Steelseries Rival 3 Wireless: Malo dražja, a tudi bolj napredna od ožičene
Matjaž Ropret 9. novembra 2020 ob 12:30

Pri miškah je poleg vseh ostalih lastnosti eno od pomembnih vprašanj, na katerega si je treba odgovoriti pred nakupom, tisto o načinu povezave. Nekateri zaradi odzivnosti prisegajo na ožičeno miš, druge nervira vlečenje kabla za seboj, zato v vsakem primeru želijo brezžično izvedbo. Igričarji so glede tega še zahtevnejša ciljna skupina, a tudi zanje (za razliko od tipkovnic, kjer je modelov s povezavo po zraku bore malo) je na voljo eno in drugo. Pred časom smo že preizkušali Steelseries Rival 3 in ugotovili, da je za 40 evrov težko kupiti boljšo miško – nasploh, ne samo za igranje. Zdaj pa smo pod roke dobili še brezžično izvedbo Rival 3 Wireless. Z dvajset evrov višjo ceno se ne zdi draga, seveda pa bi lahko kdo rekel, da je pol dražja od običajne. Vendar v primerjavi s slednjo odsotnost kabla ni edina razlika.

Oblika miške je v osnovi enaka, edina malenkostna razlika je v pokrovu na zgornji strani, ki omogoča dostop do dvojice baterij (AAA). Slednjih pač žična izvedba ne potrebuje. Zaradi tega se razlikuje tudi masa, ki je pri ožičeni 77 g, brezžična pa lahko tehta 96 ali 106 g, odvisno od tega, ali jo uporabljaš z eno ali z dvema baterijama. Vsak bo sam ugotovil, kaj mu bolj ustreza, meni se polno obtežena ne zdi pretežka, tudi zato ne, ker jo je z višjo nastavitvijo ločljivosti treba dokaj malo premikati. Kdor pa bi na vsak način rad lažjo, bo moral pogledati proti novi, luknjasti Aerox 3 (Wireless), ki je v osnovi prav tako oblikovno enaka, a precej lažja. Pa tudi dražja (110 evrov). Rival 3 Wireless je sicer izdelana iz dokaj trde plastike, ki pa med uporabo vseeno ne deluje ceneno. Tipke so prijetne za pritiskanje in ne preglasne, pa tudi dajejo občutek, da bodo nekaj časa zdržale, preden se jim bo poznala kakšna obraba. So tudi ugodno razporejene, stranski sta vsaj zame na ravno pravih mestih.

Že Marjan je ugotavljal, je oblika bolj primerna za tiste, ki so miško navajeno držati s kremplji oz. s konicami prstov. Tudi prijem z dlanjo pride v poštev, če le dlan ni prevelika, kajti miška je nekako srednje velikosti. Ni pa »ergonomska«, torej ni oblikovana nagnjeno, kot naslon za dlan. Morda mi je kakšna taka in z večjim lokom bolj všeč, toda z Rival 3 (Wireless) se prav tako da zelo hitro spoprijateljiti, pa še malenkost bolj agnostična je glede uporabo z eno ali drugo roko, čeprav seveda tipki na levi strani levičarjem nič dosti ne koristita.

Osvetlitev je druga razlika med obema izpeljankama modela Rival 3. Žični ima spodnji pas, razdeljen na tri segmente, za vsakega pa je mogoče nastavljati poljubno barvo. Pa tudi osvetljen logotip. Brezžična je v tem pogledu veliko bolj asketska, a zato tudi morda primernejša za uporabnike, ki jim ni niti do iger niti do božične okrasitve na delovni površini. Sveti namreč samo tisti stranski del kolesca, ki je viden. Tudi tu je mogoče nastavljati katero koli od barv spektru, možni pa so različni učinki. Lahko je barva ves čas enaka, lahko se postopno spreminja, pri čemer nastavljaš čas, začetno, končno in vmesne barve, lahko »diha« ali gre hitro iz ene v drugo barvo, da pa se vse skupaj tudi popolnoma izklopiti. Vklopljeno sploh ni moteče, kvečjemu malce popestri, a prav razburljivo resnici na ljubo tudi ni, kajti vidnega svetlobnega pasu je premalo in intenzivnost ni dovolj izrazita, da bi barve res prišle do izraza. Kolešček je prijetno gumiran in ponuja primerno hitrost pomikanja po vsebini, ki pa se je žal ne da nastavljati. Pri njegovem vrtenju je nekaj upora, ki je tudi konkretno slišen (tk-tk-tk). Še posebej v igrah, pa tudi pri brskanju po spletu bi si občasno želel hitrejšega premikanja ali pospešitve ob bolj zagnanem vrtenju.

Z dvema baterijama naj bi bilo zaloge vse do 400 ur delovanja. Verjetno je to nekoliko pretirana obljuba, vseeno pa se da kar nekaj časa delati in igrati brez menjavanja. Po začetnem začudenju, ko sta priloženi bateriji izdihnili v dveh ali treh dneh in ko s prvim nadomestnim parom prav tako nisem imel sreče, sem s tretjim kompletom baterij, končno kvalitetnim, miško mučil več tednov in še ni bila blizu tega, da bi omagala. Nekaterim se zdi boljša rešitev vgrajena polnilna baterija, kot jo ima zgoraj omenjena novinka, meni pa je bolj všeč rešitev z menjavanjem baterij – vedno uporabljam polnilne Ni-Mh –, ker življenjska doba miške tako ni omejena z življenjsko dobo baterije. Čeprav je res, da miške zaradi drugih razlogov (obrabe, novih, boljših modelov, …) menjavamo kar pogosto.

Ne prinaša pa Wireless zgolj tega, kar pove ime, je namreč tudi naprednejša miška od žične. Pri slednji gre ločljivost do 8500 CPI (oz. DPI), medtem ko brezžična omogoča vse do 18000 tisoč korakov na palec. S tem je bolj natančna in kazalka ali merilni križec v igrah se lahko premika še hitreje. Zame je nekje do 3000 tisoč CPI dovolj, a kdor rabi višjo vrednost, si jo lahko vklopi. Nastaviti je mogoče tudi stopnjo pospeševanja in ustavljanja, da je gibanje bolj zvezno. Pa tudi, kolikokrat na sekundo miška preveri svoj položaj in ga javi računalniku. Najvišja vrednost je 1000 Hz, ki se jo seveda splača izkoristiti, saj z njo ne bo prav nikakršne zamude. Nasploh je Rival 3 Wireless dovolj natančna in odzivna tako pri standardnih opravilih, denimo obdelovanju fotografij, kot tudi v igrah, čemur je kajpak prvenstveno namenjena. Morda pa komu ne bo všeč, da je vrednost CPI edina možnost za spreminjanje hitrosti premikanja kazalke po zaslonu.

Vse nastavljanje hitrosti, kaj počno tipke in kolesce (za zamenjavo smeri pomikanja vsebine je treba obrniti nastavitvi Scroll Up in Scroll Down) in kakšna naj bo osvetlitev, je na voljo v znanem program Steelseries Engine 3. Po novem pa je na voljo za zdaj preizkusna različica razširjenega programa Steelseries GG, ki vključuje še razdelek Moments. Z njim je mogoče zajemati svoje uspehe v igrah in jih deliti s svetom. Zame nepomembno, komu drugemu pa bo verjetno prišlo še kako prav.

Ena od odlik te miške, vsaj na papirju, je možnost povezovanja z dvema računalnikoma. Z enim s pomočjo priloženega sprejemnika USB (»dongla«), z drugim pa prek bluetootha. To v osnovi deluje brezhibno in tudi preklop, ko premakneš stikalo na spodnji strani, je zelo hiter. Težava pa je v tem, da celotno nastavljanje v programu deluje le prek USB-ja. Če je povezana prek bluetootha, se miška obnaša kot povsem »neumna« in je primerna zgolj za občasno uporabo namesto sledilne ploščice. Kdor bi torej rad v polnosti uporabljal miško na dveh računalnikih, denimo na delovnem prenosniku (prek bluetootha) in na igričarskem namizniku (prek USB-ja) bo žal moral poiskati kakšno konkurenčno, kjer nastavitve delujejo v obeh režimih povezave.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Če bi v podjetju Steelseries omogočili še ta vidik kompletnega dvojnega povezovanja, bi Rival 3 Wireless predstavljala res odlično vrednost za zahtevanih 60 evrov. A tudi s to pomanjkljivostjo je težko za podoben denar najti kakšno bistveno boljšo brezžično miško, primerno tako za resno igranje kot za delo. Je še bolj napredna in vsestranska kot ožičena različica, a po drugi strani manj atraktivna, ker ponuja bolj malo osvetlitve. Zato bo treba za svetlobne učinke (in lažjo miško) pogledati proti novi Aerox 3. O tej pa več kdaj drugič.

HVALIMO:
  • Solidno natančna in odzivna
  • Prijetne tipke in kolesce
  • Razumna cena
  • Možnost povezovanja prek sprejemnika USB in bluetootha
  • Program Steelseries GG ponuja veliko možnosti nastavljanja in deljenja dosežkov v igrah
  • Dolgo trajanje baterije
GRAJAMO:
  • Kolesce bi bilo lahko tišje in bi lahko ponujalo kakšno pospešitev
  • Pri povezavi z bluetoothom večina nastavitev ne deluje
  • Osvetlitev je v primerjavi z ožičenim modelom zelo skromna
  • Oblika ni nič posebnega, primerna pretežno za desničarje, in masa je dokaj visoka
Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja