Radikalne spremembe koncepta šesti del dirkaške serije po pričakovanjih ne prinaša, tako pri zgodbi in zasnovi odkrivanja »sveta,« tokrat torej Japonske, kot tudi pri sami vozni dinamiki. Ta je še vedno bolj na strani preproste obvladljivosti kot realizma, vendar deluje, ker je predvidljivemu in zanesljivemu vodenju, seveda v odvisnosti od lastnosti posameznega avtomobila, vendarle dodan prepotreben ščepec realnosti, fizike, sledenja naravnim zakonitostim. Nekatere dirkaške igre se brez volana komajda da igrati, ker enostavno ne nudijo pravega občutka in odziva, igralec ne more dovolj dobro predvidevati, kaj se bo naslednji trenutek zgodilo z avtomobilom, in ta se ne obnaša po pričakovanjih. Forzo Horizon je zlahka zapopasti, a vendarle uspeh v višjih težavnostnih stopnjah proti računalniku ni zagotovljen.

Kljub temu, da igra pri obnašanju avta približno upošteva fizikalne zakone, pa je še vedno mogoče brez škode na avtomobilu (razen vizualne) podirati skoraj vse, od dreves in ograj do marsičesa drugega, do določene mere to igra celo spodbuja, a nekatere ovire so trdne in vanje se ni pametno zaleteti. Takrat sicer pomaga skok nazaj, tako da igralec lahko popravi napako. Smisel Forze Horizon je bil vedno v dirkaškem uživanju, odkrivanju vedno novih cest, dirk, izzivov in še marsičesa, ter v napredovanju po točkah, denarju, vsebini garaže in rangu (tokrat tudi barvi zapestnic), ne pa v realizmu po vzoru iger, kot sta Assetto Corsa ali Gran Turismo.

Še naprej je to igra odprtega tipa, nima vnaprej predvidene strukture in zgodbe, kot je pogosto v dirkaških igrah, ko ena dirka (z uvrstitvijo na »stopničke«) odpre naslednjo in nič dosti več. Tu se igralec res sam odloča, kam bo šel naprej, in čemu se bo sploh posvetil, kajti možnosti je vedno več, niso samo dirke, lahko je odkrivanje zapuščenih avtomobilov v barakah sredi gozda, neposredna tekmovanja, celo razvažanje pic in še marsikaj. Če je prej koga nekoliko nerviralo, da je moral vse odkrivati na zemljevidu, bo zdaj verjetno vesel predlogov vsake toliko časa. Še vedno se je treba pripeljati do lokacije posamezne dirke oz. izziva, vendar pa mogoče tako usmerjanje malce pripomore k temu, da igra ni zgolj brezglavo »blodenje« po japonskih cestah. Slednje je sicer tudi lahko zanimivo in vmes se da marsikaj najti in pridobiti veliko točk. Te so pomembne za kupovanje novih avtomobilov, a niso zelo nujne za napredek.

Avtomobilov oz. bolje rečeno vozil (ta so namreč različnih vrst) je znova na voljo ogromno, pridobivati jih je mogoče na različne načine. Nekatera so bolj zanimiva kot zbirateljski primerki, druga, vendar redkejša, pa za dejansko dirkanje in tekmovanje. Za te namene morajo namreč imeti dobre vozne lastnosti (»handling«) in pospeške, brez tega je z njimi težko kaj opraviti. Z denarjem se da tudi »frizirati« posamezne avtomobile iz garaže, seveda pa je zanimivo tudi trgovanje z njimi.

Grafična podoba Forze Horizon je bila vedno osupljiva z vsem, kar stoji in se dogaja ob progi, pa tudi detajli na samih cestah in avtomobilih, tokrat je še nekoliko bolj, sploh z vključenim HDR-jem in senčenjem Ray Tracing. Seveda je stopnja spektakularnosti grafične podobe odvisna od strojne opreme, dobra novica pa je, da za tekoče delovanje ni nujen izjemno zmogljiv računalnik. Podobno je bilo sicer že v prejšnjih delih, tudi v štirici in petici je bilo na PC-ju dokaj lahko preseči sto sličic na sekundo. Šestica je nekaj zahtevnejša, na enaki strojni opremi se pri podobnih nastavitvah pozna za kakšnih 10 sličic na sekundo, morda nekoliko več. Vsekakor bi z grafičnimi nastavitvami ciljal na povprečje vsaj nekje med 80 in 90 fps. Na Xboxu sta na voljo dve nastavitvi, Quality in Performance. Prva daje izvrstno grafiko, sploh v 4K in načinu Dolby Vision, vendar je omejena na 30 fps, kar se pozna pri vodljivosti vozila, druga nekoliko zniža detajle, senčenje in vse ostalo, da dosega do 60 fps, in za tekoče ter konkurenčno igranje je ta nastavitev bolj smiselna.

Cena igre je od prejšnjič zrasla za deset evrov, morda se splača počakati na kakšno akcijo, a igra je ena tistih, pri katerih tudi polne cene ne boste obžalovali. Seveda za osnovno različico, Deluxe in Premium lahko pustite pri miru.

Kaj: Forza Horizon 6, dirkaška igra »odprtega tipa«

Kje: PC, Xbox, kasneje tudi Playstation 5; za  najmanj 70 evrov

Ocena 4: Igra bi si morda zaslužila celo 4,5, vendar ji zaradi dejstva, da smo že pri šestem delu serije in da veliko prelomnih novosti v igri ni, dajem štiri.

Priporočilo: Igra je po vsebini in tudi težavnosti primerna za vse starosti

The post Forza Horizon 6: Nisem pričakoval, da bo igra tako globoko v seriji znova navdušila appeared first on Tehnozvezdje.

Odvisni smo od gesel, saj so še vedno z naskokom najbolj pogost način za vstop v spletne storitve. Tokrat ne bom načel znanih dejstev o močnih in različnih geslih, kajti vsak si je postlal, kakor si je želel. Dejstvo pa je, da so boljši načini, med katerimi so vse bolj priljubljeni prijavni ključi za dostop oziroma angleško »passkeys«.

Zasnovali so jih, da nudijo varnost najmanj na ravni dvofaktorske avtorizacije, brez zamudnega čakanja na in vnosa časovno omejene kode. Ob tem, da za dostop izkoristijo varovanje, ki ga poznamo in se je že izkazalo.

Kako deluje?

Ena največjih prednosti prijavnih ključev je bistveno boljša zaščita pred ribarjenjem in kraje podatkov. Klasična gesla imajo očitno slabost, saj jih je mogoče ukrasti, prestreči ali uporabnika pretentati, da jih vnese na lažni spletni strani.

Prijavni ključi delujejo drugače. Temeljijo na paru kriptografskih ključev, od katerih javnega shrani storitev, zasebni pa nikoli ne zapusti uporabnikove naprave. Ob prijavi spletna stran ali aplikacija pošlje poseben varnostni izziv, ki ga zna rešiti zgolj zasebni ključ na telefonu, tablici ali računalniku. Tudi če bi napadalec prestregel komunikacijo, bi dobil le neuporaben matematični zapis brez praktične vrednosti. Zaradi tega prijavnih ključev ni mogoče ukrasti s klasičnimi prevarami, lažnimi prijavnimi stranmi ali prestrezanjem sporočil. Prednost je tudi hitrost. Povprečna prijava traja le nekaj sekund, saj odpade zamudno vpisovanje gesel in dodatnih varnostnih kod. Dovolj je prstni odtis, prepoznava obraza ali PIN. Za uporabnike, ki že uporabljajo biometrično zaščito telefona in aplikacij, prehod praktično ne zahteva privajanja.

Kdaj se zagotovo?

Ker so Google, Apple in Microsoft ustanovni člani zveze FIDO Alliance, ni presenetljivo, da varnostni mehanizem podpirajo in so ga integrirali na način, ki je predvsem nadvse preprost za rabo. Ključi za dostop so shranjeni v računu in na voljo na vseh vaših napravah. To pomeni, da se v izbrano storitev zlahka takoj prijavite.

Kdaj so morda primerni?

Marsikdo ima do prijavnih ključev zadržke predvsem zaradi strahu, da bo ob izgubi ali okvari telefona ostal brez dostopa do svojih računov. Ker so vezani na napravo in zaščiteni z obrazom, prstnim odtisom ali kodo PIN, se zdi povsem logično vprašanje, kaj storiti, ko telefon izgine, se pokvari ali se sploh ne vklopi več. Klasična gesla imajo pri tem navidezno prednost, saj jih vnesemo kjerkoli in na katerikoli novi napravi.

V praksi je skrb pogosto odveč. Prijavni ključi se praviloma sinhronizirajo prek storitev, kot sta Googlov upravljalnik gesel ali Applov iCloud Keychain, zato se po prijavi v nov telefon in dodatnem preverjanju identitete samodejno obnovijo. Uporabnik tako znova dostopa do računov brez zapletenega postopka. Večina spletnih storitev obenem še vedno omogoča klasično obnovitev z geslom, elektronsko pošto ali varnostno kodo. Nekateri ponudniki ponujajo celo posebne obnovitvene kode za primer izgube naprave. Pomembno je tudi, da prijavni ključi niso v nasprotju z upravljalniki gesel, saj jih sodobne storitve že podpirajo. To pomeni, da so ključi šifrirano shranjeni in dostopni tudi na drugih napravah.

Kdaj niso primerni?

Prijavni ključi imajo tudi nekaj omejitev, zaradi katerih prehod za vse uporabnike še ni povsem brezskrben. Največ težav povzročajo starejše naprave in razdrobljenost ekosistemov. Računalniki z operacijskim sistemom Windows 7 ali 8 prijavnih ključev sploh ne podpirajo, medtem ko starejši računalniki z Windows 10 brez varnostnega modula TPM 2.0 ne omogočajo njihove varne hrambe. Tudi v svetu Linuxa podpora še ni povsem dodelana, zato se uporabniki pogosto zatekajo k zunanjim varnostnim ključem USB. Na mobilni strani so zahteve nekoliko milejše, a tudi tukaj starejši telefoni in cenovno najugodnejše tablice včasih nimajo ustreznega varnostnega čipa.

Dodaten zaplet nastane pri deljenju računov z družinskimi člani ali prijatelji. Geslo je mogoče poslati v sporočilu ali zapisati na list papirja, prijavni ključ pa je vezan na napravo in uporabnika. Nekateri upravljalniki gesel sicer omogočajo deljenje prek skupnih trezorjev, Apple pa ponuja prenos z AirDropom, vendar postopek ostaja manj preprost kot pri običajnih geslih. Precej nerodno je tudi prehajanje med Androidom in Applovim ekosistemom. Prenos prijavnih ključev med Googlovim in Applovim sistemom namreč še ni samoumeven, zato jih mora uporabnik pogosto ustvariti znova. Prav zato ostajajo neodvisni upravljalniki gesel trenutno najbolj praktična rešitev če pogosto menjate naprave ali operacijske sisteme.

Ilustracijo je oblikovala umetna inteligenca!

The post SOBOTNO IZBIRANJE: »PASSWORDOM« je dokončno potekel rok trajanja? appeared first on Tehnozvezdje.

Potem ko so evropske potrošniške organizacije lani prisilile Microsoft v podaljšanje podpore za operacijski sistem, ki še vedno domuje na od 26 do 31 odstotkih osebnih računalnikov, je malo verjetno, da bo ponovno ponudil odpustke. S tem bi se ustrelil v lastno koleno, saj bi bilo manj nadgradenj poslovnih sistemov in posledično bi preteklo manj denarja v njihovo malho. V vsaki odločitvi je vedno treba iskati vzročno-posledično razmerje!

Umetno ustvarjena potreba?

Microsoft kajpada predlaga, da kupimo nove računalnike. V tem času? Si ti nor? Morda pa se v tem grmu skriva razlog rasti cen spominskih čipov in diskov ter posledično računalnikov? Windows 10 naj bi še vedno domoval na več sto milijonih računalnikov po vsem svetu, zato tovrstne špekulacije niso popolnoma iz trte izvite. Sumničenje je toliko večje zaradi visokih zahtev, ki jih ima Microsoft do strojne opreme. Čeprav dokazano Windows 11 deluje na starejših računalnikih, morebiti le malo počasneje, namestitev ni možna, če procesor po njihovem ni dovolj svež, na matični plošči ni prisoten čip za šifriranje podatkov in preverjanje pristnosti sistema (TPM) ter računalnik ne podpira varnega zagona. Microsoft preprosto ne dovoli, saj proces prepreči namestitev sistema na napravo po želji in nato oceno, ali je ta še vedno primerna.

Uporabe po tem datumu ne priporočam

Kaj storiti po presečnem datumu? Najbolj preprosto je, da ne storite ničesar. Tega ne priporočam. Kmalu potem, ko Microsoft ne bo več zagotavljal varnostnih popravkov, bodo odkrite nove varnostne luknje. Ostale bodo nezakrpane. Ni vprašanje, ali se bo računalnik okužil s škodljivo kodo, temveč kdaj se bo. Dolgoročno bo varen le, če ne bo povezan v internet.

Ali je obstoječi računalnik primeren za Windows 11, preverite z Microsoftovim orodjem ali z orodjem WhyNotWin11. To pokaže, katere komponente niso dovolj dobre. Tako najlažje preverite, koliko vas bo stala njegova nadgradnja. Dvomim o njeni gospodarnosti. Skoraj zagotovo boste morali zamenjati procesor in matično ploščo, ki sta poleg grafične kartice najdražji komponenti. Večina prenosnikov svobode nadgradnje, kakršno dovoljujejo namizni računalniki, ne omogoča.

Prej ali slej boste zagotovo kupili nov računalnik. Morda le ne letos. Pravo vprašanje je, kaj storiti do takrat. Popolnoma zvezanih rok nimate in ni nujno, da je v rešitev vključen Microsoft.

Uporaba z mikropopravki

Slovensko podjetje Acros Security namerava do oktobra 2030 ščititi naprave s sistemom Windows 10 z mikropopravki. 0Patch je za običajne smrtnike celo brezplačen. Program popravke, ki ščitijo računalnik pred škodljivimi kodami, naloži v delovni pomnilnik (RAM) in s tem zagotovi, da je zaščita aktivna takoj in brez ponovnega zagona računalnika.

Windowse zamenjajte z Linuxom

Prostokodni Linux je z naskokom najbolj razširjen sistem za računalnike. Z izjemo osebnih, kjer je kralj kajpada Windows. Z odločitvijo zanj dvakrat zmagate. Stari računalnik ne bo goden za odpad, poleg tega bo hitreje deloval, saj Linux manj razmetava z viri. Zavedam pa se, da takšni prehodi nikdar niso neboleči. Privaditi se je treba na novo okolje in obstaja verjetnost, da nekateri programi za Windows ne bodo delovali.

Obvoz okoli Microsoftovih zahtev

Z orodji, kot je Rufus, je mogoče namestiti Windows 11 tudi na nepodprto strojno opremo. Sistem nato večinoma deluje normalno in prejema posodobitve. Potrebujete vsaj 8-gigabajtni ključ USB z ISO-datoteko aktualne različice 25H2. Verjetnost, da bo sistem deloval, je dokaj velika, ob upoštevanju, da Microsoft enkrat do dvakrat na leto izda večji paket s funkcionalnimi posodobitvami. Ker takrat pomočnik za posodobitev ponovno preveri združljivost računalnika, boste v najslabšem primeru prisiljeni ponoviti namestitev z omenjenim orodjem. Tokrat boste le zamenjali ISO-datoteko z novo. Poseg ni čisto brez nevarnosti. Preden se ga lotite, na varno shranite vse pomembne datoteke.

Virtualizacija ali WinBoat

Že ta zadnja »možnost« ni ravno za vse. Moraš se upati in po drugi strani vedeti, kaj počneš. Še nekaj jih je, a te so še bolj zahtevne. Na računalnik namestite za osnovo Linux in s pomočjo virtualizacije še Windows 10. Prednost takšnega pristopa je ohranitev znanega okolja z nespremenjeno ravnjo varnosti. Karkoli se zgodi znotraj virtualnega okolja, tam ostane.

Na voljo je še ena zanimiva rešitev. Dobršen del se vas za prehod na Linux ne odloči, ker potrebuje programe, kot sta Photoshop ali Word, ki brez obvoznih poti tam ne delujejo. Takšna je prostokodna rešitev Winboat, ki poskrbi, da v okolju Linuxa delujejo programi, razviti za Windowse. Njegova namestitev je relativno zahtevna. Ko pa je enkrat opravljena, se z njim Windows-programi uporabljajo enako udobno kot prave Linux-aplikacije.

Ene možnosti do zdaj nisem omenjal. Odpovejte se Microsoftu in preidite na Applove računalnike. Vsi ponudniki operacijskih sistemov se enkrat odločijo, da opustijo starejše tehnologije. Vendar se zdi, da Microsoft ni mogel izbrati slabšega časa za konec podpore. Kdor mora zdaj kupiti nov računalnik samo zaradi Windows 11, plača dvojno!

 Zato je smiselno, da stanje preverite že zdaj. Če računalnik še nekaj let zadostuje potrebam, razmislite o alternativah. Če pa je že na meji uporabnosti, je morda smiselno načrtovati zamenjavo. Najslabša odločitev je čakanje do zadnjega dne. Takrat so odločitve hitre, izbira slabša, stroški pa običajno višji.

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Kako iz zagate po 13. oktobru? appeared first on Tehnozvezdje.

Dolgo si je sicer NTK lastila termin ob koncu maja, ki mi je bil morda še za odtenek bolj všeč, toda »prisilna« koronska prestavitev na začetek jeseni je nato postala permanentna. Portorož, četudi Grand Hotel Bernardin s svojo (zunanjo) infrastrukturo, ki že leta ostaja nespremenjena, še zdaleč ni idealno prizorišče, je zagotovo prava lokacija za tovrsten dogodek, še posebej za tiste, ki pridejo za vse tri dni. Tik ob morju, v prijetnem ozračju, so namreč vsi veliko boljše volje in pripravljeni na mreženje ter izmenjavo mnenj, izkušenj in pogledov na aktualno dogajanje, ali pa zgolj kramljanje ob pijači tik ob plaži, kot kje drugje. To je pokazala selitev na Bled l. 2013, ki se je za dogodek skorajda izkazala za usodno. Dve leti kasneje je bila NTK nazaj v Portorožu in mislim, da je ne bodo več premaknili kam drugam.

Letošnja, jubilejna izvedba je prinesla tudi vrnitev uvodnega predavanja, resda že prvi, ne šele drugi dan, kot smo bili navajeni, vsekakor pa to dogodku da povsem drugačen značaj in tempo. Microsoftov direktor regije Adriatik Kalin Dimčev je izpostavil rast uporabe orodij z umetno inteligenco, kar smo lahko pričakovali, znova pa smo slišali tudi nekoliko bolj optimistično različico napovedi o tem, kako naj bo UI prevzela službe. Namreč, da bodo izgubili službe tisti, ki je ne bodo znali uporabljati.

UI tudi na novo definira klasične zakonitosti računalništva, je poudaril Tomaž Valjavec, ki v Microsoftu skrbi za oblak in umetno inteligenco v regiji EMEA. Če je denimo Moorov zakon govoril o podvojitvi zmogljivosti mikroprocesorja vsakih 18 mesecev (oz. na začetku na vsaki dve leti), zdaj lahko govorimo o podvojitvi kapacitete za UI vsake pol leta. Kar je bil še nedolgo tega namenski superračunalnik za storitev Azure, je zdaj le ena petina tistega, kar podjetja v tej sferi dodajo vsak mesec.

Pred tridesetimi leti si je težko kdo predstavljal, kakšen bo svet računalništva in obče v l. 2025, kot tudi, v kaj bo, že veliko prej, zrasla NT Konferenca. Domnevam, da si njeni snovalci tudi zdaj zastavljajo bolj kratkoročne cilje. Če bo v času, ko so mnogi tovrstni dogodki v zatonu, čez pet ali deset let še na enakem nivoju, bo to velik uspeh.

The post Začela se je, ko smo še »šli« na internet, danes je v znamenju umetne inteligence appeared first on Tehnozvezdje.

Nikjer ni zapisano, da kratko sporočilo ali elektronsko sporočilo vedno najde pot do prejemnika. Navadili smo se, da je tako, ker običajno tudi je. Storitvi delujeta bistveno bolje od zahtev, ki so bile zastavljene ob njuni zasnovi. Še posebej to velja za kratka sporočila. Ko so snovali drugo generacijo mobilne telefonije, so storitev dodali, čeprav niso pričakovali tolikšne popularnosti. A kljub nadgradnji sporočila niso zakodirana in nihče ne jamči pravočasnega dospetja. Podobno je s sporočili elektronske pošte. Zgodi se zelo redko, a vendarle je mogoče, da se kakšno preprosto izgubi.

Komunikacijski storitvi sta zaradi preprostosti uporabe in razširjenosti našli pot do mehanizma dvofaktorskega preverjanja (2FA). Za večino je lažje, da enkratno kodo dobijo v sporočilu, kot da uporabijo aplikacije za drugo raven preverjanja. Dokler je dovolj velika verjetnost, da bo prišlo, radi zanemarimo, da kratka sporočila SMS in elektronska pošta nista najbolj varna načina komunikacije. Hkrati ponudnikom poštnih predalov in še posebej operaterjem pade mrak na oči, ko ugotovimo, da pošiljatelj sporočil zanje ne plačuje, čeprav bi po njihovem mnenju moral. Nenazadnje imajo razvite sisteme za distribucijo in postavko v ceniku za poslovne stranke. Tem pa pogosto ne pade na misel, da bi plačevale, če obstajajo bližnjice. Če torej sporočila ne dobite ali pa je čas od zahteve do prejetja daljši od ure, je lahko krivda na strani ponudnikov mobilnih oziroma poštnih storitev ali pošiljatelja, ki izkoristi vse možno, da mu pošiljanja ni treba plačati. Če je na primer število poslanih sporočil v določenem časovnem obdobju omejeno, kadar je zahtevkov veliko, boste nanje brez težav čakate uro in več. Zoprna zadeva, ker ne moremo na novi napravi takoj skočiti v svet mobilne igre, zlahka postane tragedija, če ne morete pravočasno vstopiti v finančno storitev.

Operaterji sicer ščitijo besedilna sporočila, vendar gre običajno za zelo osnovno varnost. To pomeni, da lahko omrežje ali kdorkoli prestreže SMS-sporočila in jih prebere.

Slaba varnost, nujnost povezave v internet, da sporočilo sploh prejmete, in odvisnost od lastnika poštnega predala oziroma operaterja so le nekateri razlogi, ki govorijo v prid tretji poti. Aplikaciji, kot sta Googlov ali Microsoftov avtentikator. Bistvo njunega delovanja je neprestano oblikovanje kod, pogosto z rokom trajanja pol minute. To zmoreta celo tedaj, ko telefon ni povezan v omrežje. V primeru izgube ali kraje pa aplikacijo preprosto naložite na novo napravo in se vanjo prijavite z obstoječim računom.

Uporaba aplikacije za avtentifikacijo je hitrejša in varnejša od kod, poslanih prek sporočil. Ne samo, da morate čakati na prihod teh, ampak so ta poslana nešifrirana. Prav tako je varnejša od prejemanja po e-pošti, ki jih lahko vidi kdor koli, ki ima dostop do nabiralnika.

Naslovna fotografija: Depositphotos

The post NEDELJSKI NASVET: Raje se ne zanašajte na SMS ali e-pošto? appeared first on Tehnozvezdje.

Po najnovejših podatkih podjetja StatCounter je Windows 11 junija dohitel Windows 10 in ga julija prehitel, tako da zdaj drži približno 52-odstotni delež med operacijskimi sistemi za osebne računalnike. Windows 10, ki se mu uradna podpora izteče jeseni, je padel pod 45 odstotkov.

Aktualna izdaja že več desetletij najbolj uporabljanega namiznega operacijskega sistema je zlagoma pridobivala delež, prvo leto slabih 10 odstotkov, nato se je l. 2023 povzpela za 28 odstotkov in lani na 36 odstotkov. Toda za 400 milijonov PC-jev, kolikor je to predstavljalo, je potrebovala dvakrat dlje kot Windows 10.

Glavni razlog za počasnejši prehod tako posameznikov kot podjetij so določene zahteve glede strojne opreme, predvsem pri procesorjih in podpori za varnostne standardne, zaradi katerih marsikdo obstoječega računalnika ni mogel (ali znal z določenimi »obvodi«) nadgraditi na W11. Sama zahtevnost OS-a sicer ni bistveno drugačna in mnogi PC-ji bi bili povsem dovolj zmogljivi za poganjanje enajstice, tako pa bodo s koncem podpore za W10 čez nekaj mesecev prišli blizu prezgodnjemu odpisu.

Na podoben način Microsoft komplicira tudi posodobitev z različice 23H2 na najnovejšo 24H2 pri Windows 11, saj se namestitveni proces preprosto prekine, če kaj z gonilniki za določene naprave ali čim drugim domnevno ni v redu. Uporabnik pa ne dobi nikakršne podrobne informacije, kaj naj bi bilo krivo za neuspešno posodobitev, razen nekakšne kode napake. Tovrstnega bolj papeškega načina od papeževega ne srečamo pri nobenem drugem operacijskem sistemu.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Windows 11 je končno najbolj množičen operacijski sistem na PC-jih appeared first on Tehnozvezdje.

Na gre zgolj za to, da bi Asus oz. njegov oddelek ROG, razvil in izdelal strojni del, Microsoft pa prispeval programskega, »zakupil« uporabo tipke in imena Xbox ter bi s tem partnerja poskušala tekmovati s Steamdeckom ter konzolami Lenovo Legion Go. Kot trdijo v Microsoftu, so dejansko predelali operacijski sistem Windows za delovanje na teh dveh (in verjetno v prihodnosti še drugih) konzolah, zaradi česar naj bi bil bistveno bolj učinkovit, tako v delovanju in porabi virov kot tudi energijsko. Dozdajšnje konzole s sistemom Windows, tudi Asusova (ROG-ova) linija Ally, so imele dva ključna problema. Prvi je za majhen zaslon neprilagojen domači zaslon in menijska struktura, zaradi česar naprave do »prihoda« v igro, ni bilo ravno enostavno in prijetno uporabljati. Drugi pa slabo trajanje ali bolje rečeno, požrešno srkanje baterije. Tako med igrami kot (še posebej) v času mirovanja konzole.

Po novem bo igričarja pričakalo neposredno »xboxovsko« okolje, kjer bo lahko hitro izbral in zagnal želeno igro, klasičnega namizja sploh ne bo videl (in omenjena tipka Xbox ga bo vedno vrnila tja ali ponudila možnost izbiranja med zadnjimi odprtimi igrami). Še vedno bo mogoče dostopati tudi do Twitcha, Discorda in še česa, kako bo z nameščanjem drugih programov – navsezadnje je to še vedno Windows –, pa v Microsoftu še niso podrobno pojasnili. Menda se bo dalo v to knjižnico integrirati tudi igre z drugih virov, ne zgolj tiste, kupljene prek Microsoftove trgovine (ali na PC-ju ali na Xbox-u) oz. dostopne prek naročnine Game Pass. Torej lahko upamo, da se bo dalo igrati vse, ki jih imate v zbirkah Epic Store, Ubisoft, Blizzard, EA in seveda Steam. In ker sistem ne bo potreboval vseh zalednih procesov in ostalega, jih menda tudi ne bo naložil, zaradi česar bo poraba v mirovanju znašala le tretjino tiste s »polnim« sistemom Windows. Verjetno bi se lahko Microsoft zamislil in tudi sicer iz tega operacijskega sistema odstranil kaj nepomembnega in ne nujno potrebnega.

Asus bo sicer v prodajo poslal dve na pogled identični konzoli, podobne velikosti, vendar bistveno večje debeline kot so obstoječe iz linije Ally. Cenejši model ROG Xbox Ally – cen sicer še niso razkrili – bo manj zmogljiv, imel bo manj in počasnejši pomnilnik, manjšo baterijo ter ne bo nudil vibracij ob pritiskanju na sprožilnika (v slogu krmilnika za Xbox). Pri dražjem ROG Xbox Ally X boste dobili t. i. impulzna sprožilnika, več pomnilnika in prostora za shranjevanje iger, večjo baterijo, priključek Thunderbolt 4 in seveda zmogljivejši procesor, ki je tudi nekaj nad tistim v prejšnjih konzolah. Zaslon žal ostaja enak 7-palčni (17,8) polne visoko ločljivosti, z osveževanjem 120 Hz in svetilnostjo do 500 kandel. Iz »starih« konzol vemo, da ni slab, vendar bi bil lahko tudi kvalitetnejši in predvsem večji.   

Fotografije: Microsoft

The post Prvi prenosni Xbox, vendar ne povsem Microsoftov appeared first on Tehnozvezdje.

V času pisanja tega članka Skype še deluje, vendar so mu štete zadnje ure. Microsoft ga bo dokončno ugasnil, potem ko ga že nekaj časa ni več razvijal in posodabljal, obstoječi uporabniki pa bodo imeli še časa, da podatke izvozijo drugam. Prijava v Teams z računom iz Skypa sicer ta prenos opravi samodejno. Novejša storitev je v osnovi zastonj, treba pa je imeti Microsoftov uporabniški račun (»Windows Live«) za prijavo.

Na višku »slave« je Skype imel več kot 300 milijonov rednih uporabnikov, s približno tako številko se zdaj menda lahko pohvali tudi Teams. Prvi je ob koncu življenjske dobe daleč od svojih zvezdniških dni, približno na desetini takratnega števila uporabnikov. Nekoč smo Skype uporabljali tudi za dokaj poceni klice na telefonske številke v tujino in še za marsikaj, toda to so kasneje prevzele druge storitve. Ko se je večina premaknila s klasičnih telefonov na internetne storitve, je bil Skype že v zatonu.

Nastal je sicer l. 2003 v Estoniji, ustanovila pa sta ga moža iz uvoda, ki sta tri leta poprej že ustvarila spletno uspešnico. Namreč program za prenašanje datotek po protokolu p2p, imenovan Kazaa, ki je hitro postal najbolj priljubljen za pretakanje (piratskih) filmov. Zaradi groženj ameriške filmske industrije sta Zennström in Friis storitev prodala družbi Sharman Networks in se lotila novih, »legalnih« projektov. Med temi je bil Skype, ki je podobno hitro našel veliko uporabnikov. Že dve leti kasneje sta ga prodala podjetju eBay za 2,1 milijardi evrov (2,6 milijardni dolarjev), vendar sta ohranila manjšinsko lastništvo in nato s pomočjo investicijske družbe Silver Lake l. 2009 Skype odkupila nazaj. Podjetje je še raslo in l. 2011 sta ustanovitelja opravila pravi »posel kariere,« ko sta ga prodala Microsoftu za 8,5 milijard dolarjev ter menda oba postala milijarderja.

Že takrat in tudi pozneje sta sicer oba imela še druge projekte, nikakor nista odšla uživat na kakšen tropski otok do konca življenja, vendar pa se ne pojavljata veliko v javnosti (internet tudi skorajda ne premore njunih novejših fotografij) in večinoma delujeta v ozadju. Zennström je med drugim poskusil s storitvijo za distribucijo spletnega videa Joost, še več znanih podjetij in storitev pa je pomagal »ustvariti« s svojo družbo tveganega kapitala Atomico. Ta je med drugim pomagala uspeti igričarskima velikanoma Supercell in Rovio, glasbeni storitvi Last.fm in neobanki Klarna. Vlaga tudi v uspešno jadralsko ekipo Rán Racing. Njegovo premoženje ocenjujejo na 1,1 milijarde evrov.

Podobno »težak« je tudi Friis, ki se je najprej podal v pretočno glasbo s storitvijo Rdio, po njenem bankrotu je »ostanke« kupilo podjetje Pandora Radio. L. 2014 je skupaj s Fincem Ahtijem Heinlo, ta je tudi glavni izvršni direktor, ustanovil podjetje Starship Technologies. Slednje razvija in izdeluje robote za dostavo hrane in paketov. Z njimi so podatkih podjetja opravili že osem milijonov dostav, »medtem ko drugi šele opravljajo pilotne poskuse avtonomne dostave v zadnjem kilometru.« Friis poleg tega vlaga še v druga podjetja na področju zabavne elektronike in prispeva sredstva za projekte ohranjanja oceanov.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Danes se poslavlja Skype, kje sta podjetnika, ki sta obogatela z njim? appeared first on Tehnozvezdje.

Že nekaj let je jasno, da Microsoft favorizira novejšo storitev Teams (predstavili so jo l. 2016), ki tudi nudi več funkcionalnosti. Ta pa bo za osnovno uporabno na voljo zastonj, treba bo zgolj imeti Microsoftov uporabniški račun za prijavo. Obstoječi uporabniki Skypea bodo sicer imeli deset tednov časa, da se odločijo, kaj bodo storili s svojim računom v tej aplikaciji, ali ga bodo prenesli v Teams ali ne.

Skype je l. 2003 nastal v Estoniji, glavna razvijalca in ustanovitelja sta bila Šved Niklas Zennström in Danes Janus Friis, ki je med drugim sozaslužen tudi za v tistem času zelo znani in priljubljeni program za deljenje datotek Kazaa. Že dve leti po izidu je Skype prešel v lastništvo eBayja, l. 2009 je nato večinski dele prevzel konzorcij investicijskih podjetij Silver Lake in Andreessen Horowitz ter kanadskega pokojninskega sklada, l. 2011 pa ga je po borbi, »kdo da več« s Facebookom in Googlom za 8,5 milijarde dolarjev prevzel Microsoft. Z njim je tedaj nadomestil Windows Live Messenger, vendar nikoli ni dajal vtisa, da dobro ve, kaj želi početi s to pridobitvijo.

Na višku »slave« je Skype imel več kot 300 milijonov rednih uporabnikov, kolikor jih menda zdaj tudi Teams. Prvi je zdaj daleč od svojih zvezdniških dni, približno na desetini takratnega števila uporabnikov. Nekoč smo Skype uporabljali tudi za dokaj poceni klice na telefonske številke v tujino in še za marsikaj, toda to so kasneje prevzele druge storitve. Ko se je večina premaknila s klasičnih telefonov na internetne storitve, je bil Skype že v zatonu, zato novica o njegovem dokončnem slovesu ni nikakršno presenečenje. Sam sem denimo zadnji klic prek Skypea opravil pred skoraj natanko petimi leti.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Petega maja bo še zadnjič zazvonil Skype appeared first on Tehnozvezdje.

Ali je dejansko prišlo do preboja, ki bo omogočil izdelavo kvantnega računalnika v naslednjih letih namesto desetletij, bo pokazal čas. Do njega sicer niso prišlo čez noč. V ozadju je 17 let razvoja, rezultati pa naj bi, tako pravijo, imeli enak pomen, kakršnega imajo polprevodniki za običajne računalnike in telefone.

Kvantni računalniki so prvič teoretično omenjeni v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. V osnovi njihovega delovanja so enice (1) in ničle (0), enako kot v navadnih računalnikih, le da jih v tem primeru predstavljajo elektroni, ki preskakujejo med normalnim (0) in vzbujenim (1) energetskim stanjem. Vsak od teh kvantnih bitov (k-bitov ali kubitov, angl. qubit) pravzaprav lahko obstaja v nekakšnem vmesnem stanju, istočasno se obnašajoč kot 1 in 0. Šele kadar kdo poskuša meriti stanje kubita, se bo kvantni bit ustalil v enem stanju. To je podobno primeru pregovorne Schrödingerjeve mačke v škatli, ki je obenem živa in mrtva, vse dokler kdo ne odpre škatle. Nekdo je to prednost kvantnega računalništva – da vsebuje obe vrednosti – opisal kot »pridobitev dveh izračunov za ceno enega.« To seveda ni vse, saj kvantno računalništvo izkorišča tudi fenomen »vozlov,« to je povezovanja dveh ali več kubitov, s čimer se povezujejo tudi njihove lastnosti. Zaradi te lastnosti lahko kubiti preizkušajo istočasno vse možnosti in tako teoretično rešujejo tudi skrajno kompleksne probleme, kot je ustvarjanje simulacij kvantnih stanj, ki obstajajo v naravi.

Raziskovalci Microsofta so se zgradbe kubita tokrat lotili drugače. Namesto z elektroni so ga udejanjili z majoranskimi fermioni ali delci Majorana (sliši se kot nekaj iz Srednjega sveta Gospodarja prstanov). Iz indijevega arzenida (polprevodnik) in aluminija so ustvarili nov material ter ga poimenovali topoprevodnik (topoconductor), ki želene lastnosti izkaže v magnetnem polju in ohlajen na zelo nizke temperature. Takrat ustvari novo stanje snovi (ne trdo, tekoče ali plinasto) in omogoča oblikovanje kvantnih sistemov na podlagi čipa, manjšega od dlani.

Microsoft trdi, da topokonduktor ponuja pot do razvoja kvantnih sistemov, ki jih je mogoče razširiti na milijon kubitov. Tako bi sčasoma ustvarili najzmogljivejše računalnike doslej, ki bi temeljili na kvantni mehaniki in ne na klasični fiziki ter bi lahko reševali zelo zapletene industrijske in družbene probleme. Na primer razgradnjo mikroplastike v neškodljive stranske produkte, oblikovanje samoozdravljivih materialov za gradbeništvo, proizvodnjo ali zdravstvo, reševanje zapletenih problemov logistične dobavne verige ali razbijanje šifrirnih kod.

The post Kvantni računalniki ne bodo imeli sistema Windows appeared first on Tehnozvezdje.