Preden bo kdo narobe razumel. Zadeve nisem testiral, sem se pa na delavnici za videografe lahko malo poigral z njim in predvsem lahko zdaj bolje pojasnim v čem je drugačen od »običajnega« GH5. Naj mi oprosti, kdor je o tem že kaj prebral ali pogledal kakšen tuj video, toda ti aparati višjega (cenovnega) razreda do nas ne pridejo ravno pogosto.

Najbolj očitna in, tako trdijo njegovi uporabniki, uporabna razlika je v tipalu. Medtem ko ima GH5 20 milijonov točk, jih je pri modelu S snemalcu na voljo »samo« 10,2 milijona. Toda to ima svoje prednosti, predvsem pa je zanimiva in zelo uporabna zasnova tipala. V resnici je namreč večje kot običajna tipala standarda mikro štiri tretjine (m4/3), to pa zaradi različnih razmerij. Ne glede na to, ali hoče uporabni snemati oz. fotografirati v razmerju 16:9, 3:2, 4:3 ali kakšnem drugem, ima vedno ločljivost desetih »megapik« in goriščnica objektiva je taka, kot je v resnici. Nobenega izreza ni, temveč aparat zgolj vzame tiste točke, ki jih potrebuje. Te pa so skoraj dvakrat večje kot pri tipalu GH5 in zato lahko zajamejo več svetlobe. Njihovo manjše število pa pomeni hitrejše branje podatkov z njih in zato boljše izogibanje učinku t. i. premikajočega se zaklopa (angl. rolling shutter), zaradi katerega so ob hitrih premikih na fotografijah objekti popačeni, na videu pa »želejasti«.

Z novim tipalom se je povečala tudi občutljivost, ki gre lahko do ISO 51200, vendar pri višjih vrednostih nekoliko na račun dinamičnega razpona. Vseeno, posnetki tudi pri povečevanju občutljivosti ne dobijo prav veliko šuma in ob dobri osvetlitvi se zlahka ostane pod 800. Za čim manj omenjenih težav z zaklopom je treba izbrati 180-stopinjskega in pri nastavitvah občutljivosti, zaslonke in časa paziti, da so vrednosti prave za 180 stopinj. Pri čemer pa aparat pomaga. Kot tudi pri mnogih drugih zadevah, denimo ostrenju. Tudi takrat, ko je to nastavljeno na ročno, je mogoče na zaslonu pritisniti na ikono AF v kotu in potem izbrati točko izostritve, ki jo potem aparat ohrani, kot da bi bila nastavljena ročno. Za prehajanje med različnimi kadri pa je mogoče vnaprej izbrati tri točke in potem samo rotirati med njimi, odvisno kaj ali koga želimo imeti izostrenega.

Pomembna razlika v primerjavi z modelom brez esa v imenu je v načinih videa, ki so podprti. Možno je denimo snemati tudi v kinematografski ločljivosti 4K (4096 x 2160, običajno je 4K 3840 x 2160) in to vse do 25 sličic na sekundo. Sicer pa gre vse do 60 fps pri »običajnem« 4K. Kar omogoča že GH5, vendar, še enkrat, so tam goriščnice ožje zaradi izreza na tipalu, ki ga pri GH5S ni. Zdaj je snemanje v videografski različici raw-ja, algoritemski krivulju v-log že standardno vključeno, ni več treba dokupiti posodobitve strojne programske opreme. Pri obeh modelih pa je menda najbolje snemati v 10-bitnem načinu 4:2:2, ki da ponuja najboljše razmerje med kvaliteto (barvnih prehodov in detajlov) ter potrošnjo prostora na pomnilniških karticah oz. diskih. Superpočasni posnetki s polno visoko ločljivostjo so možni do 240 fps. Za fotografije pa je na voljo tudi 14-bitni raw, toda »rafal« je počasnejši in seveda se bo za nepremikajoče se posnetke komu zdelo deset milijonov točk premalo. Ta reč je vendarle primarno namenjena videu.

Prav zato ima tudi izhod HDMI polne velikosti in dve reži za pomnilniško kartico. Zelo uporabna možnost pa je vrivanje časovne oznake prek vhoda za sinhroniziranje bliskavice. Na ta način je tudi mogoče povezati več aparatov in zunanjih snemalnikov zvoka, da na vseh teče enak »čas«. Profesionalni programi za montažo videa, denimo Final Cut Pro, nato prepoznajo te oznake in uskladijo zvočne steze na njihovi osnovi. Tako ni treba »loviti« zvoka in videa. In še en minus, glede na GH5. V ohišju ni umirjanja slike, kar je menda povezano s tem, da so se nekateri uporabniki pritoževali nad »plešočim« tipalom, četudi so umirjanje izključili. Zaradi vpetja namreč nikoli ni povsem pri miru in to ima lahko kakšne neželene učinke na posnetkih. Kdor rabi »stabilizacijo«, jo torej mora imeti ali v objektivu ali pa delati s primernim umirjanim stojalom.

V formatih videa zgoraj nisem omenil HDR, ki ga aparat snema s pomočjo standarda HLG (Hybrid Log Gamma). Seveda pa sta podprta kodeka h.264 in h.265 (HEVC). Drugi ob skoraj pol manjših datotekah daje primerljivo kakovost slike kot prvi. Za ostrenje je na voljo 225 točk in s pomanjševanjem območja za ostrenje s prsti na zaslonu je mogoče priti do ene posamezne točke, potem pa s paličico na aparatu izbrati točno tisto, ki jo želimo. Hitrosti samodejnega ostrenja nisem mogel zares preizkusiti, za testne posnetke na delavnici pa smo tako ali tako ostrili ročno in si zraven pomagali z zgoraj opisanim »asistentom«. Nastavitve pri tem aparatu so sicer obsežne, da bi se prebil skozi vse in tudi vedel, kaj vsaka od njih dejansko naredi, bi rabil več dni. Na zaslon je mogoče priklicati vse mogoče krivulje in grafe. Na srečo je sistem izbirnikov kar pregleden in precej zadev je mogoče nastaviti s tipkami in koleščki, pa tudi v hitrih možnostih na zaslonu.

Pa še zadnja primerjava z GH5 – cenovna. Prvega je mogoče kupiti za 1799 evrov, kompleti z objektivi pa stanejo od dveh tisočakov navzgor. GH5S velja 2390 evrov in je naprodaj samo kot ohišje, nobenega kompleta ne ponujajo. Rekel bi, da se za resno video produkcijo splača investirati v rdeči S na ohišju. Prinaša precej prednosti in le redke slabosti.

The post Kako iz fotoaparata, uporabljanega pretežno za video, razviti še bolj snemalno orodje appeared first on Tehnozvezdje.

Z zanimanjem smo čakali letošnji sejem Photokina, saj fotografska panoga povsem drugačna, kot je bila še pred dvema letoma, ko se je industrija zadnjič zbrala v Kölnu na svojem največjem dogodku. Pri Panasonicu tega ni bilo opaziti, japonsko podjetje je vsaj med novinarsko predstavitvijo nadaljevalo skozi zadnje desetletje začrtano pot.

Panasonic letos praznuje 15-letnico fotoaparatov Lumix in sodelovanja z nemško Leico. V tem času je podjetje na fotografski trg prineslo nekaj inovacij, kot so optični umirjevalnik (po domače stabilizator) slike, napredne načine ostrenja, možnost naknadnega ostrenja, brezzrcalni fotoaparat in je bilo tudi utemeljitev žepnih popotnih fotoaparatov. V zadnjih letih pa je bilo eno prvih, ki je pograbilo video 4K in ga tudi prineslo v nižje cenovne razrede. Zato ne čudi, da vse tri tokratne novosti snemajo v tej razločljivosti, v isti sapi pa je šef oddelka za fotografijo Yosuke Yamane napovedal, da se bo z olimpijskimi igrami v Tokiu čez štiri leta začelo obdobje videa 8K. Do takrat bodo namreč procesorji dovolj hitri za obdelavo takega signala, izpopolnili bodo zaklope, zraven bodo prišli še algoritmi za visok dinamičen razpon (HDR). Toda, zakaj pravimo, da se pri Panasonicu obnašajo, kot da se pri prodaji fotoaparatov ni nič spremenilo?

Predstavili so dva naslednika lanskih ali predlanskih modelov, napovedali še tretjega, in dodali en nov model, ki je prav tako namenjen vse ožji skupini resnih fotografov. Takih, ki jih še zanimajo največje zaslonke in podobne lastnosti. Vse novosti izgledajo obetavno in tudi niso (v sonyjevski maniri precenjene), vprašanje pa je, koliko potencialnih kupcev ob vse bolj fotografsko naprednih pametnih telefonih še imajo.

FZ2000 je na pogled pravi foto-video stroj. Aparat je naslednik FZ1000, enega prvih modelov z večjim tipalom, konkretnim razponom zuma in veliko svetlobno močjo. Dvatisoč gradi na tem konceptu, zum je 20-kratni (od 24 do 480 mm), tipalo pa še naprej enako – enopalčno z 20 milijoni točk. Zanimivo je, da imajo čisto vsi aparati s to velikostjo tipala, od prvega do zadnjega enako ločljivost. Aparat ima tudi zelo ostro elektronsko iskalo in vgrajen nastavljiv sivi filter. Seveda pa, tako kot predhodnik, obilo nastavitev za video. Cena naj bi bila, podobno kot pri predhodniku, približno 1200 evrov.

G80 je še eden v vrsti brezzrcalnih aparatov formata mikro 4/3, kar pomeni, da je združljiv z vsemi Panasonicovimi, Olympusovimi, Sigminimi in ostalimi objektivi za ta sistem. V Panasonicu so prepričani, da bo zapolnil vrzel v njihovem naboru, saj ponuja napredne funkcije (vrtljiv zaslon, dobro elektronsko iskalo, odpornost proti vodi in prahu, priključek za mikrofon in daljinskih upravljalnik, snemanje 4K), a vseeno ne sili v profesionalni segment. Skupaj z novim objektivom z uporabnim razponom 12-60 (24-120 mm) bo zanj treba odšteti tisočaka, kar se zdi razumna cena za tak komplet, ki je lahko resno foto- ali video orodje. Oba aparata imata tudi priročen dostop do funkcionalnosti 4K photo in post focus. Pri prvi aparat posname video in iz njega je mogoče enostavno izvoziti fotografije z ločljivostjo 8 milijonov točk (tako noben trenutek ni zamujen), pri drugi pa je mogoče, prav tako na osnovi videa, naknadno izbirati točko izostritve.

Še tretji novinec je LX15. Tudi ta ima enako enopalčno tipalo 20 mp, vendar je pri njem objektiv manjši, s »samo« trikratnim zumom (24-72 mm), zato pa (vsaj na papirju) odlično svetlobno močjo 1,4-2,8 – v praksi je z zumiranjem fotograf hitro na končnih 2,8. Seveda je to žepni fotoaparat, malo manjši kot TZ100, na katerega tudi sicer spominja in bo tudi cenovo umeščen ob bok z njim (700 evrov). Razlika bo poleg zuma v tem, da ima LX15 vrtljiv zaslon, TZ100 pa elektronsko iskalo. Oba snemata 4K.

Kot ga bo, v 10 bitih in 60 sličicami na sekundo novi GH5. Ta bo šel še korak naprej, snemal bo namreč tudi video 6K, ki ga doslej ni omenjal še nihče. To bo Panasonicov naslednji paradni izdelek, vendar ga bodo predstavili šele v prvi polovici prihodnjega leta.

The post Panasonicove novosti znajo navdušiti resne fotografe in snemalce, ostalim pa bo zanje verjetno vseeno appeared first on Tehnozvezdje.