Televizorji OLED se v »akcijah« pogosto približajo tisočaku, a še vedno ostanejo dvesto, tristo evrov nad to (psihološko) mejo. Govorimo o 55-palčni (139 cm) diagonali, kakšnega s 48-palčno bi se verjetno že dalo najti bližje želenemu znesku. Zato sta OLED705, ki je nekako (zaradi težav z dobavami) zgrešil lansko sezono in je prišel v prodajo šele letos, in BX toliko bolj dobrodošla. Oba sta nekoliko osiromašena v primerjavi z modeloma srednjega razreda – OLED805 in CX. Enako velja za OLED706 v primerjavi z OLED806, vendar ta dvojica v prodajo prihaja šele nekje konec poletja.

Vprašanje je seveda, kako obsežno je osiromašenje, kaj bo dejansko gledalec pogrešal. Dobra novica je, da niti pri Philipsu niti pri LG-ju prav veliko. Prva in mogoče največja razlika je v slikovnem procesorju. TP Vision je lani k svojemu P5 dodal umetno inteligenco, ki na eni strani analizira sliko in jo izboljšuje (popravlja) glede na posamezne motive, na drugi strani pa gledalcu olajša nastavljanje. Pri našem testu smo ugotovili, da je še največja prednost v drugem vidiku, medtem ko samodejne izboljšave ne gredo vedno v čisto pravo smer. Toda za razliko od modela OLED805 ima OLED705 vgrajen starejši procesor brez umetne inteligence, torej je glede kakovosti slike, tudi zaradi samega zaslona, na ravni modela OLED804 iz l. 2019. S čimer ni nič narobe, kajti razlike so bile dejansko minimalne in bi jih opazilo samo izurjeno oko ali pa neposredni primerjavi.

Podobna je situacija pri LG-ju. Model BX ima vgrajen slikovni procesor α7 Gen 3 AI, medtem ko dražji CX premore zmogljivejšega Alpha 9 Gen 3 AI. Tudi tu so verjetno razlike majhne, dalo bi se jih opaziti tako pri obdelavi signala HDR kot SDR, predvsem v sencah, kontrastih, barvnih prehodih, morda tudi samem prikazu barv, vendar so za večino, ki gleda klasičen televizijski signal zanemarljive, za tiste, ki več čas preživijo z vsebinami HDR (Dolby Vision) v storitvah pretočnega videa, in so zahtevne »stranke«, pa morda lahko relevantne. Oba televizorja sicer podpirata formate HDR10, Dolby Vision, ki je najbolj pomemben, in HLG, Philips pa še HDR10+.

Prednost Philipsa je trinstranski Ambilight, LG-ja pa dva priključka HDMI 2.1 (od skupno štirih) ter podpora za osveževanje 120 Hz pri razločljivosti 4K ter spremenljivo osveževanje (VRR) in nizke zakasnitvene časa. Vse to je pomembno za igričarje, še posebej ob priklapljanju konzol nove generacije (Playstation 5 in Xbox Series X) ali zmogljivih PC-jev. Zraven je še podpora za zvočni protokol eARC, ki ponuja polno pasovno širino za nestisnjen signal Dolby Atmos. OLED705 ima še »stare« priključke HDMI 2.0b in 120 Hz podpira zgolj pri polni visoki ločljivosti. Enako velja za OLED805, medtem ko imata oba letošnji Philipsa (OLED706 in 806) tudi priključke HDMI 2.1 in podporo za VRR in eARC ter procesor P5 AI. Glavna razlika med njim bo v Ambilightu, saj bo 806 imel štiri-, 706 pa tristranskega, in še v podpori za nekatere dodatne formate slike in zvoka, ki pa za 99 odstotkov gledalcev niso pomembni.

Pri LG-ju je CX že imel štiri vhode HDMI 2.1. Modeli tega proizvajalca podpirajo Applov standard za prenos slike ali zvoka z mobilne naprave Airplay, medtem ko Philipsi temeljijo na operacijskem sistemu Android in zato omogočajo podobno funkcionalnost pred protokola Chromecast. Model OLED705 ima še »lanski« Android 9, medtem ko letošnja že v osnovi prihajata z Androidom 10. TP Vision sicer zagotavlja posodobitev na še tri naslednje izdaje operacijskega sistema. Se pa to podjetje še ni odločilo za prehod na sistem Google TV, ki smo ga srečali na predvajalniku Chromecast z Google TV.

Skoraj vsi Philipsi, z izjemo 805, imajo tako nizke »nogice«, da ne omogočajo postavitve zvočne letve pred zaslon. Ta bi namreč prekrivala spodnjih nekaj cm slike. Zato je skoraj treba računati na obešanje TV-ja na steno. Pri OLED805 pa so, kot smo povedali že v testu, v škatli še dodatno, nekoliko višje noge. LG-jevi televizorji imajo osrednji podstavek, ki prav tako ni najbolj prijazen nameščanju zvočne letve, saj štrli malo pred ekran, a je vsaj višine za silo dovolj.  

Od »cenejših« televizorjev OLED moramo omeniti še letošnje LG-jeve A1, B1 in C1. Od teh je A1 povsem nov vstopni model z zaslonom, ki ponuja zgolj osveževanje s 60 Hz. Torej ni namenjen igričarjem, pa tudi hitreje premikajoče se scene morda ne bodo izpadle enako lepo kot na ostalih. V trgovinah se ga že najde za 1500 evrov, kar se zdi nekoliko pretirano, sploh ob boku modelov BX in CX. Naslednik slednjega, C1, je tudi že v prodaji za približno 1750 evrov, ima novejši, svetlejši zaslon, nov uporabniški vmesnik in še nekaj manjših izboljšav. Vmesnega B1, naslednika BX-a, za zdaj še nismo zasledili, je pa v trenutni cenovni konstelaciji zanj dokaj malo prostora.

Kdor želi večji zaslon, denimo 65 palcev (165 cm) diagonale, prav tako lahko poseže po OLED705 za 1500 evrov. LG-jev CX v tej velikost stane približno 1900 evrov, kar je tudi dokaj ugodno, saj so sicer cene, tudi akcijske, krepko nad dvema tisočakoma.

Fotografije: LG in TP Vision

The post Televizor OLED za »jurja«? Da, prosim! appeared first on Tehnozvezdje.