Dajmo, kar je preveč, je res preveč. Bodisi mislijo, da smo že prestopili v idiokracijo ali da smo otročaji, ki bomo z razprtimi rokami in spodnjo čeljustjo do tal sprejeli vsako neumnost, ki jo znajo zapakirati v nadvse ličen in bleščeč paket. Višek idiotizma je naslednji. Si predstavljate, da ribiči z majhnim čolnom napadejo oklepljeno bojno ladjo. Ne pomagajo ne pogum ne Odisejeve zvijače, ker pač z blazino ni mogoče opraskati jekla. Pa vendarle se zgodi natanko to. Seveda predvidljivo. Par deset, morda več, a vsekakor manj kot sto »poljedelcev« pod vodstvom petih recimo jim razmeroma prekaljeni borci, enega žal doleti briski konec, premaga bojno ladjo na nebu in še bataljon ali dva z oklepniki podprtih do zob oboroženih izkušenih vojakov. Sanje so vsekakor dovoljene, a kaj takšnega je v praksi brez podpore nadnaravnih sil ali vsaj dobrotnika z močno vojsko, blizu nemogočega. Še posebej, ker nam ves čas kažejo, kako je ta ista sila brez večjih težav uničila oziroma okupirala planete.

Legal bi, če bi dejal, da mi nič ni všeč. Všeč mi je scenografija, nasploh prikaz okolja, kjer antigravitacijske vozove vlečejo konjem nadvse podobna bitja in kjer v medplanetarnih oklepnicah (dreadnought) kurjači v peči mečejo nekaj, kar verjetno ni ravno premog, mu pa je nadvse podobno, ter topničarji plazma top usmerijo po azimutu in smeri z vrtenjem kolesa med opazovanjem tarče skozi predpotopni periskop. Steampunk v vsej svoji veličini. Večina drugega je pod kritiko. To sem sicer že omenil v oceni prvega dela, ampak ker niso popravili, bom ponovil. Nekateri igralci ne vedo, kje so. V filmu in ne na gledališkem odru v Shakespearjevi drami! Kako to, da tega ne dojamejo?

Z veseljem bi daljši odstavek namenil zgodbi, a ga ne morem. Preveč preprosta je. Najprej spremljamo uro dolgo žetev in kratkotrajno pripravo na napad sovragov ob mukotrpnem pripovedovanju srce parajoče zgodovine. Očitno nas prvi film ni dovolj zadel v srce in so se odločili to popraviti. Tri dni so želi in dva dneva gradili obrambne položaje, nakar se pričakovano zgodi. Vojaki džentelmensko brezglavo jurišajo v manjših skupinah medtem ko so posadke v hodečih tankih dovolj nesposobne, da streljajo v prazno ali pred strelom počakajo ravno toliko, da imajo branilci dovolj časa za usoden strel. Šele ko je oklepnica raztreščena na tleh in se kot po čudežu pojavi drugi bataljon, od kod mi ni čisto jasno, prispe nebesna konjenica, da pomete z ostanki. Sledi konec, nabit z ideologijo. Princesa je živa. Gremo jo iskat. Res upam, da ne, in da je Zack Snyder dobil dovolj materiala za študijo, kaj vse smo sposobni pretrpeti.

Sem krivičen. Morda? A po drugi strani je verjetno vsakemu jasno, da bogata produkcija sama po sebi ni več dovolj, če ni obenem podprta z inovativnim, ne preveč banalnim in ravno prav podrobnim dogajanjem. Tega Uporna luna nima. Ko bi le vedeli, kaj vse sem počel med gledanjem in kolikokrat sem pomislil, da bi televizor ugasnil. Nisem ga zgolj zato, ker sem imel namen napisati recenzijo. »Voila« tu je moje mnenje, gospa Sofia Boutella!

Kaj: Rebel Moon – Part Two: The Scargiver

Kje: Pretočnik Netflix

Ocena 2: Dobro produkcijo (posebne učinke, fotografijo, kostumografijo in scenografijo) pokvari razvlečena, neoriginalna in mestoma nelogična zgodba.

Priporočilo: Prizori nasilja in nadvlade niso vedno »okusni«, zatorej film ni primeren za mlade, notorične zanikovalce znanstvene fantastike in tiste, ki se jim neljubi uro gledati v ekran, predno se sploh kaj pametnega zgodi in postane pogojno zanimivo.

The post Upanje umre zadnje, a je tokrat žal »CRKNILO« (#videonapovednik) appeared first on Tehnozvezdje.

Zack Snyder naj bi o filmu začel razmišljati skoraj pred tremi desetletji, pri čemer naj bi navdih našel v delih Akire Kurosawe, zvezdnih vojnah in metalni glasbi. V tem se celo strinjam, kajti očitno je, da je zgodba iz vseh vetrov vkup zmetana. Cel kup asociacij na že videne scenarije se mi je poredilo. V vesternu lokalni šef izsiljuje rančarja in po srečnem naključju je hlevski delavec razočarani nekdanji revolveraš, ki se najprej otepa, nato pa vendarle poišče sebi podobne, da bi dobro premagalo zlo. Ali. Zlobni čarovnik premaga dobrega kralja, pobije potomce in s trdo roko zavlada nad podložniki. Preteče kar nekaj časa, predno se mu po robu postavi skupinica junakov, ki sprva nimajo niti najmanjše možnosti za zmago. Našel sem celo povezavo z zgodbami iz galaksije daleč proč. Zlobni in nadvse močan vodja ima enako zlobnega vajenca. Popoln par, kot Palpatine in Darth Vader. Dodajmo elemente iz prestolnih iger, gospodarjev prstana in še kakšne znanstvenofantastične in fantazijske serije ali filma, ter vse skupaj prestavite v vesolje, da bi dobili zgodbo filma Uporniška luna (Rabel Moon). Na takšen način ne more nastati nič dobrega. Res ni. Nastala je predvidljiva in neoriginalna čežana začinjena s kopico ne najbolj prepričljivih igralcev.

Torej. Zgodba. Regent pošlje zlobnega pribočnika v oddaljene dele imperija, da bi tam zatrl upornike. Ne vem, zakaj, kajti ogrožajo ga približno toliko, kot muha ogroža slona. Da so uporniki videti kot feni lokalnega metal benda, je zgolj neposrečen dodatek. Zlobni admiral torej pride v vas in se do domačinov obnaša, kot so se pred našim štetjem obnašali gospodarji vojn. Kot po čudežu je tam skrivnostna Kora, ki se najprej noče vpletati, nakar ji nič drugega ne preostane. S sovaščanom se na bitju podobnemu konju odpravi v bližnje mesto, da bi poiskala plačance. Golo dejstvo, da ima nasprotnik do zob oboroženo zvezdno ladjo in množice izurjenih vojakov, prav resno nikogar ne moti. Potek zgodbe je od tu naprej premočrten. Zaključek prvega filma, aprila naj bi bil na vrsti drugi, zmoti le manjši nepričakovani zaplet, ki pa ga junaki prehitro in preveč preprosto rešijo.

Sofia Boutella ni bila slaba onkraj Zvezdnih stez in plesnih filmih, toda kot Kora, bivša pripadnica posebnih sil militarističnega imperija in posvojenka zdajšnjega regenta, ni najbolj prepričljiva. Podobno je z ostalimi liki. Za nekatere manj pomembne se mi je celo zazdelo, da niso točno dojeli, kje so. »Oče« vasi, nedvomno so njegov lik povzeli po vikinškem poglavarju, ni nadvse pomemben monarh, vloga v filmu pa ne igranje na odru gledališča. Pozneje dialogi postanejo bolj primerni filmskemu dogajanju, a se vtisa iz začetka preprosto nisem mogel znebiti. Nekaj podobnega je z okoljem. Večina scen je na ravni dobre znanstvene fantastike, medtem ko je vsaj ena, tista s kraljem Levitico, spet videti, kot bi se dogajala na odru. Robot Jimmy, glas mu je posodil Anthony Hopkins, je sicer zanimiv, toda obnaša se preveč po nekih za zdaj še neznanih zakonih robotike. Vseeno je škoda, da je v prvem delu dobil premalo minut. Enako je z mladim vojakom Arisom, katerega usoda ni znana, potem ko pomaga Kori premagati v vasi zaostali vojaški oddelek. Avtorji obenem upe polagajo v posebne učinke, ki so na pričakovani visoki ravni, vendar nič več od tega. Ne premikajo mej možnega, le izkoriščajo metode in vizualne prikaze, ki smo jih že kje videli.

Upam, da bo zgodba drugega filma zanimivejša, manj predvidljiva in predvsem bolj originalna. Toda glede na videno, se ne morem znebiti občutka, da bom še enkrat razočaran. Rebel Moon je zagotovo mojstrsko narejen film. Žal je preveč sterilen in ima občutno premalo »žmohta«, da bi ga z velikim veseljem priporočal. Raje porabite čas za serijo Fundacija (Apple TV+), če je še niste gledali. V vseh pogledih je boljša in glej ga zlomka. Tudi v tej boš našel kakšno idejo, ki so jo reciklirali v Uporabniški luni.

Kaj: Znanstvenofantastični vesoljski vestern sparjen s ščepcem pravljice Rebel Moon

Kje: Pretočnik Netflix

Ocena 2,5: Razmeroma dobre posebne učinke in večinoma primerno scenografijo hudo pokvari neoriginalna zgodba!

Priporočilo: Prizori nasilja in nadvlade niso vedno »okusni«, zatorej film ni primeren za mlade in notorične zanikovalce znanstvene fantastike.

The post Rebel Moon: Že dolgo nisem bil tako razočaran (#videonapovednik) appeared first on Tehnozvezdje.