SteelSeries Aerox 3: Kot švicarski sir preluknjana miška
Marjan Kodelja 26. februarja 2021 ob 06:37

Če trpite za tripofobijo oziroma strahom pred luknjami, potem nikar ne posezite po tem samosvojem plastičnem »glodavcu«.

Masa ni podatek, ki bi ga med iskanjem popolne igričarske miške preprosto prezrli. Kako jo zmanjšati, ko so že tako ali tako iz plastike? Tanjše ohišje bi zagotovo vplivala na statiko. Trši prijem v igralnem efektu in že je ne bi bilo več. Elektronika je nedotakljiva. Ostana še izgled satja. Polno lukenj, a vendarle močno. Trend, ki ni izjema le pri miški SteelSeries, saj je teža pomembna lastnost, ko izbiramo naslednjo. S 57 grami, mimogrede, na voljo je še nekoliko težja brezžična različica, je Aerox 3 verjetno na spodnji »težnostni« meji.

Samosvoj videz

»Luknja pri luknjici, a vendar vodo drži«. Tu bi lahko dejali drugače. Luknja pri luknji, a vendarle presenetljivo trda in zaščitena po merilih IP54, ki pomeni, da ji prah in občasno tekočinsko škropljene ne bosta pretirano škodila. Prav tako luknje veliko ne vplivajo na videz. Ko se nanj navadiš, je še posebej lepo opazovati svetlobo sijalk RGB, ki sijejo skozi čipkasto strukturo. Majhna teža v kombinaciji z učinkovito spodnjo plast z manj trenja iz plastike PTFE pripomore, da lepo drsi po praktični vsaki podlagi. Hvaležno bo še zapestje, saj bo manj obremenjeno med »poganjanjem« miši sem te tja, le privajanje bo trajalo dlje. Zahtevnejši boste namreč presenečeni, kako dobro je »roka« prilagojena teži in obliki obstoječe. Naj vas zato daljši in sunkovitejši premiki kazalnika vsaj na začetku ne presenetijo.

Miška je v merah (12 x 58 – 67 x 22 – 38 cm) in obliki prilagojena prijemu s konicami prstov ali s kremplji, ko je vseh šest tipk, ki jim je moč spreminjati namen, preprosto dosegljivih. Kabel je ovit v pleten ovoj, ki je lažje upogljiv in verjetno trajnejši od gumijastega. S 182 cm dolžine bo zadoščal za nemoten priklop na računalnik pod in na nasprotni strani večje mize. Še bolj izstopa dejstvo, da je snemljiv in ga je mogoče zamenjati. Ko se originalni poškoduje ali ko se lotite poosebljanja »delovnega« okolja, kajti uporabite lahko vsakega, ki ima na eni strani priključek USB tipa A in na drugi tipa C!

Večini bo zadostovalo

Aerox 3 ima enako optično tipalo kot miška Rival 3, ki sem jo imel na testu lani poleti. Natančnost znaša med 200 in 8500 korakov na palec (CPI) z največjo hitrostjo 350 palcev na sekundo (IPS) in do 35 G pospeška. To bi moralo zadoščati večini, meni je vrh glave že ločljivost 3000 CPI, a je res, da nekateri tekmeci nudijo podobne miši z natančnejšimi tipali. Če ste pripravljeni plačati več. Ker je super lahka, je nadvse primerna za igranje prvoosebnih strelskih iger (FPS), kjer je lahkotnost premikanja koristna. Nisem pa imel nič proti, ko sem z njo v dlani na računalniku opravljal čisto običajne stvari. Nadzor nad miško je namreč ves čas na visoki ravni, medtem ko bodo možnost spreminjanja natančnosti (CPI) cenili zahtevnejši igralci računalniških iger.

Najbolj obremenjeni levi in desni tipki naj bi zdržala do 80 milijonov »klikov«.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Program na osebnem računalniku za prilagajanje zmogljivosti, spreminjanja namena vseh šestih tipk (tudi pritisk koleščka) in izbor barve osvetlitve je enak vsem izdelkom podjetja SteelSeries. Ko miško priključite, jo zazna in ponudi možnost prilagajanja. Omogoča veliko, na primer prikaz »življenja« v nekaterih igrah z barvo miško, vendar je od posameznika odvisno, kaj bo izbral oziroma katere možnosti bo uporabil!

HVALIMO:
  • Verjetno med najlažjimi miškami na trgu
  • Možnost odklopa in zamenjave kabla
  • Dobra natančnost tipala in koleščka
GRAJAMO:
  • Stranski tipki sta postavljeni previsoko. Pripeti se, da ju na slepo ne najdete ali pomotoma pritisnete obe
  • Ni primerna za vse uporabnike in za vse namene. Pri nekaterih igrah je »teža« prednost
  • Nekateri izdelki tekmecev imajo optično tipalo višje ločljivosti
Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja