Najbolj impresiven je gejmerski monitor UltraGear OLED s stranicama, ki se po potrebi prepogneta navznoter, da tvorita upognjen zaslon, za katerega pravijo, da je prvi svoje vrste z razločljivostjo 5K2K. Na tovrstne oznake smo že pozabili, saj raje uporabljamo preprostejše 4K, 5K ali celo 8K. Vendar imajo še kako smisel. Prva številka in črka označujeta vodoravno, druga pa navpično ločljivost, kar v konkretnem primeru izraženo številčno pomeni 5.120 x 2.160 pik. Monitor nudi enako navpično ločljivost, kot jo nudi tipičen zaslon z razločljivostjo 4K, ob neprimerno širšem razmerju 21:9 namesto 16:9. Obenem to ohranja boljšo združljivost vsebin, kot na primer nadvse široki monitorji z razmerjem 32:9, zato so bolj primerni za gejmerje, ki se v običajnem času prelevijo v ustvarjalce digitalnih vsebin.

Poleg razmerja in razločljivosti je zanimiva še sposobnost spreminjanja ukrivljenosti stranic. Kot kakšen transformer se s pomočjo dveh motorjev stranice ravnega zaslona zavihajo naprej v tolikšni meri, da tvorita ukrivljenost 900R.

Sočasno je LG predstavil še osnovno enak model s trajno upognjenima stranicama z ukrivljenostjo 800R. Obema je skupen odzivni čas 0,3 milisekunde, podpora za sinhronizacijo slike Nvidia G-Sync in AMD FreeSync Premium Pro, priključki DisplayPort 2.1, HDMI 2.1 in USB tipa C (z 90-vatnim polnjenjem zunanjih naprav) ter podpike v RGWB vzorcu (rdeča, zelena, bela in modra).

The post LG še verjame v monitorje z upogljivima stranicama appeared first on Tehnozvezdje.

Morda najbolj zanesljiv dokaz, da Victus 15 sploh ne izdaja gejmerskega pedigreja je vprašanje, ki sem ga dobil med testiranjem. »Imaš ti zdaj dva enaka prenosnika?« Zraven sem namreč imel še enega (nikakor igričarsko profiliranega) ultralahkega, prav tako bele barve. In prav iz te lastnosti je izhajalo vprašanje. Če bi Victus imel kakšno RGB-osvetlitev ali izrazite poudarke na ohišju, bi bilo najbrž hitro očitno, kam sodi. Tako pa je zelo diskreten in ga skupaj z debelino kvečjemu reže za izpihovanje toplega zraka na zadnji strani ob pozornejšem pogledu rahlo izdajajo, da ni čisto običajen vsestranski prenosnik s 15-palčnim zaslonom. Še masa 2,3 kg se marsikomu ne bi zdela pretirana.

Kakor kamen kost

Njegovo plastično ohišje je sicer zelo trdno, mislim, da bi brez težav preživelo kakšen padec. Le pokrov se malo vda ob pritisku od zgoraj. Barva je sicer stvar okusa, a mu bela kar pristoji. Notranja stranica pokrova oz. zaslona je črna, vključno s spodnjim delom, ki je vpet v tečaja za odpiranje. Slednje so si zamislili tako, da se vrti nekakšen srednji del, ob strani pa še malo ostane fiksnega in je potem nad tistim delom špranja, ko je zaslon odprt. Omen ima denimo tečaje »integrirane« in se pokrov ne odpira kot kakšno jadro. Med zaslonom in tipkovnico je vzorec iz majhnih lukenj, pri čemer gre verjetno samo za estetiko, tam ni ne zvočnikov in tudi ne »prepiha«.  

Same tipke bi bile sicer za kakšen pisarniški prenosnik čisto primerne, toda za igričarskega se mi zdijo premehke, od njih bi rad več klikajočega občutka. Ciljne skupine to verjetno ne bo zelo motilo, a vseeno mi ni všeč, da proizvajalci po liniji najmanjšega odpora v igričarskem modelu uporabijo enako tipkovnico, ki jo imajo na zalogi že iz kakšne linije prenosnikov za množični trg. Na srečo je osvetljena, a zgolj enobarvno, spet prav nič gejmersko, in z eno stopnjo. Pogosto se bela osvetlitev na belih tipkah ne obnese najbolje, a tu je še kar uporabna. Tipkovnica ima tudi numerični del, ki se mi zdi rahlo odveč, sploh glede na namembnost prenosnika. Brez njega bi bila tudi sledilna ploščica lahko lepo na sredini, zdaj je namreč pomaknjena v levo, da lovi sredino osrednjega dela tipkovnice. Je sicer prijetna za uporabo in dovolj natančna, toda prešibko vpeta – zaradi omogočanja fizičnega klikanja –, kar pomeni, da se jo med uporabo ves čas sliši. Igričarji bodo sicer po hitrem postopku priključili miško in na sledilno ploščico pozabili.

Zaslon ne more biti enak kot pri običajnih prenosnikih!

Za razliko od nekaterih drugih tovrstnih prenosnikov ima Victus priključke zgolj ob straneh, zadaj so le omenjene reže za hlajenje. Poleg okroglega vtiča za napajanje z 200-vatnim napajalnikom so na voljo še en USB-C, dva USB-A, na vsaki strani po en, HDMI, omrežni priključek, čitalnik pomnilniških kartic in izhod za slušalke. Povsem zadovoljiv nabor, a tudi nič posebnega. Kakšnega stikala za izklop kamere denimo ni, prav tako ne displayporta, tudi več USB-jev smo že kje videli. USB-C naj bi omogočal polnjenje, vendar to z nobenim od mojih 65-vatnih napajalnikov ni delovalo. Kabel za polnjenje z okroglim vtičem se konča v L in je neprestano v napoto, nobena težava ga ni med igranjem po nesreči iztakniti. HP bi si moral izmisliti nekaj drugega. Kamera je z eno besedo slaba. Njena slika je nizke razločljivosti, zrnata, z veliko šuma in neizrazitimi barvami. Kdor bo želel kar koli oddajati na Youtube, Twitch ali kam drugam, si bo moral omisliti zunanjo, bolj kvalitetno.

Še preden pridemo do zmogljivosti in obnašanja prenosnika med poganjanjem iger, se posvetimo zaslonu. Ta je za igričarsko napravo prav tako ključnega pomena in tu se HP morda ne zaveda dovolj, da njegovo že dolgo let trajajoče varčevanje na tem področju kvečjemu odganja kupce, kot zvišuje dobičke. Ne rečem, da je zaslon neuporaben. Da se igrati na njem, tudi početi še kaj drugega, toda pri nobenem od teh opravil ne ponuja pravega užitka, predvsem pa je, enako kot tipkovnica, preprosto vzet od nekod drugod, namesto da bi bil pravilno izbran za nalogo, ki naj bi jo opravljal. Že s tem, da ponuja ravno še zadostno svetilnost za svetlejše prostore (za igranje ali delo zunaj nikakor ne) in da so kontrasti hudo povprečni ter barve pri vsaki vrsti vsebine anemične, neizrazite (»sprane«) in ne najbolj pravilne, ni najboljša popotnica, a za igre do določene mere lahko to spregledamo. Nikakor pa ne klasičnega 60-herčnega osveževanja, odsotnosti kakršnega koli načina za sinhronizacijo osveževanja (G-Sync, VRR), počasne odzivnosti pik in dolgih zakasnitvenih časov. Nekatere igre, tudi z dinamičnim dogajanjem, je mogoče povsem v redu igrati, toda pri drugih, sploh dirkaških ali tekmovalnih strelskih ne bo šlo po načrtih. Precej sem se boril z F1 22, trganjem slike in preskakovanjem dogajanja v njej, vendar sem bil bolj konkurenčen na omenjenem ultratankem prenosniku z bistveno hitrejšim zaslonom OLED, četudi se prav tako osvežuje zgolj s 60 Hz in je grafika v tistem prenosniku nekajkrat manj zmogljiva (pa vendar dovolj za igranje pri srednjih grafičnih nastavitvah v polni visoki razločljivosti).

Prenosniki Victus 15 tako ali tako ne bodo več v središču pozornosti, če jih bodo sploh še izdelovali. Fokus se premika na modele Victus 16 z večjim, 16,1-palčnim zaslonom, in ti tudi ponujajo osveževanje s 144 Hz. Tudi če je vse ostalo glede zaslonov enako, je hitrejše osveževanje ključnega pomena za igranje in zato raje posezite po eni od šestnajstic.

Na voljo so tudi novejši procesorji

Testirani Victus vsebuje dokaj neobičajno kombinacijo procesorja in grafične kartice v svetu igričarskih prenosnikov. Gejmerji, ki sami sestavljajo namizne računalnike, se v zadnjem času resda pogosto odločajo za enega od procesorjev AMD Ryzen in ga združijo s katero iz nabora grafičnih kartic Nvidia Geforce RTX, toda v prenosnikih, kjer ne moremo vplivati na izbiro komponent, se z zelenim grafičnim taborom običajno povezuje modri procesorski. Vendar se je v konkretnem primeru HP namesto za Intel odločil za AMD. Osemjedrni (16 nitni) Ryzen 7 5800H zdaj ni več najnovejši čip, na trgu je namreč že dve leti. V enem od Victusov 16 je mogoče dobiti naslednika Ryzen 7 6800H v drugem pa Intelov procesor 12. generacije Core, oboje je seveda boljša izbira. Z rezultati na meritvenih testih 5800H ne blesti, boljše številke imajo celo mnogi tanki in lahki prenosniki s procesorji lanske (serija Ryzen 6000 in 12. generacija Intel) ali letošnje kolekcije (Ryzen 7000 in Core 13). Na srečo za igre glavni procesor ne igra poglavitne vloge in je tu izbrani za enojedrno zmogljivost, ki je pomembna v igrah, vendarle dokaj močan. Hkrati je jasno, da zmogljivejši ne bi imel velikega pomena ob grafični kartici Nvidia Geforce RTX 3050 Ti. Pod njo je v seriji RTX 3000 le še izvedba brez oznake Ti. Razlika med njima je sicer večja, kot bi marsikdo pričakoval, zato se Ti definitivno splača. Še bolje bi bilo seveda RTX 3060, toda potem se tudi na ceni že močno pozna.

Naveza nazadnje dobro sodeluje, poraba procesorja je dovolj nizka, da se lahko 3050 Ti nekoliko bolj razbohoti in izkoristi vse svoje potenciale. Tako je mogoče marsikatero zahtevno igro poganjati na srednjih grafičnih podrobnosti in pričakovati najmanj blizu 60 sličic na sekundo, kot smo jih imeli pri detektivsko-srelski Control. Nekatere, primer je še ena od uporabljenih za test, dirkaška F1 22, gredo tudi čez 80 ali kakšne v slogu Fortnite proti 100. Toda druge, za tako se je izkazala Spider-Man Miles Morales, se gibljejo okrog 30 sličic na sekundo – pri omenjeni to ni problem, s toliko sličicami smo jo, resda pri najboljši možni grafični podobi, igrali tudi na konzoli Playstation 5 – ali z vključenim izboljševanjem razločljivosti DLSS malo nad štiridesetimi. Nekaj zaloge bi bilo pri še dodatnem znižanju podrobnosti, a vsaj v našem naboru iger potrebe po tem ni bilo. Na zunanjem monitorju smo preizkusili še ločljivost QHD namesto polne visoke prenosnikovega zaslona in osveževanje s 144 herci. Tu se je obnesla le še F1 22 in določene manj zahtevne, medtem ko smo pri mnogih ugotovili, da je kartica (brez DLSS-a) ni primerna za take obremenitve. Ob uporabi zunanjega monitorja, kar vsekakor priporočamo, ostanite pri polni visoki razločljivosti. Med igranjem ventilator kajpak postane glasen, večinoma pa je to samo piš in ga ni težko prenašati. Pri malo nižji hitrosti se sliši tudi nekaj rahlega piskanja, a nič prehudega.

Delovanje z baterije ni dosti zaostajalo za tistim, ko je bil prenosnik na napajanju, sem bil pa na začetku omejen na 30 sličic na sekundo, dokler nisem v programu Omen Gaming našel, kje se to nastavitev spremeni. Tam je tudi nastavitev delovanja ventilatorja, vendar pri taki »mašini« tiha nima ravno veliko smisla, mislim, da je Performance edina opcija. Na baterijsko napajanje bi se dalo igrati kakšno uro in pol, več težko. Za običajno uporabo je zaloge zagotovo za štiri do pet ur, toda prenosljivost tega računalnika je bolj mišljena za to, da ga je mogoče odnesti na drugo lokacijo, ne da bi ga uporabljali brez napajanja. Pozitivno so me presenetili zvočniki, saj zvenijo čisto spodobno, če ne bi bili še malenkost zadušeni, bi bilo še bolje.

V HP-ju so si dobro zamislili linijo Victus, ki izpušča nekatere ne nujno potrebne lastnosti, vsaj za ne najbolj zagrižene igričarje, toda izvedba pušča še veliko prostora za izboljšave. Predvsem pri zaslonu in tipkovnici, pa še kakšna izbira sestavnih delov bi bila lahko bolj igričarsko naravnana.

Tehnični podatki:

HVALIMO:

• Dobro izdelano ohišje
• Nevpadljiva zunanjost
• Zadostne zmogljivosti kljub malce starejšemu hardveru
• Ustrezno hlajenje
• Solidni zvočniki
• Dober nabor priključkov

GRAJAMO:

• Povsem neigričarski zaslon
• Tipkovnica ne daje prave povratne informacije
• Neustrezna oblika vtiča za polnjenje
• Obupna kamera
• Glede na dve generaciji staro čipovje je cena kar visoka

The post HP Victus 15: Solidna osnova, toda glejte modele Victus 16 appeared first on Tehnozvezdje.