Nekje sem zasledil misel, da je film žrtev nasičenosti s filmi o superjunakih. Kdor je to rekel, se je hudo zmotil. Če bi bilo občinstvo res naveličano superjunakov, potem zadnji Spider-Man ne bi postal eden največjih filmskih zaslužkarjev v zgodovini. Razloge za polom je zato treba iskati drugje. Morda v iz vseh vetrov sestavljeni zgodbi, katere niti se razraščajo kot veje krošnje. Večina jih ne pripelje nikamor in odmre že po nekaj minutah.

Skakanje zgodbe sem in tja, nenadni preskoki med lokacijami ter pogosta nelogičnost prizorov in sosledja dogodkov so verjetno tisto, kar me je pri filmu najbolj frustriralo. Ves čas sem imel občutek, da gledam več različnih filmov, ki jih je nekdo na silo stlačil v eno samo zgodbo. Ko se ena pripovedna linija začne nekoliko razvijati, jo film že zapusti in se odpravi nekam povsem drugam. Namesto da bi se napetost stopnjevala, se tako pogosto zgolj kopiči občutek, da scenarij išče naslednji dogodek, s katerim bi upravičil nadaljnje minute.

Na trenutke se mi je zazdelo, da so avtorji pod vtisom zadnjega Supermana igrali na varno karto. Vzeli so vse, kar je »delovalo« v znanstvenofantastičnih uspešnicah, razpon je širok, od Vojne zvezd pa vse tja do Varuhov galaksije,, sestavili kolaž dogajanja in vanj vrgli avstralsko igralko Milly Alcock. Ta je z naskokom najboljša stvar v filmu. Mimogrede, če se vam punca zdi znana, si v misli prikličite prvo in še kakšno naslednjo epizodo prve sezone Zmajeve hiše.

Kripto, od katerega sem še največ pričakoval, je hkrati največje razočaranje. Kako ne, ko vendarle večino časa preleži na mizi nezemeljskega veterinarja. Kuža bi lahko bil eden simpatičnejših elementov filma, vendar je njegova vloga tako neizkoriščena, da se človek vpraša, zakaj so ga sploh vključili v zgodbo. Pričakoval sem precej več njegovega značaja, nagajivosti in seveda kakšnega trenutka, zaradi katerega bi si ga zapomnil. Hvala, da so vključili Jasona Momoa (lovec na glavo Lobo), ki je vsaj malo »zabelil« dogajanje. Čeprav imaš občutek, da je pobegnil iz skupine Kiss.

Čeprav se niti sučejo sem in tja, je v osnovi zgodba nadvse preprosta. Nad življenjem in vsem skupaj razočarana Kara išče planete okoli rdečega sonca, kajti le tam ima alkohol nanjo učinek. Ko Kripta zaradi sosledja predvidljivih dogodkov zadene zastrupljena puščica, se mora, hočeš nočeš, v vlogi Super punce spopasti z negativci. Ob tem izvemo, kako sta starša pobegnila z obsojenega planeta Kripton, kje se je Kara rodila in kako sta jo na koncu poslala na Zemljo. Tam jo prevzame Clark, ki jo poskuša usmeriti na pravo pot, vendar Kara kljub njegovemu mentorstvu ne vztraja prav dolgo. Njena težava ni pomanjkanje moči, temveč predvsem pomanjkanje smisla. Zdi se, da ima vsega dovolj, hkrati pa ne ve, kaj bi pravzaprav rada počela.

Jasno je, da bo na koncu vse dobro, le vmes se zgodijo pripetljaji, ki zgodbo dovolj podaljšajo, da je vredna filma. Če bi vrgli ven vse nelogične dogodke in »mašila« med prizori, bi dolžina morda zadostovala za eno samo epizodo serije. »Nekdo jo prosi za pomoč, ona noče pomagati, nato je kuža ranjen in gospodična odpotuje na oddaljen planet, kjer po težavah z dvema soncema pomete z banditi!. Pravzaprav je največja težava v tem, da film skoraj vsakič, ko bi lahko iz preprostega zapleta naredil kaj zanimivega, izbere najbolj pričakovano možnost.

Kljub vsemu ne mislim, da je film popolnoma zanič in nevreden ogleda. Posnet je odlično, vizualno je dovolj atraktiven in na trenutke tudi zabaven. Nekaj akcijskih prizorov je prav spodobnih, Milly Alcock pa ima dovolj energije in karizme, da film kljub scenariju drži nad gladino. Težava je predvsem v tem, da je premalo dobre zgodbe.

The post Super punca ujeta v zanko neskončne želje po uspehu appeared first on Tehnozvezdje.