Ko sem dobil prvega, sem bil milo rečeno navdušen. Zapolnil mi je nekaj prostega časa, nato pa je obležal v predalu kletne omare, kamor spravljam stvari, ki jih bom morda še kdaj uporabil. Dokler končno ni romal v smeti, ker sem vmes pozabil na baterijo. Bila je igračka, da ne bo pomote. Daleč od DJIvih ali modelov katerega drugega resnega izdelovalca, čeprav jih za civilni trg ni ravno veliko.

Občutno drugače je na področju dronov za vojaško rabo. Od milijone vrednih, ki si jih lahko privoščijo le najbogatejše države, prek manjših, a še vedno zmogljivih letalnikov za nadzor in reševanje, tako jih vsaj uradno imenujejo, na področju katerih sta pri nas dejavni podjetji C-Astral in ElevonX, do manjših prvoosebnih, ki na sovražnikove vojake mečejo bombe. Najprej so predelali modele, namenjene civilnemu trgu, nato pa so jih po vojaških zahtevah začela razvijati podjetja, ki rastejo kot gobe po dežju. Ukrajinsko bojišče požre vse, kar tja pride.

Celo najmanjši droni so primerni za vojaško rabo. Obenem pa ravno zaradi spopadov, ki divjajo po svetu, razvoj napreduje hitreje, kot bi v času miru. Iščejo načine, kako poceniti izdelavo naprav za enkratno rabo, povečati odpornost na elektronske motnje, izboljšati tipala, podaljšati avtonomijo leta, vključiti umetno inteligenco in, kar je morda najbolj zanimivo ter hkrati nevarno, oblikovati usklajeno delovanje rojev.

Žal ni videti konca trenutnih spopadov, a vsak se enkrat konča. Prej se bodo še Iranci in Ukrajinci hvalili, kako so sestrelili sovražni, milijone vreden najnovejši dron ali zlata vredno opremo, Kitajci pa bodo gledali od strani ter pošiljali tehnologijo, kjer so v ospredju, svojim zaveznikom, da jo preizkusijo v realnih razmerah na bojišču. Po domače rečeno, od pamtiveka se nismo dosti spremenili. Še vedno so med nami idioti, ki zaradi samo njim razumljivih, za lase privlečenih razlogov sprožajo vojne.

Ves ta razvoj vsaj ne bo zaman. Prelil se bo na civilno področje hitreje od pričakovanj. Tu ne mislim le na letalnike, temveč še na kopenske in morske robote, ki poleg škode zmorejo narediti veliko dobrega. Kar je bilo razvito za uničenje, odpira nove možnosti zaščite pred nesrečami, v logistiki, nadzoru infrastrukture in še na številnih drugih področjih.

Najpomembnejši napredek zadeva predvsem področja umetne inteligence, navigacije in tipal. Sodobni droni obdelujejo velike količine podatkov v realnem času, ki jih zagotavljajo kamere visoke razločljivosti in druga tipala na krovu. Mnogi so sposobni navigacije v razmerah brez signalov satelitske navigacije, tako da oblikujejo zemljevid okolice in natančno določijo svoj položaj v njem. Gre za postopek hkratnega lociranja in kartiranja, znan kot SLAM, ki ga uporablja že večina robotskih sesalnikov. Napredujejo tudi tipala. Poleg običajnih kamer je vse več naprav opremljenih z večspektralnimi tipali, ki zaznajo očem nevidne predmete ali osebe.

Posebno pomembno civilno področje uporabe je zaščita pred nesrečami. Po potresih, poplavah ali gozdnih požarih so ceste in mostovi pogosto uničeni ali neprehodni. Droni v takih razmerah hitro zagotovijo pregled nad velikimi območji. Že pred leti je Telemach Gasilski zvezi Slovenije za ta namen predal brezpilotni letalnik DJI Matrice 30. Ta v kratkem času ustvari visokoločljive zračne posnetke prizadetih območij. Reševalci dobijo informacije o poškodovanih stavbah, blokiranih cestah in morebitnih nevarnih mestih. Toplotne kamere obenem pomagajo pri iskanju ljudi, ujetih pod ruševinami. Pomembno področje je tudi logistika. V odmaknjene kraje dostavijo manjše pakete hitreje kot običajna vozila, zlasti v zdravstvu, kjer takšni sistemi veljajo za obetavne. Nekaj izkušenj ima pri nas podjetje OneDrone z rešitvijo DJI FlyCart.

Poleg civilne zaščite in logistike se odpirajo še druga področja uporabe. V kmetijstvu droni že pomagajo pri analizi rastlinskih nasadov, energetska podjetja jih uporabljajo za pregled električnih vodov in vetrnih elektrarn. Vse pogosteje služijo tudi spremljanju okolja, na primer opazovanju živalskih populacij ali dokumentiranju nezakonite sečnje. Največ izzivov ostaja v urbanih »džunglah«, kjer navigacijo otežujejo visoke stavbe in številne premikajoče se ovire. Prav tu bodo koristile rešitve, razvite za sodobna bojišča!

Naslovno sliko je po mojih navodilih oblikovala umetna inteligenca!

The post Nekaj čudnega se dogaja nad našimi glavami! appeared first on Tehnozvezdje.

Galaxy A57 5G in Galaxy A37 5G namreč ne prinašata zgolj izboljšav na področju zaslona ali kamere, temveč predvsem širitev naprednih funkcij v cenovno dostopnejši razred.

V ospredju je koncept Izjemne inteligence, s katerim Samsung prvič sistematično uvaja nabor funkcij umetne inteligence v širši segment uporabnikov. Ključno vprašanje pri tem pa ni, koliko funkcij telefon ima, temveč ali te dejansko izboljšujejo uporabniško izkušnjo.

Izjemna inteligenca kot praktičen nabor orodij

• Prepis klica omogoča pretvorbo zvočnih posnetkov v besedilo in prevajanje.. Funkcija presega osnovno rabo in omogoča učinkovitejše beleženje informacij, tako pri delu kot v izobraževalnem okolju.
• Brisalnik motivov ponuja enostavno rešitev za odstranjevanje neželenih elementov s fotografij. Namesto uporabe ločenih aplikacij je funkcionalnost integrirana neposredno v sistem.
• Iskanje v Googlu z obkroževanjem poenostavi vizualno iskanje. Za iskanje zadostuje označevanje elementa na zaslonu, brez prehajanja med aplikacijami.
• Najboljši obraz, ki je na voljo pri modelu Galaxy A57 5G, omogoča združevanje več posnetkov v optimalno skupinsko fotografijo, s čimer odpravlja eno najpogostejših težav mobilne fotografije.

Uravnotežena strojna osnova

Ob programski plati ostaja pomembna tudi strojna podlaga. Oba modela imata 120-herčni zaslon Super AMOLED, ki zagotavlja gladko uporabniško izkušnjo. Galaxy A57 5G ponuja nekoliko bolj dovršen prikaz, kar se kaže predvsem v svetlosti in kontrastu.

Na področju fotografije oba modela temeljita na 50 MP glavni kameri, pri čemer Galaxy A57 5G izstopa z zmogljivejšo 12 MP ultraširokokotno kamero, medtem ko Galaxy A37 5G ponuja 8 MP različico. Razlika sicer ni ključna za osnovno uporabo, vendar vpliva na širino zajema in fleksibilnost.

Takšna konfiguracija kaže na premišljeno segmentacijo, kjer A57 5G cilja na nekoliko zahtevnejše uporabnike, A37 5G pa na tiste, ki iščejo optimalno razmerje med ceno in zmogljivostjo.

Dolgoročna uporabnost kot pomemben dejavnik

Ena izmed bolj relevantnih prednosti nove generacije je podpora za do šest generacij Android in One UI nadgradenj ter do šest let varnostnih posodobitev. V kontekstu srednjega razreda to pomeni pomemben premik v smeri dolgoročne uporabnosti. Dodatno k temu prispevata še baterija s kapaciteto 5000 mAh in IP68 zaščita pred vodo in prahom, kar povečuje zanesljivost pri vsakodnevni uporabi.

Premik, ki ga bo trg moral upoštevati

Galaxy A57 5G in Galaxy A37 5G ne prinašata revolucionarnih posameznih funkcij, temveč bolj pomembno spremembo v dostopnosti teh funkcij. Umetna inteligenca, napredne fotografske možnosti in dolgotrajna podpora tako niso več omejene na najvišji cenovni razred.

S tem Samsung postavlja nova pričakovanja za srednji razred, ki jih bodo morali v prihodnje upoštevati tudi drugi proizvajalci.

Bi se redi prepričali?

Za uporabnike, ki jih zanima, kako te funkcije delujejo v praksi, Samsung ponuja tudi aplikacijo Try Galaxy. Ta omogoča, da Izjemno inteligenco preizkusite kar na svojem obstoječem telefonu, tudi če ta ni Galaxy. Gre za simulacijo uporabniške izkušnje, ki ponudi dober vpogled v delovanje funkcij, še preden se odločite za nakup.

The post Galaxy A57 5G in A37 5G: kako Samsung prinaša umetno inteligenco v srednji razred appeared first on Tehnozvezdje.

Vedno bi morali pogledovati za nečim novim, boljšim in cenejšim. Sploh ko gre za digitalne storitve in tehnologije, kjer je razvoj najhitrejši. A kljub rastočemu nezadovoljstvu s storitvami dominantnih tehnoloških podjetij večina ostaja, kjer je. Zaradi navade, odvisnosti in priročnosti, saj pogosto prehod na novo potegne za sabo nekaj privajanja in posledično slabe volje. Tega se ti še kako dobro zavedajo in načrtno spreminjajo uporabniško izkušnjo na slabše. Ne gre za osamljene incidente, temveč za poslovni model podjetij iz Silicijeve doline, ki ga opredeljuje izraz enshittifikacija. Enkrat bomo morali spregledati. Vse bolj postaja jasno, da obstoječi pogoji, cene in omejitve niso zapisani v kamen. Googla na primer prav nič ne zavezuje, da zmanjša brezplačni prostor spletne shrambe na minimum, da bi nas vse zavezal s plačljivim modelom.

Začenjajo sezono striženja ovc

Skladno s sprejeto teorijo gredo digitalne platforme skozi tri faze predvidljivega življenjskega cikla. V prvi ponujajo kakovostne, inovativne in pogosto brezplačne storitve. Večinoma poslujejo z izgubo, da bi pritegnile množico uporabnikov in ustvarile zaklenjen ekosistem, v katerem se stroški odhoda umetno zvišujejo. V drugi fazi, ko ni več prepričljivih alternativ, pozornost preusmerijo na poslovne uporabnike, oglaševalce in preprodajalce podatkov. Med iskanjem novih virov prihodka jih ne zaustavi zasebnost ali strah, da bi zlorabili podatke uporabnikov. Sledi tretja faza, ko niti poslovni uporabniki niso več varni, saj želijo iz platforme izvleči maksimum za delničarje. Tako na koncu ostane nefunkcionalna in predvsem občutno predraga. Trenutno smo v drugi fazi s težnjo po tretji. Veliko pove že podatek, da naj bi ameriška tehnološka podjetja v umetno inteligenco letos vložila 650 milijard dolarjev, ki jih bodo na tak ali drugačen način hotela dobiti nazaj!

Nekatere ankete kažejo padec navdušenja Evropejcev nad ameriškimi korporacijami. Zaradi negotovosti migracija na evropske ali še bolje lokalne storitve iz problema počasi prerašča v nujnost. Kajpada je na mestu vprašanje, kakšne in kako dobre so alternative.

Google ima dejansko monopol

Google in Microsoft Bing imata, če ne upoštevamo Kitajske in še kakšne »odpadniške« države, praktično monopol nad spletnim iskanjem. Googlovi algoritmi, ki so v poznih devetdesetih in prvem desetletju novega tisočletja natančno razvrščali informacije, so preobremenjeni s sponzoriranimi povezavami, oglasi in umetno ustvarjeno vsebino. Pristne in uporabne informacije je zato vse težje najti. Še huje je, da gre pravzaprav za globljo infrastrukturno težavo.

Možnost, da v okolju telefona določimo iskalnik, je metanje peska v oči. Večina alternativnih se namreč zanaša na Bingovo indeksiranje strani, kar pomeni, da obdelava podatkov in nadzor nad prikazanim ali cenzuriranim ostajata v rokah omenjenega duopola. To ne pomeni, da alternativ ni oziroma jih ne bo. Iskalnika Ecosia in francoski Qwant sta napovedala partnerstvo s ciljem postopne tehnološke neodvisnosti, britanski Mojeek pa že ponuja od Googla, Binga ali Yahooja popolnoma neodvisne rezultate iskanja.

Če ne Chrome, Edge ali Safari, kaj potem…

Trije ameriški spletni brskalniki nadzirajo skoraj 90 odstotkov trga, kar jim daje v roke neomejen dostop do podatkov o navadah, interesih in vedenju milijard ljudi. Alternative so. Firefox je sicer ameriški, vendar odličen brskalnik, ki ostaja zvest odprtokodni skupnosti ter ohranjanju varnosti in zasebnosti. Če želite evropskega, potem predlagam LibreWolf, prilagojeno različico Firefoxa, ali Vivaldi. Podjetje ima sedeža na Islandiji in na Norveškem, kjer imajo enega najbolj strogih in naprednih zakonov o zasebnosti ter zato učinkovito ščitijo podatke pred apetiti velikih podjetij.

Boleča odvisnost od Gmaila

Brezhibna integracija storitev v zaprte ekosisteme Google Workspace, Apple iCloud ali Microsoft 365 je ključna strategija ohranjanja uporabnikov. Od tu njihovo obvladovanje treh četrtin trga. Ker je vse več obtožb, da Američani blokirajo dostop do storitev posameznikom, na primer tožilcem mednarodnega kazenskega sodišča, so se nekateri že začeli ozirati za ponudniki s sedežem v Evropi. Med temi izstopata pCloud in Internxt. Švicarski pCloud oglašuje doživljenjski zakup prostora od 500 gigabajtov do 10 terabajtov na spletnih strežnikih, medtem ko španski Internxt ponuja bolj radikalen pristop k zasebnosti.

Najboljša zamenjava za Googlov Gmail je švicarski Proton Mail. Ponuja sicer manjši brezplačni poštni predal, vendar vključuje asimetrično šifriranje komunikacije. Na voljo sta še nemška Tuta in britanski GreenNet.

Alternative so tudi za pisarniške pakete ameriških podjetij. LibreOffice brez težav zadosti devetdesetim odstotkom potreb po pisarniškem delu brez plačevanja licenc. Primerna paketa sta še OnlyOffice in WPS Office. Treba se je le odločiti, naložiti enega od teh in izbrisati Microsoftove pisarniške programe.

Ali sploh še imamo evropski telefon?

Kako nezdrava je odvisnost od Applovih telefonov, kaže odnos mladih, ki praktično nočejo ničesar drugega. Ne zato, ker bi bila alternativa manj zmogljiva ali težja za uporabo, temveč ker ne zagotavlja statusnega simbola. Ne bi ponovno o tem, kaj vse je narobe z Applovim ekosistemom oziroma da sodobni telefoni še vedno ne omogočajo preprostega popravila. Po domače povedano smo navlečeni na ameriške, korejske in kitajske modele, zaradi katerih ne vidimo prek planka. Ni treba pogledati daleč. Nizozemski telefon Fairphone 6 je po zmogljivostih primerljiv z vsakim modelom srednjega razreda ob večji stopnji popravljivosti, manjšem izkoriščanju delavcev v državah tretjega sveta in pregledni nabavni verigi surovin.

Če vam X ni všeč, ga zapustite

Najtežje bo najti zamenjavo za družbena omrežja. Realnost je pač takšna, da če ne živiš na Kitajskem, potem prepričljivih alternativ za Meto, TikTok in X praktično ni. So, vendar prehod še zdaleč ni enostaven. Ti lahko odideš, a je vprašanje, ali ti bo sledilo občinstvo, od katerega si odvisen. Družbena omrežja že dolgo niso zgolj mesto srečevanja prijateljev in odtujenih družinskih članov. Še najlažje se bo znebiti Muskovega omrežja. Za X obstaja kar nekaj alternativ. W Social s sedežem na Švedskem, ki od vsakega uporabnika zahteva potrditev identitete, Bluesky in Mastodon. Če je res, da naj bi evropski politiki nadomestili X z W, potem bo Evropa dobila suveren in moderiran digitalni javni prostor, neodvisen od impulzivnih in netransparentnih odločitev ameriških tehnoloških milijarderjev.

Umetna inteligenca ne bi smela biti le ameriška

Zgodilo se je natančno to. Orodja, ki jih danes največkrat uporabljamo, so z enormnimi vlaganji v strežniško infrastrukturo, procesorje in strojno učenje monopolizirale ameriške korporacije OpenAI, Anthropic, Google DeepMind, Meta in Microsoft. Da na tem področju spet zaostajamo, ni presenečenje. Manj pa je znano, da čisto brez temeljev nismo. Pariško podjetje Mistral je zagnalo celovito tehnično nadgradnjo in prenovo inteligentnega pogovornega asistenta Le Chat. S tem se je ta pozicioniral ne le kot cenejša, temveč tudi v številnih ključnih pogledih tehnološko superiorna, hitrejša in pravno varnejša poslovna alternativa ChatGPT-ju. Do tega je prišlo ravno pravi čas, saj se trg velikih jezikovnih modelov stabilizira in razlike med njimi zmanjšujejo.

Alternative ameriškim storitvam in platformam so. Moramo se opogumiti in jih začeti uporabljati. Ne glede na njihove trenutne slabosti. Gre za problem kure in jajca. Več se nas bo odločilo zanje, hitreje bodo napredovale. Tako preprosto je to!

Fotografijo je po mojih navodilih ustvarila umetna inteligenca!

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Močno upam, da tokrat ne bomo spet SCAGALI! appeared first on Tehnozvezdje.

Vlade evropskih držav si že nekaj časa prizadevajo zmanjšati odvisnost od ameriških komunikacijskih storitev, računalništva v oblaku in umetne inteligence. Gonilna sila je strah pred idejo, da bi ameriški predsednik Trump lahko prisilil ameriška tehnološka podjetja, da prenehajo zagotavljati storitve v Evropi. Ne moremo reči, da je povsem iz trte izvita. To je pokazala tudi anketa, ki sta jo izvedli Polling Europe in SWG. Kar 86 odstotkov vprašanih meni, da je omejitev dostopa verjetna in je ni mogoče izključiti, medtem ko 59 odstotkov takšen scenarij označuje za resnično in konkretno tveganje.

Digitalna suverenost postaja vse pomembnejše vprašanje, ki zahteva konkretna dejanja. Vzvod, ki ga imajo Američani v rokah, je idealen za izsiljevanje. Dovolj bi bilo, da bi nam za recimo teden dni omejili dostop do ključnih storitev, in prisiljeni bi bili sprejeti marsikatero zahtevo. Naj bodo še tako nerazumne. Digitalne storitve so temelj gospodarstva in nenazadnje vsakdanjega življenja. Morda se sliši pretirano, a marsikdo se ne zaveda, kako zelo smo od njih odvisni. Kaj bi se zgodilo s poslovanjem Petrola ali katerega koli večjega podjetja, če bi mu Microsoft čez noč onemogočil uporabo svojih storitev?

O nevarnostih družbenih omrežij in o tem, ali bi morali otrokom omejiti dostop, preberite članek na portalu Vse bo v redu, zavarovalnice Triglav.

Podatki so novodobna valuta, pri čemer se večina ne zaveda, kako pomembni so in kako zgovorni. Bi drugače dovolili mornarju francoske letalonosilke Charles de Gaulle, da med tekom po krovu sinhronizira podatke z ameriško aplikacijo Strava? Kdor je spremljal njegov javni profil, je lahko skoraj v realnem času spremljal položaj ladje. Potem pa bi se čudili, če bi jo zadela raketa. Ste prepričani, da ameriške službe nimajo dostopa do podatkov te in drugih aplikacij, ki sodijo pod njihovo jurisdikcijo? Kdo ve, do koliko iskanih oseb so prišli na ta način. Povedali verjetno ne bodo.

Vrnimo se k omenjeni anketi iz januarja na vzorcu dobrih pet tisoč vprašanih iz 27 držav Evropske unije. 55 odstotkov vprašanih meni, da je evropska pot, torej postopno zmanjševanje odvisnosti od Američanov, ki se seveda ne bo zgodilo čez noč, osrednje strateško vprašanje. Skladno s tem bo Evropska komisija do konca maja pripravila sveženj predlogov, ki bodo med drugim opredelili, kdo so suvereni ponudniki storitev, ter kateri ključni sektorji bi se morali zanašati izključno nanje.

Zagotovila ameriške strani očitno niso prepričala. Se temu sploh čudimo, ko se njihov predsednik včasih vede nepredvidljivo? Direktor ameriškega nacionalnega oddelka za kibernetsko varnost Sean Cairncross je februarja v Münchnu dejal, da ideja, da bi Trump lahko »izklopil« internet, ni verodostojen argument. Tudi predsednik Microsofta Brad Smith je lani v Bruslju dejal, da je takšen scenarij malo verjeten, a priznal, da gre za resnično skrb v Evropi. A ko vidim direktorje tehnoloških podjetij, kako se dobrikajo Trumpu, težko rečem, da jim brezpogojno verjamem.

Naslovno sliko je ustvarila umetna inteligenca!

The post NEDELJSKI NASVET: Lahko Trump kadarkoli in komurkoli izključi digitalne storitve? appeared first on Tehnozvezdje.

Saj poznate tisti rek. Kdor ga je prvi zavohal, ta ga je spohal. Na to se spomnim vsakič, ko poslušam, da so nam ugrabili državo. So ti, ki s prstom kažejo na druge, pravi ugrabitelji? Kje pa. Rekel bi, da zadnje čase po svetu hodi cel kup Superhikov, z največjim na čelu. Gospodom, ki želi narediti Ameriko spet veliko. Sploh ne dvomim, da to želi. A kot kažejo dejanja, ne za vse. Če ne veste, kdo je Superhik, predlagam, da v roke vzamete katerega od izvodov stripa Alan Ford, v katerem nastopa. Alkoholik, kateremu vino daje supermoč, da krade revnim in daje bogatim. Antipod Robina Hooda meni, da revni ne znajo ravnati z denarjem. Zapravili ga bodo. Zatorej je bolje, če zanj poskrbijo bogataši. Se po svetu ne dogaja ravno to? Mimogrede. V omenjenem stripu najdete še cel kup iskric, ki so dandanes še kako aktualne.

Več kot očitno je, da ima večina spomin zlate ribice in je dovzetna za manipulacije. Pozabili smo, kako smo bili v času pandemije po nepotrebnem zaprti oziroma kam vse je šel denar za maske in druge potrebščine. Ti, ki so to tedaj počeli, zdaj pravijo, da je trenutna vlada najslabša od vseh. Kakšni so argumenti? Ne gane me jamranje podjetnikov zaradi obvezne božičnice in večje minimalne plače. Delodajalci, ki delavcem ne želijo dati več, bi se morali sramovati, mi pa bi se morali spraševati, kaj je narobe z družbo, da jih je toliko na minimalcih. Če ne bi bilo tako, potem zapovedan dvig ne bi sprožil tolikšnega viharja. Nikakor ne mislim, da vlada dobro dela. Daleč od tega. Enako menim o vseh vladah do zdaj, z izjemo morda prvih dveh po osamosvojitvi. Ampak to je moje mnenje, ki ga ni treba vzeti za čisto zlato. Vse to sem nanizal zato, da pridem do bistva članka. Kako eni in drugi izkoriščajo umetno inteligenco.

Politiki so vedno poveličevali svoje in kritizirali dosežke nasprotnega tabora. Nič ni narobe s tem, dokler to ne gre čez meje dobrega okusa oziroma osnovnega bontona. Bojim se, da smo meje že davno prestopili, medtem ko so storitve umetne inteligence ljudem brez empatije in vesti v roke potisnile ultimativno orodje manipulacije. Nič ni sveto, saj po Machiavellijevo cilj opravičuje sredstvo. Na to me je navedla afera s prisluhi, ki so se te dni razširili po spletu. Eni pravijo, da so pristni, drugi pač ne. Ne morem dati roke v ogenj za nobeno možnost. Glede na arogantnost vpletenih je čisto mogoče, da je vse res. Hkrati pa ne morem z gotovostjo sprejeti, da so pristni zgolj zato, ker naj umetna inteligenca ne bi mogla reproducirati hrupa, ki ga povzročajo električna omrežja.

Sposobnosti globokih avdio- in videoposnetkov so problematične iz več zornih kotov. Še nedolgo smo skoraj brez težav ločili prave od ponarejenih, zdaj ni več tako preprosto. Algoritmi so napredovali do te mere, da se z ločevanjem mučijo celo strokovnjaki z znanjem, izkušnjami in aparaturami, ki so večini nedostopne. Zakaj je to težava, ni težko uganiti. Zato, ker kdorkoli zlahka očrni kogar koli hoče. In tudi zato, ker se ta vedno lahko brani s trditvijo, da gre za ponaredek. Ljudje pa naj potem vedo, kaj je res in kaj ne ter za koga naj na naslednjih volitvah volijo. Vprašanje je kajpada hipotetično.

Televizija in radio sta davno izgubila vpliv na javno mnenje. To zdaj ustvarjajo posamezniki na družbenih omrežjih. S pomočjo algoritmov in brezsramne demagogije. Resna debata in argumenti so podrejeni retorični spretnosti in pogumu izreči karkoli, čeprav je daleč od resnice. Vsi alarmi v glavi bi morali zazvoniti ob poslušanju nekoga, ki trdi, da se spozna na vse. Ob tem se ne morem znebiti občutka déjà vuja. Ali ni enako na drugi strani ocena? Imajo najboljšega predsednika vseh časov, ki z genialnim umom doseže vse, česar koli se loti. Bomo videli, kam ga bo to pripeljalo oziroma koliko časa mu bodo ljudje še verjeli. Enako verjamem, da se bo tudi pri nas prej ali slej izkazalo, kdo želi delati dobro in kdo, čeprav je trenutno morebiti na vrhuncu slave, to počne s figo v žepu in zgolj za lastni žep. Ravno tako obstaja možnost, da se motim in sploh ni tako zelo hudo.

Naslovno ilustracijo je ustvarila umetna inteligenca.

The post Če on tako pravi, potem je gotovo res. In kaj ima pri tem SUPERHIK? appeared first on Tehnozvezdje.

Skoraj vsak računalnik, izdelan letos, bo tehnično gledano primeren za poganjanje algoritmov umetne inteligence. To pomeni, da bo imel procesor tudi nevronsko procesno enoto, namenjeno nalogam, kot so napredno urejanje fotografij, prevajanje v realnem času ali povzemanje obsežnih dokumentov.

Analitiki so že lani opozarjali, da visokoleteče marketinške obljube ne bodo dosegle cilja oziroma da uporabniki niso pripravljeni sprejeti višjih cen. Povedano drugače. Nihče nima namena dodatno plačevati zmogljivosti nevronskih enot. Če so v računalniku, prav. Če jih ni, to ni nobena tragedija. Na uporabo spletnih storitev umetne inteligence, ki jih roko na srce uporabljamo daleč najpogosteje, to nima prav nobenega vpliva.

Da je tako, postopoma priznavajo tudi proizvajalci. Dell je to povedal javno in malo je dvoma, da mu bodo kmalu sledili še drugi.

To je slaba novica za Microsoft, ki je evforijo okoli oznake Copilot+ PC v veliki meri sam zanetil. Oznako dobijo računalniki, ki imajo po njihovi definiciji dovolj zmogljivo nevronsko enoto za poganjanje orodij umetne inteligence v sistemu Windows 11. Med njimi je tudi precej neposrečena funkcija Recall, ki shranjuje zaslonske slike namizja z namenom lažjega iskanja preteklih dejavnosti.

V ozadju je jasna strategija. Microsoft želi, da Copilot v prihodnjem desetletju postane osrednje orodje osebnih računalnikov. Kljub agresivni promociji praktično na vsakem koraku jim to za zdaj ne uspeva. Mnogi uporabniki sploh ne vedo, kaj Copilot je in kako naj bi ga koristno uporabljali, drugi so ga preizkusili in hitro opustili.

Sposobnosti poganjanja zapletenih algoritmov umetne inteligence niso ključen razlog za nakup računalnika. Razlog je preprost. Na spletu je na voljo kopica odličnih in brezplačnih orodij umetne inteligence. ChatGPT, vključno z novimi prevajalskimi funkcijami in možnostjo povezovanja z drugimi aplikacijami in storitvami, ter številni sorodni generativni modeli delujejo praktično na vsakem računalniku z brskalnikom. Starost in zmogljivost strojne opreme pri tem nista odločilni.

Zato si je težko predstavljati, da bi bil kdo pripravljen odšteti poldrugi ali dva tisočaka zgolj zato, ker na novem računalniku deluje Copilot.

A bistvo je drugje. Noben računalnik, ki bo izdelan letos, v resnici ne bo osebni računalnik z umetno inteligenco. Izraz AI PC, ki nam ga skušajo vcepiti na vsakem koraku, je predvsem marketinška skovanka. Gre za povsem običajne računalnike in prenosnike, ki so poleg vsega drugega sposobni izvajati nekatere naloge, povezane z umetno inteligenco.

Dejavniki, ki dejansko vplivajo na nakup, so drugje. Na vrhu seznama je delovni pomnilnik. Njegovo pomanjkanje že vpliva na cene, ob hkratnem zavedanju, da je za spodobno uporabniško izkušnjo danes potrebnih vsaj 16 gigabajtov RAM-a. In to verjetno še ni vse. Kažejo se prvi znaki, da se po poti podražitev odpravljajo tudi pomnilniški pogoni SSD.

Oboje je bistveno pomembnejše od tega, ali zna računalnik z lokalnim algoritmom umetne inteligence odstraniti ozadje s fotografije.

Naslovna fotografija DepositPhotos

The post So računalniki AI PC napredek ali poceni reklamni trik? appeared first on Tehnozvezdje.

Pri skoraj vseh napovedih, še posebej navdušencev nad tem, kako povsem običajne Tesle že suvereno vozijo brez vmešavanja »voznika« oz. potnika, je mogoče zaslediti enako lajno. Ko bo vse več ljudi spoznavalo »čarobnost« te tehnologije, nihče več ne bo želel voziti (ali sploh imeti lastnega) avta, temveč bo vse skupaj prepustil napravi, sam pa bo med vožnjo počel kaj drugega. To naj bi bilo tudi precej bolj varno in zanesljivo. Morda je celo nekaj na tem, čeravno nisem tako zelo prepričan v izvrstno sobivanje algoritemskega strojnega in nepredvidljivega človeškega razmišljanja. Pri čemer nam vendarle močno pomaga tudi intuicija in sposobnost predvidevanja, kar neosebni umetni inteligenci manjka. Prav tako ne verjamem, da bi se zdaj cikel menjave voznega parka, ki traja desetletja, kar naenkrat pospešil, ker bi vsi hoteli avtonomno vozilo na dvorišču. Kot tudi, da bi ta vidik moral postati prioriteta za proizvajalce, sicer bodo ostali brez kupcev. Že Teslin upad prodaje jasno govori, da ni nič na tem. Toda stvar je pravzaprav drugje.

Upam si trditi, da bo oz. bi, kdo ve, kdaj in kako jo bomo zares užili, avtonomna vožnja precej bolj prav prišla v določenih okoliščinah in primerih, ne toliko za vsakdanjo vožnjo v službo in nazaj, kakorkoli je že dolgočasna, monotona in preživeta v zastojih. Tam v marsikaterem avtomobilu že zdaj ni treba početi kaj dosti drugega kot nadzorovati, da aktivni regulator hitrosti in držanje smeri pravilno opravljata svoje delo. Gledam bolj na scenarije, kot je najbolj klasičen, denimo v soboto zvečer. Pa tudi kakšen drug dan, ko gremo »ven,« na rojstnodnevno zabavo, morda smo povabljeni na kosilo ali je kakšna druga priložnost, ko bi radi popili kakšen kozarček (sploh ne govorim o pijančevanju, temveč o tem, da vsaj nazdravimo, kot dogodku pritiče), vendar želimo ostati odgovorni, in se mu odrečemo, ker vozimo. Če bi v takem primeru avto sam peljal nazaj domov, bi bila to že zanimiva pridobitev.

Na podeželju vsekakor obstaja problem zadnjih nekaj km, ki ga je treba nekako obiti za večjo uporabo javnega prevoza. Kako bolje, kot če me samovozeči avto (kombi, minibus?) pobere, morda skupaj s še kom, in me odpelje do železniške ali avtobusne postaje na »glavni« relaciji, popoldne pa vajo ponovi v obratni smeri? Ni mi treba iskati možnosti prestopanja in s tem izgubljati časa, imeti dodatnega avtomobila za tistih morda deset km vsak dan, tam iskati in po možnosti še plačevati parkirnega prostora. Ista flota »robotaksijev« pa bi bila lahko uporabna tudi za razvažanje otrok (vsaj starejših) na njihove popoldanske dejavnosti.

V mestih je že precej dobro zaživela storitev izposoje za krajše obdobje, da gredo ljudje lahko po opravkih, pa jim ni treba s svojim avtomobilom (morda ga niti nimajo) in tudi iskanje parkirnega prostora je lažje. Toda s floto avtonomnih vozil, ki bi krožila po mestu oz. čakala nekje na obrobju na poziv, bi težavo s parkiranjem med nakupovanjem, ogledom predstave ali filma in drugimi opravki povsem odpravili, v primerjavi s klasičnimi taksiji pa verjetno tudi pocenili. Potem je tu še dostava po mestih in

Vsaj v drugem in tretjem scenariju bi lahko v enačbo prišla še možnost dajanja lastniškega avtomobila na razpolago za naloge robotaksija, ko ga ne potrebujemo. Tesla že dolgo govori o tem, tudi znamka Lynk & Co je že omenjala tako možnost (sicer še ne v avtonomni obliki). Vozila veliko večino časa stojijo in če bi lahko dvignili njihovo izkoriščenost, hkrati pa zmanjšali število, bi bila to še ena korist. Zaradi vsega naštetega ne bi imel nič proti delno avtonomni prihodnosti.

Naslovna ilustracija: DepositPhotos

The post NEDELJSKI NASVET: Večina vas gleda narobe na avtonomno vožnjo (2) appeared first on Tehnozvezdje.

Za prostokodnim agentom umetne inteligence Moltbot, prej znanim kot Clawbot, stoji avstrijski inovator Peter Steinberger z majhno razvojno ekipo. Projekt je v zadnjih tednih postal viralen predvsem po zaslugi posameznikov, ki na družbenih omrežjih objavljajo, kako ga uporabljajo za najrazličnejše vsakodnevne in poslovne naloge. Od upravljanja urnika in koledarja, beleženja podatkov o zdravju in telesni pripravljenosti do komunikacije s strankami in izpolnjevanja spletnih obrazcev.

Ključna razlika v primerjavi z večino danes razširjenih pomočnikov umetne inteligence je v tem, da Moltbot ni zgolj klepetalnik. Deluje kot agent, ki lahko ob ustreznih dovoljenjih aktivno posega v sistem, uporablja aplikacije in izvaja dejanja v imenu uporabnika. Njegova dodatna prednost je, da deluje lokalno na zelo raznolikih napravah, od osebnih računalnikov do strežnikov, medtem ko z njim uporabnik komunicira prek običajnih sporočilnih storitev, kot so WhatsApp, Telegram, Signal ali Discord.

Prav tu pa se začne tudi prvi resen pomislek. Kadar koli algoritmu predamo poverilnice računov in mu omogočimo dostop do operacijskega sistema, obstaja varnostno tveganje. Moltbot deluje tako, da zahtevo ali ukaz preusmeri na generativni model umetne inteligence po izbiri uporabnika. Če ima dostop do sistema naprave, na kateri je nameščen, in do povezanih računov, lahko izpolnjuje spletne obrazce v brskalniku, pošilja elektronsko pošto, ureja koledar, spreminja datoteke ter izvaja sistemske ukaze in skripte.

V tem delu tveganje ni zgolj teoretično. Težava ni toliko v sami tehnologiji, temveč v obsegu dovoljenj. Če agentu dodelimo preveč pravic, se odpremo scenarijem, ki so za povprečnega uporabnika težko obvladljivi. Premislek, kaj dovoliti in česa ne, ter dosledna skrb za varnost naprav in računov sta zato nujna. V skrajnem primeru bi napadalec s prevzemom nadzora nad botom, ki ima široka sistemska pooblastila, lahko dostopal ne le do podatkov in naprav, temveč bi dejansko prevzel digitalno identiteto uporabnika.

Eden od razvijalcev je to tveganje opisal presenetljivo neposredno. Moltbot je zmogljiva programska koda z veliko ostrimi robovi, zato je treba paziti, da se ne urežemo. V praksi to pomeni natančno branje varnostne dokumentacije in razumevanje delovanja sistema. Posebej problematičen je pojav, znan kot vbrizganje vsebine, ki ga v teoriji ni mogoče povsem izključiti. Ker komunikacija poteka prek sporočilnih storitev, si je mogoče predstavljati scenarij, v katerem nekdo botu pošlje zlonamerno sporočilo, ta pa brez vednosti uporabnika sproži neželeno ali celo škodljivo dejavnost.

Zgodnji uporabniki, večinoma tehnično zelo podkovani, so nad Moltbotom kljub temu navdušeni. Gre za isto skupino, ki je že prej z navdušenjem sprejela uporabo generativne umetne inteligence za hitro izdelavo spletnih strani, prototipov aplikacij in avtomatizacijo ponavljajočih se nalog. Zanje je osebni pomočnik, ki dejansko opravlja naloge namesto njih, logično nadaljevanje. Hkrati pa ravno ta odprtost spodbuja eksperimentiranje, pogosto tudi na meji varnega.

Moltbot je prostokoden, kar pomeni, da lahko vsakdo z zadostnim znanjem programiranja pregleda izvorno kodo in se prepriča o morebitnih ranljivostih. V tem je njegova prednost, a tudi omejitev. Za varno uporabo ni dovolj zgolj namestitev, temveč razumevanje internetnih groženj, upravljanja dovoljenj in osnov kibernetske varnosti. To ni orodje, ki bi ga lahko brez skrbi priporočili vsakemu uporabniku, ki želi le enostavnega digitalnega pomočnika.

Prednost je tudi lokalno delovanje, saj podatki praviloma ne potujejo na strežnike ponudnikov storitev v oblaku. To zmanjšuje tveganje množičnih zlorab in nenadzorovanega zbiranja podatkov, a odgovornost za varnost v celoti prenese na uporabnika. Enako velja za namestitev, ki zahteva precej več znanja kot običajna aplikacija iz trgovine. Ne gre za nekaj klikov in čakanje na dokončanje postopka, temveč za ročno konfiguracijo, upravljanje okolja in natančno nastavitev pravic.

Trenutna priporočila za varno uporabo gredo celo tako daleč, da naj bi se Moltbot izvajal na ločenem računalniku ali v izoliranem okolju z računi za enkratno uporabo. To sicer izniči del njegove praktične uporabnosti, a predstavlja nujen varnostni kompromis. Vprašanje pa ostaja, ali je to cena, ki jo bo širša javnost pripravljena plačati za obljubo umetne inteligence, ki končno ne le govori, temveč tudi dejansko dela. Kakor trdijo!

The post Umetna inteligenca, ki naj bi dejansko počela obljubljene stvari ali prevara? appeared first on Tehnozvezdje.

Ideja je preprosta. Združiti preverjeno optično kakovost serije Rally z inteligenco, ki smo jo bili do zdaj vajeni predvsem v večjih in kompleksnejših sistemih. Rezultat je kompaktna rešitev, namenjena sejnih sobam, učilnicam in dvoranam, kjer je ključno, da tehnologija deluje sama od sebe in ne zahteva stalne pozornosti uporabnikov ali IT ekip.

Ena večjih novosti je prilagodljiv način namestitve. Kamere je mogoče vgraditi v strop, namestiti na zaslon, steno ali celo neposredno v stensko odprtino. Takšna montaža omogoča, da kamera postane del arhitekture prostora, ne tujek. K temu prispeva tudi samodejna zaščitna zaslonka, ki jasno pokaže, kdaj kamera ne snema, kar je pomemben signal z vidika zasebnosti.

Logitech poudarja, da so Rally AI kamere zasnovane za sodobna hibridna delovna okolja, kjer mora tehnologija stopiti korak nazaj, da se lahko srečanje odvije naravno. Ne glede na velikost prostora kamere skrbijo za kinematografsko izkušnjo udeležencev, obenem pa v ozadju rešujejo tipične izzive upravljanja, vzdrževanja in nadzora.

Ključno vlogo ima sistem RightSight 2, ki ga poganja umetna inteligenca. Kamera se v realnem času prilagaja dogajanju, samodejno kadrira celotno skupino, izpostavi govorca ali udeležence razporedi v mrežni pogled. Prehodi so mehki in naravni, brez nenadnih rezov, kar je še posebej pomembno pri daljših sestankih.

Posebnost je tudi podpora večkamer­nim postavitvam. V kombinaciji s platformami, kot sta Zoom Intelligent Director in Microsoft Teams, lahko več kamer deluje usklajeno in ponudi pogled, ki je bližje televizijski produkciji kot klasičnemu poslovnemu klicu. To velja tako za sejne sobe kot za učilnice in večje dvorane.

Oba modela imata namensko lečo z enim palcem velikim slikovnim tipalom in širokim vidnim poljem 115 stopinj, kar omogoča zajem prostora tudi ob slabši svetlobi. Različica Pro doda še dodatno optično kamero s petnajstkratno hibridno povečavo, namenjeno natančnemu zajemu govorcev in podrobnosti na večjih razdaljah. S tem se tudi v velikih prostorih ohrani občutek bližine.

Rally AI kamere niso namenjene zgolj udeležencem sestankov, temveč tudi tistim, ki skrbijo za infrastrukturo. Sistem beleži rabo prostorov, število prisotnih in pogostost uporabe. Podatki se zbirajo v okolju Logitech Sync, kjer vodjem omogočajo boljše načrtovanje in učinkovitejšo izrabo prostorov. Samodejno rezerviranje in sproščanje sejnih sob pomaga odpraviti navidezne zasedenosti in prazne termine.

Tudi z vidika IT oddelkov je rešitev zasnovana racionalno. Namestitev je enostavna, bodisi prek USB ali omrežnega kabla, kamere pa se brez težav povežejo z obstoječimi konferenčnimi zvočnimi sistemi. Omrežna povezava omogoča oddaljeno upravljanje, posodobitve in diagnostiko, brez fizičnih posegov na lokaciji.

Logitech pri novih kamerah izpostavlja tudi trajnostni vidik. Ohišja so izdelana iz nizkoogljičnega aluminija, embalaža pa temelji na papirju iz nadzorovanih virov s certifikatom FSC. Gre za majhen, a pomemben korak v smeri manjšega okoljskega odtisa.

Rally AI Camera Pro bo na voljo po ceni 2.999 evrov, Rally AI Camera pa za 2.499 evrov. Obe bosta na voljo v grafitni in umazano beli barvi, in sicer od pomladi oziroma poletja 2026. Logitech s tem ponuja razmeroma dostopno rešitev za velike prostore, kjer je pokritost ključna, inteligenca pa mora ostati skoraj nevidna.

The post Logitechova diskretna inteligenca za velike sestanke appeared first on Tehnozvezdje.

Najbolj mi gre na živce skakanje iz ene evforije v drugo ob popolni odsotnosti zdravega razuma. Vsakemu s pol grama soli v glavi postane kristalno jasno, da bi avtomobili lahko že danes vozili sami. Ameriški, angleški, evropski, kitajski ali pa taki iz Marsa. Znamka, ki ne bi razvila lastne tehnologije, bi jo preprosto kupila od tistega, ki jo ima. Večina teh pa sploh ne sodi v klasično avtomobilsko industrijo. V skrajnem primeru torej vzameš obstoječ model, mu vgradiš potrebno opremo in ga spremeniš v povsem korektnega samovoza.

Potrebuješ nekaj kamer, radarjev in morda lidar na strehi avtomobila, dovolj zmogljiv procesor ter zvrhan koš programske kode z odpravljanjem hroščev. Našteta tipala niti približno ne predstavljajo velikega stroška, procesor na ravni tistih v zmogljivih telefonih prav tako ne, zato se bo prava igra igrala okoli cene programske opreme.

Marsikaj od tega že imajo obstoječa vozila, neodvisno od pogona. Vsak malce boljši avto dokaj dobro ohranja lego na sredini voznega pasu, tempomat skrbi za primerno hitrost in preprečuje karambole, navigacija kaže pot in le zahteva, da držiš volan trdno v rokah ter preprečuje, da bi vsaj med vožnjo po avtocesti počel kaj pametnejšega. Na primer vzel telefon v roke in preveril, kaj se je novega zgodilo v zadnje pol ure.

Vse, kar potrebujemo, je že na pladnju. Morda ni popolno. Pa kaj potem. Če bi sistem ugotovil, da ne more zagotoviti varne vožnje, morda zaradi slabih oznak na cestišču, slabega vremena ali česa podobnega, bi preprosto zahteval, da voznik prevzame upravljanje.

Razlog, da niti na avtocesti ne moremo prepustiti vožnje računalniku, je sociološki. Pa ne pregovorna dilema, da kleni Slovenec nikdar ne bo izpustil volana iz rok, temveč dejstvo, da na nekatera vprašanja ni in še nekaj časa ne bo pravega odgovora. Recimo na tole. Kdo bo plačal prekoračitev omejitve hitrosti za 30 kilometrov na uro. Bil sem že za volanom ne ravno cenenega vozila, ki mi je povsem mirno kazalo, da je omejitev za 20 kilometrov na uro višja, kot je bila v resnici. Voznik ne more biti krivec, saj v primeru polne avtonomije ne more vplivati na vožnjo. Da bi bil kriv lastnik, je prav tako utopija. Torej je kriv proizvajalec. Mestnim oblastem želim veliko sreče, ko se bodo namenile izterjati kazen od globalnega izdelovalca. Enako velja v primeru nesreče in tako naprej.

Takšnih in podobnih vprašanj je cel kup in prepričan sem, da se bomo še dolgo načakali, preden bodo na voljo jasni odgovori in nato ustrezna prilagoditev cestnoprometnih predpisov.

Možna je še ena pot. Da ne bi zaostali, preprosto sprejmemo, da bo od zdaj naprej na cestah Divji zahod, kjer je dovoljeno vse in kjer so pravila nejasna ali jih sploh ni. Vendar sem prepričan v eno. Zagovorniki odprave ali vsaj šibkejše regulacije bodo najglasnejši prav takrat, ko se jim bo zaradi pravice močnejšega po njihovem mnenju zgodila krivica. Iz svoje kože preprosto ne moremo. Marsikoga so polna usta načelne podpore čemurkoli, nanjo pa pozabi tisti hip, ko to začne vplivati na udobje njegovega bivanja.

The post NEDELJSKI NASVET: Večina vas gleda narobe na avtonomno vožnjo appeared first on Tehnozvezdje.