Marsikaj sem slišal, a večinoma govorice, zato o organizaciji in delu ekipe nima smisla izgubljati besed. Lahko pa kaj rečem o razlogu nastanka, kajti moje misli bodo potrjene ali zanikane v naslednjih mesecih oziroma letih. Menim, da gre za pridobivanje priporočil, pogojev za dobro plačano službo na evropskem dvoru (v Bruslju). Čemu bi sicer nekdo, ki je vendarle, tako vsaj trdijo, bil pomemben mož na Uberju, o katerem (skoraj) celotna tehnološka srenja piše le hvalnice, sprejel klic domovine? Nikar ne omenjajte domoljubja, kajti v dobi individualizma predstavlja pravljico za lahko noč. Prej bi rekel, da mu tam niso cvetele rožice ali ima preprosto drugačne ambicije. Smer sem že nakazal. Nič ni narobe. Bog je najprej sebi brado ustvaril, a vseeno ni okusno, da se hvali z delom drugih in na veliki zvon obeša dosežke minornega pomena. Kot je sporazum z Googlom! Minister, ki bi se resno lotil svoje naloge, bi od korporacij izterjal davek na dobiček in v proračun bi se steklo veliko več denarja kot od miloščine v sporazumu. Pri tem moti še odnos. Google pošlje ne ravno »creme de la creme« direktorje, ki jih potem sprejme celo predsednik vlade, ko bi po protokolu zadostoval državni sekretar ali direktor direktorata!

Srž težave pa je nekje drugje. Vlada se gre digitalizacijo, medtem ko ljudstvo izgublja zaupanje v znanost in tehnologijo. Delno je krivda gotovo v političnem vodstvu, toda težko verjamem, da bi bilo dosti drugače, če bi vladal kdo drug. Bojim se za ljudi, za družbo in nasploh za človeško civilizacijo, kajti vse pogosteje nasedamo neumnostim. Takšnim! »Predstavljamo vam neprekosljivo zaščito, ki so jo iznašli ruski znanstveniki. O tem se ne govori, kajti gre za veliko skrivnost ruskega vojaškega vrha, ki ne želi, da bi se do podobnega odkritja dokopale Združene države in njihovi zavezniki. Vedo namreč, da so omrežja 5G in cepiva biološko orožje svetovne prevlade in depopulacije. Znanstveniki in inženirji ruske mornarice, zadolženi za gradnjo jedrskih podmornic, so ugotovili, da elektromagnetno sevanje omrežja 5G in spike proteine, katere sevajo cepljeni, popolnoma blokira obesek iz kovine oklepa jedrskega rektorja odsluženih podmornic, kajti narejen je, da ne prepušča sevanja in strupov. Nikar ne verjemite sladkobesednim, a zlonamernim znanstvenikom in zdravnikom, ki vas bodo poskušali odvrniti od nakupa. Naš izdelek je 100-odstotno zanesljiv in preizkušen!«

Sicer ideja o organu, ki bi se tako ali drugače ukvarjal s tehnologijo, ni neumna. Morda celo potrebna. Nekoč smo imeli ministrstvo za informacijsko družbo, ukinila ga je prva Janševa vlada, ki je v samo štirih letih kljub vsemu nekaj storilo. Tedaj je Slovenija veljala za vzor v e-storitvah javne uprave med članicami evropske unije. Kasneje je del nalog prevzel direktorat za informacijsko družbo, kar zlahka označimo za mater digitalizacije, toda delo je stagniralo. Namesto da bi spodbujali razvoj, so se ukvarjali s sami sabo in s projekti, ki niso nikdar zagledali luči dneva. Nekatere, recimo elektronsko osebno izkaznico, ki bi jo morali že zdavnaj imeti, zopet obujajo iz naftalina.

Leta 2012 sem zapisal sledeče in skoraj prepričan sem, da bo dobesedno držalo tudi, ko bo državni prestol zasedla nova vladna garnitura in se bo pisalo leto 2022! »Ena od zavez koalicijske pogodbe je, da bodo vse storitve, ki jih državljani ali podjetja opravljajo z državo, ponudili tudi v elektronski obliki. Tudi e-volitve, torej storitev, ki ji stranke, ne glede na barvo, niso najbolj naklonjene? Ne vem. In če sem iskren, me tudi več ne zanima. Moti pa me, kar je mogoče prebrati med vrsticami izjav politikov, ko govorijo o informacijski družbi. Spet kvantiteta. Digitaliziramo vse storitve, ne glede na to, ali jih potrebujemo in uporabljamo ali ne. Kakovost in tehten razmislek, kako narediti obstoječe storitve, ki jih državljani malo uporabljamo, preprostejše in bolj vabljive za uporabo pa – seveda ne! Kaj nam pomaga storitev s prijavo (… nečesa … karkoli je že bilo …) v Triglavskem narodnem parku, če te v štirih letih obstoja ni uporabil niti en državljan! Ja, očitno to imamo. Pa tudi če bi jo uporabilo deset državljanov ali celo sto, to še vedno pomeni, da jo je neumno imeti. No ja, odvisno od tega, koliko stroškov je u njo povezanih. Če nič, potem je v redu. A ni nič. Zagotovo!«

Dve leti pandemije je razkrilo vse težave javne uprave, vključno z podhranjenimi strežniki. Večino so sicer odpravili in ker so ljudje do nekje dojeli prednosti digitalizacije, bi pričakovali, da bo minister poskušal naprej državljanom dopovedati, da digitalizacija ni hudičeva zarota proti človeštvu. A delajo ravno nasprotno. Spreminjajo zakon po podobi Uberja, čeprav vsi vedo, da izkorišča voznike, in sklenejo dogovor z Googlom, ki ni ravno zgled, ko gre za varovanje zasebnosti. Kaj sledi? Uredba, da je Twitter uradni kanal komunikacije vlade, ustoličenje Facebooka kot državnega družbenega medija, in Appla kot edinega dobavitelja telefonov za javno upravo z dodatkom o uporabi hrvaške različice sistema, da se mu ni treba ubadati s prevodom? Zaljubljenost v ameriško tehnološko industrijo predstavnikov te (in tudi kakšne prejšnje) vladne garniture namreč nima meja.

Digitalizacija ni samo tehnologija in je ne bi smeli tako opredeljevati. Brez zaupanja državljanov lahko ta hip pozabimo na uspešnost. Ne more namreč obstajati nekje v zraku, stati mora na trdih temeljih in zaupanju, ki ga vsi po vrsti uspešno razgrajujejo. Kdor koli se bo lotil digitalizacije na ravni države, ga bo moral najprej ponovno zgraditi.

The post FLOP LETA: Ministrstvo za raziskovanje rud in zapravljanje časa appeared first on Tehnozvezdje.

Zgodba je postavljena v bližnjo prihodnost, okoli leta 2018. Od daleč sta mesti skorajda enaki. Obe sta polni tehničnih čudes, spoprijemata se s podobnimi urbanimi težavami in sta ultramoderni. Obiskovalec bi opazil odsotnost uličnega kriminala, prav tako pa bi na vsakem vogalu, ulični svetilki, strehi opazil majhne kamere, ki opazujejo vse, kar se dogaja na mestnih ulicah in v javnih prostorih. Tu pa se podobnost med mestoma konča.

Prvo mesto, ki ga je Brin imenoval mesto nočnih mor, je mesto, kjer so prebivalci pod popolnim nadzorom. To je kraj, kjer so kamere neposredno povezane s policijo, varnostni uradniki v sodobnem centru uporabljajo izboljšane algoritme za analizo video- in zvočnih posnetkov, iščejo kazalnike v obnašanju ljudi ali pa ključne besede v njihovem govoru, ki kažejo na tudi najmanjše kršitve javnega reda ali nestrinjanja z uveljavljenim načinom mišljenja in obnašanja. To je mesto iz stekla, kjer se vse vidi in sliši, kjer meščani nimajo niti kančka zasebnosti. Hodijo po ulicah in se zavedajo, da bo vsako njihovo dejanje ali besedo opazil agent skrivnostne agencije.

Drugo mesto je transparentno kot steklo. Čeprav so tudi tu kamere, te niso povezane s policijo. Namesto tega lahko vsak meščan, kadar želi ali potrebuje, vidi »sliko« izbrane kamere na zapestni uri ali televizijskem zaslonu. Če opazi kriminalno dejanje, lahko opozori policijo, lahko pa tudi preveri, kam so zatavali otroci, ki bi morali biti že doma. V tem mestu kamer ni znotraj stavb, edine izjeme so policijske postaje, poskrbljeno je tudi za zasebnost meščanov. Življenje v mestu temelji na zaupanju, ne na nadzoru.

Kje smo danes? Živimo v družbi nadzora ali družbi zaupanja? Verjetno v družbi, ki je mešanica enega in drugega. Za roman pomembne naprave, nadzorne kamere in majhne kamere, ki so del vsakega mobilnega telefona, so že popolnoma integrirane v »tkanino« vsakodnevnega življenja. Zavedamo se, da so kamere v mestih, da ima naključni mimoidoči zelo verjetno v žepu telefon, s katerim bi lahko posnel neumnost, ki smo se jo odločili narediti. O tem dosti ne razmišljamo. Nismo pa še povezali vseh naprav v enovit sistem, tako imenovani internet stvari oziroma internet naprav, kjer te komunicirajo med seboj. To je naslednji tehnološki korak. Seveda v luči izboljšanja življenja, še zdaleč ne zaradi želje po večjem nadzoru. Meja med obema skrajnostma pa je izredno tanka in ne gre le za nadzor, saj bi radi v internet stvari vključili predmete.

Kako bo čez dvajset let?

Pojem internet stvari je konec prejšnjega stoletja uvedel Britanec Kevin Ashton. Opazil je, da internet uporabljajo predvsem ljudje, ki vpisujejo podatke, nalagajo fotografije in videoposnetke, oblikujejo povezave med različnimi pojmi in podobno. Ashtonova vizija je bila, da podatke pošiljajo predmeti in hkrati uporabljajo podatke predmetov, ki so v svetovni mreži. Že danes govorimo, da je internet infrastruktura, s čimer mu dajemo pomen, ki ga ima za nas ljudi, v prihodnosti pa bo postala tudi infrastruktura za komunikacijo med napravami. Želja je, da se »digitalno« pamet vključi v vse, pametne naprave pa bodo sposobne inteligentne interakcije z ljudmi in fizičnim svetom. Od tod tudi še en sinonim, tako imenovana »inteligentna okolica«, v kateri bodo imela osrednjo vlogo tipala, med seboj povezana v neke vrste »na osnovi tipal zavedajoč se planetarni računalnik«.

Poskušajmo napovedati, kakšni bosta mesto nadzora in mesto zaupanja čez dvajset let. Resnica je, da se nam o tem dosti ne sanja, poznamo le sliko, ki nam jo predstavljajo tehnološka podjetja. Tudi v svoji napovedi vidimo na pogled podobni mesti. Tam ni veliko kamer ali pa teh sploh ni. Zamenjale jih bodo še manjše, učinkovitejše, predvsem pa bolj neopazne naprave. Nad mestnimi ulicami lebdi skoraj nevidna brezžična mreža tipal, ki lahko locirajo in spremljajo vsakega in vsako stvar, ki jo zaznajo. To sta mesti, kjer se mestna infrastruktura združuje s prefinjeno mrežo sledljivih predmetov, potrošniškemu blagu pa so dodeljeni naslovi IP, prav taki, kot jih imajo danes spletne strani.

V mestu nadzora so radijske oznake RFID povsod. Predmeti, prostori in tudi ljudje so označeni in imajo svojo unikatno identifikacijsko številko. Ločevanja med zasebnim in javnim ni več, nedefiniran pa je tudi pojem lastnine. Varnost je stvar trga in ne pomeni isto za tiste, ki si jo lahko privoščijo, in tiste, ki si je ne morejo. Zelo kmalu bo omejeno prosto gibanje. Bogati bodo lahko šli, kamor bodo hoteli, revni pa le tja, kamor jim bodo dovolili. Sistem takoj zazna kršitev reda in jo ustrezno sankcionira. Pregledan je vsak nakup meščana, saj avtoritete zanima, ali ima meščan v svoji nakupovalni košarici izdelke, ki jih ne bi smel kupiti. Gibanje meščanov je nadzorovano, a ne s kamerami, temveč s pomočjo oznak RFID, ki so v napravah, oblačilih ali celo vsajene pod kožo. Podatke oznake pošiljajo brezžično, sistem pa zapisuje digitalne sledi vsakega meščana brez omejitev in do smrti. V bazo podatkov so za vedno zapisani vsi izdelki, ki jih meščan kupi, srečanje z vsako osebo, pogovor pa se seveda tudi snema. Na kratko povedano: popoln nadzor!

Kaj pa mesto zaupanja? Tudi v tem mestu je enaka tehnologija, le da je nadzor v rokah meščanov. Tudi v tem mestu poznajo oznake RFID, vendar njihova uporaba ni zapovedana. Vsak se lahko sam odloči, ali bo oznaka na njem ali na njegovih predmetih ali ne. Prvo ima prednost, ko predmet izgubi, pozabi nekje. Sproži iskanje po internetu stvari, ki nam natančno pove, kje iskani predmet je. Lahko se celo dogovori, da mu ga prinesejo na dom. Meščani niso nadzirani, vedno se lahko »izključijo« iz nadzorne mreže, tega pa ne morejo organi pregona.

Udar na zasebnost?

Ko je Brin pisal roman, je izhajal iz tehnologij, za katere se je tedaj vedelo. Tedaj je bilo živo optimistično pričakovanje, da bodo javne nadzorne kamere, podprte z algoritmi za prepoznavo oseb, izkoreninile ulični kriminal. Kamere so se in se še vedno množijo, poleg javnih je vse več tudi zasebnih, kriminala pa ni manj. Na srečo tudi ne živimo v mestu nadzora, z izjemo Severne Koreje, za katero pa bi lahko malce za šalo dejali, da je v resnici svetovni socialni eksperimenti, ki naj bi pokazal, do katere meje je mogoče prignati ljudi. Če ne vemo, kakšen bo svet čez dvajset let, pa lahko zagotovimo, da tudi tedaj ne bomo živeli v mestu nadzora. Pa tudi v mestu zaupanja ne, naša mesta bodo nekje vmes. Ne glede na to, da je lahko internet stvari velika grožnja zasebnosti, bomo priča povezovanju predmetov, ti pa bodo postajali vse bolj pametni. Poleg slabosti ima internet stvari tudi svoje prednosti. Mesto nadzora upošteva le slabosti, mesto zaupanja pa le prednosti.

Nihče pa ne ve, kako bo internet stvari spremenil življenje, saj ne bo spremenil le mest, temveč tudi načine interakcij med meščani. Ni pilotskega projekta, ki bi odgovoril na to vprašanje, predvsem ne zdaj, ko nam že sam internet vdira v zasebnost in večina od nas še tega ni razčistila. Internet stvari lahko spremeni mesto na bolje, kot ga je spremenila železnica. Ta ga je odprla v svet, internet pa lahko mesto zapre in ga naredi samozadostnega.

The post Kaj bo prinesel internet stvari? Nadzor ali zaupanje? appeared first on Tehnozvezdje.

Zveza potrošnikov Slovenije povzema preizkus norveške potrošniške organizacije Forbrukerrådet, ki je preverila nekaj modelov otrokom namenjenih pametnih. Kot so zapisali, je ugotovila, predstavljajo precejšnjo varnostno tveganje. Preizkusili so ure Gator 2, Tinitell, Viksfjord in Xplora, ki so (morda pod drugimi imeni, a izdelki so enaki) naprodaj po celotni Evropi. Med drugim lahko nepridipravi prevzamejo nadzor nad uro in jo uporabijo za sledenje in prisluškovanje otrokom. Prav ta funkcionalnost je glavna, zaradi katere se starši odločijo za nakup tovrstne nosljive naprave. V aplikaciji na svojem telefonu namreč lahko ugotavljajo, kje se otrok giblje, prek telefonskega vmesnika v uri pa z njim lahko komunicirajo.

Še bolj kritično in zaskrbljujoče pa je dejstvo, da je mogoče v uro precej preprosto vdreti, prevzeti nadzor in celo ponarediti podatke o lokaciji. To pa zato, ker so podatki med pošiljanjem popolnoma nezaščiteni, brez kakršnega koli šifriranja. Enako velja za shrambo v sami uri. V ZPS menijo, da proizvajalci s te, grobo kršijo osnovna pravila zaščite potrošnikov in njegovih podatkov.

Še dodatna težava je nezanesljivost gumba SOS, z njim otrok lahko sproži klic oziroma sporočilo na pomoč do vnaprej določenih številk. Nepridipravi nimajo težav pri spreminjanju seznama zaupanja vrednih številk. Kar pomeni, da klic ali sms v resnici ne ne doseže staršev, skrbnikov ali drugih otrokovih zaveznikov. Poleg tega pa je Forbrukerrådet, kot že mnogokrat doslej, odkrila tudi številne napake v splošnih pogojih uporabe. Pri nekaterih urah pa teh sploh ni! Nobena ura in aplikacija pa ne omogoča trajnega izbrisa osebnih podatkov.

V Nemčiji je tamkajšnji telekomunikacijski regulator pred dnevi prodajo »otroških« pametnih ur, ki jih starši lahko uporabljajo za sledenje svojim nadobudnežem, kar prepovedal. Predvsem zato, ker je prek teh naprav mogoče prisluškovati otrokovi okolici. Bili so primeri, ko so starši prisluškovali pouku. Zato regulator take naprave obravnava kot prepovedane sprejemnike oziroma oddajnike.

V ZPS svetujejo, da pred nakupom kakšnega tega nosljivčka preveri, ali omogoča vsaj osnovno raven zaščite komunikacije. Torej gesla in šifriranje podatkov. In komu vse gredo osebni podatki z nje. Mogoče pa se je vsaj za zdaj tem pripomočkom bolje kar izogniti. In spet vzpostaviti malo več zaupanja na osebni ravni, brez tehnologije.

The post Otroške pametne ure so varnostna katastrofa appeared first on Tehnozvezdje.