Masa ni podatek, ki bi ga med iskanjem popolne igričarske miške preprosto prezrli. Kako jo zmanjšati, ko so že tako ali tako iz plastike? Tanjše ohišje bi zagotovo vplivala na statiko. Trši prijem v igralnem efektu in že je ne bi bilo več. Elektronika je nedotakljiva. Ostana še izgled satja. Polno lukenj, a vendarle močno. Trend, ki ni izjema le pri miški SteelSeries, saj je teža pomembna lastnost, ko izbiramo naslednjo. S 57 grami, mimogrede, na voljo je še nekoliko težja brezžična različica, je Aerox 3 verjetno na spodnji »težnostni« meji.

Samosvoj videz

»Luknja pri luknjici, a vendar vodo drži«. Tu bi lahko dejali drugače. Luknja pri luknji, a vendarle presenetljivo trda in zaščitena po merilih IP54, ki pomeni, da ji prah in občasno tekočinsko škropljene ne bosta pretirano škodila. Prav tako luknje veliko ne vplivajo na videz. Ko se nanj navadiš, je še posebej lepo opazovati svetlobo sijalk RGB, ki sijejo skozi čipkasto strukturo. Majhna teža v kombinaciji z učinkovito spodnjo plast z manj trenja iz plastike PTFE pripomore, da lepo drsi po praktični vsaki podlagi. Hvaležno bo še zapestje, saj bo manj obremenjeno med »poganjanjem« miši sem te tja, le privajanje bo trajalo dlje. Zahtevnejši boste namreč presenečeni, kako dobro je »roka« prilagojena teži in obliki obstoječe. Naj vas zato daljši in sunkovitejši premiki kazalnika vsaj na začetku ne presenetijo.

Miška je v merah (12 x 58 – 67 x 22 – 38 cm) in obliki prilagojena prijemu s konicami prstov ali s kremplji, ko je vseh šest tipk, ki jim je moč spreminjati namen, preprosto dosegljivih. Kabel je ovit v pleten ovoj, ki je lažje upogljiv in verjetno trajnejši od gumijastega. S 182 cm dolžine bo zadoščal za nemoten priklop na računalnik pod in na nasprotni strani večje mize. Še bolj izstopa dejstvo, da je snemljiv in ga je mogoče zamenjati. Ko se originalni poškoduje ali ko se lotite poosebljanja »delovnega« okolja, kajti uporabite lahko vsakega, ki ima na eni strani priključek USB tipa A in na drugi tipa C!

Večini bo zadostovalo

Aerox 3 ima enako optično tipalo kot miška Rival 3, ki sem jo imel na testu lani poleti. Natančnost znaša med 200 in 8500 korakov na palec (CPI) z največjo hitrostjo 350 palcev na sekundo (IPS) in do 35 G pospeška. To bi moralo zadoščati večini, meni je vrh glave že ločljivost 3000 CPI, a je res, da nekateri tekmeci nudijo podobne miši z natančnejšimi tipali. Če ste pripravljeni plačati več. Ker je super lahka, je nadvse primerna za igranje prvoosebnih strelskih iger (FPS), kjer je lahkotnost premikanja koristna. Nisem pa imel nič proti, ko sem z njo v dlani na računalniku opravljal čisto običajne stvari. Nadzor nad miško je namreč ves čas na visoki ravni, medtem ko bodo možnost spreminjanja natančnosti (CPI) cenili zahtevnejši igralci računalniških iger.

Najbolj obremenjeni levi in desni tipki naj bi zdržala do 80 milijonov »klikov«.

Program na osebnem računalniku za prilagajanje zmogljivosti, spreminjanja namena vseh šestih tipk (tudi pritisk koleščka) in izbor barve osvetlitve je enak vsem izdelkom podjetja SteelSeries. Ko miško priključite, jo zazna in ponudi možnost prilagajanja. Omogoča veliko, na primer prikaz »življenja« v nekaterih igrah z barvo miško, vendar je od posameznika odvisno, kaj bo izbral oziroma katere možnosti bo uporabil!

HVALIMO:

• Verjetno med najlažjimi miškami na trgu
• Možnost odklopa in zamenjave kabla
• Dobra natančnost tipala in koleščka

GRAJAMO:

• Stranski tipki sta postavljeni previsoko. Pripeti se, da ju na slepo ne najdete ali pomotoma pritisnete obe
• Ni primerna za vse uporabnike in za vse namene. Pri nekaterih igrah je »teža« prednost
• Nekateri izdelki tekmecev imajo optično tipalo višje ločljivosti

The post SteelSeries Aerox 3: Kot švicarski sir preluknjana miška appeared first on Tehnozvezdje.

Oblika miške je v osnovi enaka, edina malenkostna razlika je v pokrovu na zgornji strani, ki omogoča dostop do dvojice baterij (AAA). Slednjih pač žična izvedba ne potrebuje. Zaradi tega se razlikuje tudi masa, ki je pri ožičeni 77 g, brezžična pa lahko tehta 96 ali 106 g, odvisno od tega, ali jo uporabljaš z eno ali z dvema baterijama. Vsak bo sam ugotovil, kaj mu bolj ustreza, meni se polno obtežena ne zdi pretežka, tudi zato ne, ker jo je z višjo nastavitvijo ločljivosti treba dokaj malo premikati. Kdor pa bi na vsak način rad lažjo, bo moral pogledati proti novi, luknjasti Aerox 3 (Wireless), ki je v osnovi prav tako oblikovno enaka, a precej lažja. Pa tudi dražja (110 evrov). Rival 3 Wireless je sicer izdelana iz dokaj trde plastike, ki pa med uporabo vseeno ne deluje ceneno. Tipke so prijetne za pritiskanje in ne preglasne, pa tudi dajejo občutek, da bodo nekaj časa zdržale, preden se jim bo poznala kakšna obraba. So tudi ugodno razporejene, stranski sta vsaj zame na ravno pravih mestih.

Že Marjan je ugotavljal, je oblika bolj primerna za tiste, ki so miško navajeno držati s kremplji oz. s konicami prstov. Tudi prijem z dlanjo pride v poštev, če le dlan ni prevelika, kajti miška je nekako srednje velikosti. Ni pa »ergonomska«, torej ni oblikovana nagnjeno, kot naslon za dlan. Morda mi je kakšna taka in z večjim lokom bolj všeč, toda z Rival 3 (Wireless) se prav tako da zelo hitro spoprijateljiti, pa še malenkost bolj agnostična je glede uporabo z eno ali drugo roko, čeprav seveda tipki na levi strani levičarjem nič dosti ne koristita.

Osvetlitev je druga razlika med obema izpeljankama modela Rival 3. Žični ima spodnji pas, razdeljen na tri segmente, za vsakega pa je mogoče nastavljati poljubno barvo. Pa tudi osvetljen logotip. Brezžična je v tem pogledu veliko bolj asketska, a zato tudi morda primernejša za uporabnike, ki jim ni niti do iger niti do božične okrasitve na delovni površini. Sveti namreč samo tisti stranski del kolesca, ki je viden. Tudi tu je mogoče nastavljati katero koli od barv spektru, možni pa so različni učinki. Lahko je barva ves čas enaka, lahko se postopno spreminja, pri čemer nastavljaš čas, začetno, končno in vmesne barve, lahko »diha« ali gre hitro iz ene v drugo barvo, da pa se vse skupaj tudi popolnoma izklopiti. Vklopljeno sploh ni moteče, kvečjemu malce popestri, a prav razburljivo resnici na ljubo tudi ni, kajti vidnega svetlobnega pasu je premalo in intenzivnost ni dovolj izrazita, da bi barve res prišle do izraza. Kolešček je prijetno gumiran in ponuja primerno hitrost pomikanja po vsebini, ki pa se je žal ne da nastavljati. Pri njegovem vrtenju je nekaj upora, ki je tudi konkretno slišen (tk-tk-tk). Še posebej v igrah, pa tudi pri brskanju po spletu bi si občasno želel hitrejšega premikanja ali pospešitve ob bolj zagnanem vrtenju.

Z dvema baterijama naj bi bilo zaloge vse do 400 ur delovanja. Verjetno je to nekoliko pretirana obljuba, vseeno pa se da kar nekaj časa delati in igrati brez menjavanja. Po začetnem začudenju, ko sta priloženi bateriji izdihnili v dveh ali treh dneh in ko s prvim nadomestnim parom prav tako nisem imel sreče, sem s tretjim kompletom baterij, končno kvalitetnim, miško mučil več tednov in še ni bila blizu tega, da bi omagala. Nekaterim se zdi boljša rešitev vgrajena polnilna baterija, kot jo ima zgoraj omenjena novinka, meni pa je bolj všeč rešitev z menjavanjem baterij – vedno uporabljam polnilne Ni-Mh –, ker življenjska doba miške tako ni omejena z življenjsko dobo baterije. Čeprav je res, da miške zaradi drugih razlogov (obrabe, novih, boljših modelov, …) menjavamo kar pogosto.

Ne prinaša pa Wireless zgolj tega, kar pove ime, je namreč tudi naprednejša miška od žične. Pri slednji gre ločljivost do 8500 CPI (oz. DPI), medtem ko brezžična omogoča vse do 18000 tisoč korakov na palec. S tem je bolj natančna in kazalka ali merilni križec v igrah se lahko premika še hitreje. Zame je nekje do 3000 tisoč CPI dovolj, a kdor rabi višjo vrednost, si jo lahko vklopi. Nastaviti je mogoče tudi stopnjo pospeševanja in ustavljanja, da je gibanje bolj zvezno. Pa tudi, kolikokrat na sekundo miška preveri svoj položaj in ga javi računalniku. Najvišja vrednost je 1000 Hz, ki se jo seveda splača izkoristiti, saj z njo ne bo prav nikakršne zamude. Nasploh je Rival 3 Wireless dovolj natančna in odzivna tako pri standardnih opravilih, denimo obdelovanju fotografij, kot tudi v igrah, čemur je kajpak prvenstveno namenjena. Morda pa komu ne bo všeč, da je vrednost CPI edina možnost za spreminjanje hitrosti premikanja kazalke po zaslonu.

Vse nastavljanje hitrosti, kaj počno tipke in kolesce (za zamenjavo smeri pomikanja vsebine je treba obrniti nastavitvi Scroll Up in Scroll Down) in kakšna naj bo osvetlitev, je na voljo v znanem program Steelseries Engine 3. Po novem pa je na voljo za zdaj preizkusna različica razširjenega programa Steelseries GG, ki vključuje še razdelek Moments. Z njim je mogoče zajemati svoje uspehe v igrah in jih deliti s svetom. Zame nepomembno, komu drugemu pa bo verjetno prišlo še kako prav.

Ena od odlik te miške, vsaj na papirju, je možnost povezovanja z dvema računalnikoma. Z enim s pomočjo priloženega sprejemnika USB (»dongla«), z drugim pa prek bluetootha. To v osnovi deluje brezhibno in tudi preklop, ko premakneš stikalo na spodnji strani, je zelo hiter. Težava pa je v tem, da celotno nastavljanje v programu deluje le prek USB-ja. Če je povezana prek bluetootha, se miška obnaša kot povsem »neumna« in je primerna zgolj za občasno uporabo namesto sledilne ploščice. Kdor bi torej rad v polnosti uporabljal miško na dveh računalnikih, denimo na delovnem prenosniku (prek bluetootha) in na igričarskem namizniku (prek USB-ja) bo žal moral poiskati kakšno konkurenčno, kjer nastavitve delujejo v obeh režimih povezave.

Če bi v podjetju Steelseries omogočili še ta vidik kompletnega dvojnega povezovanja, bi Rival 3 Wireless predstavljala res odlično vrednost za zahtevanih 60 evrov. A tudi s to pomanjkljivostjo je težko za podoben denar najti kakšno bistveno boljšo brezžično miško, primerno tako za resno igranje kot za delo. Je še bolj napredna in vsestranska kot ožičena različica, a po drugi strani manj atraktivna, ker ponuja bolj malo osvetlitve. Zato bo treba za svetlobne učinke (in lažjo miško) pogledati proti novi Aerox 3. O tej pa več kdaj drugič.

HVALIMO:

• Solidno natančna in odzivna
• Prijetne tipke in kolesce
• Razumna cena
• Možnost povezovanja prek sprejemnika USB in bluetootha
• Program Steelseries GG ponuja veliko možnosti nastavljanja in deljenja dosežkov v igrah
• Dolgo trajanje baterije

GRAJAMO:

• Kolesce bi bilo lahko tišje in bi lahko ponujalo kakšno pospešitev
• Pri povezavi z bluetoothom večina nastavitev ne deluje
• Osvetlitev je v primerjavi z ožičenim modelom zelo skromna
• Oblika ni nič posebnega, primerna pretežno za desničarje, in masa je dokaj visoka

The post Steelseries Rival 3 Wireless: Malo dražja, a tudi bolj napredna od ožičene appeared first on Tehnozvezdje.

Čeprav je telo simetrične oblike, sta dva od šestih nastavljivih gumbov le na levi strani, zato je primerna za desničarje, ne pa sočasno v tej izvedbi tudi za levičarje. Kakšen uporabnik z velikimi dlanmi pa se bo pritožil, da je zanj premajhna, čeprav se meni zdi, da je za večino ravno pravšnje velikosti. Sem se pa tokrat naučil nekaj novega o igričarskih miškah. Ko jih izbirate, mora biti oblika primerna priučenemu načinu držanja tega »glodavca«, brez katerega ni mogoče upravljati računalnika, kaj šele resno igrati igre.

Za prijem z dlanjo je značilno, da imata celo dlan na miški, prsti so iztegnjeni na tipkah, premikajo pa jo s celo roko. Zaradi ožje oblikovanega in manjšega telesa zna biti miška Rival 3 manj primerna za igralce s tem prijemom, ki imajo hkrati še velike dlani. Nikakršnih težav pa oblika in velikost ne povzroča igralcem z drugima dvema načinoma držanja. Za prijem s kremplji so namreč značilni skrčeni prsti, miško držite z zadnjim delom dlani, premikate pa s kombinacijo gibov zapestja in cele roke. Ostane še prijem s konicami prstov, pri katerem miško držite le s prsti, z dlanjo se je ne dotikate in jo premikate z zapestjem.

Ergonomija in všečna oblika

Ergonomsko dober je položaj obeh stranskih tipk, saj sta dosegljivi tudi v primeru prijema s kremplji, hkrati pa so naključni pritiski manj pogosti. Dovolj majhna je tudi tipka privzeto namenjen hitremu prilagajanju natančnosti na vrhu, da je tudi v evforiji igranja ne pritisnete po naključju, saj bi to zagotovo povzročilo nekaj slabe volje. S 77 grami ne sodi med težje, je pa od vsakega posameznika odvisno, ali ima raje težjo ali lažjo miško. Z gumo prevlečen kolešček je postavljen nizko, upor, ki ga nudi, pa ni pretiran, vendar nazorno začutite vsak obrat. Verjamem, da to lahko povzroči kakšno težavo pri nekaterih zvrsteh iger, v ustvarjalnih delih, kot sta urejanje fotografij in videa, za katere je prav tako primerna, pa se dobro obnese.

Površina telesa mišje je gladka in matirane črne barve. Občutek v dlani je dober, nisem pa opazil, da bi se pretirano poznali mastni potni madeži. Podroben pregled pa vseeno pokaže ceneno površinsko obdelavo, saj bi bila miška verjetno lepša okrašena s površinskim vzorcem. So se pa oblikovalci izkazali v obliki telesa z odlično ergonomijo uporabe z izrednimi konkavno zaobljeno stranico, ki intuitivno vodi palec na mesto, ki je zanj najbolj primerno in udobno.

Posebna oblikovalska značilnost pa je osvetljeni trak RGB pod miško, kar ni ravno značilnost cenejših izdelkov. Trak je razdeljen v tri segmente, ki jim lahko neodvisno nastavite način in barve svetlobe. Takšne, kot je zadnji segment, pa je tudi logotip, ki se bohoti na »zadnji plati« miške. Svetlobni efekti na spodnji strani pa predvsem v mraku dajejo občutek, kot da miška lebdi nad delovno površino.

Še najslabše od vsega pa je z gumo prevlečen kabel USB, s katerim je miška priključena na računalnik. S skoraj dvema metroma je več kot dovolj dolg, težava je v gumi namesto pletenice, ki je običajna za igričarske miške. Vsaj kar se mene tiče in mojega načina dela, pa to ravno ni odločilna razlika, čeprav veljajo pleteni kabli za bolj vzdržljive.

Več kot solidne zmogljivosti

Miška Rival 3 je narejena okoli optičnega tipala narejenega posebej zanjo z razponom ločljivosti med 200 in 8500, s koraki spreminjanja za 100 CPI. Ni najvišja, saj imajo dražje višjo, vendar je najmanj solidna za ta cenovni razred, potem pa je tu še podpora sledenju 1 na 1. Pomeni, da se kazalnik na zaslonu premakne natanko za takšno razdaljo, kot ste premaknili miško. Preprosto rečeno, čeprav je dejansko malce bolj »zapleteno«. Že razumevanje oznak CPI (counts) in DPI (dots per inch), ki ju enačimo, saj sta podobni. Premikanje miške po površini kajpada ni vezana na pike zaslona, lahko pa štejemo njene male korake, ki jim sledi kazalnik na zaslonu. Torej. Če miško na podlagi premaknete za en palec oziroma 2,54 centimetra, nastavljena je na ločljivosti 800 CPI ali DPI, mora kazalnik spremeniti položaj za 800 pik na zaslonu. Pod pogojem, da podpira sedenje 1 na 1, česar niso sposobne niti nekatere dražje. Najboljše igričarske miške podpirajo celo ločljivost tja do 20 tisoč DPI, vendar je potreba po njej relativno majhna. Morda pri nekaterih res »zapletenih« igrah. Predstavljate si, kako mirno roko morate imeti in kako malo smetei premakniti miško, da kazalnik pri tolikšni ločljivosti preprosto ne zleti iz zaslona. Z večino je zato že 8500 DPI več kot dovolj.

Za natančnost mišje je pomemben še en podatek, kolikokrat miška svoj položaj javlja računalniku, merimo pa ga v Herzih. Ni enak hitrosti osveževanje zaslona, vendar si ga mirne volje lahko tako predstavljate. Nič kaj dosti namreč ne pomaga visoka ločljivost tipala, če miška ni dovolj hitra v sporočanju. River 3 tudi togledno odstopa od tekmic v cenovnem razredu. S 1000 Hz namreč ne boste opazili zamude, tudi pri najbolj zahtevnih igrah ne.

Program s katerim prilagajate delovanje tip in spreminjate osvetlitev pa je isti, kot za tipkovnico tega podjetja, ki sem jo preizkusil pred kratkim. Preprost in za razumljiv za rabo ne nudi veliko možnosti, je pa na voljo natanko to, kar potrebujete. Zato je zaključek preprost. Za ta denar boste težko dobili kaj boljšega!

HVALIMO:

• ugodna (nizka) cena
• solidne zmogljivosti
• atraktivna osvetlitev (RGB)
• obljubljena dolgoživost tipk (60 milijonov pritiskov)
• drseče nogice za gladko premikanje miške po podlagi

GRAJAMO:

• gumiran kabel
• manj primerna za »prijem z dlanjo«
• lahko bi bila malce večja
• kljub simetrični zgradbi ni sočasno primerna za levičarje in desničarje

The post SteelSeries Rival 3: Za zahtevane »šolde« boš težko dobil boljšo! appeared first on Tehnozvezdje.