Res sem verjel, da je bil prvi del nekakšen nežen uvod, nakar bo sledila »razpaljotka«. Ne bi se mogel bolj motiti. Sledila je dobra ura notoričnega jamranja, ki se prevesi v predvidljiv in popolnoma utopičen zaključek. Če bi film predvajali v šovu »mislijo, da imajo talent«, bi sledili trije »NE«.
Dajmo, kar je preveč, je res preveč. Bodisi mislijo, da smo že prestopili v idiokracijo ali da smo otročaji, ki bomo z razprtimi rokami in spodnjo čeljustjo do tal sprejeli vsako neumnost, ki jo znajo zapakirati v nadvse ličen in bleščeč paket. Višek idiotizma je naslednji. Si predstavljate, da ribiči z majhnim čolnom napadejo oklepljeno bojno ladjo. Ne pomagajo ne pogum ne Odisejeve zvijače, ker pač z blazino ni mogoče opraskati jekla. Pa vendarle se zgodi natanko to. Seveda predvidljivo. Par deset, morda več, a vsekakor manj kot sto »poljedelcev« pod vodstvom petih recimo jim razmeroma prekaljeni borci, enega žal doleti briski konec, premaga bojno ladjo na nebu in še bataljon ali dva z oklepniki podprtih do zob oboroženih izkušenih vojakov. Sanje so vsekakor dovoljene, a kaj takšnega je v praksi brez podpore nadnaravnih sil ali vsaj dobrotnika z močno vojsko, blizu nemogočega. Še posebej, ker nam ves čas kažejo, kako je ta ista sila brez večjih težav uničila oziroma okupirala planete.
Legal bi, če bi dejal, da mi nič ni všeč. Všeč mi je scenografija, nasploh prikaz okolja, kjer antigravitacijske vozove vlečejo konjem nadvse podobna bitja in kjer v medplanetarnih oklepnicah (dreadnought) kurjači v peči mečejo nekaj, kar verjetno ni ravno premog, mu pa je nadvse podobno, ter topničarji plazma top usmerijo po azimutu in smeri z vrtenjem kolesa med opazovanjem tarče skozi predpotopni periskop. Steampunk v vsej svoji veličini. Večina drugega je pod kritiko. To sem sicer že omenil v oceni prvega dela, ampak ker niso popravili, bom ponovil. Nekateri igralci ne vedo, kje so. V filmu in ne na gledališkem odru v Shakespearjevi drami! Kako to, da tega ne dojamejo?
Z veseljem bi daljši odstavek namenil zgodbi, a ga ne morem. Preveč preprosta je. Najprej spremljamo uro dolgo žetev in kratkotrajno pripravo na napad sovragov ob mukotrpnem pripovedovanju srce parajoče zgodovine. Očitno nas prvi film ni dovolj zadel v srce in so se odločili to popraviti. Tri dni so želi in dva dneva gradili obrambne položaje, nakar se pričakovano zgodi. Vojaki džentelmensko brezglavo jurišajo v manjših skupinah medtem ko so posadke v hodečih tankih dovolj nesposobne, da streljajo v prazno ali pred strelom počakajo ravno toliko, da imajo branilci dovolj časa za usoden strel. Šele ko je oklepnica raztreščena na tleh in se kot po čudežu pojavi drugi bataljon, od kod mi ni čisto jasno, prispe nebesna konjenica, da pomete z ostanki. Sledi konec, nabit z ideologijo. Princesa je živa. Gremo jo iskat. Res upam, da ne, in da je Zack Snyder dobil dovolj materiala za študijo, kaj vse smo sposobni pretrpeti.
Sem krivičen. Morda? A po drugi strani je verjetno vsakemu jasno, da bogata produkcija sama po sebi ni več dovolj, če ni obenem podprta z inovativnim, ne preveč banalnim in ravno prav podrobnim dogajanjem. Tega Uporna luna nima. Ko bi le vedeli, kaj vse sem počel med gledanjem in kolikokrat sem pomislil, da bi televizor ugasnil. Nisem ga zgolj zato, ker sem imel namen napisati recenzijo. »Voila« tu je moje mnenje, gospa Sofia Boutella!
Kaj: Rebel Moon – Part Two: The Scargiver
Kje: Pretočnik Netflix
Ocena 2: Dobro produkcijo (posebne učinke, fotografijo, kostumografijo in scenografijo) pokvari razvlečena, neoriginalna in mestoma nelogična zgodba.
Priporočilo: Prizori nasilja in nadvlade niso vedno »okusni«, zatorej film ni primeren za mlade, notorične zanikovalce znanstvene fantastike in tiste, ki se jim neljubi uro gledati v ekran, predno se sploh kaj pametnega zgodi in postane pogojno zanimivo.
Od kje se pojavi drugi bataljon.
Ko pristanejo pred zadnjim napadom na požeta žitna polja, sprva spustijo hodeče tanke daleč od naselbine in se nato sparkirajo pred samo vasico.