Kakšno leto, dve nazaj je res veljalo, da je ultra hitrih polnilnic dokaj malo in da jih predvsem ni zunaj avtocestnega križa, rast števila počasnih (z izmeničnim tokom) pa se je po dokaj hitri širitvi v začetku desetletja pretežno ustavila. Zdaj se situacija glede prvega naglo izboljšuje in tudi pri drugem opažamo znake novih aktivnosti, četudi je zelo opazno, da poudarek pri javnem polnjenju prehaja na hitre polnilnice. To ni presenetljivo, kajti ob tovrstnem polnjenju lahko voznik ali počaka pri avtomobilu tistih deset, dvajset minut, ali vmes na hitro nekam skoči, medtem ko je pustiti avto priključen več ur in ga potem tudi pravočasno umakniti, da skupaj s koncem polnjenja ne pričaka še kakšna kazen, večji logistični zalogaj.

Petrol je v zadnjem letu precej okrepil število ultra hitrih polnilnic ob avtocesti, predvsem na štajerskem, pomurskem in dolenjskem kraku. Nedavno so (končno!) zamenjali tudi zastarele 50 kW polnilnice na gorenjskem kraku (počivališči Voklo) ter na primorskem (počivališče Lom Zahod, ne pa tudi Vzhod). Zdaj sta v prvem primeru na vsaki strani na voljo 250 kW polnilnici s po dvema ročkama, v drugem pa 150 kW prav tako z dvema polnilnima mestoma. Tovrstna polnilnica (250 kW) je tudi na bencinskem servisu Lesce (pri domačinih znanem po imenu Teksas), ki ima v zaledju baterijski hranilnik, s katerim upravlja podjetje Ngen. Omenjena dodatna ponudba na Gorenjskem čez poletje nekoliko blaži zdaj že preobremenjeni Ionityjevi lokaciji na počivališčih Radovljica, kjer širi polnilna mesta ne zadoščajo več za ves tranzitni in domači promet na višku turistične sezone.

Nove ultra hitre dodajajo tudi v mestih, najnovejši denimo pred Odisejo in ob Kristalni palači v ljubljanskem BTC-ju, kjer so bili žal že na delu tudi tatovi bakra v kablih. Teslin polnilni park streljaj stran, pred bazenskim kompleksom Atlantis, je že nekaj časa postavljen, vendar še ne obratuje, in tudi na njem so žal kabli že odrezani. Po drugi strani je Eleport, ki naj s polnilnimi parki opremil vse lokacije nakupovalnih središčih Supernova, in to na Hrvaškem tudi postopoma udejanja, v Sloveniji povsem zastal. Pred lanskim poletjem je odprl lokacijo na Rudniku v Ljubljani, ki ob letu osorej še vedno ostaja edina.  

Ne postavljajo pa novih polnilnic ali kar celotnih polnilnih parkov zgolj večji ponudniki, med katere poleg omenjenih lahko štejemo še Elektro Ljubljana (Gremo na elektriko), temveč tudi manj znana podjetja, ki so tu prepoznala svojo priložnost ali zaznala potrebo, ki jo poskušajo nasloviti. Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo je namreč lani objavilo razpis za »sofinanciranje naložb v postavitev javno dostopne polnilne infrastrukture za polnjenje električnih vozil.« Različna podjetja, nekatera z več projekti, so v treh krogih razpisa pridobila za nekaj več kot devet milijonov evrov sredstev in učinki zdaj postajajo vidni. Tako je denimo podjetje Biomasa v Nazarjah postavilo javno dostopni polnilni park s kar 25 polnilnicami z izmeničnim tokom (22 kW) in tremi z enosmernim do moči 350 kW. Elektro Turnšek je nekoliko manjšega (šest polnilnih mest AC in dve DC) postavilo v Celju. Na več lokacijah, pretežno na Štajerskem, a tudi na Gorenjskem (za lastno omrežje in za trgovca Hofer oz. ponudnika polnjenja Allego), denimo na Jesenicah s slično konfiguracijo kot je tista v Celu, je bilo dejavno podjetje Enertec. Razen tistih pri Hoferju so polnilna mesta vključena v sistem (aplikacijo) Enertec Charge. Podjetje EV polnilnice je delalo na več lokacijah V Zasavju, na Kozjanskem, Termah Olimia in drugod, polnilnice so vključene v sistem Energy4Way. Isto podjetje je tudi opremilo nov stanovanjski blok s 16 polnilnicami pod nadstreški, ki sicer ne bodo javne, so pa prikaz, kako je treba načrtovati novo stanovanjske objekte. Vse omenjene in še nekatere druge javne lokacije pa tudi lahko olajšajo razmislek tistih, ki doma ne morejo polniti, bi pa izvedli prehod na električno vozilo.

The post Naglo povečanje števila polnilnic, tudi (ultra) hitrih appeared first on Tehnozvezdje.

V Petrolu se hvalijo, da so lani jeseni uvedli »napredno rešitev, ki združuje prednosti kartice zvestobe in mednarodne plačilne kartice.« Res so združili prejšnjo »magno« in klasično kreditno kartico (povsem pravilno, kartico z odloženim plačilom), vendar v tem ni kaj dosti naprednega, še manj pa digitalnega, kakršna je bila stara storitev, ki bo delovala še dva meseca, do 15. junija, in v katero je po izračun Financ podjetje vložilo približno 12 milijonov evrov. Novo kartico je sicer mogoče upravljati v aplikaciji na telefonu (prilagajati limite, začasno blokirati delovanje in podobno), ni pa je mogoče digitalizirati v katero od mobilnih denarnic za brezstično plačevanje s telefonom ali uro, razen s storitvijo Curve Pay.

Nasploh je imela storitev mBills še več digitalnih možnosti, s katerimi se nova kartica in aplikacija ne moreta primerjati. Omogočala je enostavno (in poceni) plačevanje položnic, hitro premikanje denarja z enega računa na drugega (denimo na otroškega), plačevanje s telefonom (resda prek kode QR, ne brezstično, a vendarle) in še kaj. Dajala je vtis, da je iz zdajšnjih časov, ne iz nekih prejšnjih s plastiko v denarnici, ki smo jih nekateri že v veliki meri odmislili. Imela je sicer tudi minuse, saj je s QR-kodami vstopila v ravno v svet, ki je šel »na polno« v brezstičnost, nalaganje dobroimetja ni bilo najbolj enostavno (in pogosto tudi porabljanje ne), uvedba mesečne naročnine po začetni obljubi, da bo storitev brezplačna, pa je razjezila mnoge prvotne uporabnike.

Ne samo funkcionalnost, pomanjkljivost nove kartične storitve pa je tudi v tem, da bistveno oži krog dostopnosti. Uporabniški račun za mBills je namreč, z ustrezno identifikacijo oz. avtentikacijo, lahko odprl vsakdo, in na voljo je bil tudi otroški in z njim predplačniške debetne kartice. Za pridobitev zdajšnje kartice je namreč treba najprej zaupati ponudniku veliko več podatkov, kot jih ob odpiranju računa zahteva katera koli druga (tuja) neobanka, nazadnje pa, brez vnaprejšnjega opozorila, predložiti še izpiske plač ali kar davčni obračun, če je »prosilec« samozaposlen (samostojni podjetnik). Mislim, da gre za nesorazmerno zahtevo in da bi se to dalo urediti drugače. Navsezadnje tako, da bi poleg kartice z odloženim plačilom, pri kateri se očitno bojijo goljufij ali neplačanih položnic, še vedno izdajali tudi debetne kartice, kot jih je mBills (in te je bilo mogoče dodajati tudi v Apple Pay in Googlovo Denarnico). Kdor bi želel in bil pripravljen dati ponudniku na vpogled prej omenjene finančne podatke, pa bi lahko pridobil tudi novo »kreditno.« Hkrati je slednja žal tudi edina možnost, če želite fizično kartico omenjenega ponudnika za polnjenje vozila na njegovi polnilni infrastrukturi. Zakaj se zdi, da Petrol na vseh področjih sili nazaj v neko drugo dobo?

The post Petrol ukinil inovativni mBills in ga nadomestil z dolgočasno kartico appeared first on Tehnozvezdje.

Ključni pogoj za pridobitev popusta je, da uporabnik za svoj dom izbere paket Petrol Elektrika in sklene pogodbo za dobavo električne energije za vsaj 12 mesecev. V zameno dobi 50-odstotni popust na javno polnjenje električnega vozila v Petrolovem omrežju javnih polnilnic, ki je precej razvejano tako v Sloveniji kot tudi na Hrvaškem.

Popust velja za prvih 2.000 kWh polnjenja na leto, kar približno ustreza 10.000 kilometrom vožnje z električnim avtomobilom, seveda pa je to nekoliko odvisno od porabe vozila. Po ocenah omenjenega podjetja lahko uporabnik s tem prihrani do približno 660 evrov na leto, če večino polnjenj opravi na njihovih ultra hitrih polnilnicah.

Dodatne ugodnosti za uporabnike

Poleg popusta na polnjenje lahko uporabniki ob sklenitvi pogodbe izberejo tudi dodatne ugodnosti v skupni vrednosti do približno 240 evrov. Te so lahko povezane z drugimi Petrolovimi storitvami ali ponudbo za mobilnost. Akcija je namenjena tako novim kot obstoječim gospodinjskim odjemalcem električne energije, ki se v ponudbo vključijo v obdobju promocije do konca leta. Popust in ugodnosti nato veljajo 12 mesecev od pristopa.

The post Popust na polnilnicah ob preklopu na Petrol Elektriko appeared first on Tehnozvezdje.

Se spomnite lanske novice o električnem avtomobilu Nio, ki je prevozil več kot tisoč km z enim polnjenjem baterije? Takrat smo, predvidljivo, brali komentarje, kako bo šele tedaj, ko bo to norma, zadeva uporabna v vsakdanjem življenju. Izkazalo se je, da kitajskim voznikom tak doseg ne pomeni prav nič in proizvodnje tovrstne baterije je konec.

Podjetje Nio je takrat izdelalo baterijo s poltrdnim elektrolitom in kapaciteto 150 kWh, pri čemer je bila slednja le malce težja od »klasične« s tekočim elektrolitom in bistveno manjšo kapaciteto (100 kWh). Obe ter še manjšo (75 kWh) je mogoče izmenjevati v različnim modelih tega proizvajalca, ki so prilagojeni za menjavo baterij na namenskih postajah, kjer voznike (in sopotnike) na daljših poteh odrešijo domnevno mukotrpnega čakanja, da se avtomobil napolni. Zamenjava prazne baterije s polno namreč traja pet minut ali še manj.

Nio ima na Kitajskem že več kot 3.500 postaj za menjavo baterij in podjetje je v zadnjem letu, odkar je dalo na voljo tudi omenjeno kapaciteto, zanjo zabeležilo minimalno zanimanje. Pretežno zaradi višje cene, a tudi zato, ker preprosto zanjo ni potrebe. Kot je priznal generalni direktor William Li, so pričakovali večje zanimanje, vendar so se vozniki za to možnost odločali le poredko. Izdelali so nekaj sto tovrstnih baterij, a zdaj proizvodnjo ustavili, ker se je izdelek izkazal za nepotrebnega. »Pred leti, ko še nismo imeli toliko lokacij, so se vozniki med manjšo (75 kWh) in večjo baterijo (100 kWh) odločali približno v enakem razmerju, zdaj pa se jih 97 odstotkov odloča za manjšo kapaciteto. Ta je še nekoliko cenejša in tudi vozilo z njo lažje ter ima posledično boljše pospeške ter nižjo porabo. Največja baterija je tako služila zgolj v marketinške namene, v Evropo, kjer trenutno deluje 61 menjalnih postaj (v Nemčiji, na Nizozemskem, Danskem in Švedskem), je ne nameravajo pripeljati.

Opisano potrjuje, da je (dovolj gosta) infrastruktura najmanj enako pomembna ali celo pomembnejša od dosega avtomobila. Morda je pri Niu z dokaj hitrim menjavanjem baterij nekoliko drugače, a tudi polnjenje postaja pri večini novih električnih modelov dovolj hitro, pri določenih pa celo ekstremno hitro, da ne predstavlja več nikakršne ovire. Če je na poti, dolgi 400, 500 km (najsi bo v eno smer ali tja in nazaj), dovolj približno deset do petnajst minut postanka (morda dvakrat po pet do sedem minut), da dopolnimo ravno dovolj za varno dosego cilja, to ne bi smelo predstavljati težave nikomur. Kajti večinoma se na take razdalje ne vozimo vsakodnevno, pa tudi vsakotedensko pretežno ne.

Naslovna fotografija: Nio

The post Baterijo za tisoč km dosega so prenehali izdelovati, ker … zanjo ni bilo zanimanja appeared first on Tehnozvezdje.

Nove, malenkost nižje cene so take:

Kot je pri tem ponudniku v veljavi že nekaj časa, je cena polnjenja za približno deset odstotkov višja pri plačilu »ad hoc.« Če denimo plačate s klasično bančno kartico na terminalu POS ali če niso registrirani v aplikaciji Onecharge. Petrol razliko utemeljuje s tem, da vgradnja terminalov in poslovanje prek njih ni zastonj. Pri plačevanju z bančno kartico na POS-u se ne ustrašite prikaza »cene« na zaslonu, še posebej, če izbere možnost plačila po količini energije. Izpisalo vam bo namreč 12 evrov, če denimo izberete 10 kWh, vendar to ne pomeni, da boste kW plačali po 1,2 evra, temveč gre le za neroden prikaz »rezervacije« na kartici, ki jo sistem izvede v vsakem primeru (a naj bi v Petrolu po naših informacijah razmišljali o tem, da jo ukinejo). Na koncu polnjenja se izvede poračun in plačali boste po ceni, ki je navedena v tabeli.

Stare cene so bile za nekaj centov višje. Na počasnih polnilnicah je bila doslej tarifa na kWh 39 c ali 45 c, na hitrih 50 c oz. 55 c in na ultra hitrih 70 c oz. 77 c. Če torej polnite kot registrirani uporabnik, boste na počasni polnilnici za približno 100 km (20 kWh) plačali 40 c manj, na ultra hitri pa 80 c manj.

The post Petrol rahlo pocenil polnjenje na svojih polnilnicah appeared first on Tehnozvezdje.

V omenjenem podjetju so že dlje časa napovedovali predrugačenje ponudbe kartic – se še spomnite Magne? – in to so zdaj udejanjili. Ker imajo v portfelju tudi oddelek Petrol Pay, nekdanji mBills, so se odločili za izdajanje »nebančne plačilne kartice zvestobe Visa.« Kot izhaja iz opisa, kartica opravlja več nalog. Z njo bo mogoče plačevati tako na Petrolovih bencinskih servisih in polnilnicah, kot tudi povsod drugod, kjer sprejemajo kartice Visa, in za spletne nakupe. Hkrati je to tudi nadomestilo za dozdajšnje kartice zvestobe Petrol klub in ohranja vse lastnosti slednje.

Petrol Pay Loyalty je v osnovi t. i. kreditna kartica ali, pravilno rečeno, kartica z odloženim plačilom. Plačate torej enkrat na mesec, ko dobite zbirni račun za opravljene nakupe, ponudnik pa za vsakega uporabnika posebej določi limit, ki mu je na voljo. Kartico načeloma lahko pridobi vsakdo, vendar že tu Petrol oceni kreditno sposobnost posameznika. Letni strošek za uporabo kartice so postavili na 8,52 evra.

Nova Petrolova kartica nas zanima predvsem iz dveh (oz. treh) vidikov. Mogoče jo je namreč upravljati prek aplikacije Petrol GO, podobno kot kartice »klasičnih« izdajateljev v mobilnih bankah, uporabljati jo je mogoče za aktivacijo polnilnic in še bolj bi bila zanimiva, če bi se jo dalo vnesti v mobilne denarnice, kot sta Apple Pay in Denarnica Google, za brezstično plačevanje s telefonom ali uro. Iz Petrola so na naše poizvedovanje odgovorili, da bodo tovrstno možnost ponudili v bližnji prihodnosti.  

Te dni je svojo kartico začel ponujati tudi konzorcij Ionity, ki upravlja istoimensko omrežje ultrahitrih polnilnih mest po Evropi. Ta kartica je namenjena izključno plačevanju polnjenja oz. vzpostaviti polnilne seje, kajti za plačilo je nanjo (pravzaprav uporabniški račun v aplikaciji) še vedno vezana prava bančna kartica. V Petrolovem primeru pa je to tudi bančna ali bolje rečeno plačilna kartica.

Medtem je ponudnik Eleport, ki po srednji Evropi postavlja manjše ali večje polnilne parke na lokacijah trgovskih centrov Supernova (v Sloveniji za zdaj v Ljubljani na Rudniku), končno lansiral lastno aplikacijo. Videli pa bomo, ali bo podprl tudi plačevanje s karticami. Petrol, po drugi strani v zadnjem času vse lokacije, kjer postavi nove ultra hitre polnilnice, opremi tudi s terminalom POS (običajno enim, na ločenem stebričku, za vsa polnilna mesta), če ga tam še ni bilo.

Fotografiji: Petrol

The post Petrol z novo plačilno kartico, ki je tudi polnilna appeared first on Tehnozvezdje.

Ob tem, ko je najmanj vsak drugi vikend ena glavnih novic, kakšna bo cena bencina v torek, in ko vladna regulacija povsem iztiri eno največjih podjetij v državi, lahko vemo, da še nismo naredili niti najmanjšega koraka proti kakšnemu drugemu energentu za promet. Sicer mi je že samo poročanje o tem, kako se bo čez nekaj dni spremenila cena določene dobrine, dokaj bizarno. Razen, če gre za drastičen skok, pa še v tem primeru pri večini ostalih artiklov članki pridejo po podražitvi ali pocenitvi, izjema so telekomunikacije ali dobava električne energije, kjer je podražitev treba napovedati mesec pred uveljavitvijo.

Še bolj zanimivo je, da Petrol že kar vnaprej govori o toliko in toliko milijonih evrov manjšem dobičku, čeprav je uredba, ki (znova, tako ureditev smo že poznali) zapoveduje enako ceno naftnih derivatov kot zunaj njih tudi na avtocestah (poleg tega pa še nekaj več bio primesi) komaj začela veljati. In se še ni niti potrudil, da bi z morda večjim obsegom poslovanja na avtocestah poskusil kaj nadoknaditi.

Vztrajanje pri tem, da so nujne višje cene, četudi to pomeni bistveno manj kupcev, seveda ni lastno zgolj temu podjetju, ampak je v gospodarstvu močno zakoreninjeno vsepovsod. Naj analize ali »kmečka logika« potrošnikov še tako prepričujejo v nasprotno. Spominja me na desetletja dolgo prakso izdajateljev programske opreme, pa tudi na založnike in še koga. Veliki ponudniki softvera se neprestano borijo s piratstvom, a pri tem kategorično odklanjajo znižanje cen svojega programja in s tem poskus prepričati še koga, da bi kupil namesto ukradel. Nekaj že je na argumentu, da večina tako ali tako za to ni pripravljena plačati nič, toda skoraj zagotovo bi bil skupni obseg prihodkov ob cenejših programih lahko višji, kot če jih kupijo oz. zdaj plačajo naročnino zgolj tisti, ki to res morajo (podjetja in ostali, ki jim lahko na vrata potrkajo inšpektorji). Podobno je pri naročninah na medije in še kaj. Le redki razumejo, da razumne cene širijo krog potencialnih kupcev in s tem morda celo višajo dobiček. Razlika je seveda v tem, da v večini teh primerov ne gre za prodajanje fizične dobrine, toda način razmišljanja je povsem enak.

Redko tudi vidimo tak način nastopa proti regulaciji. Ni nenavadno, da podjetja nergajo zaradi regulacije, vendar običajno to počno zakulisno, ali, če že javno, skozi kakšen intervju, kjer premišljeno spustijo to ali ono »bombico,« če jo novinar zagrabi. In negodujejo, ker so prepričana, da regulacija ali spravlja njihovo panogo v podrejen položaj (kot operaterji mislijo, da ponudniki storitev na njihovi infrastrukturi neupravičeno služijo) ali se podjetju godi krivica v odnosu do drugih (operaterji oz. ponudniki s pomembno tržno močjo, ki morajo spoštovati določena dodatna pravila in ne smejo omejevati konkurence). V konkretnem primeru pa gre za specifično regulacijo znotraj panoge in je za vse, ki prodajajo naftne derivate enaka. Toda glasen je zgolj eden.

Zdi se, da Petrol sporoča dvoje, česar neposredno ne pove. Najprej, da lahko ustvarja dobiček, kakršnega si želi, zgolj s tem, če z arbitrarno višjimi cenami »ožema« tiste nesrečnike, ki jim na njihovi poti ne preostane drugega, kot da točijo gorivo na avtocestnih bencinskih servisih. In drugič, naj nikakor ne gremo v elektrifikacijo prometa, če želimo kakršna koli sponzorstva za šport, kulturo in ostalo. Vsaj od njih.

Poleti bi sicer podjetje s kakšnim konkretnih polnilnim parkom ob trasi proti morju imelo priložnost, da nadomesti del naftnega izpada z elektriko, vendar je edini približek tega na počivališču Ravne pri Kozini, česa drugega jim še ni uspelo zgraditi (in kar jim je, ne deluje zelo zanesljivo). Pred dnevi se je denimo odprl še drugi del Teslinega parka pri hotelu Four Points (Mons) ob ljubljanski obvoznici, ki zdaj ponuja 16 polnilnih mest in je s tem največji v Sloveniji. Že takoj se je zgodilo, da so bila istočasno zasedene skoraj vse ročke. Povsem je tudi podobno velik Eleportov pri Supernovi na Rudniku. Sploh prvi od teh dveh ponudnikov ne navija cen (in tudi drugi nima pretiranih), temveč je med najbolj ugodnimi in služi na račun bistveno večjega obsega polnjenja, kot ga ima (dražja) konkurenca. To je tisto, o čemer sem govoril prej, in kar se zdi večini ponudnikov povsem skregano z njihovim prepričanjem.

The post Lahko ste mirni, nafta bo še dolgo poganjala to državo, poceni ali draga   appeared first on Tehnozvezdje.

Etrel je l. 2021 prešel pod okrilje Landis+Gyr in takrat je soustanovitelj Miha Levstek (ob Borutu Mehletu) pojasnjeval, da bo novi lastnik omogočal hitrejšo širitev podjetja, višjo kakovost izdelkov in predvsem prinesel investicijo, kakršne »edini iz te panoge še niso bili deležni.« Po prevzemu so res povečevali prihodke in širili ekipo, vendar tudi poglabljali izgubo, zadnji dve leti je znašala šest in menda pet milijonov evrov. Naši sogovorniki, poznavalci panoge, pravijo, da je izhajala iz posla s polnilnicami, medtem ko naj bi del z sistemom za upravljanje prinašal dobiček. Vendar tudi pri izgubi ni povsem jasno, kaj vse je računovodsko šteto tja, in od kod v resnici izhaja.

Sama poteza švicarskega krovnega podjetja je najmanj nenavadna, pričakovali bi, da bi prej poskušalo najti novega lastnika oz. na drug način zagotoviti nadaljevanje poslovanja vsaj za nekaj časa. Po naših informacijah si zaposleni prizadevajo za tako rešitev, vendar naj ne bi naleteli na veliko posluha. Zadeva namreč še zdaleč ni nedolžna, ne zgolj zato, ker bo prenehalo obstajati podjetje s 180 zaposlenimi (v zadnjih treh ali štirih letih so po naših podatkih število povečali za trikrat s približno 60, kolikor jih je bilo ob prodaji švicarski družbi). Z vidika javne polnilne infrastrukture sta tu dve zelo kočljivi zadevi. Najprej vzdrževanje in popravila obstoječih polnilnic, potem pa tudi njihovo delovanje in obračunavanje storitev na njih.

Mnoge polnilnice z izmeničnim tokom (AC), postavljene po slovenskih mestih, turističnih krajih in drugod, so »Etrelove.« V kolikor na njih kaj odpove ali je treba popraviti in za to ni več podpore ter ustreznih nadomestnih delov, jih je mogoče le še odmontirati in namestiti nove. Kar je seveda veliko dražja možnost od popravljanja, lahko povsem nerentabilna. Še posebej, če lastnik in upravljalec (pogosto sta to dva različna pravna subjekta) ob postavitvi ne moreta računati na določeno število let obratovanja, ker se bo vmes nekdo odločil zapreti poslovanje.

Na platformi Ocean pa temeljita omrežji polnilnic AC dveh od treh »velikih« ponudnikov v Sloveniji – Petrola in Moona. Na njej je bila nekoč tudi infrastruktura Gremo na Elektriko (Elektra Ljubljana), vendar so jo pred časom večinoma migrirali na sistem podjetja Megatel (Mega M), le manjši del je ostal na Etrelovem. Kljub temu je od sistema Ocean odvisno od polovice do skoraj dveh tretjih slovenskih polnilnic. Poleg tega pa tudi večina hrvaških ter še pomemben del infrastrukture v nekaterih drugih državah, denimo na Poljskem, Islandiji ter tudi v Avstraliji in Novi Zelandiji. Poznavalci ocenjujejo, da je v tem zalednem sistemu med 20 in 25 tisoč polnilnih mest.

Uradnega podatka, koliko časa bo sistem še deloval in bo podjetje zagotavljalo podporo, v Landis+Gyr niso dali, govorijo o takojšnjem zapiranju nekdanjega Etrela. Po naših neuradnih informacijah imajo ponudniki polnilne infrastrukture približno dva meseca časa, da migrirajo na drug zaledni sistem in ga povežejo z ustreznim obračunavanjem (»billingom«) ter vsem ostalim, kar poznavalci ocenjujejo za izjemno kratek rok. Prav tako morajo v tem času najti rešitev za »servisiranje« polnilnic. Iz Petrola so nam na naša vprašanja poslali dokaj splošen odgovor, v katerem poskušajo dajati vtis, kot ga je vse pod nadzorom:

»V Petrolu smo seznanjeni z odločitvijo podjetja Landis+Gyr o postopnem umiku s področja infrastrukture za električno polnjenje. V prehodnem obdobju bomo izvedli vse potrebne aktivnosti za vzpostavitev dolgoročne rešitve, ki bo zagotavljala stabilnost in razvoj polnilne infrastrukture tudi v prihodnje. Petrol ostaja zavezan trajnostni mobilnosti in nadaljnjemu razvoju mreže električnih polnilnic, pri čemer bomo pravočasno izvedli ustrezne prilagoditve in rešitve, ki bodo zagotavljale kakovostne in zanesljive storitve za naše uporabnike.«

Predvidevamo, da se uporabnikom vsaj nekaj naslednjih tednov ni treba bati kakšnih težav, v začetku pomladi pa brezhibno (ali sploh) delovanje polnilnic ni povsem samoumevno. Razen v primeru, da se najde kakšne rešitev za obstanek podjetja, ki mu grozi likvidacija.

The post Ogroženo je delovanje več kot polovice javne polnilne infrastrukture v Sloveniji appeared first on Tehnozvezdje.

Vemo, da je v Sloveniji (ne)kultura puščanja avtomobilov, kjer jih ne bi smeli, »Samo za par minut nekam skočim,« zelo razširjena. In na podoben način se vozniki električnih avtomobilov, ko želijo polniti, zelo pogosto soočajo s polnilnimi mesti, na katerih stojijo ali brezsramno parkirana vozila z motorji na notranje zgorevanje ali tudi električna, priklopljena zgolj za okras. Pri slednjih je sicer možno, da se je polnjenje že zaključilo, a lastnik avta še ni umaknil, vendar tudi primeri, ko polnjenja niti ne zaženejo, niso redki. Nedavno sem prisostvoval redarjevemu »izrekanju« kazni za točno tak prekršek. Na bencinski servis pa se marsikdo pripelje tudi na kozarček ali dva, ne (zgolj) po gorivo, in parkira, kjer se mu v tistem trenutku zdi najbolj priročno. Če je to ob polnilnici, navkljub drugače obarvani površini in znaku, pa naj bo tam.

Petrol je zato na bencinskem servisu na Celovški cesti v Ljubljani (na tistem večjem, v smeri iz mesta, kjer je na voljo tudi hitra polnilnica) in še v Domžalah na Kopališki cesti 11 (tudi tam je hitra polnilnica, ena redkih na tem območju, in po pripovedovanju na spletnih forumih pogosto zasedena s »fosilci«) postavil parkirne zapore. Te lahko uporabniki spustijo s pomočjo aplikacije Onecharge in sicer tako, da na zemljevidu izberejo želeno polnilno postajo in pri polnilnem mestu kliknejo na gumb Spusti zapornico, ali pa prosijo uslužbence bencinskega servisa, da jo spustijo, če ne uporabljajo omenjene aplikacije. S tem se v Petrolu nadejajo, da bodo, kot so zapisali, »Odgovorili na pogoste izzive zasedenih mest ob električnih polnilnicah.« Ob tem pojasnjujejo, da kazni za nepravilno parkiranje ne smejo pisati in da ne morejo neprestano kontrolirati, ali so polnilna mesta blokirana, ter preganjati lastnikov teh avtomobilov.

Ukrep se mi po eni strani zdi dobrodošel, kajti ena najbolj zoprnih izkušenj uporabe električnega avtomobila je ravno v tem, da načrtuješ polnjenje na določeni polnilnici, nato pa prideš tja in jo najdeš zasedeno z vozilom, ki tam nima kaj iskati. Ne z avtom, ki se polni, in se bo v doglednem času tudi umaknil. Tudi spuščanje z aplikacijo se mi ne zdi problematično, kajti Onecharge je ena od bolj ali manj nujnih za uporabo električnega vozila v Sloveniji. Seveda je mogoče Petrolove polnilnice uporabljati tudi s kakšno drugo aplikacijo, denimo Moon, in tu že pridemo do potencialno neprijetnih plati tega poskusa z zaporami. V tem primeru je namreč treba k blagajni prositi za spust zapore, ki se je tudi ne vidi najbolj razločno, saj je modra na modri podlagi. Poleg tega je to še ena od tistih zadev, s katerimi se voznikom »klasičnih« avtomobilov ni treba ukvarjati, saj preprosto pridejo, natočijo, plačajo in gredo.

Verjetno bo tudi pri (hitrih) polnilnicah nekoč tako, ko bodo postavljene na tak način, kot so zdaj točilna mesta za gorivo. Dokler so nekje zadaj oz. ob strani, so lahko priročna parkirna mesta za brezobzirneže. Kot so tudi v mestih ali na turističnih destinacijah, kjer s tovrstnimi zaporami po vsej verjetnosti ne bo šlo, temveč bo treba iznajti kakšno drugo rešitev. Predvsem pa delati na spoštovanju pravil in dvigu kulture.

The post Težak boj proti neotesanemu parkiranju na polnilna mesta appeared first on Tehnozvezdje.

Zdaj je v svetu ponudnikov polnilnic vendarle nekaj več povezovanja in gostovanja, a še kako leto ali dve nazaj ni bilo tako. Vozniki »klasičnih« vozil niso navajeni situacij, kot bi bila, če bi na (novi) bencinski črpalki pred točenjem goriva morali ali pridobiti kartico ponudnika, ki upravlja to črpalko, ali namestiti na telefon njegovo aplikacijo. V obeh primerih bi morati še vpisati vse podatke, določiti plačilno kartico in šele nato lahko napolniti rezervoar. Pozabiti bi morali na gotovino, je ne sprejemajo, kot tudi na plačilo neposredno s plačilno kartico. Šlo bi le z uporabo aplikacije ali njihove plačilne kartice.

Zaradi opisanega imajo uporabniki električnih vozil praviloma na domačem zaslonu telefona posebno mapo za aplikacije, namenjene polnjenju, in šop različnih kartic. Zgornja možganska telovadba je tudi eden od razlogov za negativno mnenje o električnih vozilih in vsem, kar je povezano z njimi. Doma (v Sloveniji) se da skoraj vse opraviti s peščico aplikacij oz. kartic, ko se peljemo v tujino, pa lahko ob vsakem priklopu avtomobila naletimo na drugega lokalnega ponudnika s svojimi zahtevami. Zaradi tega lažje razumemo Tesline uporabnike, zakaj tako hvalijo dotične avte in pri tem velikokrat poudarijo lastno polnilno infrastrukturo, ki jim lajša večino zgoraj opisanih težav. In zato se je kot dobra možnost izkazal ponudnik Shell Recharge, ki deluje znotraj naftnega konglomerata Shell, saj ima poleg lastne mreže polnilnic sklenjene dogovore za gostovanje z veliko ponudniki, vse do nedavnega pa je nudil tudi zelo ugodne cene. V Sloveniji sicer uradno ni na voljo, toda po »ovinkih« je (bilo) možno ustvariti uporabniški račun in pridobiti kartico.

Uporabniki so tudi zelo hitro so tudi ugotovili, da so cene polnjenja prek tega ponudnika ponekod celo nižje, kot jih ima izvirni (denimo Petrol). Shellova cena je bila takrat 12 c na kilovatno uro, medtem ko je imel ponudnik ceno 25 c na kWh za polnilnice z izmeničnim tokom. Pri taki razliki v ceni marsikdo ni prav veliko razmišljal in je raje uporabljal Shellovo aplikacijo oziroma kartico kot kartico osnovnega ponudnika. Ob tem Shell Recharge dolgo časa sploh ni izdajal računov, pri čemer je večina uporabnikov, s katerimi smo govorili, pričakovala, da bo storitve prej ali slej poravnala. Seveda po cenah, ki so v času polnjenj veljale v aplikaciji.

Toda pred malo več kot mesecem dni so doživeli šok, kajti Shell je spremenil način obračunavanja iz kilovatnih ur na minute polnjenja. To je pomenilo, da bi za enourno polnjenje z 11 kW (torej 11 kWh) namesto 1,30 evra, plačali 7,2 evra. Več kot petkratnik prvotno obljubljene cene. Poleg tega je ponudnik začel pošiljati račune za nazaj po novem ceniku. Kot so nam zaupali nekateri člani Društva za e-mobilnost Slovenije so prejeli tudi račune z zneski v višini 5.000 evrov. Kot smo še uspeli izvedeti, so se vsi pritožili in blokirali plačila računov, ki bi morali biti po starem obračunu nekajkrat nižji, vendar Shell vali krivdo na osnovnega ponudnika, s katerim uporabnik razen uporabe infrastrukture nima nič. Podobno, kot bi navidezni operater mobilne telefonije svoje naročnike za pritožbe napotil k tistemu operaterju, pri katerem gostuje v omrežju. Ob tem opomnimo, da sta tako evropska kot slovenska zakonodaja na strani potrošnika, ki ne more biti kriv za napačen cenik, obenem bi ga moral ponudnik takoj obvestiti o napaki, ne naknadno poslati računa z višjim zneskom.

Za odgovore smo se obrnili na slovensko podružnico podjetja Shell, ki sicer storitev e-mobilnosti še ne nudi. Potrdili so nam, da so z opisanimi primeri seznanjeni, vendar niso podali uradnega odgovora, saj da Shell Recharge posluje neodvisno od njih. Tako tudi sami čakajo na pojasnila.

Kot že nekaj časa opozarjamo tako mediji kot potrošniške organizacije, je zdajšnji način plačevanja polnjenja na javni infrastrukturi, ki v večini primerov zahteva posebno aplikacijo ali kartico določenega ponudnika, nezadosten in prezapleten, hkrati pa omogoča tovrstne zaplete, ker se plačilo v določenih primerih ne izvede takoj. Tudi sami smo večkrat imeli primere, da so polnilnice Ionity sprejele predavtorizacijo na plačilni kartici, ki je vnesena v aplikaciji, toda ponudnik plačila potem ni »odtrgal,« temveč je z nekajmesečnim zamikom poslal račun po elektronski pošti. Na srečo vsaj s pravilnimi zneski. Zato se mnogi zavzemajo za plačevanje z debetnimi in kreditnimi karticami. Na polnilnih postajah velikokrat tudi ni vidno napisana cena polnjenja (in njene variacije). Vse to prispeva k nezaupanju v javno polnilno infrastrukturo in e-mobilnost nasploh.

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Katere slušalke vam bodo najbolje služile na dolgem poletu
• 
  Električni dosegli tretjino kolača, vprašanje, kdaj ga bodo spet
• 
  PRVI VTIS Changan Deepal S05 PHEV: Priključni hibrid z električno čuječnostjo
• 
  Anker Prime Power Bank: Najraje takšnega cegla ne bi nosil, a kaj, ko rešuje »življenja«
• 
  Razen po imenu, je Apple iPhone Duo točno to, kar smo pričakovali

The post Ugodno polnjenje električnega avtomobila, ki naenkrat postane nepredstavljivo drago appeared first on Tehnozvezdje.