Razpis za baterijske hranilnike je končno objavljen in je sam sebi namen

Družba Borzen, ki v zadnjem letu namesto Eko sklada dodeljuje večino subvencij za naložbe v t. i. zeleno energijo, je s približno polletno zamudo objavila razpis za pomoč pri nakupu hranilnika električne energije za lastnike sončnih elektrarn, ki tega dodatka še nimajo (Uradni list 81/2024, razglasni del, stran 2258). Toda ob branju razpisa in preračunavanju potencialnih zneskov subvencij dobivam občutek, da je objavljen bolj zato, da je nekdo lahko naredil kljukico, kot z iskreno željo pomagati državljanom do čim boljše investicije v nadgradnjo domačega energetskega sistema, ki bi hkrati tudi pomagal širšemu.

Realno gledano je za večino s starim način letnega poračuna ekonomsko neupravičeno postavljati hranilnik (»baterijo«), saj jim ničesar ne prinese, kvečjemu možnost, da lažje prebrodijo daljši izpad električne energije, kakršen pa je bil v zadnjih desetletjih zgolj enkrat in še to ne povsod – ob žledu pred desetimi leti in pol. Morda bi kdo lahko nekoliko znižal dogovorjeno obračunsko moč, s čimer pa bi prihranil morda sto evrov na leto. Še največji doprinos hranilnika bi bilo lahko »rezanje špic,« torej preprečevanje zelo visokih odjemnih moči (v nepravih trenutkih). Toda prav za tak namen bi morala država spodbuditi odjemalca (čez dve leti ga bo »spodbudila« s kaznimi), ni njegova naloga, da skrbi za ustrezno delovanje omrežja. Dodatna težava tovrstne investicije je v tem, da mnogi nimajo ustreznega »hibridnega« razsmernika (»inverterja«) in bi tako morali dodati takega, ki že sam stane približno tri tisoč evrov. Šele nato pride v enačbo hranilnik.

Borzen je za sofinanciranje postavil precej pogojev, za katere se sprašujem, s kakšnim namenom ali ciljem. Hranilnik, ki ga je treba kupiti kot končni izdelek, nabava sestavnih delov za subvencijo ne pride v poštev, ima sicer lahko poljubno kapaciteto, toda za subvencijo priznajo največ 27,2 kWh (kdo ve, čemu številka na eno decimalko), medtem ko mora predstavljati najmanj 0,7 kWh na vsak kW inštalirane moči v sončni elektrarni. Pri taki z 12 kWp torej mora hranilnik nuditi najmanj 8,4 kWh zaloge. Za razpis so namenili 8 milijonov evrov, ponujajo pa 275 evrov na kWh kapacitete hranilnika. Vendar z dodatno omejitvijo, da priznajo največ 40 odstotkov »upravičenih stroškov.« Z drugimi besedami, povrnejo do 40 odstotkov cene baterije in nič več. To pa je določba razpisa, ki skoraj v celoti izniči njegovo vrednost.

Poglejmo nekaj primerov. Sicer hipotetičnih, vendar glede na moje informacije o cenovnih razponih hranilnikov dokaj realističnih. Za vsako od treh kapacitet v tabeli sem vzel cenejšo in dražjo možnost ter skoraj pri nobeni subvencija ne dosega tistega, kar bi brez omejitve na 40 odstotkov. Ponekod je dejanska subvencija zgolj polovico ali malo več od tega, kar bi dobili na kWh. Le pri zadnjem, precej dragem hranilniku z 20 kWh, bi bila omejitev še za 100 evrov višja kot je seštevek spodbude po kilovatnih urah.

Subvencija na kilovatno uro in omejitev na 40 odstotkov cene izdelka sta v očitnem neskladju, kajti resnične cene hranilnikov so bližje tistim nižjim v tabeli, le pri določenih (»premijskih«) ponudnikih se bolj ujemajo z višjimi iz tabele. Postavki bi po mojem mnenju morali prilagoditi (ali znižati pomoč na kWh ali omejitev dvigniti na 60 oz. 70 odstotkov) ali pa eno od njiju umakniti iz razpisa. Kot je razpisano zdaj, zgolj spodbuja ponudnike, da dvignejo cene hranilnikov oz. jih uskladijo z najvišjo možno subvencijo. Kot je tisti z 20 kWh za 14 tisoč evrov.

Če že mora biti (zaradi kakšnih evropsko določenih ali drugih razlogov) omejitev na 40 odstotkov, naj bo preprosto določeno, da upravičenec dobi povrnjen tolikšen delež naložbe. Do določenega zneska, denimo 18.700 evrov – to izhaja iz zdajšnje najvišje teoretične subvencije 7.480 evrov za 27,2 kWh –, in naj se uvozniki in trgovci hranilnikov udarijo, kateri bo znotraj tega ponudil čim več kWh. Tudi v omejevanju kapacitete za podporo, če je subvencijo po kWh zaradi odstotkovne omejitve skoraj nemogoče doseči, ne vidim pravega smisla.

Sprašujem se še o nujnosti vpisovanja množice podatkov, ki jih prijavitelj mora podati. Zadoščati bi morali osnovni podatki o prijavitelju (njegova identifikacija, naslov, merilno mesto) in številka soglasja za postavitev sončne elektrarne. Vsi ostali podatki, iz katastrov, zemljiških knjig, od elektro distributerjev, itd, ki izhajajo iz prej omenjenih, bi morali soditi med tiste, ki so že v bazah podatkov in ki jih »državni organ« (a najbrž Borzen ne sodi mednje) lahko pridobi sam. Tako pa razpis daje vtis, da se mora državljan ukvarjati s kupom birokracije za pol manj subvencije, kot mu je na začetku obetajo, in s čimer bo v najboljšem primeru pokril dodatni strošek razsmernika.