Med snemalci so v zadnjem času vse bolj priljubljeni fotoaparati, še posebej iz Sonyjeve serije A7 in Panasonicove GH. Tri leta stari GH4 je še vedno zelo dobra in uporabna naprava, toda pri novincu GH5 je proizvajalec vgradil ravno dovolj prej pogrešanih lastnosti in funkcionalnosti, da nihče več ne bo razmišljal o predhodniku. To so po prvih preizkusih potrdili tudi profesionalci, .
Darko Herič, Rado Likon in Domen Ožbot so po preizkušanju Panasonica GH5 izpostavili nekatere izboljšave, ki snemalcem res nekaj prinesejo oz. olajšajo delo. Na fotografiranje se niso osredotočali, vendar tudi pri Panasonicu predvsem poudarjajo videografske lastnosti tega aparata in zgolj za fotografiranje ga verjetno ne bo kupil nihče, ker je na voljo marsikatera za ta namen enako sposobna, a cenejša alternativa. GH5 namreč brez objektiva stane okrogla dva tisočaka.
Kaj torej novinec prinaša? Podobno kot že večina novih modelov iz serij GX in G in umirjanje v samem ohišju. Bolj natančno, tipalo je vpeto tako, da izravna določene tresljaje. Tako so v slabši svetlobi uporabni tudi tisti objektivi (Panasonicove »palačinke« ali Olympusovi zumi, denimo), ki nimajo vgrajenega umirjanja oz. s tujko stabilizacije. Sistem zna istočasno uporabljati tudi obe umirjanji, pri tipali in v objektivu, lahko pa pozorno oko takrat opazi kakšen zanimiv učinek, ko je motiv v ospredju miren, ozadje pa nekoliko niha. Omenjena trojica trdi, da se z dodatnim umirjanjem povsem da snemati tudi s 400 milimetrskim zumom iz roke.
Pri snemanju v 4K aparat ne dela več izreza, ampak je na voljo polna goriščnica objektiva. Kar pomeni, da je mogoče snemati tudi precej široke motive. Snemalci pogosto uporabljajo 4K samo zato, da končni izdelek v Full HD izgleda bolje. Pri pretvorbi se namreč zmanjša šum in kar je v 4K barvni način 4:2:2, je v polni visoki razločljivosti 4:4:4. GH5 po novem snema tudi v 10-bitnem načinu 4:2:2, s programskim dodatkom v-log, ki ga je treba dokupiti za sto evrov, pa naj bi prišlo tudi 12-bitno snemanje.
In novost je zajemanje 4K s 50 sličicami na sekundo. Za zdaj pri 150 megabitih, kasneje pa tudi pri 400. Poleg tega lahko snemanje »počasnega posnetka«, seveda v HD, ne 4K, ki gre do 180 sličic na sekundo, aparat zapiše v načinu 50p, kar v praksi pomeni, da je posnetek s 360 sličicami, kar omogoča še počasnejše prikazovanje v končnem izdelku.
Aparat ima dve reži za pomnilniški kartici, ki ju je mogoče poljubno nastavljati. Lahko je ena za video in druga za foto, lahko obe snemata video za varnostno kopijo, lahko snema ena in ko se zapolni, prevzame druga, vmes pa snemalec zamenja prvo in se tako proces sploh ne prekine. Ga bo pa zato verjetno prekinila baterija, razen če ni aparat na zunanjem napajanju. Baterija, ki je sicer enaka kot pri predhodniku, po prvih izkušnjah zdrži za kakšno petino manj.
Izhod za HDMi je po novem polne velikost, z dodatkom, ki se namesti na nosilec za bliskavico, pa je mogoče priključiti tudi mikrofone s priključki xlr in tako neposredno zajemati profesionalen ton. Je pa takrat notranji mikrofon aparata (logično) izključen.
Možno je nastaviti tri točke ostrenja in med snemanjem preprosto preklapljati med njimi. Eden od preizkuševalcev pa je omenil tudi novo smerno tipko, zaradi katere ni treba ves čas pritiskati po zaslonu.
Imajo kljub vsemu resne, profesionalne kamere še vedno prednost in smisel? Po mnenju Heriča, Likona in Ožbota se razlike vse bolj manjšajo, GH5 in podobne naprave pa imajo dodatno prednost v tem, da so manjše in manj opazne. A večje kamere ohranjajo nekatere svoje vrednosti – snemanje v načinu 4:4:4 in 14 bitih, še boljši zajem pri slabi svetlobi, 8K in še kaj.
Panasonicov GH5 pa znova dokazuje, da je v nekaj letih napredek ravno dovolj velik, da novinec, tudi če ne prinese revolucije, ponudi ravno toliko izboljšav in pridobitev, da bo vsakogar zamikala zamenjava. Četudi je cena znova višja, kot je bila na začetku prodaje prejšnjega modela.
Brez komentarjev