Kako iz fotoaparata, uporabljanega pretežno za video, razviti še bolj snemalno orodje
Matjaž Ropret 12. junija 2018 ob 07:26

Panasonicova serija fotoaparatov je to samo po kategorizaciji. V resnici te naprave skorajda vsi uporabljajo za snemanje videa, v vlogi kamer. Proizvajalec se tega zaveda in je že model GH5 prilagodil precej v to smer, čeprav je še vedno zelo zmogljiv fotoaparat. Toda na njegovi osnovi so pozimi predstavili še bolj videocentrični GH5S in zdaj sem ga imel priložnost pobliže spoznati.

Preden bo kdo narobe razumel. Zadeve nisem testiral, sem se pa na delavnici za videografe lahko malo poigral z njim in predvsem lahko zdaj bolje pojasnim v čem je drugačen od »običajnega« GH5. Naj mi oprosti, kdor je o tem že kaj prebral ali pogledal kakšen tuj video, toda ti aparati višjega (cenovnega) razreda do nas ne pridejo ravno pogosto.

Najbolj očitna in, tako trdijo njegovi uporabniki, uporabna razlika je v tipalu. Medtem ko ima GH5 20 milijonov točk, jih je pri modelu S snemalcu na voljo »samo« 10,2 milijona. Toda to ima svoje prednosti, predvsem pa je zanimiva in zelo uporabna zasnova tipala. V resnici je namreč večje kot običajna tipala standarda mikro štiri tretjine (m4/3), to pa zaradi različnih razmerij. Ne glede na to, ali hoče uporabni snemati oz. fotografirati v razmerju 16:9, 3:2, 4:3 ali kakšnem drugem, ima vedno ločljivost desetih »megapik« in goriščnica objektiva je taka, kot je v resnici. Nobenega izreza ni, temveč aparat zgolj vzame tiste točke, ki jih potrebuje. Te pa so skoraj dvakrat večje kot pri tipalu GH5 in zato lahko zajamejo več svetlobe. Njihovo manjše število pa pomeni hitrejše branje podatkov z njih in zato boljše izogibanje učinku t. i. premikajočega se zaklopa (angl. rolling shutter), zaradi katerega so ob hitrih premikih na fotografijah objekti popačeni, na videu pa »želejasti«.

Z novim tipalom se je povečala tudi občutljivost, ki gre lahko do ISO 51200, vendar pri višjih vrednostih nekoliko na račun dinamičnega razpona. Vseeno, posnetki tudi pri povečevanju občutljivosti ne dobijo prav veliko šuma in ob dobri osvetlitvi se zlahka ostane pod 800. Za čim manj omenjenih težav z zaklopom je treba izbrati 180-stopinjskega in pri nastavitvah občutljivosti, zaslonke in časa paziti, da so vrednosti prave za 180 stopinj. Pri čemer pa aparat pomaga. Kot tudi pri mnogih drugih zadevah, denimo ostrenju. Tudi takrat, ko je to nastavljeno na ročno, je mogoče na zaslonu pritisniti na ikono AF v kotu in potem izbrati točko izostritve, ki jo potem aparat ohrani, kot da bi bila nastavljena ročno. Za prehajanje med različnimi kadri pa je mogoče vnaprej izbrati tri točke in potem samo rotirati med njimi, odvisno kaj ali koga želimo imeti izostrenega.

Pomembna razlika v primerjavi z modelom brez esa v imenu je v načinih videa, ki so podprti. Možno je denimo snemati tudi v kinematografski ločljivosti 4K (4096 x 2160, običajno je 4K 3840 x 2160) in to vse do 25 sličic na sekundo. Sicer pa gre vse do 60 fps pri »običajnem« 4K. Kar omogoča že GH5, vendar, še enkrat, so tam goriščnice ožje zaradi izreza na tipalu, ki ga pri GH5S ni. Zdaj je snemanje v videografski različici raw-ja, algoritemski krivulju v-log že standardno vključeno, ni več treba dokupiti posodobitve strojne programske opreme. Pri obeh modelih pa je menda najbolje snemati v 10-bitnem načinu 4:2:2, ki da ponuja najboljše razmerje med kvaliteto (barvnih prehodov in detajlov) ter potrošnjo prostora na pomnilniških karticah oz. diskih. Superpočasni posnetki s polno visoko ločljivostjo so možni do 240 fps. Za fotografije pa je na voljo tudi 14-bitni raw, toda »rafal« je počasnejši in seveda se bo za nepremikajoče se posnetke komu zdelo deset milijonov točk premalo. Ta reč je vendarle primarno namenjena videu.

Prav zato ima tudi izhod HDMI polne velikosti in dve reži za pomnilniško kartico. Zelo uporabna možnost pa je vrivanje časovne oznake prek vhoda za sinhroniziranje bliskavice. Na ta način je tudi mogoče povezati več aparatov in zunanjih snemalnikov zvoka, da na vseh teče enak »čas«. Profesionalni programi za montažo videa, denimo Final Cut Pro, nato prepoznajo te oznake in uskladijo zvočne steze na njihovi osnovi. Tako ni treba »loviti« zvoka in videa. In še en minus, glede na GH5. V ohišju ni umirjanja slike, kar je menda povezano s tem, da so se nekateri uporabniki pritoževali nad »plešočim« tipalom, četudi so umirjanje izključili. Zaradi vpetja namreč nikoli ni povsem pri miru in to ima lahko kakšne neželene učinke na posnetkih. Kdor rabi »stabilizacijo«, jo torej mora imeti ali v objektivu ali pa delati s primernim umirjanim stojalom.

V formatih videa zgoraj nisem omenil HDR, ki ga aparat snema s pomočjo standarda HLG (Hybrid Log Gamma). Seveda pa sta podprta kodeka h.264 in h.265 (HEVC). Drugi ob skoraj pol manjših datotekah daje primerljivo kakovost slike kot prvi. Za ostrenje je na voljo 225 točk in s pomanjševanjem območja za ostrenje s prsti na zaslonu je mogoče priti do ene posamezne točke, potem pa s paličico na aparatu izbrati točno tisto, ki jo želimo. Hitrosti samodejnega ostrenja nisem mogel zares preizkusiti, za testne posnetke na delavnici pa smo tako ali tako ostrili ročno in si zraven pomagali z zgoraj opisanim »asistentom«. Nastavitve pri tem aparatu so sicer obsežne, da bi se prebil skozi vse in tudi vedel, kaj vsaka od njih dejansko naredi, bi rabil več dni. Na zaslon je mogoče priklicati vse mogoče krivulje in grafe. Na srečo je sistem izbirnikov kar pregleden in precej zadev je mogoče nastaviti s tipkami in koleščki, pa tudi v hitrih možnostih na zaslonu.

Pa še zadnja primerjava z GH5 – cenovna. Prvega je mogoče kupiti za 1799 evrov, kompleti z objektivi pa stanejo od dveh tisočakov navzgor. GH5S velja 2390 evrov in je naprodaj samo kot ohišje, nobenega kompleta ne ponujajo. Rekel bi, da se za resno video produkcijo splača investirati v rdeči S na ohišju. Prinaša precej prednosti in le redke slabosti.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja