FLOP LETA: Ministrstvo za raziskovanje rud in zapravljanje časa
Marjan Kodelja 24. decembra 2021 ob 06:14

Pol leta je resda premalo, da bi katerikoli minister lahko naredil karkoli dobrega (ali slabega), toda zakaj so potem sploh ustanavljali službo za digitalizacijo, saj se že dolgo časa ve, kdaj bodo naslednje volitve. Mar bi počakali, kajti minister Andrijanič ni naredil ničesar, česar prej ne bi delale (ali vsaj morale delati) druga ministrstva ali bi imelo pomembno težo.

Marsikaj sem slišal, a večinoma govorice, zato o organizaciji in delu ekipe nima smisla izgubljati besed. Lahko pa kaj rečem o razlogu nastanka, kajti moje misli bodo potrjene ali zanikane v naslednjih mesecih oziroma letih. Menim, da gre za pridobivanje priporočil, pogojev za dobro plačano službo na evropskem dvoru (v Bruslju). Čemu bi sicer nekdo, ki je vendarle, tako vsaj trdijo, bil pomemben mož na Uberju, o katerem (skoraj) celotna tehnološka srenja piše le hvalnice, sprejel klic domovine? Nikar ne omenjajte domoljubja, kajti v dobi individualizma predstavlja pravljico za lahko noč. Prej bi rekel, da mu tam niso cvetele rožice ali ima preprosto drugačne ambicije. Smer sem že nakazal. Nič ni narobe. Bog je najprej sebi brado ustvaril, a vseeno ni okusno, da se hvali z delom drugih in na veliki zvon obeša dosežke minornega pomena. Kot je sporazum z Googlom! Minister, ki bi se resno lotil svoje naloge, bi od korporacij izterjal davek na dobiček in v proračun bi se steklo veliko več denarja kot od miloščine v sporazumu. Pri tem moti še odnos. Google pošlje ne ravno »creme de la creme« direktorje, ki jih potem sprejme celo predsednik vlade, ko bi po protokolu zadostoval državni sekretar ali direktor direktorata!

Srž težave pa je nekje drugje. Vlada se gre digitalizacijo, medtem ko ljudstvo izgublja zaupanje v znanost in tehnologijo. Delno je krivda gotovo v političnem vodstvu, toda težko verjamem, da bi bilo dosti drugače, če bi vladal kdo drug. Bojim se za ljudi, za družbo in nasploh za človeško civilizacijo, kajti vse pogosteje nasedamo neumnostim. Takšnim! »Predstavljamo vam neprekosljivo zaščito, ki so jo iznašli ruski znanstveniki. O tem se ne govori, kajti gre za veliko skrivnost ruskega vojaškega vrha, ki ne želi, da bi se do podobnega odkritja dokopale Združene države in njihovi zavezniki. Vedo namreč, da so omrežja 5G in cepiva biološko orožje svetovne prevlade in depopulacije. Znanstveniki in inženirji ruske mornarice, zadolženi za gradnjo jedrskih podmornic, so ugotovili, da elektromagnetno sevanje omrežja 5G in spike proteine, katere sevajo cepljeni, popolnoma blokira obesek iz kovine oklepa jedrskega rektorja odsluženih podmornic, kajti narejen je, da ne prepušča sevanja in strupov. Nikar ne verjemite sladkobesednim, a zlonamernim znanstvenikom in zdravnikom, ki vas bodo poskušali odvrniti od nakupa. Naš izdelek je 100-odstotno zanesljiv in preizkušen!«

Sicer ideja o organu, ki bi se tako ali drugače ukvarjal s tehnologijo, ni neumna. Morda celo potrebna. Nekoč smo imeli ministrstvo za informacijsko družbo, ukinila ga je prva Janševa vlada, ki je v samo štirih letih kljub vsemu nekaj storilo. Tedaj je Slovenija veljala za vzor v e-storitvah javne uprave med članicami evropske unije. Kasneje je del nalog prevzel direktorat za informacijsko družbo, kar zlahka označimo za mater digitalizacije, toda delo je stagniralo. Namesto da bi spodbujali razvoj, so se ukvarjali s sami sabo in s projekti, ki niso nikdar zagledali luči dneva. Nekatere, recimo elektronsko osebno izkaznico, ki bi jo morali že zdavnaj imeti, zopet obujajo iz naftalina.

Leta 2012 sem zapisal sledeče in skoraj prepričan sem, da bo dobesedno držalo tudi, ko bo državni prestol zasedla nova vladna garnitura in se bo pisalo leto 2022! »Ena od zavez koalicijske pogodbe je, da bodo vse storitve, ki jih državljani ali podjetja opravljajo z državo, ponudili tudi v elektronski obliki. Tudi e-volitve, torej storitev, ki ji stranke, ne glede na barvo, niso najbolj naklonjene? Ne vem. In če sem iskren, me tudi več ne zanima. Moti pa me, kar je mogoče prebrati med vrsticami izjav politikov, ko govorijo o informacijski družbi. Spet kvantiteta. Digitaliziramo vse storitve, ne glede na to, ali jih potrebujemo in uporabljamo ali ne. Kakovost in tehten razmislek, kako narediti obstoječe storitve, ki jih državljani malo uporabljamo, preprostejše in bolj vabljive za uporabo pa – seveda ne! Kaj nam pomaga storitev s prijavo (… nečesa … karkoli je že bilo …) v Triglavskem narodnem parku, če te v štirih letih obstoja ni uporabil niti en državljan! Ja, očitno to imamo. Pa tudi če bi jo uporabilo deset državljanov ali celo sto, to še vedno pomeni, da jo je neumno imeti. No ja, odvisno od tega, koliko stroškov je u njo povezanih. Če nič, potem je v redu. A ni nič. Zagotovo!«

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Dve leti pandemije je razkrilo vse težave javne uprave, vključno z podhranjenimi strežniki. Večino so sicer odpravili in ker so ljudje do nekje dojeli prednosti digitalizacije, bi pričakovali, da bo minister poskušal naprej državljanom dopovedati, da digitalizacija ni hudičeva zarota proti človeštvu. A delajo ravno nasprotno. Spreminjajo zakon po podobi Uberja, čeprav vsi vedo, da izkorišča voznike, in sklenejo dogovor z Googlom, ki ni ravno zgled, ko gre za varovanje zasebnosti. Kaj sledi? Uredba, da je Twitter uradni kanal komunikacije vlade, ustoličenje Facebooka kot državnega družbenega medija, in Appla kot edinega dobavitelja telefonov za javno upravo z dodatkom o uporabi hrvaške različice sistema, da se mu ni treba ubadati s prevodom? Zaljubljenost v ameriško tehnološko industrijo predstavnikov te (in tudi kakšne prejšnje) vladne garniture namreč nima meja.

Digitalizacija ni samo tehnologija in je ne bi smeli tako opredeljevati. Brez zaupanja državljanov lahko ta hip pozabimo na uspešnost. Ne more namreč obstajati nekje v zraku, stati mora na trdih temeljih in zaupanju, ki ga vsi po vrsti uspešno razgrajujejo. Kdor koli se bo lotil digitalizacije na ravni države, ga bo moral najprej ponovno zgraditi.

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
1 komentar

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.