Glavne »pomanjkljivosti« klasičnega Raspberryja Pi, če ga želimo uporabiti za odčitavanje podatkov s tipal, za krmiljenje določenih, dokaj enostavnih naprav(ic), kot so zvočniki, lučke, zaslončki in še marsikaj drugega, so prevelika poraba za delovanje z baterij (četudi Pi Zero za delovanje rabi vsega 100 mW), nepodpora analognim vhodom in predolgi zakasnitveni časi (»latenca«). Zato so že doslej mnogi poleg kartičnega računalnika uporabljali dodaten krmilnik. Po novem bodo lahko za take namene izbrali Raspberry Pi Pico.

 V fundaciji so doslej uporabljali izključno drugod razvite procesorje, za kartico Pico, katere velikost je podobna kot pri ploščatem žvečilnem gumiju, pa so prvič uporabili svojega. RP2040 so namreč na osnovi prejšnjih izkušenj razvili samo, seveda na osnovi načrtov podjetja Arm. Vsebuje dve jedri Cortex-M0+, ki delujeta pri 133 MHz. Sam procesor ima 264 KB (!) (pred)pomnilnika, medtem ko je na kartici 2 MB bliskovnega pomnilnika, procesor pa ga podpira do 16 MB. Na Picu je tipka, ki omogoča nalaganje sistema prek USB-ključka (oz. diska). Za ta namen je vgrajen priključek mikro USB s podporo za protokol USB 1.1. Podprto je priključevanje naprav prek 30-kontaktnega GPIO, pri čemer so štirje kontakti na voljo za analogne vhode. Zadevo je mogoče napajati z različnimi baterije, denimo običajnimi AA (dvema ali tremi) ali pa z eno litij-ionsko.

Zadeva kajpak ni namenjena samostojni uporabi, ampak v navezi s »pravim« Pi-jem. Slednji opravlja večino računskega dela, krmilnik (na podoben način kot Arduino), pa prevzame neposredno pogovarjanje s priključenimi tipali in napravami. Programirati ga je mogoče v jezikih C ali MicroPython in v fundaciji Raspberry Pi trdijo, da je primeren tako za tiste z malo znanja kot za zelo izkušene uporabnike.

Fotografiji: Raspberry Pi

The post Če Raspberry Pi česa ne zmore, mu dodaš krmilnik za pet evrov appeared first on Tehnozvezdje.

Robotek Astro v 3D-svetu rešuje različne naloge in se bori proti »zlobnežem«. Zasnova ni kaj dosti drugačna kot pri drugih podobnih igrah »teci in skači.« Seveda zbira žetone (točke), pot mu prekrižajo drugi roboti, ki se jih mora znebiti, sicer se oni njega, pojavljajo se prepreke, včasih mora malo razmisliti, kako naprej. Akcija ni posebej divja, marsikdaj si je mogoče vzeti nekaj oddiha, preden se podaš v nadaljevanje zgodbe. So pa tudi primeri, ko je treba določen odsek poskusiti večkrat, ker zahteva precej spretnosti. Zanimivo je okolje, ki bo zagotovo všeč tehnološkim navdušencem, saj se Astro premika med čipi, vezji, takimi ali drugačnimi napravami, in s svojimi uspehi odkriva nekatere Sonyjeve legendarne izdelke, seveda predvsem iz zgodovine linije Playstation.

Kjer ta igra dejansko prinaša nekaj novega, je upravljanje. PS5 ima povsem predrugačen krmilnik (igralno ploščico) DualSense. Ni samo oblika drugačna – odlična, saj res lepo sede v dlani -, temveč ima še tri novosti. Večja od četverice sprožilcev (L2 in R2) omogočata spremenljivo (prilagodljivo) trdoto, nad smernima paličicama je nekakšna sledilna ploščica, krmilnik pa ima vgrajene tudi pospeškomere in žiroskope, kot pametni telefoni, za zaznavanje premikov. Tako lahko razvijalci iger omogočijo nove načine igranja in Astro to dobro pokaže, saj so vključili bolj ali manj vse, kar se je dalo. Nekateri drugi so bili bolj polovičarski, saj so denimo uporabili samo sprožilce ali pa premikanje krmilnika in poteze po ploščici.

V Astrovi igralnici letiš (z zmajem) in to počneš izključno s tem, da krmilnik premikaš podobno, kot če bi imel v roki krmilo letala. Še prej se izstreliš z dvema potegoma prsta po sledilni ploščici. Najprej napneš elastiko, nato jo spustiš. Drugje moraš zapreti veliko zadrgo in tudi podrsaš po tej površini. Ko oblečeš kostum opice, plezaš po oprimkih, kjer poleg gibanja krmilnika pridejo do izraza še sprožilci. Ti postanejo precej trši in se ugreznejo postopno. Kar nenavadno početje, kot bi se res nekam prijemal. V drugi stopnji kot žaba na vzmeteh skačeš s kombinacijo sprožilcev in nagibanja krmilnika. Bolj ga nagneš, dlje skočiš. Pri ventilatorju pa kar pihaš v krmilnik, da se bolj vrti. Intenzivnost učinka s sprožilcema se sicer da nastaviti na eno od treh stopenj ali povsem izključiti. V igri, kot je Astro, je zanimiv, v kakšnem Call of Duty pa v resnici bolj v napoto kot v pomoč. Nato se je treba z droga pognati naprej, na drugega, kar storiš skoraj dobesedno z zibanjem in vrtenjem DualSensea v rokah. Kako to izgleda na zaslonu, si lahko ogledaš v videu.

Vse skupaj me malo spominja na čase Nintenda Wii in Sonyjevih ročk z lučkami za »zračno« igranje, le da tu vse skupaj kombinirajo še s tipkami in sprožilci. Vsekakor nekaj svežega in drugačnega, pa tudi zabavnega in bolj vključi igričarjeve čute. Prav zanimivo bo videti, za kaj vse bodo razvijalci te zmožnosti uporabili.

Kaj: Astro’s Playrooom, ploščadna 3D-igra (»teci in skači«)

Kje: Playstation 5, prednaložena na konzoli

Ocena: 4 – Igra je simpatična ter ima lepo in zanimivo grafično podobno. Njen glavni doprinos je predvsem demonstracija, kaj vse se da početi z novim krmilnikom, ki so ga razvili za PS5.

Priporočilo: Četudi je (bilo) podobnih iger že veliko, se Astrovo igralnico vseeno splača preigrati, saj so mnogi gibi in prijemi povsem drugačni z Dual Senseom v rokah.  

The post Astro’s Playrooom: Za zdaj najboljši prikaz zmožnosti krmilnika DualSense (#video) appeared first on Tehnozvezdje.