SteelSeries Rival 3: Za zahtevane »šolde« boš težko dobil boljšo!
Marjan Kodelja 19. junija 2020 ob 06:43

Razen gumiranega kabla vas bo težko še kaj motilo pri tej igričarski miški. Kakopak upoštevajoč ceno okoli štirideset evrov, kolikor te bo stala Rival 3.

Čeprav je telo simetrične oblike, sta dva od šestih nastavljivih gumbov le na levi strani, zato je primerna za desničarje, ne pa sočasno v tej izvedbi tudi za levičarje. Kakšen uporabnik z velikimi dlanmi pa se bo pritožil, da je zanj premajhna, čeprav se meni zdi, da je za večino ravno pravšnje velikosti. Sem se pa tokrat naučil nekaj novega o igričarskih miškah. Ko jih izbirate, mora biti oblika primerna priučenemu načinu držanja tega »glodavca«, brez katerega ni mogoče upravljati računalnika, kaj šele resno igrati igre.

Za prijem z dlanjo je značilno, da imata celo dlan na miški, prsti so iztegnjeni na tipkah, premikajo pa jo s celo roko. Zaradi ožje oblikovanega in manjšega telesa zna biti miška Rival 3 manj primerna za igralce s tem prijemom, ki imajo hkrati še velike dlani. Nikakršnih težav pa oblika in velikost ne povzroča igralcem z drugima dvema načinoma držanja. Za prijem s kremplji so namreč značilni skrčeni prsti, miško držite z zadnjim delom dlani, premikate pa s kombinacijo gibov zapestja in cele roke. Ostane še prijem s konicami prstov, pri katerem miško držite le s prsti, z dlanjo se je ne dotikate in jo premikate z zapestjem.

Ergonomija in všečna oblika

Ergonomsko dober je položaj obeh stranskih tipk, saj sta dosegljivi tudi v primeru prijema s kremplji, hkrati pa so naključni pritiski manj pogosti. Dovolj majhna je tudi tipka privzeto namenjen hitremu prilagajanju natančnosti na vrhu, da je tudi v evforiji igranja ne pritisnete po naključju, saj bi to zagotovo povzročilo nekaj slabe volje. S 77 grami ne sodi med težje, je pa od vsakega posameznika odvisno, ali ima raje težjo ali lažjo miško. Z gumo prevlečen kolešček je postavljen nizko, upor, ki ga nudi, pa ni pretiran, vendar nazorno začutite vsak obrat. Verjamem, da to lahko povzroči kakšno težavo pri nekaterih zvrsteh iger, v ustvarjalnih delih, kot sta urejanje fotografij in videa, za katere je prav tako primerna, pa se dobro obnese.

Površina telesa mišje je gladka in matirane črne barve. Občutek v dlani je dober, nisem pa opazil, da bi se pretirano poznali mastni potni madeži. Podroben pregled pa vseeno pokaže ceneno površinsko obdelavo, saj bi bila miška verjetno lepša okrašena s površinskim vzorcem. So se pa oblikovalci izkazali v obliki telesa z odlično ergonomijo uporabe z izrednimi konkavno zaobljeno stranico, ki intuitivno vodi palec na mesto, ki je zanj najbolj primerno in udobno.

Posebna oblikovalska značilnost pa je osvetljeni trak RGB pod miško, kar ni ravno značilnost cenejših izdelkov. Trak je razdeljen v tri segmente, ki jim lahko neodvisno nastavite način in barve svetlobe. Takšne, kot je zadnji segment, pa je tudi logotip, ki se bohoti na »zadnji plati« miške. Svetlobni efekti na spodnji strani pa predvsem v mraku dajejo občutek, kot da miška lebdi nad delovno površino.

Še najslabše od vsega pa je z gumo prevlečen kabel USB, s katerim je miška priključena na računalnik. S skoraj dvema metroma je več kot dovolj dolg, težava je v gumi namesto pletenice, ki je običajna za igričarske miške. Vsaj kar se mene tiče in mojega načina dela, pa to ravno ni odločilna razlika, čeprav veljajo pleteni kabli za bolj vzdržljive.

Več kot solidne zmogljivosti

Miška Rival 3 je narejena okoli optičnega tipala narejenega posebej zanjo z razponom ločljivosti med 200 in 8500, s koraki spreminjanja za 100 CPI. Ni najvišja, saj imajo dražje višjo, vendar je najmanj solidna za ta cenovni razred, potem pa je tu še podpora sledenju 1 na 1. Pomeni, da se kazalnik na zaslonu premakne natanko za takšno razdaljo, kot ste premaknili miško. Preprosto rečeno, čeprav je dejansko malce bolj »zapleteno«. Že razumevanje oznak CPI (counts) in DPI (dots per inch), ki ju enačimo, saj sta podobni. Premikanje miške po površini kajpada ni vezana na pike zaslona, lahko pa štejemo njene male korake, ki jim sledi kazalnik na zaslonu. Torej. Če miško na podlagi premaknete za en palec oziroma 2,54 centimetra, nastavljena je na ločljivosti 800 CPI ali DPI, mora kazalnik spremeniti položaj za 800 pik na zaslonu. Pod pogojem, da podpira sedenje 1 na 1, česar niso sposobne niti nekatere dražje. Najboljše igričarske miške podpirajo celo ločljivost tja do 20 tisoč DPI, vendar je potreba po njej relativno majhna. Morda pri nekaterih res »zapletenih« igrah. Predstavljate si, kako mirno roko morate imeti in kako malo smetei premakniti miško, da kazalnik pri tolikšni ločljivosti preprosto ne zleti iz zaslona. Z večino je zato že 8500 DPI več kot dovolj.

Za natančnost mišje je pomemben še en podatek, kolikokrat miška svoj položaj javlja računalniku, merimo pa ga v Herzih. Ni enak hitrosti osveževanje zaslona, vendar si ga mirne volje lahko tako predstavljate. Nič kaj dosti namreč ne pomaga visoka ločljivost tipala, če miška ni dovolj hitra v sporočanju. River 3 tudi togledno odstopa od tekmic v cenovnem razredu. S 1000 Hz namreč ne boste opazili zamude, tudi pri najbolj zahtevnih igrah ne.

Program s katerim prilagajate delovanje tip in spreminjate osvetlitev pa je isti, kot za tipkovnico tega podjetja, ki sem jo preizkusil pred kratkim. Preprost in za razumljiv za rabo ne nudi veliko možnosti, je pa na voljo natanko to, kar potrebujete. Zato je zaključek preprost. Za ta denar boste težko dobili kaj boljšega!

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

HVALIMO:

  • ugodna (nizka) cena
  • solidne zmogljivosti
  • atraktivna osvetlitev (RGB)
  • obljubljena dolgoživost tipk (60 milijonov pritiskov)
  • drseče nogice za gladko premikanje miške po podlagi

GRAJAMO:

  • gumiran kabel
  • manj primerna za »prijem z dlanjo«
  • lahko bi bila malce večja
  • kljub simetrični zgradbi ni sočasno primerna za levičarje in desničarje
Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja