Tovrstno storitev v osnovi ponujajo vsi trije operaterji z lastnim omrežjem LTE. Vendar jo Telekom Slovenije še vedno obravnava striktno kot zamenjavo za fiksni internet. Kar pomeni, da storitev, imenovano Brezžični internet, proda izrecno samo tistim uporabnikom, kjer fiksnega priključka ni. Tako A1 kot Telemach se take selekcije ne gresta. Prvi sicer pogleda, koliko je v okolici potencialnega novega naročnika že uporabnikov, ker prevelika koncentracija priključenih deskarjev lahko pomeni prenapolnjene bazne postaje in s tem nizke hitrosti, ampak dvomim, da v praksi veliko ljudi ostane brez svoje škatlice za dostop do interneta.

Še vedno največjo izbiro ponuja pionir te ponudbe v Sloveniji, A1. Pri njem so na voljo trije različni paketi, ki jim je mogoče dodati še televizijo. S preimenovanjem iz Simobila v A1 so tudi zvišali hitrosti in znižali cene, tako da naročniki zdaj za 20 evrov na mesec dobijo hitrost 10/3 Mb/s, za 24 evrov 20/5, kar je verjetno optimalna izbira, in za 30 evrov mesečno 40/5 Mb/s. To so sicer »akcijske« cene do konca avgusta, redne naj bi bile 25, 30 in 40 evrov. Televizija, ki prinaša podoben nabor programov kot storitev A1 Now – v standardni kakovosti, ne v HD – stane deset evrov na mesec. Pri Telemachu je na voljo en sam paket Hišni internet s hitrostjo 8/2 Mb/s za 20 evrov mesečne naročnine. Sicer imajo naročniki Telemachovih fiksnih storitev popust in plačajo 16 evrov, vendar to nima pretiranega smisla, ker najbrž ne potrebuješ dodatnega mobilnega dostopa, če že imaš kabelskega. Razen če popust izkoristijo otroci za študentsko sobo oz. stanovanje ali kdo za vikend, vendar je taka rešitev za samo občasno uporabo za moj okus predraga. Pri Telekomu se Brezžični internet s hitrostjo 10/2 dobi za 30,50 evrov na mesec. Zraven je mogoče za osem evrov naročiti še filmsko storitev HBO Go, da pa vodilni operater tega produkta kaj dosti ne osvežuje, govori navedba na spletni strani, da je dodatna storitev Varen splet brezplačna do konca leta – 2016. Zanimivo je, da A1 in Telemach ponujata enak model modema oz. usmerjevalnika Huawei (B315).

Nobena od mobilnih rešitev za stalni internetni dostop ni brez omejitev. Kdor misli, da bo lahko usmerjevalnik odnesel s seboj na počitnice v tujino in tudi tam brskal po spletu ali gledal (mobilno) televizijo, bo razočaran. Roaming je namreč blokiran. Telekom kot rečeno omejuje, kdo sploh lahko dobi Brezžični internet, A1 in Telemach pa imata limit prenosa podatkov. Po prenesenih 200 GB (seštevek prometa v obe smeri) se hitrost do konca meseca zniža. Pri A1 na še vedno uporabnih 2/1 Mb/s, pri Telemachu pa na nesprejemljivih 64/64 Kb/s. Z dodajanjem televizije pri A1 ta omejitev odpade. Za običajno brskanje je 200 GB verjetno dovolj, za video pa utegne biti premalo. Samo dražja paketa pri A1 zares omogočata spremljanje vsebin v 4K, najsi bo na Youtubu, Netflixu ali kje drugje, ker je za to potrebnih konstantnih 15 megabitov.

Za običajno brskanje po spletu in tudi za video v polni visoki razločljivosti osem ali deset megabitov zadostuje. Z dvema pa je dandanašnji nalaganje strani že bolj upokojensko, a še vedno zadovoljivo. Večji problem je hitrost v obratni smeri, proti omrežju, saj utegne prenašanje velikih količin fotografij ali videov 4K v »oblake« kar trajati. In nenazadnje, za ugoden oz. brezplačen modem je treba podpisati dvoletno vezavo. Seveda se da na storitev naročiti tudi brez vezave in uporabiti svoj modem (lahko tudi kakšnega poceni prenosnega, čeprav je ta bolj mišljen za občasno uporabo), a je najbolj priročno in zanesljivo vzeti operaterjevega.

Po mojih izkušnjah je na podeželju realno pričakovati hitrosti nekje med desetimi in dvajsetimi megabiti. Toliko bi šlo tudi v smeri proti omrežju, če bi paketi to dopuščali. V mestih gre seveda hitreje. Moje meritve pri A1 kažejo nekoliko višje hitrosti kot pri Telemachu, kar je glede na večji frekvenčni spekter, ki ga ima na voljo prvi, tudi logično. V vsakem primeru pa se je dobro prepričati, če je signal zadosti dober in so kapacitete na bazni postajo dovoljšne, da se splača vzeti paket z najvišjo hitrostjo. Treba je tudi upoštevati, da bo usmerjevalnik čepel nekje v stanovanju in zato sprejem ne bo idealen. Razen s kakšno dodatno anteno, česar pa večina verjetno ne bo počela in to se mi zdi potrebno res zgolj pri tistih, kjer je signal že zunaj bolj na meji. Drugače je čar te storitve prav v tem, da postaviš modem na ustrezno lokacijo in nanj pozabiš. Seveda pa je treba najti tako, ki ponuja hkrati dober sprejem signala LTE, kot tudi domet do povezanih naprav (telefonov, računalnikov, televizorjev, …). Pri tem si je sicer mogoče pomagati z ojačevalniki signala, v nobenem primeru pa ne priporočam, da je usmerjevalnik nekje v kotu na tleh, ampak naj bo vsaj malo dvignjen, če že mora biti ob oknu, ne bolj znotraj stanovanja.

Z nadgrajevanjem omrežij na standard LTE-A, ki omogoča hitrosti od 300 megabitov naprej, bo na voljo več pasovne širine in mogoče bodo operaterji po zraku lahko ponudili še nekoliko višje hitrosti in tudi televizijo HD. Vendar bo treba, ko bodo, če bodo nadgradili bazne postaje – A1 je to že napovedal – zamenjati modeme. Vsi obstoječi namreč podpirajo hitrosti do največ 150 megabitov v smeri proti uporabniku. Ali drugače povedano, nimajo podpore za LTE-A, ki ga na telefonih poznamo tudi pod oznako 4G+.

Z novo Telemachovo ponudbo sta tako trenutno pri mobilni zamenjavi fiksne linije atraktivna dva operaterja, Telekom sicer trdi, da se njegova storitev dobro prijemlje, a bi jo moral po mojem mnenju nekoliko na novo premisliti in prilagoditi času in razmeram. Za odločanje med A1 in Telemachom je treba preveriti, katero omrežje je na dotični lokaciji močnejše.  Oba operaterja omogočata izposojo opreme in nekajdnevno testiranje. Zaradi višjih hitrosti, omrežja z večjo pokritostjo in blažje omejitve pa storitev A1 izgleda atraktivnejša. V vsakem primeru ob zdaj že skoraj povsod razpredenih omrežjih LTE kabli za širokopasoven internet niso več nujni in alternativa obstaja. Z novimi tehnologijami, prek LTE-A do 5G pa bo postajala še bolj zanimiva.

The post Dostop do interneta brez kablov je vse bolj resna alternativa appeared first on Tehnozvezdje.

Dobro, preden pogledamo, kaj bodo uvedli na Ljudskem vrtu in kje vse bi jih morali posnemati, razčistimo z nekaj miti in votlimi strahovi o brezstičnih plačilnih karticah (in telefonih in urah).

Strah št. 1: »Ni zaščite pred krajo, kot je PIN pri klasičnih karticah?« Seveda je zaščita. PIN ostaja in ga je treba vpisati za vsak nakup, višji od 15 evrov. Na telefonu, če bi lahko plačevali z njim, je zaščita ali PIN ali prstni odtis. Na uri so prav tako omejitve, koliko se da plačevati brez povezave s telefonom, mogoče bodo kdaj v prihodnosti varnost izvedli tudi z biometrijo, recimo s prepoznavanjem kože ali čim podobnim. In tudi pri manjših zneskih je omejitev. Na dan je pri večini kartic na tak način mogoče plačati največ 50 evrov. In praviloma sistem po vsaki sedmi transakciji (številka je lahko od banke do banke različna) zahteva vnovičen vnos PIN-a.

Strah št. 2: »Šel bom mimo terminala POS in mi bodo vzeli denar s kartice.« Zelo, zelo malo verjetno. Kartico je treba terminalu precej približati, zadeva ne deluje na deset cm in več. Če terminal ni nastavljen na določen znesek, kartico zgolj zazna in z nje ne »odbije« ničesar. In če je v denarnici več brezstičnih kartic skupaj, nobena ne prime.

In strah št. 3: »Ravno takrat, ko bom hotel, kartica ne bo delovala brezstično.« Po mojih izkušnjah, delujejo vedno. Če slučajno ne, pa to praviloma ni zaradi brezstične tehnologije, ampak je preprosto kakšna težava ali s kartico ali s terminalom.

Kaj torej nogometni klub Maribor in družba Mastercard počneta na mariborskem stadionu? Od prve uradne tekme v naslednji sezoni, kar bo poleti, se tam pijače, hrane, navijaških rekvizitov in vsega ostalega ne bo več dalo plačevati s gotovino, ampak samo še karticami. Niso posebej poudarili, da z brezstičnimi, ampak zagotovo je to smisel vsega skupaj, saj prinaša največji časovni prihranek in manj dela za vse vpletene v nakup.

Kdor nima debetne ali kreditne kartice, bo denar lahko naložil na klubsko kartico NK Maribor in plačeval z njo. Kar bo ostalo na tej kartici, bo uporabnik dobil nazaj (v gotovini). Delovale bodo vse plačilne kartice, Maestro in Mastercard pa bosta prinašala določene popuste, denimo 15 odstotkov cenejšo vodo in še nekatere pijače, in prav tolikšno znižanje za določene navijaške predmete.

Terminale POS za brezstično plačevanje bi morali (že zdavnaj) namestiti tudi na vseh železniških postajah, v živilskih trgovinah in nasploh povsod, kjer nastajajo vrste in se večinoma plačuje manjše zneske – povratna karta za vlak skoraj na nobeni progi ne stane več kot 15 evrov. Tam že obračanje gotovine jemlje čas, klasično plačevanje s karticami pa vse skupaj še podaljša. In vse banke bi morale vsem komitentom zamenjati obstoječe kartice za brezstične, če jih še niso. Seveda bi te težave reševale tudi možnosti spletnega nakupa, avtomati in še kakšna moderna rešitev. In čeprav je med krizami keš še vedno kralj, v običajnih okoliščinah nimam nič proti prehajanju na druge načine plačevanja.

The post Keš je kralj, razen, kadar ni časa zanj appeared first on Tehnozvezdje.