V izvirnem razpisu je Borzen, ali pa ministrstvo, kjer so pisali besedilo in tehnične zahteve, močno pretiraval predvsem s tehnikalijami za domače polnilnice, s čimer je bil poziv povsem neživljenjski. Ponudniki so se spraševali, ali sploh obstaja polnilnica, ki v celoti ustreza zahtevam. S popravki poziva je drugače, saj, malce poenostavljeno povedano, lahko izberete katero koli »dinamična« z ustreznimi varnostnimi elementi in zaščitami. Kupiti pa jo seveda morate pri slovenskem ponudniku (ne denimo v kakšni kitajski spletni trgovini), poleg nakupa same postaje lahko uveljavljate tudi subvencijo za njeno namestitev.

Iz tehničnih zahtev je tako izginilo mnogo prejšnjih določil. Tako denimo ni več zahteva MID-meter za obračunavanje po pretočenih kWh, podpora za protokol OCPP (komunikacija med polnilnim mestom in »upravljavcem«), naprava IMD za nadzor izolacijske upornosti, polnilnici ni treba imeti zaslona in zahtevana garancija je splošna dvoletna (po prejšnjih zahtevah bi moralo biti pet let garancije na zaslon), tudi za zunanjo namestitev je ohišje lahko iz aluminija in ni več določen dostop do njene notranjosti (prej so zahtevali odpiranje s ključem). Zdi se torej, da so odstranili vse zahteve, ki so zelo očitno izhajale iz sveta javnih polnilnih mest, a so jih v prvotnem pozivu uporabili tudi za domača.

Še vedno ostaja enako določilo, da je mogoče uveljavljati do 60 odstotkov cene polnilnice (»upravičenih stroškov«), vendar največ 700 evrov. Za stroške namestitve polnilnega mesta je omejitev upravičenih stroškov 50 odstotkov in največ 300 evrov. Na posamezno polnilno mesto tako lahko prijavitelj na razpis zaprosi za največ tisoč evrov subvencije. Ena od kritik na poziv je letela na to, da je mogoče uveljavljati zgolj stroške za eno polnilno mesto. Popravek poziva to spreminja, saj je posameznik upravičen do subvencije za največ dve polnilni mesti, torej skupno dva tisoč evrov.

Sredstva v javnem pozivu ostajajo nespremenjena. Za sklop A, torej domača polnilna mesta, letos 300 tisoč in prihodnje leto še 100 tisoč evrov. Kdor želi dobiti subvencijo, bo tako moral pohiteti, saj je v malhi le za nekaj sto polnilnic denarja.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Razpis za subvencioniranje polnilnic za električna vozila zdaj končno primeren appeared first on Tehnozvezdje.

Pred tednom dni objavljeni javni poziv za Subvencije za nakup električnih polnilnih mest za električna vozila je marsikdo že nestrpno pričakoval, saj ga je družba Borzen napovedala dolgo časa, toda takoj po branju besedila razpisa, še posebej pa tehnične dokumentacije, se je začetno veselje, da je zadeva končno objavljena in bo na voljo državno sofinanciranje, sprevrglo v veliko razočaranje. Še posebej zahteve za domače polnilnice so (bile) take, da skoraj nobena ne ustreza, tiste redke, ki bi se jih dalo »prijaviti,« pa so približno dva- do trikrat dražje od večine najbolj prodajanih (dinamičnih in kakovostnih), ki stanejo nekje med 1.000 in 1.500 evri.

»Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo in Borzen kot izvajalec razpisa sta glede razpisnih pogojev javnega poziva za spodbude za zasebno polnilno infrastrukturo za električna vozila prejela več predlogov za prilagoditve. Predloge sta podrobno preučila in predvidoma v naslednjem tednu bo objavljena prilagoditev javnega razpisa,« so po nekaj dneh na naša vprašanja glede nenavadnih zahtev v razpisnih dokumentaciji in tudi odstopanj od prejšnjih podobnih razpisov z omenjenega ministrstva. Več niso želeli povedati, četudi po naših informacijah (to izhaja tudi iz zgornje navedbe, da je Borzen izvajalec razpisa, ne tudi njegov pripravljavec) vsebina poziva nastaja na ministrstvu, temveč so nas napotili na družbo Borzen, ki med drugim v imenu ministrstva vodi tudi razpisa za subvencije za električna vozila in za hišne baterijske hranilnike.

Po nadaljnjem poizvedovanju, kakšne prilagoditve poziva lahko pričakujemo, so z Borzna dobili naslednji odgovor: »Predlagane prilagoditve se nanašajo na določene tehnične zahteve, omejitev števila polnilnih mest in zahtevano dokumentacijo za oddajo vlog v sklopu B, točne informacije o spremembah pa bodo objavljene v Uradnem listu RS 14. 3. 2025.«

Med popolnoma nesmiselnimi tehničnimi zahtevami poziva za sklop A (torej domača polnilna mesta) so bili MID meter, ki se uporablja za obračunavanje po pretočenih kWh, IMD naprava za nadzor izolacijske upornosti (ta stane več kot polnilnica sama), odpiranje zgolj s ključem, pet let garancije na ekran in še kakšna druga.

Sam poziv tudi nudi mnogo premalo sredstev. Za domača polnilna mesta namreč predvideva 300 tisoč evrov letos in še sto tisoč prihodnje leto. Kot sem že omenil, je tudi precejšnja diskrepanca med tem razpisom in tistim za hranilnike energije (hišne baterije), saj tu upravičeni stroški za domača polnilna mesta znašajo 60 odstotkov »naložbe« (največ 700 evrov) in še 50 odstotkov stroškov namestitve (največ 300 evrov), medtem ko pri hranilnikih višina sofinanciranja ne sme preseči 40 odstotkov investicije – stroški montaže niso upoštevani – in postavljena je še zgornja cena na kWh. Če vsak dobi najvišji možni znesek sofinanciranja – tisoč evrov – to letos pomeni 300 in prihodnje leto še 100, torej skupno 400 polnilnih mest. Približno toliko, kakršna je (v »dobrem« mesecu) mesečna prodaja električnih vozil v Sloveniji. Medtem ko je subvencij pri nakupu vozil v »malhi« za približno eno leto, jih je torej za polnilnice za en mesec. Prav tako je znesek dokaj nizek za drugi sklop, ki sofinancira polnilna mesta v podjetjih. Še vedno sem prepričan, da bi država morala storiti veliko več za rast polnilne infrastrukture, če se želi Evropska unija (katere članica je Slovenija) v prihodnjih letih resno pomakniti v e-mobilnost. To pa pomeni tako sofinanciranje polnilnih mest, z razumnimi pogoji, kot tudi odpravo čim več nesmiselnih birokratskih omejitev (denimo pridobivanja soglasja za postavitev polnilnice v večstanovanjski zgradbi), a priča smo kvečjemu novim.

The post Ministrstvo in Borzen vesta, da sta udarila mimo z javnim pozivom za subvencioniranje polnilnic za električna vozila appeared first on Tehnozvezdje.