanje operacijskega sistema opremljeni enako (torej skok po cenovni lestvici navzgor običajno ne prinese hitrejšega procesorja in več pomnilnika), razlike so lahko v določenih povezljivostnih podrobnostih, a še to redko. S tega vidika je torej televizor srednjega cenovnega razreda povsem enako uporaben kot dva- ali trikrat dražji.

The post Poceni TV je še lažje »dovolj dober« kot poceni telefon appeared first on Tehnozvezdje.