Raspbery Pi 400 je na zunaj belo-rožnata tipkovnica brez številčnega dela. Spominja na hišne računalnike iz 80-ih let prejšnjega stoletja, kot so bili ZX Spectrum, Commodore 64, Amiga in podobni. Seveda je manjši, predvsem manj debel (visok). Znotraj so komponente, poznane iz četrte generacije »maline«. Konkretno to pomeni štirijedrni procesor ARM, 4 GB delovanega pomnilnika, žični in brezžični omrežni priključek, bluetooth 5.0. Za operacijski sistem in podatke je na voljo čitalnik pomnilniških kartic microSD, ki sprejme največ 64-gigabajtno kartico. Zadevo pa napaja klasičen polnilnik za pametne telefone.

Raspberry Pi 4 ponuja izkušnjo, ki se za večino uporabnikov ne razlikuje od tiste pri klasičnem PC-ju. Še posebej od začetka pandemije opažamo povečano uporabo za delo od doma in učenje na daljavo,

poudarjajo v fundaciji Raspberry Pi, ki razvija te računalnike. Da jih je zdaj kdo namenil otroku za domače šolanje ali celo sebi za delo, ne zgolj za domačo avtomatizacijo, je povsem razumljivo, saj so poceni, zmogljivosti pa so se skozi leta precej izboljšale. Treba se je sicer zavedati, da za video konference zadeva še zdaleč ni idealna, ker je treba priključiti ali zunanjo kamero ali star telefon v tej vlogi, in upati, da bo procesorske moči dovolj za tekoče delovanje.

Novi model, ki bo naprodaj za slabih sto evrov, na zadnji strani »tipkovnice« ponuja tri vhode USB (dva 3.0 in enega 2.0), omrežni priključek (LAN), dva izhoda mikro HDMI, čitalnik kartic, polnilni priključek USB-C in 40-pinski večnamenski priključek. V kompletu bodo poleg samega računalnika (tipkovnice) še polnilnik s kablom, miška (prav tako v belo-rožnati kombinaciji), metrski kabel HDMI, kartica velikost 16 GB z operacijskim sistemom (linux) in knjiga z nasveti. Tipkovnica bo lahko imela britanski, ameriški, nemški, francoski, italijanski ali španski razpored. Zadeva pa bo menda na voljo že prihodnji teden.

Fotografije: Raspberry Pi

The post Raspberry Pi 400 je moderni naslednik Mavric in Commodorjev appeared first on Tehnozvezdje.

Nova malina ima štirijedrni 64-bitni procesor ARM (Cortex-A72), ki menda prinaša trikratno povečanje zmogljivosti in med drugim omogoča sočasen priklop dveh monitorjev do ločljivosti 4K ter strojno dekodiranje videa 4K pri 60 sličicah na sekundo v zapisu HEVC (h.265). Nov grafični del procesorja, ki seveda pripomore k omenjenim funkcionalnostim. Količina pomnilnika DDR4 je poljubna od enega, prek dveh do štirih gigabajtov. Velika novost je polnjenje prek priključka USB-C namesto micro USB.

Tudi sicer je veliko novosti pri priključkih. Namesto izhoda HDMI polne velikosti sta zdaj na ploščici dva izhoda micro HDMI. Zraven sta še dva USB-ja 3.0 in dvakrat USB 2.0 ter gigabitni omrežni priključek. Za brezžično povezovanje pa sta podprta wifi po standardu ac (wifi 5) in bluetooth 5.0.

Nov priključek za napajanje pomeni, da je na voljo dodatnih 500 mA in tako lahko naprave, priključene na USB dobijo polnih 1,2 A. Pripravili so povsem nov grafični gonilnik, ki med drugim omogoča brskanje po spletu z uporabo tehnologije OpenGL in pogajanje grafično zahtevnejših programov.

Raspberry 4 Model B je že v prodaji. Osnovna cena ostaja 35 dolarjev (za slovenske kupce se to pri uradnem trgovcu v naši državi prevede v približno 40 evrov), za toliko bo naprodaj različica z enim gigabajtom pomnilnika. Za dva gigabajta bo treba odšteti 45 dolarjev (50 evrov), za štiri gigabajte pa 55 dolarjev (67 evrov).

The post Malina gre precej osvežena v četrti krog appeared first on Tehnozvezdje.

Modul ESP8266 je tip naprave, ki jih označujemo s kratico UART. Univerzalni asinhroni sprejemnik in oddajnik, zgrajen okoli sistema na čipu (SoC) Tensilica Xtensa LX3 (procesor). V osnovi je most med serijsko žično podatkovno povezavo (komunikacijo) in brezžičnimi standardnimi omrežji Wi-Fi. Vgrajena strojno-programska oprema podpira preprosto zbirko ukazov (AT command set) za konfiguracijo in nadzor modula. To pa še ni vse. Procesor oziroma sistem na čipu lahko programiramo, kar pomeni, da modul ni le pretvornik dveh oblik komunikacije, temveč mikrokrmilnik z vmesnikom Wi-Fi. V zmogljivosti ga ni mogoče primerjati z Arduinom, a vseeno. Poleg vsega naštetega ima namreč še nekaj splošno uporabnih vhodno-izhodnih priključkov (GPIO). Ni jih veliko, a vseeno dovolj za marsikaj. Ko smo že pri krmilniku Arduinu. Eden od projektov uporabe modula je povezava Arduina z omrežjem Wi-Fi.

Na bistveno vprašanje pa še nismo odgovorili. Imamo poceni in obenem majhno vezje, ki se lahko vključi v omrežje Wi-Fi. Kaj pa lahko z njim naredimo? Kratek odgovor je: marsikaj. Serijsko komunikacijo (voda Tx in Rx) lahko speljemo prek brezžičnega omrežja nekam drugam, na primer na računalnik. Na priključke GPIO lahko na primer priključimo tipalo temperature in vlažnosti, potem pa nekaj teh razmestimo po stanovanju. Na računalniku pa prek spletnega vmesnika opazujemo meritve. Če v vlogi krmilnika ni dovolj zmogljiv, uporabimo Arduino, modul pa tega poveže v brezžično omrežje. Vse je odvisno, kaj hočemo, koliko časa imamo, da se s tem igramo, in kako sposobni smo, da vse skupaj sprogramiramo in izdelamo uporaben paket. Sicer je vse skupaj videti zapleteno, a v resnici ni. Graditelji pravijo, da je z modulom dokaj enostavno delati, veliko pa je tudi že narejenega in objavljenega na spletu.

ESP8266 se je na zahodnih trgih pojavil leta 2014, različica 8285 pa ima še 1 MB velik pomnilnik tipa flash. Še zmogljivejši pa je modul ESP32. (http://espressif.com)

The post Graditeljska zabava za prgišče dolarjev appeared first on Tehnozvezdje.

Morda še niste slišali za gibanje graditeljev (angl.: maker movement). Nič hudega. Ne gre za uniformirano gibanje, temveč za samonikle skupine posameznikov, ki na različnih spletnih straneh, če ni možnosti za fizično druženje, rade volje objavljajo svoje dosežke in pomagajo manj veščim. Gre za razmah filozofije »naredi sam«, ki je v nemilosti, saj v njej izdelovalci naprav in ponudniki storitev vidijo grožnjo. »Zakaj bi nekdo nekaj naredil sam, ko vendarle lahko to kupi od nas?!« Če se za trenutek vrnemo k prijatelju iz uvoda. Sam pravi nekako tako: »Kitajci ponujajo vse mogoče. Poceni, pa še na dom mi dostavijo. Vse je že narejeno in objavljeno na spletu. Le najti moram, sestaviti in prilagoditi, da ustreza mojim potrebam.«

Postati »graditelj« ne zahteva posebnih veščin. Združujejo jih radovednost izvedeti, kako stvari delujejo, želja izboljšati, kar že obstaja, in, redkeje, izdelati nekaj popolnoma novega. To so ljudje, ki se težko zadržijo, da naprave, ki so jo ravno kupili, ne bi takoj razstavili, pogledali, kaj je v njej, in izboljšali njenega delovanja. Definira (opisuje) jih zavezanost konstruktivistični teoriji znanja psihologa in filozofa Jeana Piageta, ki je ugotovil, da ima druženje veliko vlogo pri učenju otrok in odraslih. Rezultat je skupnost, ki poleg kreativnosti ceni družbene povezave, kar sta osnovi nove tehnološke revolucije.

Kdo je graditelj?

Pustimo ob strani filozofijo. Gre za radovednost in razliko v razmišljanju. Kaj pravi večina uporabnikov, ko jim pod roke pride nova naprava? »To je super, to bom uporabljal.« Graditelj razmišlja drugače: »Kako deluje? Kaj je v napravi? Moram pogledati. Nekaj bom tudi sam naredil.« V resnici pa ni treba ničesar narediti, saj večina stvari že obstaja. Z drugimi besedami, gibanje opisuje ljudi, ki so med nami že ves čas in so se pripravljeni učiti, da dosežejo, kar želijo doseči. To je dovolj. Graditelj je tudi človek, pa čeprav je le kupil kartični računalnik, na spletu našel in namestil programsko opremo za medijski center. Pri tem se je veliko naučil, znanje pa morda uporabil pri drugih, bolj zapletenih projektih. Predvsem pa je vse naredil sam. Ni šel v trgovino, kupil napravo in jo doma priključil, ne da bi se mu sanjalo, kako ta sploh deluje. 

Med graditelji so možne različne družbene povezave, najbolj pa so povezani v tako imenovanih heklabih, skupnih prostorih za druženje, delo ter hranjenje orodij in projektov. Vrnimo se nekaj desetletij nazaj. Starejši se bodo spomnili, kako so bili nekoč priljubljeni modelarski, radioamaterski in podobni krožki. Heklabi so danes, kar so bili nekoč krožki, vsebinsko pa bolj usmerjeni v računalništvo, elektroniko in sorodne tehnologije ter manj formalistični. Heklab lahko ustanovi vsak, potrebuje le prostor in dovolj podobno mislečih, ki se bodo skupinskega dela redno udeleževali ter prispevali v skupno blagajno za nakup potrebnih orodij, elektronike oziroma vsega, kar potrebujejo.

Hekerski laboratoriji

Skupni prostor ni nujen, sodelovati je mogoče tudi prek spleta, izkaže pa se, da si veliko ljudi še vedno želi fizičnega druženja in dela. Heklabi privlačijo posebne ljudi, ki jih drugje ne najdemo. To so posamezniki, ki se lotijo vsake, še tako nore ideje, ker jih preprosto ni strah neuspeha. Učenje na napakah je v središču gibanja. »Bom poskusil, če pa iz tega ne bo nič ali če bom kaj skuril, pa kaj potem.« Ker ti ljudje ne poznajo omejitev in niso zaprti v takšne ali drugačne okvire, se tudi ne bojijo poskusiti nekaj popolnoma novega.

Pričakovali bi, da so heklabi zbirališče visoko izobraženih inženirjev. Pa ni tako oziroma je ravno nasprotno. Heklabi so po definiciji odprti za vse, tudi za ljudi, ki ne znajo ničesar, le da so dovolj odprte glave in pripravljeni učiti se. Vsak prispeva k projektu, kolikor lahko, in se postopoma izobražuje. Zato ne čudi, da se oblikujejo tudi znotraj tradicionalnih stavb modrosti, šol. Tudi pri nas, le da jih največkrat drugače imenujejo. Je projekt podmornice ljubljanske viške gimnazije nekaj popolnoma drugega kot srednješolski heklab?

Na voljo jim je (skoraj) vse

Heklab ne nastane čez noč. Člani se že prej poznajo in čas svojega druženja, v baru ali kod drugod, porabijo za razprave o zanimivih tehnologijah, kako te delujejo in kaj bi se dalo narediti. Ko iz kavarniške razprave preidejo v fizični prostor heklaba, pa potrebujejo orodja. Tehnološki napredek in nižanje cen jim gresta na roke. Skupine ljudi ali celo posamezniki si danes lahko omislijo marsikaj, o čemer so generacije »hobitstov« pred desetletjem ali dvema le sanjale. Dosegljivi osciloskopi, še več, naredimo ga lahko sami iz starega računalnika, profesionalna orodja za spajkanje, razvojne plošče, da ne govorimo o 3D-tiskalnikih in podobnem.

Marsikaj je na voljo. Če pa ni, se tudi najdejo rešitve. V heklabu stroj za lasersko rezanje kovine ali kakovostna računalniško vodena stružnica največkrat ni običajni kos opreme. Tudi v takih primerih se najdejo rešitve. Morda nekdo pozna nekoga, ki želeni stroj ima ter ga je pripravljen odstopiti brezplačno ali pa poceni na njem narediti, kar je potrebno.

Nič neobičajnega ni, da iz heklaba nastanejo zagonska podjetja, ki izdelujejo in prodajajo stvari, ki so v njem nastale. Ni pa vedno tako. Nekateri člani že imajo službe in novih ne iščejo, v heklabu pa sodelujejo zaradi želje delati nekaj drugače.

Pokaži, kaj znaš

Pozornost gibanja graditeljev je prvotno usmerjena v pridobivanje znanj in sodelovanje v delovnem procesu, kar pomeni, da so uporabni tudi propadli projekti. Graditelji redno uporabljajo delo drugih kot osnovo za gradnjo nečesa novega. Med temi pa je mogoče najti marsikaj, kar bolj prikazuje strast graditelja, da nekaj izdela, kot da izdela nekaj uporabnega. So pa projekti, ki so postali »izdelki«, na primer medijski predvajalnik Slice na kartičnem računalniku Raspberry Pi. Če ne bi bilo kartičnega računalnika, ki v vseh pogledih podpira in krepi gibanje graditeljev, tudi predvajalnika ne bi bilo. Oziroma bi imeli na voljo le naprave in programsko opremo, ki nam jo nudijo izdelovalci računalnikov in zabavne elektronike. Kar si ti želijo, a to je že druga zgodba.

Kako se vključiti v gibanje? Nasvet je preprost. Začnimo graditi. Postavimo si cilj na primer izdelati napravo z neko funkcionalnostjo, nato pa se zakopljimo v splet, da najprej najdemo ljudi tam zunaj, ki se ukvarjajo s podobno stvarjo. Morda so jo že naredili, napotki za delo in programska oprema pa so na voljo. Naredimo najprej to napravo, ker je najbolj enostavno slediti navodilom za gradnjo in ker se bomo v tem procesu marsikaj naučili. Nato sledijo zahtevnejši projekti, kar pomeni predelavo obstoječega projekta, da bolj ustreza našim potrebam. Naučiti se programirati ni tako težko, kot bi si mislili, prav tako lahko na spletu najdemo pomoč, ko se znajdemo pred oviro, ki je s trenutnim znanjem nismo sposobni rešiti. Zakaj pa ne? Vse, kar potrebujemo, je veliko časa in ne ravno veliko denarja. Ali pa najdimo podobno misleče in ustanovimo lokalni heklab!

The post Gibanje, ki bo (morda) spremenilo svet? appeared first on Tehnozvezdje.