Philips 55PUS7304 (PUS7354): Zlata sredina pri televizorjih LCD
Matjaž Ropret 24. septembra 2019 ob 06:38

Za letošnji najbolj izpostavljeni televizor Philips, model PUS7304, sem najprej mislil, da bo precejšen kompromis. Nazadnje pa sem prišel do zaključka, da pravzaprav zelo dobro pokaže, kako se je v zadnjih letih razvil ta trg. Kdor danes hoče TV za dobro ceno, ostane nekje v tem razredu, za bolj zahtevne (in premožne) pa so modeli OLED. Vsi naprednejši LCD-ji so bolj ali manj v tem nehvaležnem sendviču.

Podobna je situacija tudi marsikje drugje. Pri telefonih, fotoaparatih, prenosnikih, navsezadnje avtih. Za veliko večino kupcev je dovolj dober eden od boljših modelov s spodnjega konca ponudbe, pravi napredek od tu naprej pa se pokaže še v zgornjem segmentu. Vse tisto vmes ne prinaša toliko prednosti, kolikor so višje cene. Vsaj ne za večino uporabnikov, ki pretežno ne bo (oz. ne bi) opazila razlike.

Testni model je bil 55PUS7304, torej 55-palčna oz. 139-centimetrska diagonala, ki je verjetno zdaj najprimernejša za veliko večino kupcev, kar potrjujejo tudi prodajne številke, saj je to že tretje leto najbolje prodajana velikost. Vseeno pa so v TP Visionu zaznali željo, da bi kdo imel še malo večji zaslon, a vseeno ne bi preskočil na 65 palcev oz. 165 cm, ker je razlika (celih 26 cm) enostavno prevelika. Zato so vmes uvedli še 58-palčno diagonalo (147 cm) in večina zapisanega bi tako morala veljati tudi za 58PUS7304 in enako za manjši 50PUS7304, čeprav so vedno lahko manjše razlike v zaslonih, ker ne prihajajo vsi od istega dobavitelja (niti pri enaki diagonali). So še določene drugačne izvedbe z drugimi nazivi (7334, 7354 in 7394) ter razlike med velikostmi in če ugodno najdeš katero od teh, opis prav tako velja, saj so razlike minorne (podstavki, barve, daljinci).

Tristranski Ambilight je zdaj stalnica.

Za razliko od nekaterih televizorjev Philips v prejšnjih letih 7304 znova stoji na osrednji »nogi« v obliki črke T, ki je tudi vrtljiva. Tako ga lahko brez težav postavijo in si ga prilagodijo tudi tisti, ki nimajo zelo širokih omaric, na steni pa ga nočejo imeti. Še ena razlika z nekaterimi predhodniki je daljinskem upravljalniku, ki tokrat nima polne tipkovnice na zadnji strani (imata jo modela 7334 in 7394). Nad tem varčevanjem nisem navdušen. Vem, da nas želijo prepričati v odličnost govornega upravljanja, a nismo še tam, pa tudi za vpisovanje različnih gesel tipkovnica pride prav. Po drugi strani pa je lepo, da imajo zdaj skoraj vsi modeli v celotni ponudbi te znamke tristranski Ambilight, tako tudi tokrat testirani. Saj je tudi dvostranski v redu, ampak vseeno manjka barva še tam zgoraj, pri tristranskem je celotna slika obkrožena s prilegajočo se svetlobno na steni. Podatki kažejo, da razen v Sloveniji in še kakšni redki državi kupcem ta dodatek nič kaj ne pomeni, a drži, da se mu težko odpoveš, ko se ga enkrat navadiš.

V ospredju pa vseeno mora biti dobra slika, brez nje vse ostalo kaj pomaga. Za letošnji izpostavljeni model serije sedem v TP Visionu trdijo, da ima precej izboljšane barve, manj kromatične aberacije (neželenih modrih obrob posameznih objektov v močni svetlobi) in nasploh lepšo obdelavo signala zaradi slikovnega procesorja P5. Tega so zdaj namenili tudi nižjim cenovnim razredom. Večinoma trditve kar držijo, vseeno pa zaslon sam po sebi ni tako vrhunski, da bi se vse, kar počne P5, prevedlo v res dobre rezultate. Vseeno – večinoma so barve lepe, slika iz dobrih virov jasna in z dobrimi podrobnostmi, tudi kontrasti so dovolj dobri za ta cenovni razred. Glavni pomislek pa sem imel zaradi podatka o osveževanju zaslona. Televizorji Philips, ki niso OLED, so namreč od letos naprej vsi po vrsti 50-herčni. Zasloni z osveževanjem 100 Hz so le še v lanskih modelih, ki so še ostali v prodaji. Bal sem se, da se bo to zelo poznalo, pa se na srečo niti ni. Pozorno oko lahko opazi nekaj zatikanja med hitrimi kadri v filmih ali kakšno senco za žogo med tekmami, toda v splošnem je vse dovolj tekoče, da prav nič ne moti. Očitno je glajenje te težave postalo dovolj dobro, da lahko proizvajalci prihranijo nekaj evrov pri samih zaslonih.

Philips 55PUS7304
  • Izgled in priključki
  • Kakovost zaslona in slike
  • Kakovost zvoka
  • Programska oprema in dodatne funkcionalnosti
  • Cena
3.7

Naj kupim?

Kljub temu, da je to televizor s 50-herčnim zaslonom, nimam večjih zadržkov. Slika je zelo podobna, kot so jo v preteklih letih imeli televizorji s ceno nad tisoč evrov. Pri LCD-jih je treba iti precej visoko, da najdemo opazno boljše. In potem smo hitro že v teritoriju OLED-ov, ki pa so v skoraj vseh pogledih superiorni.

Kot rečeno pa se omejitve strojne opreme vendarle pokažejo pri obdelavi signala, ki jo sicer proizvajalec tako zelo poveličuje. Še posebej dinamični kontrast lahko v sliko prinese precej neželenih artefaktov in ga je bolje imeti izključenega, tudi nepotrebni posvetlitvi črnine se s tem izogneš in že zaradi tega bo prikaz boljši. Ni panike pri vsakem viru slike, a še posebej med športnimi prenosi sem opazil veliko šuma in se nekaj časa spraševal, kaj je narobe, nato pa sem ugotovil, da ga vnaša zgolj obdelava signala in da je s tem drugače vse v redu. Brez te »izboljšave« je slika povsem spodobna. In če je prikaz več kot samo soliden, zvok komajda prileze kam više kot do oznake povprečno. Saj ni slabo, govor se sliši dobro in jasno, tudi glasba navsezadnje ni zanič, toda povsem brez basov in kakšne globine, zato svetujem hiter dokup kakšne zvočne letve in druge zunanje rešitve, če je v dnevni sobi še ni.

Področje, kjer si TP Vision zasluži pohvalo, je posodabljanje sistema Android, ki teče na njegovih televizorjih. Letošnji modeli so štartali z različico 9, zagotovo pa bodo deležni nadgradnje na 10 in 11, in tudi tri leta stare še vedno posodabljajo. Malo manj pa mi je všeč, koliko dejanskih sprememb dejansko uvajajo in kako je androidna preobleka skombinirana z zdaj že res predpotopnimi nastavitvami samega televizorja (slika, zvok, programi, …). Najnovejši izgled Androida je korak naprej, ker si lahko gledalci v zgornji vrstici enostavno prilagajajo, katere aplikacije bodo videli, navzdol pa so potem različni predlogi sistema. Tudi TV-program zdaj sistem obravnava kot samo eno od aplikacij, kar smo že davno nazaj videli pri Sonyju ali Samsungu, in to mogoče komu ne bo všeč. A dejstvo je, da linearna televizija za marsikoga zdaj ni več niti edina in mogoče niti ne več prevladujoča vsebina. Mi pa res ni všeč, da ta proizvajalec ne posodobi izbirnikov z nastavitvami, ki so deloma nepregledni, preobsežni in na določenih mestih skoraj nemogoči za uporabo, denimo glede razvrščanja priljubljenih televizijskih programov ali pri elektronskem programskem vodiču. Pa zdaj je potreben še en dodatek klik za vstop v poln seznam nastavitev.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Mogoče je priporočenih devetsto evrov za 55-palčno diagonalo nekoliko visoka cena, toda televizor se že da dobiti za precej nižji znesek, kjer enačba postane bistveno bolj zanimiva.  

 

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja