Nima smisla doživljati orgazma vsakič, ko nekdo omeni avtonomno vožnjo, in še manj takrat, ko se pojavi za odtenek boljši čip ali sistem, saj sploh ne gre za tehnološko vprašanje.
Najbolj mi gre na živce skakanje iz ene evforije v drugo ob popolni odsotnosti zdravega razuma. Vsakemu s pol grama soli v glavi postane kristalno jasno, da bi avtomobili lahko že danes vozili sami. Ameriški, angleški, evropski, kitajski ali pa taki iz Marsa. Znamka, ki ne bi razvila lastne tehnologije, bi jo preprosto kupila od tistega, ki jo ima. Večina teh pa sploh ne sodi v klasično avtomobilsko industrijo. V skrajnem primeru torej vzameš obstoječ model, mu vgradiš potrebno opremo in ga spremeniš v povsem korektnega samovoza.
Potrebuješ nekaj kamer, radarjev in morda lidar na strehi avtomobila, dovolj zmogljiv procesor ter zvrhan koš programske kode z odpravljanjem hroščev. Našteta tipala niti približno ne predstavljajo velikega stroška, procesor na ravni tistih v zmogljivih telefonih prav tako ne, zato se bo prava igra igrala okoli cene programske opreme.
Marsikaj od tega že imajo obstoječa vozila, neodvisno od pogona. Vsak malce boljši avto dokaj dobro ohranja lego na sredini voznega pasu, tempomat skrbi za primerno hitrost in preprečuje karambole, navigacija kaže pot in le zahteva, da držiš volan trdno v rokah ter preprečuje, da bi vsaj med vožnjo po avtocesti počel kaj pametnejšega. Na primer vzel telefon v roke in preveril, kaj se je novega zgodilo v zadnje pol ure.
Vse, kar potrebujemo, je že na pladnju. Morda ni popolno. Pa kaj potem. Če bi sistem ugotovil, da ne more zagotoviti varne vožnje, morda zaradi slabih oznak na cestišču, slabega vremena ali česa podobnega, bi preprosto zahteval, da voznik prevzame upravljanje.
Razlog, da niti na avtocesti ne moremo prepustiti vožnje računalniku, je sociološki. Pa ne pregovorna dilema, da kleni Slovenec nikdar ne bo izpustil volana iz rok, temveč dejstvo, da na nekatera vprašanja ni in še nekaj časa ne bo pravega odgovora. Recimo na tole. Kdo bo plačal prekoračitev omejitve hitrosti za 30 kilometrov na uro. Bil sem že za volanom ne ravno cenenega vozila, ki mi je povsem mirno kazalo, da je omejitev za 20 kilometrov na uro višja, kot je bila v resnici. Voznik ne more biti krivec, saj v primeru polne avtonomije ne more vplivati na vožnjo. Da bi bil kriv lastnik, je prav tako utopija. Torej je kriv proizvajalec. Mestnim oblastem želim veliko sreče, ko se bodo namenile izterjati kazen od globalnega izdelovalca. Enako velja v primeru nesreče in tako naprej.
Takšnih in podobnih vprašanj je cel kup in prepričan sem, da se bomo še dolgo načakali, preden bodo na voljo jasni odgovori in nato ustrezna prilagoditev cestnoprometnih predpisov.
Možna je še ena pot. Da ne bi zaostali, preprosto sprejmemo, da bo od zdaj naprej na cestah Divji zahod, kjer je dovoljeno vse in kjer so pravila nejasna ali jih sploh ni. Vendar sem prepričan v eno. Zagovorniki odprave ali vsaj šibkejše regulacije bodo najglasnejši prav takrat, ko se jim bo zaradi pravice močnejšega po njihovem mnenju zgodila krivica. Iz svoje kože preprosto ne moremo. Marsikoga so polna usta načelne podpore čemurkoli, nanjo pa pozabi tisti hip, ko to začne vplivati na udobje njegovega bivanja.
Brez komentarjev