Zdravstveni sektor se namreč sooča z naraščajočim številom naprednih napadov, ki ogrožajo občutljive podatke pacientov in nemoteno izvajanje zdravstvenih storitev. Cilj projekta je okrepiti kibernetsko varnost in odpornost bolnišnic ter drugih javnih zdravstvenih ustanov v Sloveniji in na Hrvaškem oziroma širše v jadranski regiji ter razviti model, ki ga bo mogoče prenesti tudi na evropski zdravstveni sistem.

Projekt ShieldHealthAdria združuje 13 partnerjev, med njimi vodilne zdravstvene ustanove in strokovnjake za kibernetsko varnost. Projekt vodi Telekom Slovenije v sodelovanju s partnerjem Combis d.o.o. V okviru projekta bodo partnerji izvedli celovite ocene kibernetske varnosti in odpornosti v 11 bolnišnicah oz. zdravstvenih ustanovah ter preverili njihovo skladnost z evropsko in nacionalno zakonodajo, vključno z direktivo NIS2 in uredbo GDPR. Z vidika izpolnjevanja regulatornih zahtev je projekt izjemno zahteven, saj vsebina presoje in zagotavljanja skladnosti v Republiki Slovenije obsega področja, ki jih ureja več krovnih predpisov: Zakon o informacijski varnosti (ZInfV-1), Splošna uredba o varstvu podatkov, Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2), Zakon o zdravstveni dejavnosti (ZZDej), Zakon o digitalizaciji zdravstva (ZDigZ) in Zakon o kritični infrastrukturi (ZKI).

Na podlagi analiz bodo razvite in uvedene modularne rešitve za zaščito informacijskih sistemov. Te bodo vključevale zaščito končnih naprav in omrežij, medicinskih naprav, upravljanje privilegiranih dostopov, zgodnje zaznavanje vdorov ter napredna orodja za upravljanje kibernetske varnosti in odpornosti v zdravstvu. Rešitve bodo preizkušene v realnem okolju, partnerji pa bodo spremljali izboljšanje odpornosti, zlasti pri hitrejšem zaznavanju incidentov in odzivanju nanje.

Poseben poudarek je namenjen ljudem, ki so lahko najmočnejša ali najšibkejša točka kibernetske varnosti in odpornosti. Projekt bo zato zajemal obsežne programe usposabljanja, ki bodo vključevali več kot 1.000 zaposlenih v zdravstvu ter okrepili zavedanje o pomenu kibernetske varnosti kot ključnega elementa varnosti pacientov.

Na uvodnem srečanju projekta ShieldHealthAdria so partnerji uskladili cilje in načine sodelovanja ter postavili temelje za učinkovito izvajanje projekta. Rezultati bodo združeni v replikacijski model, ki bo omogočil prenos rešitev tudi v druge zdravstvene ustanove po Evropi in s tem lahko dosegel več kot 10.000 deležnikov.

»S projektom ShieldHealthAdria želimo zdravstvenim ustanovam zagotoviti konkretna orodja in znanje za učinkovito obvladovanje kibernetskih tveganj ter prispevati k večjemu zaupanju v digitalno zdravstvo,« je poudaril Dejan Šošter, glavni koordinator projekta v Telekomu Slovenije.

»V Telekomu Slovenije smo zadovoljni, da smo kot koordinator pridobili projekt ShieldHealthAdria, saj to potrjuje naše strokovno znanje in izkušnje na področju kibernetske varnosti in odpornosti. Prepričani smo, da bomo skupaj s partnerji uspešno prispevali k večji odpornosti zdravstvenega sektorja,« je dodal Grega Črne, tehnični koordinator projekta v Telekomu Slovenije.

»Sodobna kibernetska varnost je tesno povezana z varnostjo in zdravjem pacientov. Ko informacijski sistemi zdravstvene ustanove odpovejo, so pacienti ogroženi, obenem pa trpi tudi zaupanje javnosti v zdravstveni sistem. Skupaj s Telekomom Slovenije in zdravstvenimi ekipami bomo s tem projektom zdravstvenim ustanovam pomagali prepoznati njihova tveganja, uvesti učinkovite tehnološke varnostne ukrepe in rešitve ter razviti lastne zmogljivosti za upravljanje varnosti. Vse to služi enemu cilju: večji kibernetski odpornosti zdravstvenega sistema in zagotavljanju skladnosti ustanov z nacionalno zakonodajo na področju kibernetske varnosti. Cilj projekta ni enkratna nadgradnja, temveč trajnostna varnost, ki ostane v sistemu,« je povedal Mate Grbavac, direktor kibernetske varnosti v Combisu.

Projekt bo potekal v sodelovanju Telekoma Slovenij in Combisa ter 11 zdravstvenih ustanov iz Slovenije in Hrvaške: Univerzitetni klinični center Ljubljana, Univerzitetni klinični center Maribor, Onkološki inštitut Ljubljana, Splošna bolnišnica Murska Sobota, Osnovno zdravstvo Gorenjske, Klinički bolnički centar Zagreb, Klinika za dječje bolesti Zagreb, Klinički bolnički centar Osijek, Klinički bolnički centar Sestre milosrdnice, Klinička bolnica Sveti Duh in Klinika za psihijatriju Vrapče. Trajal bo dve leti, njegova skupna vrednost znaša 8,56 milijona evrov, Evropska komisija pa prispeva 50 % nepovratnih sredstev.

S sodelovanjem v projektu ShieldHealthAdria Telekom Slovenije dodatno utrjuje svojo vlogo tehnološko naprednega operaterja in pomembnega raziskovalno‑razvojnega partnerja. Hkrati prispeva k večji zaščiti podatkov, zanesljivemu delovanju zdravstvenih storitev in krepitvi digitalne odpornosti Evrope.

The post Začetek projekta ShieldHealthAdria: Telekom Slovenije vodi evropski projekt za večjo kibernetsko varnost in odpornost zdravstva appeared first on Tehnozvezdje.

Sklepati bi bilo mogoče, da nihče več ne gleda televizijskega programa v živo. Seveda to ne drži, vsaj če upoštevamo ogled iste vsebine z zamikom, zagotovo pa število in delež teh gledalcev (hitro) upada. Morda ne pri športnih prenosih in določenih »resničnostnih« šovih, pri ostalem programu pač. A menda se tudi pri vsebinah na zahtevo dogajaj bistvena sprememba.

Resnici na ljubo so jo operaterji začeli že pred leti. Sprejemniki, kot sta EON in Neo, so v ospredje postavili priporočilni sistem in (glasovno) iskanje po ključnih besedah (igralci, franšiza, tematika, …), kasneje še po kontekstu in drugih bolj naprednih načinih. Toda vsakršno aktivno iskanje predpostavlja, da mora človek imeti vsaj približno natančno idejo, kaj oz. koga bi rad gledal. Če je nima, potem se pač prepusti brskanju po predlogih, ki mu jih servira sistem. Po možnosti na enem mestu, najbolje na domačem zaslonu, zunaj aplikacij. Kar se sliši izvrstno in morda za marsikoga tudi je, vseeno pa s seboj prinaša določene težave. Zakaj je to razvijalcem sistema pomembno, pa je tudi jasno.

Poleg tega, da mora priporočilni sistem ustvarjati ozek izbor (in ga širiti šele, ko gledalec morda s prvimi predlogi ni zadovoljen) in da se znova pojavlja tveganje t. i. zapiranja v mehurček, je problem z agregiranjem vsebina »na enem mestu« tudi v tem, da nekateri ponudniki v tej igri ne sodelujejo. To takoj zmanjša njeno zanimivost, poleg tega predvajanje še vedno poteka skozi aplikacijo (kako naj bi tudi drugače?), v katero je seveda treba biti vpisan in pri dotičnem ponudniku plačevati naročnino. Videoklub EON denimo integrira vsebine od drugod v svojo storitev, medtem ko operacijski sistemi, kakršen je Vidaa, zgolj zadeve iz različnih kotičkov združujejo na eno mesto. Ponekod se pojavljajo paketi, ki vsebujejo več naročnin, tudi v Sloveniji se je na določene storitve mogoče naročiti (oz. so vključene) prek operaterja, toda na koncu se ponudnikovi aplikaciji pogosto ni mogoče izogniti. Četudi je njena vloga samo v tem, da potem sistem iz nje vleče predloge, in dostopa do vsebin v njej, gledalec pa vanjo aktivno ne vstopa.

Tu nastopi nekakšna dihotomija. Kupce televizorjev namreč še vedno zanima, če določen model oz. sistem »ima« to ali ono aplikacijo. Slednje nikakor še niso odpisane in verjamem, da tudi ne iskanje vsebin znotraj njih. Znova se gledalec lahko prepusti algoritmu, naj mu predlaga nove naslove na osnovi tistih, ki si jih je že ogledal (vsaj nekaj si jih mora, da začne algoritem »pravilno« delovati), ali pa morda celo sam išče po razdelkih znotraj aplikacije. To počnem sam, kajti predlogi »računalnika« me ne navdušujejo, ponekod (denimo v Youtubu) pa imam tudi izključeno spremljanje zgodovine in tako algoritem ne more oz. noče ničesar prikazovati (lahko bi, samo ne na osnovi mojih ogledov). Tako moja rutina iskanja predvsem filmov, pa tudi serij za sobotni ali kakšen drug prosti večer temelji primarno na tem, da pri posameznih (pretočnih) ponudnikih in nasploh spremljam, kaj je novega, ter si tiste naslove, ki me pritegnejo ali ki sem jih imel na radarju že nekaj mesecev prej, ko so se vrteli v kinu, dodam na seznam za kasnejši ogled. Iz njega potem izbiram oz. izbirava, kaj bi si ogledala. Poleg vsebin v pretočnikih, ki jih imamo v posameznem obdobju naročene (nekateri so stalni, tudi zato, ker so del paketa pri operaterju, druge plačujem občasno in nato znova odpovem), pride v poštev še sekcija »za izposojo« v Applovi trgovini. Skratka, priporočilni sistemi mi »prodajo« zelo malo, zanašam se pretežno na svojo presojo. In pogosto želim dobiti kaj novega, si odpreti obzorje, ne gledati reciklaže tistega, kar sem že kdaj prej.

Čemu se operaterji in proizvajalci trudijo s tovrstnimi okolji, je povsem jasno. Če prepustijo pobudo ponudnikom pretočnih vsebin, kljub temu, da prodajajo v nazivu »pametne« naprave, postajajo »neumni« preprodajalci. Poleg tega se morajo imeti možnost pohvaliti z nečim, česar konkurenca nima, ali pa je bolj dodelano kot pri konkurenci. Pravzaprav gre samo za to, kdo si zagotovo pozornost gledalca, in mu v naslednjem koraku nekaj »proda.« Najsi bodo to dodatne minute, oglasi, provizije za »pripeljane« gledalce, karkoli. Saj niste mislili, da zagovorniki agregiranja vsebin to počnejo zato, ker s tem ugajajo gledalcem?

* Naslovno fotografijo je izpljunila umetna inteligenca

The post Pri izbiranju »televizijskih« vsebin sem očitno popoln dinozaver appeared first on Tehnozvezdje.

Že res, da imam televizor ves čas prižgan. A ga v resnici ne gledam. Tam je zato, da ustvarja nek šum, ki mi ustreza. Resnica je, da težje delam v tišini kot v nadzorovanem hrupnem okolju. Zato kajpada ne potrebujem običajnih televizijskih programov. Zadostuje YouTube ali, če hočete »televizijo«, seznam brezplačnih kanalov internetne televizije (IPTV). Na dobršen del televizorjev v obtoku zlahka namestite aplikacijo za dostop do njih.

Dva razloga omenjajo zagovorniki klasične televizije: športni prenosi in novice. Če vam je šport nadvse ljub, potem boste še nekaj časa verjetno obdržali operaterjevo televizijsko storitev. Trend sicer gre v smer pretakanja športnih dogodkov, vendar je ta še v povojih, ni najbolj dostopen in ne pokriva vseh športov ter dogodkov. Mislil sem, da je na primer ogled tekem svetovnega nogometnega prvenstva mogoč le na televizijskem programu hiše, ki je kupila pravice, in da bo to pomenilo nezmožnost spremljanja tekem prek spleta. Načeloma je tako, a ker je to pri nas storila nacionalna televizija, je spremljanje mogoče v aplikaciji ali na spletni strani RTV 365. Kar pa zadeva informiranost, dileme ni. Kdaj ste nazadnje čakali na informativno oddajo, da bi izvedeli, kaj je novega doma in po svetu? Novičarski portali in v zadnjem času še družbena omrežja, prek katerih informacije prihajajo do mladih, so povsem spremenili informacijske kanale.

Ko gre za filme, serije in vse bolj tudi resničnostne oddaje, ki so iz meni popolnoma nerazumljivega razloga še vedno nadvse priljubljene, so pretočne storitve v veliki prednosti. Posledica tega, da imaš televizor ves čas prižgan, je spoznanje, da televizijski programi temeljijo na neskončnem ponavljanju ob redkih novostih. Zelo hitro prideš do točke, ko si videl že vse. Saj pravim: dobro za šum, ki ga potrebujem, a slabo, če zahtevaš več. Od tod zanimanje za pretočne storitve, kjer so težave drugačne. Večkrat sem že dejal, da potrebuješ naročnini na dve ali tri storitve, športni navdušenci pa še kakšno več, da pokriješ potrebe vseh družinskih članov.

Spremenil se je tudi način konzumacije vsebin. Daleč so časi, ko smo se zbirali pred televizijskim zaslonom. Zdaj vsak od nas gleda tisto, kar hoče, kadar hoče in na svojih osebnih napravah. Od tod potreba po združenem dostopu do interneta, skladnem s tehnološkimi in drugimi možnostmi. Nekaj takšnega ponuja Telemachov EON Net Plus. Združuje stacionarni internetni priključek prek njihovega kabelskega ali optičnega omrežja s hitrostjo prenosa do enega gigabita na sekundo (odtočna hitrost pa znaša 20 ali 50 megabitov na sekundo) ter mobilni paket, ki poleg 100 gigabajtov prenesenih podatkov vključuje še vse ostalo. Glede na ceno 20 evrov gre trenutno za najugodnejšo ponudbo, s katero lahko poskrbite za svoje komunikacijske potrebe.

Naslovno fotografijo je upodobila umetna inteligenca!

The post Ali bo »streaming« ubil televizijo? appeared first on Tehnozvezdje.

Ampak to je, milo rečeno, postranskega pomena. V pomembnih stvareh se obe uri obneseta zelo podobno, rekel bom kar enako. Tokrat sem ob teku še malo plaval in preizkusil funkcijo samodejne zaznave dejavnosti, na primer teka, hoje ali kolesarjenja. Resen rekreativec je najbrž ne bo nikoli uporabil, komu drugemu pa utegne koristiti. Simpatični animirani panda je kajpada prisoten tudi na tem zaslonu.

Oblikovno enaka, a večja

Ker sta uri vizualno zelo podobni, z izjemo gole velikosti, nima smisla izgubljati preveč besed o oblikovanju. Še ena tanka in kakovostno izdelana ura s kvadratnim ohišjem, se glasi kratka in jasna ocena. Ko s tem zaključimo, omenimo še opazno svetlejši zaslon, ki v času poletnega zadrževanja na soncu pride še kako prav, ter enako avtonomijo.

Kljub opazno večjemu ohišju je baterija enake zmogljivosti in ob lahki uporabi zdrži nekje do deset dni. V praksi to pomeni polnjenje enkrat tedensko. Seveda pod pogojem, da niste pretirano zahtevni in da se zadovoljite z enim ali dvema beleženjema dejavnosti v tem času.

Samodejno zaznavanje dejavnosti

Zdaj pa k funkciji samodejne zaznave, ki jo imata obe uri. Vožnjo z električnim skirojem podobno kot vse ure doslej zazna kot kolesarjenje. Tega ji ne morem šteti v slabo, kajti še nisem srečal junakinje, ki bi znala ločevati tako podobni dejavnosti, čeprav ena telesne pripravljenosti ne izboljša niti za malo.

To omenjam zato, ker me je zanimalo, kako sistem sploh deluje. Izkazalo se je, da v primeru »kolesarjenja« zabeleži večji del poti, ki ste jo opravili, še preden dejansko potrdite dejavnost oziroma to stori ura sama, odvisno od nastavitev. Enakega ne morem trditi za tek. »Sled« za nazaj je bila v tem primeru opazno krajša. Toda če pozabite ročno zagnati program, vam je verjetno vseeno, da je razdalja za sto ali morda dvesto metrov krajša od dejanske.

Natančno beleženje teka in hoje

Ponovno je beleženje teka na moji standardni trasi zelo konstantno, česar lani nisem mogel trditi za Watch 4 Pro. To velja za satelitsko sledenje, graf srčnega utripa in druge tekaške analize. Obenem je ura nadvse primerna za tovrstno rekreacijo, ker je tanka in dovolj lahka, da na zapestju ne deluje kot utež s svojo inercijo.

Še bolje je, če si za ta namen omislite tkan pašček z ježki. Ko že govorim o njem, me je nekoliko presenetilo beleženje plavanja. V dobrem in slabem. Voda očitno ne povzroča več težav satelitskemu sprejemniku. Sled je neprekinjena in verjetno pravilna, medtem ko je tipalo kazalo občutno previsok srčni utrip, vse dokler nisem paščka dodobra zategnil in iztisnil plasti vode med kožo in tipalom. Presenetilo bi me, če to ne bi bil razlog za začetne napačne meritve. Zato tudi nasvet iz naslova. Če želite med plavanjem čim bolj zanesljive meritve, poskrbite, da je ura trdno nameščena na zapestju.

Škodovati ne more

Še vedno ne morem dati pametne ocene funkciji analize aritmije, razen tega, da škodovati ne more. Že skoraj trideset dni ena ali druga ura iz serije Watch samodejno izvede analizo od enkrat do šestkrat dnevno. Tako se je nabralo že nekaj sto meritev in vse so, na mojo srečo, v zelenem območju.

V takšnem primeru nadaljevanje meritev nima večjega smisla, a ker me nič ne stane, ura to počne naprej. Podobno kot šteje korake, ki me le redko zanimajo. Verjamem pa, da gre za eno od tistih funkcij, ki imajo potencial pomagati. Čeprav Huawei na vsakem koraku opozarja, da njegove ure niso medicinski pripomočki, je včasih dovolj že to, da vas opozorijo na morebitno nepravilnost in zato obiščete zdravnika. Nič hudega, če se kasneje izkaže, da je šlo za lažni alarm.

Naj vam bo kvadratno ohišje všeč ali ne, zmogljivosti te Huaweieve ure ni mogoče zanikati. Med preostalimi funkcijami se mi zdita posebej pomembna še brezstično plačevanje in prevzem klicev s povezanega telefona. Predvsem to zadnje pride v praksi velikokrat prav.

HVALIMO:

• Kakovostna izdelava (če vam je všeč kvadratna oblika)
• Dovolj športnih in zdravstvenih funkcij
• Brezstično plačevanje
• Dolga avtonomija
• Samodejna zaznava dejavnosti

GRAJAMO:

• Dovoljenja je treba podeliti vsaki posamezni aplikaciji (zamudno)
• Počasne nadgradnje sistema
• Omejen nabor aplikacij

The post KRATKI TEST Huawei Watch Fit 5 Pro: Ko plavate, bodite pozorni, da je pašček zategnjen! appeared first on Tehnozvezdje.

Raje gledam, kot berem, vendar je to že drugi znanstvenofantastični roman slovenskega avtorja, ki sem ga praktično prebral v enem zamahu. Pomaga, da knjiga nima petsto ali več strani in da ne zaide prepogosto v pretirano podrobne razlage tega ali onega. Morda bo za nekatere bralce tega premalo. Meni je bila doza »drobnjakarstva« večinoma zadostna za slikovito predstavo likov, okolja in dogajanja v glavi.

Zavedam se, da ni preprosto ohranjati ravnotežja med opisovanjem interakcij med liki na eni strani in sveta čez približno petdeset let na drugi. Avtor je dal prednost odnosu med Julijo in Frenkom. S tem je roman približal širši publiki, saj se ni omejil na ozko skupino zahtevnih bralcev, ki padejo v delirij, ko beseda nanese na znanstveno zahtevne teme. Te so kajpada prisotne. Po Osončju so posejane vesoljske postaje, izpostavljen je izziv transporta med planeti, tu pa sta še teraformiranje in časovna potovanja. Zahtevne teme, sploh v takšni kombinaciji. Zanima me, kako globoko se namerava avtor v nadaljevanjih potopiti vanje.

Začne se tako, da Julija Perun Frenka pobere v Egiptu in ga odpelje v Planico, kjer se udeleži priprav na ekstremne razmere v vesolju. Zaradi čudnega spleta okoliščin, ki jih avtor razkriva po kapljicah, mu je namenjena pomembna naloga. Da se zgodba začne v Sloveniji, mi je vzbudilo nekaj pomislekov. Bal sem se, da bo vse skupaj izzvenelo preveč domače. Vsa čast avtorju. Daleč od tega. V nobenem trenutku ne pretirava z opisi okolja in naših posebnosti. Dozira jih v ravno pravšnji meri, s pozitivno konotacijo in brez nepotrebnega dlakocepstva.

Pomislil sem, kako bi vse skupaj sprejel tuji bralec, in ugotovil, da verjetno enako kot sam sprejmem omembe lokalnih značilnosti pri tujih avtorjih. Vsi smo krvavi pod kožo. Seveda se na trenutke nasmehneš, ko naletiš na opazko, ki ti je nadvse domača. Takšnih ni malo, zato nima smisla besedila zgolj preleteti. Tu in tam se ustaviš, razmisliš in morda celo prikimaš. Počuti še malone ponosno, ko izveš, da imamo svojo vesoljsko postajo s čebelami!

Avtor, ki je tudi prevajalec, jasno pokaže, kje je našel del navdiha. Določene povezave s serijami, filmi in knjigami je mogoče prepoznati, vendar so daleč od tega, da bi bile moteče ali da bi zaradi njih osnovna ideja delovala manj izvirno. Meni se zdi povsem korektna, zanimiva in dobrodošla osvežitev slovenskega literarnega prostora. Poleg tega avtor dovolj samozavestno gradi lasten svet, da se mu ni treba skrivati za referencami na dela drugih ustvarjalcev.

Prej sem omenil pogoste dovtipe, povezane z lokalnim okoljem, tukaj pa lahko izpostavim še navezave na filme in klasike znanstvene fantastike. Omemba Eloijev in Morlokov ni posebej pomembna za zgodbo, je pa na mestu. Podobno velja za uniforme v slogu drznih raziskovalcev neznanih prostranstev. Zvezdne steze so temeljni del repertoarja skoraj vsakega ljubitelja znanstvene fantastike, zato takšni pokloni delujejo naravno in nevsiljivo.

Da je slog pisanja razmeroma preprost in da avtor ne zaide v podrobnejše razlage, ni kritika dela. Kvečjemu nasprotno. Knjigo brez večjih težav preberete v nekaj dneh. Kar je še pomembneje, zgodbe ne pozabite takoj po tem, ko zaprete platnice. V njej je dovolj skrivnosti, da vas vleče naprej, in dovolj odgovorov, da ne izgubite potrpljenja. To je občutljivo ravnotežje, ki ga številnim precej bolj uveljavljenim avtorjem ne uspe doseči.

Vzbudi radovednost in željo, da bi čim prej izvedel, kaj se bo zgodilo zdaj, ko je razkrit razlog, zaradi katerega je moral Frenk v vesolje. Ne poznam Igorjeve časovnice, upam pa, da si za nadaljevanje ne bo vzel preveč časa. Prva knjiga namreč deluje predvsem kot začetek večje zgodbe. In če je nadaljevanje vsaj približno tako dobro, potem bo čakanje ena najtežjih nalog, ki jih bo moral opraviti bralec.

The post Zemlja zdrsne za obzorje, ko izveš, za kaj gre appeared first on Tehnozvezdje.

Pogosto je prvi vtis najpomembnejši. Čeprav se je moj čas za volanom 4,6 metra dolgega športnega terenca meril v minutah, sem se v njem dobro počutil. Po nekoliko daljšem trenutku, ko sem našel gumb za vklop na precej samosvojem mestu, sem najprej pomislil na prostornost. Za potnike in prtljago.

Spredaj je za kable in manjše predmete na voljo dobrih 44 litrov prostora, zadaj pa 566 litrov. Če podrete zadnjo klop, v kateri je za moj okus premajhna odprtina za prevažanje daljših predmetov, se prostornina poveča na 1.650 litrov. Ni vrag, da ne bi mogli domov pripeljati pralnega ali pomivalnega stroja. Posebnost modela EV5 je tripodročna klimatska naprava, pri kateri si temperaturo nastavljajo tudi potniki zadaj. Zanimiva je še široka sredinska konzola s pomičnim pladnjem, ki sega proti drugi vrsti sedežev.

Poleg prostornosti Kia kot prednosti omenja še panoramsko streho s senčnikom in možnostjo odpiranja, storitve pretakanja videa na osrednji zaslon, spremljanje porabe energije, načrtovanje poti s postanki za polnjenje, ročno aktiviranje predgretja baterije in pomočnika, podprtega z umetno inteligenco. Ta ne govori slovensko. Kar zadeva pretočne storitve, je njihova dostopnost odvisna od posameznega trga in Kijine politike. Vsaj YouTube in Netflix sta na voljo takoj, pod pogojem, da aktivirate zabavni paket in je vozilo povezano v storitev Kia Connect.

V EV5 so na voljo vsi pomočniki, tako varnostni kot tisti za udobnejšo vožnjo, ki jih je Kia razvila do zdaj. Nekateri so celo nadgrajeni. Sistem 360-stopinjskega zaznavanja okolice denimo prikaže do 14 predmetov, prej jih je le pet. Koliko je to v praksi uporabno, je že druga zgodba, povezana tudi z izbiro opremske različice. Vsega pač ne boste našli v osnovni.

Mimo pogona preprosto ne moremo. Baterija kapacitete 81,4 kilovatne ure po ciklu WLTP omogoča do 530 kilometrov dosega. Ta je seveda odvisen od razmer in načina vožnje, vendar bi bilo iz nje mogoče iztisniti okoli 400 kilometrov tudi takrat, ko občasno izkoristite vseh 160 kilovatov oziroma 216 konjskih moči. Na hitri polnilnici se baterija od 10 do 80 odstotkov napolni v približno 30 minutah. Največja moč enosmernega polnjenja znaša 150 kW, kar pomeni, da med daljšim potovanjem postanek za kavo običajno zadostuje za precejšen del nadaljnje poti.

Cene EV5 so primerni velikosti, udobju in zmogljivosti. Dovolj je vedeti, da se brez popustov in subvencije začnejo pri slabih 49 tisočakih. Ko že govorim o ceni. V prihodu je še manjši EV2, katerega cena (tokrat s subvencijo) bo od 17 tisočakov naprej!

The post PRVIČ VIDENO KIA EV5: Niso računali nanj, a to ne pomeni, da ni dobrodošel appeared first on Tehnozvezdje.

Koncept ponudbe odgovarja na potrebe sodobnih družin po enostavnosti in združuje naprave, povezave ter stroške pri enem ponudniku. Telekom Slovenije kot zanesljiv digitalni partner s tem zmanjšuje kompleksnost upravljanja večjega števila naprav in naročnin ter uporabnikom prihrani čas in odpravlja stres ob odločanju.

Družinska ponudba temelji na dokazano najboljšem omrežju po mnenju uporabnikov in zagotavlja stabilno ter varno izbiro. Uporabniki lahko računajo na vrhunsko širokopasovno, optično in gigabitno mobilno omrežje z 99 odstotno pokritostjo s tehnologijo 5G in napredno kibernetsko zaščito. Kakovost in zanesljivost infrastrukture potrjujejo tako neodvisne tehnične meritve Ookla Speedtest Intelligence kot prejete nagrade za najboljše, najhitrejše in najbolje pokrito mobilno omrežje.

Osnova nove ponudbe je načelo večjega prihranka pri hkratni uporabi storitev več družinskih članov. Naročniki ob nakupu izbranega mobitela Samsung in vezavi naprave za 24 mesecev na paketu Naj prejmejo ekskluzivno družinsko ugodnost. Otroški paket SUPR mini ali SUPR najst lahko dvanajst mesecev uporabljajo brez mesečne naročnine. Kombinacija ugodnosti Poveži in prihrani ter akcijskih cen mobilnih in fiksnih paketov učinkovito optimizira stroške. Skupni prihranek posameznega gospodinjstva lahko v obdobju dveh let tako doseže do 1.776,24 EUR.

Telekom Slovenije je razvil naprednega spletnega pomočnika, s katerim si lahko uporabniki za svojo družino samostojno sestavijo optimalno kombinacijo prilagojenih storitev glede na svoje potrebe. Spletni pomočnik v realnem času prikaže tudi informativno ponudbo ter izračun možnih prihrankov pri hkratni uporabi storitev več družinskih članov. S to rešitvijo, ki je uporabnikom neprestano na voljo, Telekom Slovenije poenostavlja uporabniško izkušnjo in uspešno nadaljuje začrtano strategijo digitalizacije svojega poslovanja.

The post Nova družinska ponudba Telekoma Slovenije prinaša prihranke appeared first on Tehnozvezdje.

Ves čas me je spremljal občutek že videnega. Ne vem. Morda se motim, a zdi se mi podoben Tivoliju. Ne v pogonu, navsezadnje ima Atto električnega, temveč v dokaj »škatlastem« videzu in nekaterih oblikovnih poudarkih. Imel sem zanimivo izkušnjo. Ko sem ga fotografiral ob cesti, se je ustavil starejši par in povprašal, kateri avto je to. Ženi je bil namreč silno všeč. Dobri obeti zanj ali zgolj muha enodnevnica? Nečesa se preprosto ne morem znebiti. Občutka, ko sem po Sealu sedel vanj!

Minimalizem in dobri materiali

Zanimivo je poslušati izdelovalce, ki tekmujejo, kdo bo čim bolj doživeto opisal obliko in jo hkrati postavil na piedestal oblikovne umetnosti. Če bi verjeli vsemu, potem bi vsak novi avtomobil našel mesto ob boku del renesančnih kiparjev. To pravim iz enega samega razloga. Na zunaj Atto ni nič posebnega. Korekten, a za moj okus škatlast in premalo »dodelan«. Toda to je moje mnenje. Očitno ga nekateri opazijo. Drugače se ne bi ustavili in vprašali, za kateri avto gre.

Z naskokom boljši je v notranjosti. Tu najdete več podobnosti s Sealom. Predvsem enak sredinski zaslon in njegovo okolje, minimalistični pristop ter odsotnost varčevanja pri materialih. Nisem sicer strokovnjak, zato ne vem, kako bo notranjost svetlih odtenkov videti po več letih uporabe. To je eno od vprašanj, ki me vedno mučijo v povezavi s kitajskimi avtomobili. Ob tem nisem pod nikogaršnjim vplivom. Če mi je avto všeč in me pritegne, potem mi je vseeno, od kod prihaja. Zdaj je verjetno vsakomur jasno, kam merim. Bom za vsak primer poudaril. Notranjost mi je bila izjemno všeč, česar ne morem trditi za preostanek avtomobila.

Prostornost je kajpada povezana z velikostjo. Marsikomu bosta všeč višina do stropa in panoramska streha, malo manj prostora za kolena na zadnji klopi. Prtljažnik je dovolj prostoren, a me je ponovno zmotil način delitve zadnje klopi po načelu dveh in ene tretjine. Atto 2 ni poslovni, temveč družinski avtomobil, zato je logično, da bomo v njem sem ter tja prevažali večje in občasno daljše predmete. Odsotnost odprtine na sredini predstavlja oviro za družine, ki pozimi pogosto romajo na bolj ali manj oddaljena smučišča.

Delujejo dobro, ampak …

Dobro sem se počutil v njem. Razen manjših izjem večina sistemov deluje dobro oziroma po pričakovanjih. Zvočna izolacija kabine učinkovito duši okoliški hrup, čemur ne sledi zvočni sistem pri največji glasnosti. Nizki toni me niso najbolj prepričali. Kar je nepomembno, če glasbe nikdar ne navijate. Bolj od tega me je zmotila klimatska naprava. Opazen je kitajski trend. Radi imajo močan tok zraka. Na to sem se že navadil. Temperaturo je treba dvigniti najmanj na 23, še bolje na 24 stopinj, ter se poigrati z ročnimi nastavitvami šob za izpih zraka. Tokrat tega ni treba početi na osrednjem zaslonu. Dobro je tudi, da je na sredinski konzoli nekaj fizičnih gumbov. Celo za vklop »motorja«, čeprav se vozilo ugasne, ko izstopite. Razlika vendarle obstaja. Če ga ne ugasnete, morate ročico za odpiranje povleči dvakrat, sicer zadostuje en poteg.

Varnostni sistemi in sistemi za pomoč pri vožnji delujejo v okviru pričakovanj. Praktično na voljo so vsi, ki jih danes pričakujete. Še posebej uporabne so kamere, ki zajamejo okolico avtomobila. Tempomat deluje dovolj uglajeno, a ne bi imel nič proti, če bi hitreje pospeševal. Opozoril je kajpada veliko. Še posebej moteče je opozarjanje, ko za hip pogledate skozi stransko okno ali zaznavanje ovir, ki so še precej oddaljene. Na srečo zvočna opozorila niso pretirano nadležna. O sistemu prikaza hitrostnih omejitev pa nima smisla izgubljati besed! Evropski predpisi zahtevajo opozarjanje, toda BYD ni našel prave mere. Imaš občutek, da hoče avtomobil sodelovati pri vsaki voznikovi odločitvi. Tudi tedaj, ko ga za mnenje nihče ni vprašal.

Manj od tega nisem pričakoval. Za BYD oziroma kitajske izdelovalce je značilno, da po vgradnji tipal največ dela prevzamejo kamere, delovanje sistemov pa določa programska oprema. Ta je zanje poceni in to je eden od razlogov, da v osnovno opremo vključijo precej več kot evropske znamke.

Dobra baterija, slabše vozne lastnosti

Da in ne. Kljub ne najboljši aerodinamiki poraba ni pretirana. Povprečna se je gibala okoli 16,8 kWh na sto kilometrov, zadnjih petdeset kilometrov počasnejše vožnje pa celo okoli 13,5 kWh na sto kilometrov. Ob razmeroma veliki bateriji to pomeni uporaben doseg, po mojih ocenah tja do 350 kilometrov. Morebiti kakšen kilometer več, če noga na avtocesti ni pretežka.

Všeč mi je krivulja polnjenja, saj moč dolgo časa vztraja nad 100 kilovati. Zaradi tega sem za pretočenih slabih 45 kilovatnih ur na polnilnici porabil 23 minut. Ni slabo. To v kombinaciji z veliko baterijo jamči manj živciranja na dolgih poteh!

Manj so me navdušile vozne lastnosti. Ne zato, ker bi bile slabe ali ker Atto 2 v tej izvedbi ne bi imel dovolj moči za dinamičen pospešek, ko je ta potreben. Težava je drugje. V kombinaciji nižjega težišča, sprednjega pogona in konkretnega navora. Posledica je nekoliko nenavaden občutek pri močnejšem pospeševanju. Takrat se zdi, kot da ga rahlo zanaša oziroma da kolesi izgubljata oprijem. Tega občutka seveda ni, če ne pospešujete sunkovito. Koga utegne zmotiti še mehkeje nastavljeno podvozje v primerjavi, denimo, s Sealom. Udobje vožnje je zaradi tega na primerno visoki ravni, a se avtomobil občasno tudi nekoliko ziblje.

Še nečesa preprosto ne morem spregledati. Odsotnosti načina vožnje z enim pedalom. To je nekaj, kar mora imeti vsak električni avtomobil. Brez izjem. Ob tem, da je stopnja rekuperacije energije ena sama. V športnem načinu se mi je še pripetila manjša nevšečnost po zaslugi po mojem mnenju preobčutljive zavore. Namesto prijazno nežne vožnje s parkirnega mesta sem parkrat treščil s hrbtom ob naslonjalo sedeža, ko sem želel z zavoro zgolj malo znižati hitrost.

Težava Atta 2 ni v tem, da bi bil slab. Težava je, da v njem nisem našel nečesa, zaradi česar bi ga postavil pred številne tekmece. Je korekten električni križanec, ki večino stvari opravi dobro, a skoraj nobene izjemno dobro.

HVALIMO:

• Majhen obračalni krog
• Preglednost in 360-stopinjske kamere
• Nadpovprečno veliko prostora
• Kakovostno izdelave, uporabljeni materiali in prostornost
• Za električni SUV razmeroma dobre vozne lastnosti

GRAJAMO:

• Ni načina vožnje z enim pedalom (samo ena stopnja regenerativnega zaviranja)
• Še vedno prevelika odvisnost od sredenjskega zaslona
• Premalo povratnega odziva volana
• Čuden način prikaza porabe

The post BYD Atto 2: Da sta s Sealom iz istega hleva, še ne pomeni ničesar! appeared first on Tehnozvezdje.

Analiza urina ni ravno tema za pogovore v slogu »veš, danes sem premalo pil in mi primanjkuje vitamina C«, vendar je hkrati jasno, da se v njem skrivajo pomembni podatki o stanju organizma. Kolikokrat je že zdravnik zahteval vzorec, da bi ugotovil, kaj je z vami narobe? Withingsovo tipalo je še daleč od sposobnosti specializiranih laboratorijev, a stavim, da gre razvoj v tej smeri. Do takrat pa se bomo morali sprijazniti z bolj osnovnimi podatki.

V kompletu so tri sponke različnih velikosti, s katerimi U-Scan pritrdiš na sprednji del straniščne školjke, na podoben način, kot pritrdiš kroglice z dišavo. Priložena je kartuša z 22 merilnimi lističi in še škatlica z dvojno funkcijo. Očisti tipalo in hkrati napolni baterijo, ki naj bi sicer zagotavljala mesec dni delovanja.

Aktivacijo izvedeš v aplikaciji na telefonu, ki je tedaj z merilnikom U-Scan povezana prek vmesnika Bluetooth. Kasneje bo meritve pošiljal prek domačega brezžičnega omrežja Wi-Fi. Nekaj težav pri povezavi z domačim usmerjevalnikom utegne povzročiti podpora frekvenčnemu pasu 2,4 GHz, saj nekateri usmerjevalniki v takšnih primerih zahtevajo ročne nastavitve. Pomembno je, da ga namestite natančno na sprednji del školjke, kajti le tako bo uspel ujeti curek urina. To pomeni, da morajo tudi moški v tem primeru lulati sede. Tipalo temperature zagotovi, da U-Scan razlikuje med toplim urinom in hladno vodo pri splakovanju ter poskrbi, da merilni listič »namoči« samo prvi. Analiza je nato na voljo v dobrih desetih minutah. Seveda na zaslonu telefona.

Na voljo so naslednji podatki: pH-vrednost urina, ki kaže na kislinsko-bazno ravnovesje prehrane, raven hidracije, ki jo oceni na podlagi specifične teže urina, raven ketonov, ki kažejo na izgorevanje kalorij, in raven vitamina C. Na podlagi teh podatkov vas v aplikaciji čakajo priporočila. Na primer, da pijete več vode ali v prehrano vključite več sadja.

Meni se vse skupaj zdi rahlo nagravžno, a po drugi strani verjamem, da celo ti omejeni podatki komu koristijo in spremenijo življenje. Oziroma bi mu ga, če ne bi sledil manj razveseljiv podatek o ceni. Vzemimo osnovni paket z napravo in eno kartušo ter predvidenima dvema meritvama na teden. Zanj želijo 350 evrov. Osemdeset evrov več vas bo stalo, če želite meritve opraviti petkrat na teden. Temu je nato treba prišteti še program nakupa novih kartuš, ki stane 39 ali 89 evrov mesečno. Novo dobite vsakih dva meseca in pol, kar pomeni, da ena stane približno 100 evrov. Storitev Withings+, ki jo cenijo na deset evrov mesečno, je zaenkrat brezplačna. Malce računanja in hitro postane jasno, da vas bo ugodnost merjenja urina v udobju doma prvo leto stala najmanj 750 evrov. V to niso vključene neuspele meritve, ki bodo na začetku privajanja skoraj zagotovo pogoste.

Dodatna težava je, da gre za osebno napravo brez sposobnosti razločevanja vzorcev različnih uporabnikov. Da bi vsi v družini lulali v eno napravo, ne gre. Če želi napravo uporabljati več članov gospodinjstva, mora vsak kupiti svojo in nato najti rešitev, kako jih menjati, ko koga ravno pritisne na malo potrebo. Ni odveč ponovno poudariti, da v tem primeru ne gre za medicinsko diagnostično orodje, temveč za sledilnik prehrane in dobrega počutja. Ciljajo na zdrave posameznike, osredotočene na optimizacijo prehrane, saj kronično bolnim ljudem nudi občutno premalo podatkov. Zdaj pa se vprašajte, ali je to vredno zahtevanega denarja.

The post Urin ni ravno tema za pogovore. Ali pač? appeared first on Tehnozvezdje.

Prva je deset tisoč evrov v nakupni ter pravzaprav 12 tisoč v končni ceni, kajti za dražjo država primakne nižjo subvencijo, dokler jo sploh še, saj se s septembrom zgornja meja zniža na 45 tisočakov. Takrat bo, če proizvajalec česa ne ukrene, razlika nabreknila na že zelo zajetnih 16.500 evrov in to je več kot zanesljivo preveč. Ker so dobave že zdaj predvidene bolj za september kot za avgust, je v tej luči bolje razmišljati o izvedbi s spodnjega dela ponudbe. A tudi nasploh bi težko trdil, da kupec pri Long-Range Premium dobi veliko več, odkar je Tesla menda v celoti prešla na lastne baterije s celicami vrste 4680 namesto prejšnjih LG-jevih. Nove imajo namreč za približno 5 kWh manjšo kapaciteto (cca 74 kWh) in se z enosmernim tokom polnijo počasneje. Po drugi strani izvedba na tokratnem preizkusu premore baterijo LFP s približno 59 ali 60 kWh kapacitete, ki v praksi nudi najmanj nekaj čez 300 in tudi blizu 400 km dosega – v zdajšnjih temperaturah in z letnimi gumami, med testiranjem so bile na avtu še zimske, – od 20 do 80 odstotkov pa se napolni v že malodane bliskovitih 17 minutah (to predstavlja napredek za približno minuto ali dve v primerjavi z modelom RWD izpred treh let). Nisem prepričan, da izvedba z daljšim dosegom omogoča za dodatnih 100 km daljše etape na izletu ali potovanju, polnilni postanki pa bodo zaradi manj ugodne krivulje zanesljivo dolgotrajnejši.

Pri sami vožnji in uporabi kakih pomembnih razlik v primerjavi z bolje opremljenimi in večjebaterijskimi Ipsiloni ni. Še najbolj se opazi nekaj manj moči, toda po drugi strani je avto lažji in skozi ovinke precej agilen, že skoraj športen. Žal ni tudi okreten za mestno in parkiriščno manevriranje, saj ima dokaj velik obračalni krog. Novost je skoraj povsem samodejno izbiranje smeri vožnje, vozniku ni treba, razen v redkih primerih, ročno »prestaviti« v D (naprej) ali R (vzvratno). Tudi vožnja z enim pedalom deluje zelo dobro. Podvozje je bistveno izboljšano glede na Model Y pred prenovo, ni tako nervozno in ne prenaša udarcev na karoserijo. Pri izvedbi Premium je še nekoliko lepše uglašeno, kot zna biti za kanček boljša zvočna zatesnitev (tudi ta je sicer pred časom ob prenovi bistveno napredovala).

Za voznika je vse enako. Na srečo je ročica za smernike nazaj, za večino ostalega pa so gumbi na volanu in seveda osrednji zaslon. Kakšnih informacij neposredno v liniji gledanja na cesto še vedno ni, tu Tesla trmasto vztraja pri svojem in ne vgrajuje niti klasičnega niti prosojnega zaslona. Upravljanje je sicer enostavno in dokaj intuitivno, sistem pa odziven in ni v napoto, kot se zna dogajati pri kakšni drugi znamki. Odlagališči za pametna telefona sta postavljeni pod precej strmim kotom, potem pa sledi luknja do odlagališč za plastenki in naslona za roko. Premium tu premore zaključeno konzolo in s tem več odlagalnih površin. Razlika je tudi v materialih, ki so tu na določenih mestih (pod)povprečni, ambientalni osvetlitvi – zaradi nje bi imel višjo opremo – in predvsem sedežih. Usnje, kakršne koli vrste že, mi sicer ni pretirano po volji, vendar pa so sedala v »standardnem« Ipsilonu sila povprečna, tako glede oblike in udobja kot tudi glede izbire blaga. Zadaj pa je izginil zaslon nad sredinskimi zračniki, pogrešali ga bodo predvsem otroci.

Po dolžini nikakor ne gre za majhno vozilo, a prostorsko za potnike zadaj ni posebej razkošno. Mnogi konkurenti, tudi krajši, nudijo več razmika med naslonom sprednjih sedežev in začetkom klopi. Prtljažnih litrov morda ne, zagotovo pa polico, ki jo je treba dokupiti za 135 evrov. V spominu sem imel večji sprednji prtljažnik in tudi fotografije to potrjujejo. Prav tako, da je bil iz bolj uglednega materiala, kajti tam pod sprednjim pokrovom je zdaj pravi varčevalni program.

Dotakniti se moram še asistenčnih sistemov, po katerih morda Tesla v zadnjem času najbolj slovi. Kakšna je samodejna vožnja ne morem soditi, ker v Sloveniji še ni dovoljena. Po drugi strani me napredni vozniški pomočnik nikoli ne prepriča, čeprav takrat, ko izpelje stvari do konca, to stori zelo lepo. A prehitevanja na avtocesti in še kaj drugega zahtevajo točno določen minimalni vložek voznika. Če le malenkost preveč premaknem volan, se sistem takoj upre in tudi izključi. Avtomobili drugih znamk ravno tako prekličejo samodejni manever, vendar asistent ostane vključen. Po nekaj takih neuspešnih epizodah preprosto preklopim nazaj na klasični aktivni regulator hitrosti in se z njim dokaj lepo vozim. Toda želel bi si več odločnosti, saj pogosto pretirano zavira, ko se je nekdo že umaknil nazaj na vozni pas s prehitevalnega, nato pa bistveno prepočasi pospešuje. Teslina rakava rana pa ostajajo brisalci, ki se brez pardona vsaj enkrat na vsako malce daljšo vožnjo samodejno odpeljejo čez steklo, tudi v najhujšem soncu. Medtem ko v dežju brišejo nepredvidljivo.

Za nekatere pomembne, za druge pa povsem irelevantne razlike v primerjavi s Premiumom so na zunanjosti vozila. Tako spredaj kot zadaj ni svetlobnega traku med žarometi, platišča pa so jeklena in standardne pnevmatike 18-palčne. Kdor torej hoče »popopran« videz, bo moral ali poseči po drugi različici ali pa kasneje kaj vložiti v določene nadgradnje. Steklena streha je sicer ostala in se jo na zunaj vidi, toda znotraj je prekrita z običajno stropno oblogo, kar morda ni napačno za poletno vročino. Bolj pa na funkcionalnost vpliva odsotnost matričnih žarometov. To je ena od redkih zadev iz višje opreme, ki se ji res ne bi odrekel.

Sam Model Y še naprej ostaja zelo dober SUV in tudi dovolj napreden EV, četudi se počasi začenjajo poznati ne najboljša notranja prostornost v primerjavi s konkurenco, omejitve vztrajanja pri 400 V arhitekturi, določene luknje v opremi (pri tej različici še toliko bolj) in še kaj, kjer so drugi proizvajalci storili korak naprej. Največja težava utegne biti dvo- do trimesečni dobavni rok, ki tudi zaradi sprememb pri subvencijah in posledični negotovosti, kaj bo ob tem s svojo modelno in cenovno politiko storil proizvajalec, nekoliko zaplete odločanje o tem, katerega Ipsilona kupiti. Sam bi verjetno glasoval za dotični »standarni« model, vendar z določenimi pridržki, in si natančno ogledal še konkurenco.

HVALIMO:

• Dober doseg glede na kapaciteto baterije
• Dokaj hitro polnjenje z enosmernim tokom
• Agilen skozi ovinke
• Tehnologija deluje namesto voznika
• Spodobna vrednost za ceno

GRAJAMO:

• Prostornost zadaj
• Nekateri (pod)povprečni materiali in zaključki
• Velik obračalni krog
• Zmanjšan sprednji prtljažnik
• Skromna izbira barv in platišč
• Ničesar od manjkajoče opreme se ne da dokupiti

The post Tesla Model Y Rear-Wheel Drive: Dobra ponudba, pogrešam pa nekaj malenkosti appeared first on Tehnozvezdje.