Težko se je odpovedati orodju, ki tako dobro podpira »lenobo«. Zakaj bi se sploh mučil z oblikovanjem ideje v glavi in pisanjem članka, ko pa je tako zelo preprosto zapovedati agentom, naj pregledujejo tuje spletne strani, izbirajo besedila po določenem ključu, jih prevedejo in preoblikujejo, da te nihče ne more obtožiti plagiatorstva. Kaj potem, če so besedila vse bolj narejena po istem kopitu ter vse pogosteje hvalijo, namesto da bi na tematiko gledala z ravno pravšnje kritične distance. Kamorkoli pogledam, povsod mi »porivajo« umetno inteligenco in razlagajo, kako dobra je. Omenil bom še en primer. Pred kratkim sem kupoval prenosni računalnik in hitro ugotovil, da si z opisi v spletnih trgovinah ne morem prav dosti pomagati. Enaki so, pa naj gre za manj ali bolj zmogljive naprave. Da skrivanja pomembnih podatkov, kot je različica procesorja, nekje v predolgem besedilu po pretiranem hvaljenju niti ne omenjam.

Zanimivo je, da večina tega sploh ne opazi in se ne zaveda nevarnosti. Nič na tem svetu ni zastonj in še tako dobra zadeva na prvi pogled vedno skriva pasti. Pri umetni inteligenci je to strah, da nas bodo algoritmi poneumili. Raziskave kažejo, da se to že dogaja.

Pred leti sem pisal, da naj otroci čim več pišejo na papir. Ne gre zgolj za to, da to dobro vpliva na njihov razvoj. Pravi razlog se skriva v dejstvu, da postopoma izgubljamo veščine, ki jih ne uporabljamo. Ne verjamete? Kdor zadnjih deset let le udriha po tipkovnici, naj skuša napisati daljši sestavek na list papirja. Najmanj, kar bo ugotovil, je, da ga pisanje utruja in da njegova pisava niti približno ni več lepa. Moja je katastrofalna. To ni edini primer. Če namesto branja besedil v izvirnem jeziku uporabljamo le še prevajalnike, izgubljamo sposobnost njihovega razumevanja. Ni težko ugotoviti, zakaj. Številne znanstvene raziskave so dokazale, da možgani delujejo po načelu »uporabi ali izgubi«. Zelo podobno kot mišice. Tudi te moramo trenirati, da ne izgubijo sposobnosti, enako pa moramo skrbeti za možgane.

Znanstveniki so to dejstvo razložili na naslednji način. Živčne celice v možganih sproščajo nevrotransmitorje, ko po njih potujejo signali. Sprejmejo jih druge celice in tako se vzpostavijo nevronske poti, povezane z določenimi miselnimi procesi. S ponavljanjem se poti krepijo, če pa jih prenehamo uporabljati, oslabijo. Umetna inteligenca je nevarna, saj prevzema miselno delo. Dejal bi, da razmišlja namesto mene, kar je, roko na srce, večini še kako všeč. Toda raziskave, ena takšnih je pred kratkim izvedla Nataliya Kosmyna s sodelavci v medijskem laboratoriju MIT, kažejo drugačno sliko. Če ste članek prebrali do sem, potem ste na dobri poti, da vam umetna inteligenca ne uniči pameti.

Štiriinpetdeset udeležencev, starih od 18 do 39 let, je dobilo nalogo, da napišejo esej. Nekateri so uporabljali ChatGPT, drugi klasično spletno iskanje brez podpore umetne inteligence, tretji pa ničesar. Le svojo pamet. Vsem so snemali delovanje možganov (EEG), pri čemer jih je zanimalo predvsem, kako različni deli možganov sodelujejo med seboj. Rezultati ne bi mogli biti bolj nedvoumni. Skupina, ki je pisala brez pomoči digitalnih orodij, je imela najmočnejšo in najbolj razširjeno povezljivost. Skupina, ki je uporabljala iskalnik, je bila na sredini, medtem ko je imela skupina, ki je uporabljala ChatGPT, najšibkejšo povezljivost delov možganov, povezanih s pozornostjo, načrtovanjem, spominom in obdelavo jezika. Njihovi eseji so bili tudi brez duše, slogovno manj raznoliki in z manjšim besednim zakladom. Mimogrede, to se sklada z mojim opažanjem o vse bolj podobnih in suhoparnih opisih v spletnih trgovinah ter drugih besedilih, ki jih »piše« umetna inteligenca. S tem njihova zgodba ni končana. Težje so si zapomnili »svoja« besedila in citirali stavke, ki so jih pravkar zapisali.

Skrbeti bi nas moralo, da podobne težave opažajo tudi na področjih, ki imajo mnogo večji vpliv od šolskih esejev. V raziskavi so analizirali delo izkušenih specialistov endoskopije v štirih medicinskih centrih na Poljskem. Po uvedbi orodij umetne inteligence za odkrivanje polipov na debelem črevesu je drastično padla stopnja odkrivanja pri posegih, kjer jih niso uporabili. Pri 1443 takšnih kolonoskopijah se je delež zmanjšal z 28,4 odstotka pred uvedbo umetne inteligence na 22,4 odstotka že po nekaj mesecih njene uporabe. To pomeni relativni padec za približno 20 odstotkov. Rezultat je zaskrbljujoč zaradi hitrega širjenja umetne inteligence v zdravstvu. Samo predstavljamo si lahko, kaj bi se zgodilo, če bi ponudniki iz tega ali onega razloga onemogočili uporabo storitev.

Čas je, da »bukvalno« vzamemo pamet v roke, saj uporaba umetne inteligence pogosto vpliva tudi na slabšanje sposobnosti kritičnega pogleda na stvari. To seveda ne pomeni, da bi morali umetno inteligenco prepovedati ali celo izklopiti. Pustite, naj vas razbremeni preprostejših opravil. Kompleksnejše pa prepustite svojim možganom. Sicer se bomo morali sprijazniti s poneumljanjem, ki ni več le teoretično. Poleg pisanja na papir je tu še en zgovoren primer. Koliko od vas bi se še znalo orientirati v prostoru in priti na cilj brez telefona ter satelitske navigacije?

Naslovno fotografijo je upodobila umetna inteligenca!

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Umetna inteligenca nas dokazano poneumlja appeared first on Tehnozvezdje.

Če radi pripovedujete zgodbe skozi fotografijo, imate še nekaj dni časa, da svojo pošljete na enega največjih svetovnih natečajev mobilne fotografije. Huawei namreč do 16. avgusta zbira prijave za jubilejno deseto izvedbo natečaja XMAGE Awards, letošnje geslo Now is Your Shot oziroma Zdaj je tvoj trenutek pa ustvarjalce spodbuja, naj izkoristijo priložnost in svoje delo pokažejo svetu.

V skoraj desetletju je XMAGE Awards prerasel v enega najpomembnejših natečajev mobilne fotografije. Od leta 2017 je pritegnil avtorje iz več kot 170 držav in regij, skupaj pa je bilo prijavljenih že skoraj šest milijonov fotografij. Številke so impresivne, še pomembneje pa je, da je natečaj postal prostor, kjer imajo dobre zgodbe in izvirni pogledi na svet možnost doseči mednarodno občinstvo.

Da lahko uspe tudi fotograf iz Slovenije, dokazuje Andreja Ravnak. Lani je mednarodno žirijo navdušila s fotografijo HAIKU, posneto s telefonom Huawei Mate 50 Pro, leto pred tem pa je bila opažena že s fotografijo Ples marjetic. Njena zgodba potrjuje, da odlična fotografija ni odvisna le od opreme, temveč predvsem od občutka za svetlobo, trenutek in pripoved.

Kako zmogljiva je danes mobilna fotografija, je letos pokazal tudi priznani hrvaški fotograf in popotnik Goran Jović. Na globalni predstavitvi novih naprav Huawei v Kuala Lumpurju je predstavil serijo fotografij, posnetih s pametnim telefonom Huawei Pura 90s Pro Max. Posebej so izstopali posnetki hrvaških pokrajin in fotografije ptic, na katerih so bili jasno vidni tudi najdrobnejši detajli perja, tekstur in gibanja. Njegova predstavitev je pokazala, kako daleč je v zadnjih letih napredovala mobilna fotografija.

Letošnja tema spodbuja predvsem osebni pogled na svet. Organizatorji ne iščejo popolnosti, ampak iskrene trenutke, nepričakovane prizore in fotografije, ki vzbudijo čustva. Prijave so mogoče v desetih kategorijah, med njimi Tako daleč, tako blizu, Barve in sence, Lahko noč, Obrazi, Pripovedovalec zgodb, Akcija in Eksperimentalni laboratorij, novost pa je kategorija Aktivni trenutki, namenjena športu, potovanjem in drugim dinamičnim prizorom.

Za sodelovanje se splača potruditi tudi zaradi nagrad. Med vsemi prijavljenimi deli bodo izbrali sto najboljših fotografij v izbor XMAGE 100, vsak izbrani avtor pa bo prejel nagrado v višini 1.500 ameriških dolarjev. Med njimi bodo razglasili še tri fotografe leta, ki bodo prejeli po 10.000 dolarjev.

Še bolj privlačna pa je priložnost, da bodo zmagovalne fotografije razstavljene v slovitem pariškem Grand Palaisu, enem najbolj prestižnih evropskih razstavnih prostorov.

O nagrajencih bo odločala ugledna mednarodna žirija, v kateri sodelujejo Pulitzerjev nagrajenec Liu Heung Shing, direktorica sejma Paris Photo Florence Bourgeois ter priznani fotografi, uredniki in strokovnjaki za vizualno pripovedovanje. Pri ocenjevanju jih ne zanima le tehnična dovršenost, ampak predvsem fotografije, ki znajo povedati zgodbo.

Če uporabljate telefon Huawei, lahko fotografijo oddate neposredno iz galerije prek aplikacije My HUAWEI. Najpomembnejše pa je nekaj drugega – da izberete posnetek, za katerega verjamete, da si zasluži priložnost. Veliko odličnih fotografij nikoli ne zapusti galerije telefona. Morda je letos pravi trenutek, da ena izmed njih pride vse do Pariza.

The post Morda bo prav vaša fotografija letos razstavljena v pariškem Grand Palaisu appeared first on Tehnozvezdje.

Letos so torej trije, a nedvomno bo ravno Fold8, dosedanji model s tem imenom je preimenovan v Fold Ultra, požel največ zanimanja. Velikost, ki jo še najlažje primerjate s potnim listom, je primerna, ako iščete naprav za konzumacijo raznovrstnih vsebin in igranje iger. Temu primerne so zmogljivosti, ki so na ravni najboljših telefonov najvišjega cenovnega razreda. V tem se kaj dosti ne razlikuje od Fold8 Ultra. Če kajpada spregledate, da se zadaj bohotita le dve namesto treh kamer. Odpadel je namreč objektiv z optično povečavo.

Na videz nenavadna, a v praksi priročna forma

Čeprav ima Fold8 nekoliko nenavadna razmerja, v praksi ni bistveno širši od običajnega pametnega telefona. Razlika znaša manj kot centimeter, zato nanjo hitro pozabite. Bolj opazna je manjša višina ohišja, zaradi katere bi pričakovali slabši prikaz nekaterih aplikacij. V resnici se to ne zgodi. Tudi debelina ne izstopa. Samsung je že lani pokazal, da zna izdelati zelo tanko zložljivo napravo, letos pa je to še dodatno izpilil. Ko je telefon zložen, ga je zaradi mer prijetno uporabljati z eno roko. Tipki na desnem robu sta brez večjih težav dosegljivi, če le nimate majhne dlani in kratkih prstov.

Čeprav je ohišje tanko, ne daje vtisa občutljivosti. Prav tako ni razloga za skrb, da bi tečaj zaradi pogostega odpiranja popustil ali da bi notranji zaslon sčasoma počil. Konstrukcija je zasnovana za precej več odpiranj, kot jih bo večina naredila v življenjski dobi telefona. Ker je zunanji zaslon dovolj velik in uporabnega razmerja, boste večino vsakodnevnih opravil opravili kar na njem. Notranjega boste razprli predvsem takrat, ko bo večja površina dejansko pomenila prednost. Opazna je še ena izboljšava. Guba na mestu pregiba je v primerjavi s prejšnjo generacijo nekoliko manj vidna in manj izrazita na otip. Res je, da je testni telefon nov in se lahko to z uporabo nekoliko spremeni, vendar iz izkušenj z dosedanjimi modeli lahko rečem, da to na uporabniško izkušnjo nima bistvenega vpliva. Razporeditev zadnjih kamer ostaja značilno Samsungova. Nameščene so v navpičnem otoku ob levem robu hrbtišča. Objektivi precej izstopajo, vendar pri držanju telefona v pokončnem ali ležečem položaju tega praktično ne občutite.

Ko Fold8 odprete, hitro postane jasno, da notranji zaslon nima skoraj kvadratnega razmerja, temveč bolj podolgovato obliko. Še bolj izstopa tankost naprave, ki pa ne pomeni nikakršnega kompromisa pri trdnosti. Telefon deluje čvrsto, nikjer se ne zvija in ne glede na način držanja ne daje občutka, da bi bila konstrukcija kakor koli na meji svojih zmogljivosti. K dobremu vtisu pomembno prispevajo še zmogljiva strojna oprema, dovršen uporabniški vmesnik in bogat nabor funkcij.

Nekaj težav s segrevanjem

Zdi se, da je hiter procesor tokrat v senci zaslonskega razmerja. Dejal sem že, da je forma nadvse uporabna in temu primerno kakovostna sta zaslona. Česa slabega o njiju ne morem reči. Ampak podobno je z vsemi boljšimi telefoni. Prepričajo te barve, hitrost osveževanja in dovolj svetilnosti, da uporaba na prostem niti v tem letnem času ni motena. Predvsem me je prepričal prepogljivi zaslon, ko sem na njem gledal film in krajši čas igral igrice. Edino zvočnika se ne vključita najboljše v to sliko. Za moj okus sta primerno glasna, le nizki toni niso dovolj globoki, da bi »padel« v dogajanje na zaslonu. A to je, kot tolikokrat do zdaj, predvsem posledica majhnosti in tankosti ohišja.

Tankost takisto vpliva na odvajanje toplote. To milo rečeno ni najboljše. Večina jo je skoncentrirana na hrbtnem delu, medtem ko je del s sprednjim zaslonom manj segret. Posledica tega je izrazito omejevanje hitrosti jeder, ki se začne dokaj hitro po zagonu stresnega testa. Čeprav je tolikšna obremenitev malo verjetno pri vsakdanji uporabi, vseeno pokaže učinkovitost sistema hlajenja. Zanimivo je še, da kljub temu pregled letošnjih rezultatov testov zmogljivosti telefonov z enakim procesorjem pokaže, da ima Fold8 rahlo upočasnjeno grafično enoto.

Kar se tiče avtonomije, je dobra novica, da je Samsung končno posvojil baterije z večjo vsebnostjo silicija. Čeprav je prostornina telefona manjša od prostornine lanskega modela Fold7, je kapaciteta baterije zrasla za 400 miliamperskih ur. Ne sliši se veliko, a to je dovolj, da govorimo o štirih urah pod polno obremenitvijo (obremenitveni test) do 20 ur gledanja videa na večjem zaslonu. Ali po domače. Do večera bo Fold8 skoraj gotovo zdržal, kaj več pa je misija nemogoče. Baterija še vedno ni pretirano velika, da potrebe zmogljivih komponent posebej ne omenjam.

Večopravilnost v drugem planu

Razmerje notranjega zaslona jasno kaže, da ta ni zasnovan predvsem z mislijo na produktivnost, kar ostaja ena pomembnejših prednosti modela Fold8 Ultra. Kljub temu ponuja uporabniški vmesnik enake možnosti. Sočasno lahko odprete dve aplikaciji in še tretjo v plavajočem oknu. Ker zaslon ni niti približno kvadratne oblike, sta v ležečem položaju okni postavljeni drugo ob drugem in po velikosti približno ustrezata prikazu na zunanjem zaslonu. V pokončni orientaciji ostane višina uporabna, zato pa sta okni občutno ožji. To vsaj deloma rešuje drsnik med njima, s katerim sproti določate, koliko prostora bo pripadlo posamezni aplikaciji. Pomembno je še, da zunanji zaslon prikazuje običajni uporabniški vmesnik in vse aplikacije, ne zgolj posebej prilagojenih, kot je to primer pri Flip8.

Uporabniška izkušnja je sicer enaka tisti, ki smo je vajeni na Samsungovih telefonih. Ker gre za model najvišjega razreda, mu ne manjka nobena pomembna funkcija, vključno z vsemi, ki sodijo pod oznako umetne inteligence. Ker vas jih večina že dobro pozna, jih nima smisla znova naštevati. Še vedno pa me moti zahteva, da se je za dostop do vseh zmogljivosti treba prijaviti tako z Googlovim kot Samsungovim računom ter da te na začetku čisto na vsakem koraku pričaka zaseda z zahtevami po potrjevanju dovoljenj.

Korektni kameri, a brez presežkov!

Dobra novica je, da imata obe zadnji kameri 50-milijonski tipali in da ju zlahka uporabiš za snemanje selfi fotografij in video posnetkov. In slaba. Da sta tipali različno veliki s temu primerno občutljivostjo za svetlobo, kar se pozna na nočnih posnetkih. Podnevi odsotnost kamere z optično povečavo dosti ne moti, saj so digitalne povečave tja do 10-kratnika najmanj korektne.

Barvni prikaz ostaja presenetljivo usklajen med vsemi kamerami, od širokokotne prek glavne do 2-, 4- in 10-kratne povečave. Enako velja za ostrino, dinamični razpon in večino drugih lastnosti. Opazil sem le nekoliko manjšo ostrino ob robovih fotografij, posnetih s širokokotno kamero, ter pretirano ostrenje robov pri 10-kratni povečavi.

Širokokotna kamera ima ponoči nekoliko več težav z ostrenjem, zato so najboljši posnetki odvisni od dovolj mirne roke. V slabših svetlobnih razmerah odsvetujem uporabo večjih povečav, saj se hitro pojavi digitalni šum in izguba podrobnosti. Glavna kamera se dobro znajde tudi v prizorih z velikimi razlikami med svetlimi in temnimi deli, saj praviloma ohrani veliko podrobnosti na obeh skrajnih delih svetlobnega razpona.

Na podobno visoki ravni je tudi snemanje videa. Barvna usklajenost, ostrenje in dinamični razpon ostajajo ne glede na izbrano kamero zelo dobri. Video najbolj navduši z zanesljivim samodejnim ostrenjem in učinkovito stabilizacijo. Novost predstavlja funkcija My FanCam, ki po končanem snemanju s pomočjo umetne inteligence iz širokega posnetka izdela kader, osredotočen na izbrano osebo. V praksi se še posebej dobro obnese pri športnih dogodkih in družinskih posnetkih.

HVALIMO:

• Uporabno zaslonsko razmerje
• Zmogljivosti telefona
• Dnevne fotografije do 10-kratne povečave
• Avtonomija baterije
• Prijetna in dovolj svetla zaslona

GRAJAMO:

• Širokokotna kamera se slabše obnese ponoči
• Odvajanje toplote ni najbolj učinkovito
• Previsoka cena

The post Galaxy Z Fold8: Z naskokom najbolj zanimiv letošnji »fold« appeared first on Tehnozvezdje.

Moj Mobi je Telekom Slovenije razvil z mislijo na uporabnike, ki želijo svoje mobilne storitve urejati hitro, pregledno in brez obiska prodajnega mesta. Aplikacija je v enem letu postala osrednje digitalno stičišče za uporabnike predplačniških storitev Mobi, saj na enem mestu omogoča spremljanje dobroimetja in porabe, polnjenje računov, upravljanje paketov in zakupov doma ter v tujini, aktivacijo eSIM, prenos številke od drugega operaterja in upravljanje več Mobi številk hkrati. Namenjena je vsem, ki ne želijo naročniškega razmerja in želijo sami upravljati svojo porabo. Uporabniki lahko že za 2 evra prek aplikacije pridobijo kartico eSIM ali klasično kartico SIM, ki vključuje neomejene klice znotraj omrežja Telekoma Slovenije in 1 GB prenosa podatkov v Sloveniji za sedem dni. Zaradi tega in možnosti uporabe različnih jezikov je zanimiva tudi za turiste, ki v Sloveniji prebivajo le krajši čas. Uporabniki Mobi lahko do konca avgusta ob vključitvi paketov Mobi A, B ali C izkoristijo tudi posebno poletno akcijo s cenami do 50 odstotkov ugodneje za prvih šest mesecev. Da uporabniki prepoznavajo prednosti takšnega digitalnega upravljanja storitev, potrjujejo tudi rezultati prvega leta delovanja. Aplikacijo uporablja že več kot 53.000 uporabnikov, prek nje je bilo opravljenih več kot 115.000 nakupov paketov in storitev ter več kot 150.000 polnitev računov Mobi. Visoka ocena zadovoljstva uporabnikov dodatno potrjuje, da uporabniki Moj Mobi prepoznavajo kot koristno, enostavno in zanesljivo digitalno rešitev za upravljanje predplačniških mobilnih storitev.

Moj Mobi govori jezik uporabnikov

Aplikacija Moj Mobi je uporabnikom na voljo v osmih jezikih, s čimer Telekom Slovenije dodatno izboljšuje dostopnost storitev za različne skupine uporabnikov. Med najbolj uporabljanimi jeziki so slovenščina, angleščina in srbščina. Angleščina je po zadnjih podatkih po uporabi že prehitela srbščino, kar kaže na raznoliko uporabniško strukturo in pomen večjezične digitalne podpore. Aplikacija podpira slovenščino, angleščino, nemščino, italijanščino, madžarščino, hrvaščino, srbščino in albanščino.

V aplikacijo prihajajo nove možnosti

Telekom Slovenije bo aplikacijo Moj Mobi tudi v prihodnje nadgrajeval z novimi funkcionalnostmi. Med novostmi, ki prihajajo, so dodatne plačilne metode, med njimi Google Pay in Apple Pay, možnost takojšnjega plačila s plačilno kartico brez predhodnega polnjenja dobroimetja in prijava s Ključem za dostop (passkey). S temi nadgradnjami bo aplikacija uporabnikom omogočila še bolj preprosto, varno in hitro upravljanje storitev. Cilj Telekoma Slovenije je, da je Moj Mobi uporabniku prijazna digitalna rešitev, ki združuje ključne funkcionalnosti na enem mestu in  omogoča preprosto upravljanje Mobi številke v vsakem trenutku.

Za prvi rojstni dan nagradna igra

Ob prvem rojstnem dnevu aplikacije Moj Mobi je Telekom Slovenije pripravil tudi nagradno igro, ki poteka od 3. do 23. 8. 2026. V nagradni igri lahko uporabniki sodelujejo z uporabo aplikacije Moj Mobi in se tako samodejno uvrstijo v žreb za 3 mobilne telefone (Google Pixel 10a, Honor 600 in Redmi 15C 5G). V okviru nagradne igre bo vsak teden izžreban nov nagrajenec, ki bo prejel enega izmed treh mobilnih telefonov.

The post Moj Mobi v prvem letu z več kot 53.000 uporabniki appeared first on Tehnozvezdje.

Razumem željo po električnih kombijih, saj določenim profilom voznikov prostor v osebnih avtomobilih, tudi SUV-jih (ali celo enoprostorcih, ki so bolj ali manj izumrli) ne zadošča. Ker je Volkswagen ID.Buzz malodane edini omembe vreden potniški model, ni presenetljivo zanimanje za Kio PV5, prvega resnega tekmeca omenjenemu. Filozofija je tu sicer nekoliko drugačna, a so tudi podobnosti. Vsaj v razmišljanju snovalcev, če že ne v izvedbi. Še najbolj očitna stična točka je v izvoru in velikosti, saj sta oba pripravljena na osnovi za osebna vozila in bolj dolžine srednje velikega SUV-ja kot »pravega« kombija. Kljub temu sicer PV5 daje vtis velikega vozila, zlahka bi imel zadaj še kakšen dodaten sedež – izvedbi s šestimi ali sedmimi sta menda na vidiku – in tudi precej navzgor je treba zlesti v kabino (in vmesna stopnica ni posebej v pomoč). Za manevriranje sicer ni zahteven, saj ima razmeroma dober obračalni krog, in izstopanje ter vstopanje zadaj zaradi drsnih (lahko električno upravljanih) vrat ne predstavlja težave, pa vendar je nekoliko neroden za parkiranje na ozka mesta.

Še preden gremo do električnih posebnosti, se je treba pomuditi pri osnovah, ki kombi naredijo pravi kombi. Velik prostor za sedeži je zagotovo med temi lastnostmi in prtljažnik PV5 to izpolni. Ima tudi nekakšno dvojno dno oz. dodatna odlagališča spodaj, kar je bolj priročno, kadar vozimo manj stvari, kajti takrat, ko je vozilo naloženo (do stropa?), je do tistega tam spodaj težko ali nemogoče priti. Bognedaj, da je to polnilni kabel. Fino bi bilo, če bi zanj obstajal prostor spredaj, vendar žal ne. Prostora je veliko tudi na zadnji klopi, celo preveč, zaradi česar se človek hitro vpraša dvoje. Čemu ni ta klop vsaj vzdolžno pomična oz. zakaj ni posamičnih (seveda tudi pomičnih) sedežev, kar bi bilo še bolje. Tudi sprednjega se ne da položiti ali obrniti nazaj, kar so lastnosti, s katerimi kombiji pogosto mamijo. Če je za vožnjo, porabo in še kaj avtomobilsko poreklo dobrodošlo, za prilagodljivost kabine in prtljažnika očitno ni.

Visok položaj sedenja je pričakovan, a moti me, enako so dejali tudi nekateri potniki zadaj, da se stekla začnejo zelo nizko, in posledično za voznika ni naslona za levo roko, ter precej bolj, kot bi bilo potrebno, v potnike sije sonce. Poleg tega se na zadnjih vratih stekla ne spustijo, temveč so fiksna. Interier je v primerjavi z osebnimi avtomobili nekoliko špartanski in zelo očitno oblikovan za funkcijo. S tem v osnovi ni nič narobe, saj so predali in odlagališča večinoma uporabni, še bolje pa bi bilo, če bi bili z nečim obloženi, kajti na trdi plastiki noben predmet med vožnjo ne obstane na mestu. Tudi oba zaslona, ki so ju postavili v notranjost, sta evidentno tam zaradi svoje funkcije, ne v kakšnem sozvočju z dizajnom. Voznikov ni posebej prilagodljiv in grafičen, prikazuje pa večino pomembnih informacij, le malce se je treba pomikati med različnimi kategorijami. Osrednji je nekoliko drugačen od klasičnih Kiinih v osebnih avtomobilih tega proizvajalca, naenkrat lahko prikazuje dve »aplikaciji« (zemljevid oz. navigacijo in še nekaj, denimo radio ali večpredstavnostni predvajalnik), spodaj pa ima vrstico bližnjic, ki jih je treba pritisniti nekoliko prevečkrat za prestavljanje različnih pogledov. Pogrešal sem tudi načrtovalnik  polnjenj in aplikacije mi ni uspelo aktivirati. Pri upravljanju mi je sicer všeč še nastavljanje moči rekuperacije z ušesi za volanom (in tudi to, da je stopnja neodvisna od nastavitve vožnje z enim pedalom), manj pa, da se ta ob vnovičnem zagonu ponastavi na privzeto vrednost in da je treba vozilo vklapljati in izklapljati s tipko na obvolanski ročici. Skoraj vsakič sem ob izstopu to pozabil storiti in se potem čudil, čemu se noče zakleniti. Prtljažna vrata imajo vprogramirano samodejno zapiranje, do katerega odštevajo s piskanjem, in zadevo je treba izključiti z gumbom.

Od kombijev običajno ne pričakujemo kakšne poskočnosti, nismo pa presenečeni nad precejšnjim hrupom. Oboje električni pogon korenito spreminja in čeprav dobrih deset sekund pospeševanja do 100 km/h ni na ravni avtomobilskih »električarjev,« so tisti pospeški, ki so zares pomembni (v manjšem območju in takoj, ki jih potrebujemo), dovoljšnji tudi za kakšno prehitevanje, ki se ga z dizlom zagotovo ne bi lotil. Na avtocesti pa tudi ni pretirano glasen, četudi glasnejši od SUV-jev, ki jih vozimo običajno, saj je čelne površine več in tudi ogledala niso majhna.

Vožnja je večinoma mirna in udobna, vozila nič dosti se stresa čez neravnine, ni pa čisto vse rožnato. Največja razlika v primerjavi s pravimi osebnimi avtomobili, četudi je podvozje v osnovi enako, je v tem, da med vožnjo pogosteje »plava.« Tako bočno, pri (hitrejšem) zavijanju, kot tudi vzdolžno pri premagovanju cestnih ovir (hitrostnih ovir, grbin, itd). Mislim, da bi morala biti kolesa večja od 16-palčnih (najmanj 18), potem bi bila stabilnost boljša in nagibanja karoserije lavo-desno ali naprej-nazaj manj. Morda tudi izbira gum ni bila najbolj posrečena. Vozniški pomočniki so sladko-kisli. Aktivni regulator hitrosti vozi dokaz lepo, vendar deluje zgolj do 130 km/h. Avtocestno držanje po sredini voznega pasu je le občasno dovolj umirjeno, večino časa pa nadležno s preveč popravki. Podobno velja za držanje na voznem pasu zunaj avtocest. »Nadzor« voznika (s kamero) pa protestira zaradi sončnih očal, vsaj vsled mojih je. Piskanja je najbolje vsakič sproti takoj izključiti, kar pa zahteva nekaj klikov na osrednjem zaslonu.

O tem, da je poraba višja kot pri osebnem avtomobilu, tudi če je slednji SUV, ni nobenega dvoma. Vprašanje je bilo zgolj, za koliko. Odgovor se je do konca testa kar dobro izkristaliziral. Pri vožnjah zgolj po lokalnih in medkrajevnih cestah, torej zunaj avtocest, za dve do tri, pri kombinirani pa od tri do pet kilovatnih ur na sto kilometrov. Dosega je s tem za tja do 350 km, na avtocestnem potovanju pa bo tistih 70 odstotkov baterije med posameznimi polnjenji (od 10 do 80 odstotkov) zadoščalo za približno 220, mogoče kakšen km več, lahko pa tudi manj. Lahko bi bilo bolje, še posebej, ker že pri omenjenem konkurentu ni bilo pretiranega navdušenja nad tem, morda celo najbolj pomembnim vidikom vozila. Vsekakor bi prav prišlo še cca 20 kWh zaloge v bateriji, s čimer bi se doseg dvignil za dodatnih 100 km. Seveda pa bi se (poleg mase) dvignila tudi cena.

Polnjenje z enosmernim tokom sicer še ne doseže takšne moči, s kakršno se v zadnjem času ponaša vse več kitajskih modelov, a gre z nekaj več kot 130 kW ravno še dovolj visoko. Moč nad 120 kW nato vztraja še do malo več kot polovične napolnjenosti, pri 60 odstotkih pade na 100 kW in nato kmalu še malo nižje. Nekje do 70 odstotkov se splača vztrajati, dosti dlje ne, seveda pa to na daljši poti pomeni postanke na vsakih (slabih) 200 km, razen če znižate avtocestno hitrost s 130 na 110 km/h.

Vsak od redkih proizvajalcev, ki so doslej sestavili namenske električne kombije, ne da je električna izvedba zgolj ena od možnosti na »multienergijski« platformi, ima popolnoma drugačen pristop. Kia se je odpovedala »kulskemu« faktorju in vse podredila uporabnosti. Ali pa vsaj prostoru, kajti PV5 se ne more zares pohvaliti s prilagodljivostjo, s tem pa tudi uporabnost ni povsem na ravni, ki bi se jo dalo doseči. Prav tako nekaj zmanjka pri kapaciteti baterije, uglaševanju podvozja in asistenčnih sistemov, tudi pri materialih v notranjosti in digitalni ponudbi. Osnova je sicer perspektivna, vendar potrebuje dodelave. Približno 50 evrskih tisočakov, že s popustom, se zato zdi nekoliko preveč, še toliko bolj zdaj, ko bo konec subvencij za vozila nad 45 tisoč evri.

HVALIMO:

• Zelo veliko prostora
• Bolj osebni avtomobil kot kombi
• Tehnološko solidno založen
• Solidno hitro polnjenje z enosmernim tokom
• Prijetna vožnja pri zmernih hitrostih

GRAJAMO:

• Doseg bi za resno potovalno uporabnost moral biti daljši in polnjenje hitrejše
• Zelo plastična notranjost
• Prenizko spuščena stekla
• Ni ločenih sedežev ali vsaj pomične klopi v drugi vrsti
• Preveč »plavanja« podvozja

The post Kia PV5: Električni kombi v »beta« fazi razvoja appeared first on Tehnozvezdje.

Telefonu, ki se zloži kot knjiga, takšna zasnova ne povzroča nikakršnih težav. To, da je najtanjši tovrstni telefon nasploh, ni oviralo vgradnje trenutno najboljšega procesorja za naprave s sistemom Android, Snapdragona 8 Elite pete generacije, dovolj pomnilnika ter kakovostnega in vsestranskega sistema treh zadnjih kamer. Te pokrivajo širok obseg goriščnic, ki jamčijo, da vas telefon v vlogi fotoaparata nikdar ne bo pustil na cedilu. A to ni vse, kar vam želimo tokrat predstaviti.

Kako tvorno izkoristiti večji zaslon?

HONOR Magic V6 izstopa zaradi izjemno zmogljive večopravilnosti. Okolje omogoča, da imate na večjem zaslonu sočasno odprte do štiri aplikacije. Tri v oknih razdeljenega zaslona in še eno v plavajočem oknu, ki mu po potrebi spreminjate velikost. Zaradi tega je primeren za veliko več kot opravljanje običajnih opravil. Tisto več je resno delo. Ko moramo na poti izdelati predstavitev, urediti preglednico s poslovnimi podatki ali zgolj napisati poročilo. Morda celo kaj drugega. Za vse to imate na voljo cel kup aplikacij. Ovira, da tega niste v večjem obsegu počeli že do zdaj, je bila predvsem manjša zaslonska površina. Dalo se je narediti marsikaj, le najbolj priročno ni bilo. Nič več, kajti 20-centimetrski zaslon močno izboljša udobnost dela in s tem poveča produktivnost. Pomislite. Koliko vam pomeni žepna naprava, s katero postorite stvari, za katere ste do zdaj nujno potrebovali prenosni računalnik? Za nekatere je to neprecenljivo.

Projektor, tipkovnica in pisalo …

HONOR vam ob nakupu podari tri naprave, ki telefonu še dodatno povečajo uporabnost. Za projektor si česa takšnega ne bi mislili. Čeprav ni pretirano velik, ni najbolj priročen za prenašanje. Ni pa ga nemogoče prenašati. Takšen je, da ga spravite v vsak nahrbtnik ali poslovno torbo. Zdaj si skušajte predstavljati, kako bi vas pogledali, ko bi prišli na pomemben sestanek, vklopili projektor, nanj povezali HONOR Magic V6, prezrcalili njegov že tako uporabni zaslon in začeli predstavitev. Nadvse iznajdljivo, mar ne?

Če projektorja res ne morete nositi povsod s seboj, ni ovir za elektronsko pisalo in zložljivo brezžično tipkovnico. Marsikaj je mogoče postoriti z zaslonsko tipkovnico, a nima smisla zatiskati si oči. Fizična tipkovnica je preprosto boljša. Če telefon postavite predse in ga povežete z njo, boste praktično lahko postorili čisto vse. Podobno je s pisalom. To je še posebej pomembno, ko zapisujete dogajanje okoli sebe. Oblikovanje zapiskov je nekaj, kar vse pogosteje počnemo na telefonu zaradi njegove opremljenosti. Pisani besedi namreč zlahka dodamo fotografije, videoposnetke ali zvočne posnetke. Tu trčimo ob naslednjo pomembno zmogljivost telefona HONOR Magic V6. Vsestransko umetno inteligenco, ki med drugim pomaga urejati zapiske, prevaja v živo in prilagaja fotografije. Bolj vsestranskega orodja trenutno ne bi mogli dobiti.

Kaj pa okolje?

Uporabniški vmesnik ni samo vsako leto lepši, ampak tudi vse bolj uporaben. Ni preprosto izkoristiti danosti dveh zaslonov, a Honorju je to uspelo. Ker je širina telefona HONOR Magic V6 praktično enaka napravam klasične zasnove, enako pa velja tudi za debelino, ga boste večino časa uporabljali zaprtega. Nobene potrebe ni po razpiranju, ko se pogovarjate, klepetate ali prebirate objave na družbenih omrežjih. Vse to udobno opravite na sprednjem zaslonu. Večjega uporabite le takrat, ko ga potrebujete. Bodisi za delo bodisi za konzumacijo vsebin. Film ali videoposnetek je lažje gledati na večjem zaslonu kot na manjšem. Mislim, da tega ni treba posebej poudarjati.

HONOR Magic V6 je poseben telefon, katerega zmogljivosti morate v celoti osvojiti. Takrat bo hitro pokazal svojo moč. V tej luči ni nepomembno, da je zložljiva zasnova prebolela začetne bolezni in se že dokazala kot primerno robustna. To med drugim potrjuje večletna podpora, ki jo HONOR nudi za svoj letošnji zložljivi telefon.

Družbena omrežja HONOR Slovenija:    

www.instagram.com/honor.slovenija

www.facebook.com/honor.slovenia

www.tiktok.com/@honor.slovenija  

youtube.com/@HONORSI   

The post Bi imeli PISARNO vedno na dosegu roke? appeared first on Tehnozvezdje.

Od superjunaških uspešnic in Nolanovih spektaklov do filmov, ki jih je večina gledalcev verjetno spregledala. Tokratni izbor združuje velike kino hite, kot sta Spider-Man: Ni poti domov in Medzvezdje, ter nekaj manj izpostavljenih naslovov, ki presenetijo z zanimivo zgodbo ali izvirno idejo. Če iščete film za večerni ogled, boste med njimi skoraj zagotovo našli nekaj zase.

Spider-Man: Ni poti domov (Spider-man: No way home)

V kinematografih že predvajajo najnovejši film o med mladimi zelo priljubljenem junaku z močmi pajka, zato velja osvežiti spomin, kaj se je zgodilo v filmu, na katerega se konkretno navezuje. Ko svet izve, kdo se skriva pod masko, se Peter Parker ne bori več le z zlikovci, temveč tudi s posledicami dvojnega življenja. Poskus, da bi z Doktorjem Strangeem vse vrnil v prejšnje stanje, povzroči razpad meja med vesolji in v njegovo resničnost pripelje znane sovražnike iz prejšnjih filmskih različic. Film ponudi veliko akcije, še več nostalgije in nekaj presenečenj, ki jih je najbolje odkriti brez razkritij. Hkrati je to zgodba o odraščanju, odgovornosti in boleči ceni odločitev.

Medzvezdje (Interstellar)

Film, ki si zasluži, da si ga večkrat ogledate. Kaj se zgodi, ko Zemlja ne zadošča več za preživetje človeštva? Christopher Nolan odgovori z ambiciozno znanstvenofantastično zgodbo, ki raziskovanje vesolja združi z zelo osebnimi vprašanji časa, družine in žrtvovanja. Skupina astronavtov se poda skozi črvino v iskanju novega doma, potovanje pa prinese precej več vprašanj kot odgovorov. Film navduši z osupljivimi prizori vesolja, odličnim Hansom Zimmerjem in znanstvenimi zamislimi, ki ostanejo razumljive tudi širšemu občinstvu. To ni spektakel, ki bi stavil le na posebne učinke, temveč ena najbolj čustvenih vesoljskih zgodb zadnjih let.

Frankensteinovski morski pes (Frankenshark)

Dokumentarni filmi o morskih psih so že dolgo posebna podzvrst, Frankenshark pa gre še korak dlje. Tokrat največja nevarnost niso več ljudje, ampak orke, ki neusmiljeno lovijo velike bele morske pse in prevzemajo vrh prehranjevalne verige. Dokumentarec pokaže, kako inteligentni in organizirani so ti morski plenilci ter zakaj se razmerje moči v oceanih spreminja. Če pričakujete klasično zgodbo o napadih morskih psov, boste presenečeni. V ospredju je narava sama, ki znova dokazuje, da zna biti precej bolj nepredvidljiva od filmske domišljije.

Pošastni ples (Monster Mash)

Drakula, Volčji človek, Mumija in Nevidni mož so že desetletja legende grozljivk, tokrat pa se znajdejo v skupni pustolovščini proti dr. Frankensteinu. Film se poigrava s klasičnimi filmskimi pošastmi in jih postavi v lahkotnejšo zgodbo, kjer je več prostora za zabavo kot za resnično grozo. Ljubitelji starih univerzalnih pošasti bodo prepoznali številne namige na izvirne filme, mlajši gledalci pa bodo dobili preprost akcijsko-komični spektakel.

Skrajnost (Push)

Kaj bi se zgodilo, če bi ljudje z nadnaravnimi sposobnostmi postali vojaški projekt? Push predstavi svet jasnovidcev, telekinetikov in drugih posameznikov, ki jih želi skrivna vladna organizacija izkoristiti kot orožje. Ko se nekateri odločijo upreti, se začne lov, poln preobratov, zarot in nevarnih sposobnosti. Film stavi na hitro dogajanje in nekoliko drugačen pogled na junake, kjer ni bleščečih kostumov niti velikih govorov o reševanju sveta. Namesto tega spremljamo ljudi, ki skušajo predvsem preživeti in ostati korak pred tistimi, ki jih želijo nadzorovati.

Mortal Kombat II

Če ste igrali legendarne igre, približno veste, kaj vas čaka. Drugi del znova združi znane borce, ki morajo na turnirju brez pravil preprečiti, da bi Shao Kahn zavladal Earthrealmu. Film ne skriva svojih korenin in v ospredje postavi brutalne dvoboje, znane like ter obilico sklicev na igričarsko serijo. Zgodba je predvsem okvir za spopade, zato od nje ni smiselno pričakovati posebne globine.

Tiho mesto: Prvi dan (A Quiet Place: Day One)

Franšiza se vrne na začetek katastrofe in pokaže, kako se je vse skupaj sploh začelo. New York se v nekaj urah spremeni v mesto popolnega kaosa, kjer je vsak glas lahko usoden. Mlada ženska skupaj z mačkom in naključnim spremljevalcem išče pot skozi razdejane ulice, medtem ko skrivnostna bitja neusmiljeno lovijo vse, kar slišijo. Film uspešno gradi napetost brez pretiranega zanašanja na poceni strašenja. Tišina ostaja njegovo najmočnejše orožje, občutek nemoči pa spremlja gledalca od prvega do zadnjega prizora. Če vas bo zgodba pritegnila, sta v videoklubu tudi prva filma!

Tenet

Tenet je eden tistih filmov, pri katerih se ne splača vedeti preveč vnaprej. Christopher Nolan zgodbo zgradi okoli ideje obrnjene časovne smeri in jo zapakira v vohunski triler, ki od gledalca zahteva precej pozornosti. Glavni junak skuša preprečiti katastrofo svetovnih razsežnosti, pri čemer običajna pravila prostora in časa ne veljajo več. Akcijski prizori so izjemni, vizualna podoba impresivna, razumevanje dogajanja pa ni vedno samoumevno.

Polmer (Radius)

Radius je znanstvenofantastični triler z izjemno preprosto zamislijo, ki hitro pritegne pozornost. Liam po prometni nesreči ugotovi, da vsak človek, ki se mu približa na manj kot petnajst metrov, umre. Izolacija postane edini način, da zaščiti druge, dokler ne sreča skrivnostne ženske, ob kateri smrtonosni učinek izgine. Oba pestita izguba spomina, zato se odpravita raziskovat lastno preteklost in vzrok nenavadnega pojava. Film stavi na skrivnost, postopno razkrivanje resnice in napetost, ki ne temelji na posebnih učinkih, temveč na dobri ideji in nepričakovanih preobratih.

The post Velike uspešnice in skriti biseri, a vsi vredni ogleda! appeared first on Tehnozvezdje.

Pred leti sem imel »kavomat«, celo takšnega na ročko, in priznati moram, da sem se kar malce zbal, da bom ponovno zabredel v svet pogojev in neprestanega čiščenja. Daleč od tega. Uporaba bi bila težko bolj preprosta. Enako velja za vzdrževanje. Aparat zapove, kdaj in kaj moraš storiti, postopek pa korak za korakom prikaže na velikem barvnem zaslonu. Praktično z njim nimaš veliko dela, razen polnjenja posode za vodo in kavna zrna. Zadnje zdaj počnem precej pogosto. Ne zaradi premajhne prostornine.

Kavni aparati so še posebej primerni, če okusi članov družine in prijateljev segajo dlje od tradicionalne »turške«. Kaj bi si zdajle privoščil? Pogledaš na zaslon, prebrskaš med napitki, ki jih aparat zna pripraviti, in se odločiš. Danes to, jutri morda nekaj povsem drugega.

Hitro do prvega napitka

No ja. Konkretno ta model zasede kar nekaj prostora. Izziv za majhne kuhinje. Ampak kar se mene tiče, mi je vseeno, če se moram zaradi tega znebiti mikrovalovne pečice. Kavni aparat se mi ta hip zdi uporabnejša zadeva.

Vseeno sem se ga lotil z zdravo mero previdnosti in skepse. Da ne bi česa uničil. Sodim v večino in se mi preprosto ne ljubi brati navodil za uporabo. Na srečo to ni bilo potrebno. Aparat vzameš iz škatle, odstraniš zaščitne folije in vtakneš vtič v električno vtičnico. Od tu naprej zgolj še slediš podrobnim navodilom na zaslonu. Korak za korakom ga povežeš v domače omrežje, to sicer ni nujno, pravilno namestiš filter v posodo za vodo, izvedeš prvi pretok vode skozi sistem in se hkrati spoznaš z načinom delovanja. V kompletu sta še posodi za mleko, za hladno in toplo mleko, obe z nastavkom za penjenje, ki ju v aparat vstaviš po potrebi. Kajpada je njuna uporaba preprosta.

Postopek ne traja dolgo, nakar je aparat pripravljen za delo. V vsakem primeru se splača poigrati z nastavitvami, na primer z grobostjo mletja ali količino vode, dokler ne najdete ustreznih. Med drugim prilagajate dolžino priprave, intenzivnost ali celo dodate dodaten odmerek kave ter vse skupaj shranite v enega od štirih preprosto dostopnih osebnih profilov. Ta del zna biti časovno zahtevnejši, a ga je verjetno vredno opraviti. Če se vam ljubi in vam privzete nastavitve ne odgovarjajo. Nato izberete napitek in počakate, da je pripravljen. Naj vam tekne.

Za moj okus korektni napitki (poudarek je na mojem okusu)

Kuhanje kave je za nekatere umetnost. Ne sodim mednje in nimam tako prefinjenega okusa, a vseeno vem, kdaj mi je kava všeč in kdaj ne. V dobrih dveh tednih sem pripravil približno sto napitkov različnih vrst, zato moj vtis temelji na precej več kot le nekaj skodelicah. Sploh ker jo pijem brez kakršnih koli dodatkov, celo brez sladkorja. Velikih avtomatskih aparatov v hotelskih jedilnicah se izogibam. Ni mi všeč njihova »gošča«. Eletta pa me ni razočarala. Karkoli sem pripravil, je bilo zadovoljivo dobro. Espreso z zame ravno prav žlahtno rumenkasto kremo in hladno pripravljena kava, kljub uporabi ledu, primerljiva tisti, ki sem jo do zdaj pripravljal v hladilniku.

Prevzeten pač nisem in niti v sanjah ne mislim, da imam prefinjen okus za kavo. To je razlog, da sem poiskal, kaj pravijo bolje usposobljeni od mene. Večini je kakovost kave všeč, le uporabi besede »izjemna« se izogibajo. Bom navedel dva primera, ki sem si ju zapomnil. Za espresso so dejali, da nima natanko takšne gostote in bogatega okusa, kakršnega bi pričakovali od naprave tega cenovnega razreda. Hladno pripravljeni kavi naj bi primanjkovala naravna sladkost, ki jo pričakuješ od vrhunsko pripravljene. Ne vem. Glede prvega ne bom sodil, a glede drugega bom ostal pri svojem. Morda je res tista iz hladilnika za odtenek boljša, a šele po 18 urah ekstrakcije. Toliko časa je nikdar nisem pustil pri miru. Sem prej potreboval vsakodnevno dozo kofeina.

Z nastavitvami se lahko poigraš v aplikaciji

Aparat podpira sistem Bean Adapt, ki glede na izbrano vrsto kavnih zrn predlaga primerne nastavitve mletja, temperature in ekstrakcije. V praksi gre predvsem za pomoč manj izkušenim, kajti ljubitelji eksperimentiranja boste nastavitve verjetno še vedno prilagodili po svoje. To je sicer najbolj udobno storiti na naslonjalu s telefonom v roki in z odprto aplikacijo na njem. Ni nujna za uporabo, a hkrati ni odveč. Da jo uporabiš, moraš odpreti račun, nakar ti dovoli igranje z nastavitvami aparata in dodatno prilagajanje vključenih receptov.

Hitro pripravljen na delo

Ko aparata dlje časa ne uporabljate, se samodejno izklopi. Ponovno ga prebudite s pritiskom na tipko za vklop, nakar potrebuje približno 30 sekund za segrevanje. Dvakrat se obrneš in že je pripravljen za pripravo napitka. Kajpada moraš paziti, aparat te bo na to pravočasno opozoril, da se posoda za vodo ne izprazni. Ta je edini odstranljivi del, s katerim sem imel na začetku nekaj manjših težav. Zanjo ni posebnih vodil, zato moraš njen spodnji rob natančno poravnati z robom aparata, da lepo sede na svoje mesto. Saj pravim. Ko to storiš nekajkrat, začetne težave izginejo.

Dnevno vzdrževanje čistoče aparata Eletta Ultra je izjemno preprosto. Pri redni uporabi morate vsak dan le izprazniti posodo z ostanki kave, parna cev pa se po vsaki uporabi samodejno očisti. Za temeljitejše čiščenje lahko pladenj za kapljanje in vrče za mleko razstavite ter pomijete ročno ali v pomivalnem stroju, medtem ko je treba rezervoar za vodo očistiti ročno. Za temeljito čiščenje notranjosti, do katere nimate dostopa, so potrebne čistilne tablete. V kompletu jih je nekaj za začetek, nato bo zalogo treba obnoviti. Kaj reči. Ko bo prišel čas za to, vas bo aparat opozoril in prikazal navodila.

Največja prednost Elette Ultra zato ni v tem, da bi pripravljala najboljšo kavo na svetu, temveč da to stori hitro, zanesljivo in skoraj brez truda. Če hkrati v družini vsakdo prisega na svoj najljubši napitek, od klasičnega espressa do hladne kave ali mlečnih specialitet, potem bo tudi lažje opravičila visoko ceno.

HVALIMO

• Ni pretirano hrupen (do 58 decibelov)
• Štirje profili in možnost prilagajanja glede na čas dneva (če si denimo popoldne zaželite manj močne napitke)
• Preprosta uporaba in vzdrževanje
• Poučna aplikacija, ki sicer ni nujna za uporabo
• Številni recepti za kavne napitke

GRAJAMO

• Cena zna nekatere odvrniti
• Precej povprečen videz
• Opazil sem nekaj težav z vstavljanjem posode za vodo

The post De’Longhi Eletta Ultra: Zvrhane skodelice precej spodobnih kav appeared first on Tehnozvezdje.

Huawei je serijo Watch Fit po dveh generacijah zapeljal v nekoliko drugačno smer, kot jo je sprva zastavil. Zdaj so to skoraj kvadratne športne ure, po tehnologiji in funkcionalnostih skoraj izenačene s serijo Watch GT, vendar pač nekoliko manj modni dodatki. Tudi zaslon je ustrezno manjši, kar pa ni velika ovira. Priznam, da se mi sicer še vedno malo toži po obliki Watch Fit 2, ki je bila bolj pokončna, nekje na pol poti med zapestnico in uro, in s tem za moj okus odlična za »športnanje,« vendar tudi zdajšnje »fitke« v tem pogledu niso napačne, širši zaslon pa dejansko izboljša prikaz določenih podatkov. Tudi Fit 5 se, enako kot Fit 5 Pro, ponaša s kovinskim ohišjem (vendar zgolj aluminijastim, izpuščen je titan), kar je na srečo ne naredi kaj dosti težje. Mislil sem, da bi bilo za udobno nošenje med aktivnostmi plastično ohišje celo boljša izbira, vendar se je nazadnje izkazalo, da je občutek odličen. Tudi pašček, ravno prav gibljiv, mi je všeč. Predvsem pa je pomembno, da ura ne prevelika in s tem med aktivnostmi ne moti. Watch GT 6 Pro je sicer po funkcionalnostih odlična za kolesarjenje, vendar je prevelika za upognjeno zapestje med to dejavnostjo.

Zakaj je ne Fit 5 Pro? Ker je nekoliko večja in težja in ker fitko dojemam kot eno od ur v kolekciji, ne kot edino. Če bi se odločal zgolj za eno, potem morda res Pro, kdor pa ima v predalu še GT ali celo »pravo« Huawei Watch (ali kaj tretjega) za določene priložnosti, morda tudi za vsakdanje nošenje zunaj športnih aktivnosti, bo za vadbo skorajda enake možnosti dobil tudi z običajno različico. Pro k naboru funkcionalnosti dodaja tipalo v tipki, kar ji omogoča merjenje elektrokardiograma, poleg tega meri temperaturo kože, nekoliko natančnejša naj bi bila pri določanju položaja, zaščitno steklo zaslona pa je safirno. Nekaj razlike je še v trajanju baterije, kaj drugega pomembnejša pa ne boste opazili.

Še ena razlika je v številu »pripravljenih« aktivnosti, ki jih je mogoče izbrati za meritve. Sam sicer nisem nobene pogrešal, pretežno pa sem uporabljal tri – gorski pohod, kolesarjenje in sup. Tudi plavanje je seveda prisotno, pa tek in večina ostalega, s čimer se rekreirate te dni, če ne posedate raje kje v senci. Pri kolesarjenju mi je še posebej všeč, ker je mogoče pred začetkom vadbe izbrati, kakšno kolo vozite (cestno, gorsko, itd), pri vseh vadbah pa se da vmes določati, kaj je prikazano v katerem polju. Še vedno je privzeto nastavljeno izredno glasno opominjanje na cilje in ostalo, tako da morate glasnost v nastavitvah znižati ali zadevo celo povsem izključiti. Pri določenih »športih« ura sproti riše tudi traso poti, pri drugih (denimo supanju) jo vidite šele na koncu.

Meritve so se izkazale za zelo konsistentne, morda le srčni utrip ni bil vedno povsem natančen, vendar je to pri meni klasična težava, tudi zato, ker nočem paščka preveč zategniti. Tudi odstopanja od omenjene ure GT in drugih podobnih pripomočkov, denimo kolesarskega »računalnika« (nekoliko starejšega datuma), so bila dovolj majhna, da jih lahko zanemarim. Pri čemer je seveda možno, da je vsaj v primerjavi s katero od drugih meritev ta, ki jo izvede Fit 5, bolj natančna.

Omenjal sem Fit 2 z meni všečno obliko, ki je še vedno povsem uporabna športna ura, toda tri generacije novejša naslednica jo gladko preseže najmanj v dvojem. Ne samo v natančnejših meritvah, tako s tipali (srčni utrip in ostalo), kot s satelitskim sprejemnikom. Tudi njen zaslon premore toliko višjo svetilnost, da se informacije od strani, denimo med kolesarjenjem, ko je roka na krmilu, res dobro vidi.

Nekaj pripomb na Huaweijeve ure imam še vedno. Predvsem to, da je treba za vsako meritev, ko aplikacijo na uri prvič odprete, dvakrat potrditi strinjanje s pravnim besedilom. Jasno mi, da se proizvajalec tako zaščiti pred morebitnimi tožbami, a lahko bi to storil v enem koraku, za vse skupaj, kajti toliko potrjevanja strinjanj je močno nadležno. Rad bi tudi, da bi se med vadbo dalo iti iz aplikacije, in morda v kakšno drugo, toda dokler imate uro na roki, in je spremljanje vadbe aktivno, to ne gre. Ne glede na to dvoje pa Watch Fit 5 ocenjujem za idealno poletno uro. Nenazadnje podpira tudi brezstično plačevanje prek storitve Curve, ki preverjeno deluje brezhibno.

The post Huawei Watch Fit 5: Idealna ura za poletne aktivnosti appeared first on Tehnozvezdje.

Še živo se spominjam aplikacij, ki naj bi z visokimi zvočnimi frekvencami odganjale komarje. Poudarek je, naj bi, kajti vedno se mi je zdelo, da je po njihovem vklopu okoli mene brenčalo celo več krvosesov kot prej. Kmalu je postalo jasno, da gre za lovljenje naivnežev, ki pač verjamejo vsemu, kar nekdo reče ali zapiše. Mislil sem, da je podobno z napravico »heat it«, naprodaj je tudi v naših spletnih trgovinah, a se je izkazalo, da ideja tokrat vsaj delno drži vodo!

Ne vem, kako je pri vas, a če me srbi, se pač popraskam in se ne menim za nasvete, kaj storiti po piku komarja, ki skoraj vsi po vrsti to priljubljeno početje prepovedujejo. Dvomim, da se nasveta dobrega namena držite, ko vas napade srbečica. Ampak če te že piči, kaj ti je storiti potem? Kreme in mazila ali temperatura. Toplota zmoti signale v živčnem sistemu in začasno zaustavi občutek srbenja, hlad pa zmanjša oteklino, umiri vnetje in omrtviči kožo. Zanimivo. Ko vas piči komar in začutite srbečico, poiščite kos ledu ali nekaj toplega. Goreča sveča verjetno ni najboljši primer.

Segrevanje mesta pika ne zdravi in ne uniči sline komarja, ki je krivec za srbenje. Zmede živčne končiče v koži, zato možgani zaznajo toploto namesto srbečice. To sicer pomeni, da pomaga le določen čas, a kdo bi se menil za podrobnosti. Na tem načelu deluje napravica, ki telefon uporablja kot vir električne energije. Priključite jo v vrata USB-C, na voljo pa je tudi različica za starejši Applov priključek Lightning. Nato konico pritisnete na mesto pika in jo zaženete v sicer dokaj preprosti aplikaciji. Poleg velikega zelenega gumba »Start« so v njej še nastavitve časa segrevanja, izbira, ali zdravite odraslega ali otroka ter možnost za posebej občutljivo kožo. Konica se namreč segreje na okoli 51 stopinj Celzija.

»Zdravljenje« traja od štiri do devet sekund, odvisno od izbrane stopnje. Nima smisla slepomišiti. Občutili boste vročino in morda celo kratkotrajno pekoč občutek, a koža ne bo poškodovana. Če malce karikiram: ne gre za isto stvar, kot če bi na mestu pika ugasnili cigareto. Bistvo je, da pomaga. Pik je še vedno tam, le srbenje preneha. Če se »vrne«, preprosto ponovite postopek. Ali pa po običaju potrpite.  

The post NEDELJSKI NASVET: Saj ni res, a kaže, da je! appeared first on Tehnozvezdje.