Microsoft je drugo generacijo naglavnika za obogateno ali mešano resničnost (angl. augmented reality oz. mixed reality) predstavil že pred enim letom, vendar so šele zdaj prvi trije primerki (vsaj po mojem vedenju) prišli v Slovenijo. Dva od njih v kranjski Awake, hčerinsko podjetje družbe 3fs, kjer so že s pomočjo prvih očal Hololens začeli razvijati zdravstvene simulacije. Eno tako sva si z Marjanom pred časom že ogledala in poskušala rešiti bolnico z anafilaktičnim šokom. Izkušnja je bila realistična in je pokazala, da je naprava resna. Kar menda dokazuje tudi vsakodnevna uporaba te simulacije v Zdravstvenem domu Ljubljana, kjer so tudi rezultati učenja na ta način veliko boljši od klasičnih metod.  

Toda prva očala Hololens so bila daleč od idealnih. Pritiskala so na nos, vidno polje slike je bilo dokaj ozko, vsaj pri meni je bila ta običajno nekje zgoraj, pa še upravljanje z mešanico kretenj in pritiskov na daljinski upravljalnik (»clicker«) ni bilo najbolj intuitivno. Vseeno pa je bilo mogoče takoj videti potencial. Še marsikaj drugega, kot omenjeno simulacijo, bi se dalo početi s tem naglavnikom. Predvsem v industriji in različnih panogah, od trgovine do turizma (kot znova zaživi), a mogoče tudi doma. Če bi bila reč dovolj izpopolnjena, udobna in seveda cenovno dostopna, bi si jo najbrž marsikdo že zaradi zanimanja nad to tehnologijo privoščil. Do ugodne cene sicer še veliko manjka, ostalo pa se bo glede na prve vtise z drugo generacijo sčasoma sestavilo v zrel izdelek. Mogoče se celo že je.

Hololens 2 so v več vidikih očiten napredek, ostajajo pa določene slabosti. Bistveno boljša je že izvedba natikanja na glavo. Zdaj sta sprednji (vizir) in zadnji konec na vrhu povezana z nekakšnim držalom, tako da samo primeš zanj, si povezneš zadevo na betico in zadaj s koleščkom pričvrstiš, da stoji pri miru. Reč je precej bolj udobna, nikamor ne pritiska, ima pa to pomanjkljivost, da vizir ob strani privlači precej odbleskov. To sicer ne moti slike, ker ta še vedno ne zavzema zelo širokega vidnega polja, je pa vseeno rahlo zoprno, če stojiš nekje blizu okna, skozi katerega prodira svetloba, ali pod lučjo. In na žalost to ni zadeva, ki bi jo lahko odpravili s kakšnim popravkom programske opreme.

Za upravljanje zdaj ni več kakšne dodatne naprave, se opraviš z roko. Mogoče je pametno pred začetkom uporabe prebrati kakšna navodila ali iti skozi vadnico. Na srečo sem imel ob strani (nenavideznega) pomočnika, ker nisem storil ne enega ne drugega. Tako sem postopno spoznaval ključne kretnje in prijeme. V bistvu nič težkega, se da hitro osvojiti, samo določenih omejitev naprave se je treba zavedati, saj včasih reakcija ni takojšnja ali prepoznava rok povsem natančna, zato mogoče kdaj kakšen ukaz ne prime v prvo, ker uporabnik rahlo zgreši ali pa poskuša narediti nekaj preveč. Glavnino sicer počneš z enim prstom ali s stiskanjem palca in kazalca. Nazaj v osnovni meni pa prideš tako, da iztegneš roko in potem z drugo pritisneš na znak, ki se nariše na zapestju tik pod dlanjo. Fascinantno pri tem mahanju po zraku po je to, da imaš občutek, da se res nečesa dotikaš. Kar gledaš ni resnično, so samo hologrami skodelice, vrtečega se planeta, pravkar narisanega grafita ali česar koli že, pa vendar delujejo pristno. In čeprav veš, da jih v resnici ne držiš v rokah, bi kar rad verjel, da jih.

Vsaj za zdaj sicer še ni mogoče nečesa v zraku početi večprstno, z izjemo tistega prijemanja. Če denimo igraš zračni klavir – ideja je po svoje briljantna – lahko to počneš samo s kazalcema, ostale prste pa sistem sicer animira s hologrami, vendar ne »pritiskajo« na tipke. Mogoče to še pride s kakšno nadgradnjo in bilo bi silno zanimivo. Tudi pomikanje po vsebini z dlanjo ali s prstom ni vedno povsem gladko, zdi pa se mi, da so to še začetne težave, ki jih bodo nadgradnje programske opreme vsaj malo ublažile. Podobno je s sledenjem očem, ki ga Hololens 2 tudi podpira. Tako si lahko odpreš spletno stran in se po besedilu navzdol pomikaš zgolj s premikanjem pogleda. To je tisti element, ki me navdaja z optimizmom za morebitno branje v leže. Vendar za zdaj zaznavanje premikov oči še ni najboljše. Včasih deluje kar v redu, drugič slika poskakuje, tretjič pa se je treba hudo truditi, da se sploh premakne. Prepričan sem, da bo tretja generacija čez nekaj let že blizu uporabni tehnologiji.

Za prej opisani realizem pa zagotovo zaslužna slika, ki je dovolj dobra, da prepriča možgane. Očitno niti ni treba kakšnega 4K ali česa podobnega, kajti že iz navidezne resničnosti vem, da lahko zadošča prikaz s povsem jasno vidnimi pikami. Tudi Hololens 2 ima še vedno prenizko ločljivost za povsem jasno sliko, a se opazi napredek v primerjavi s prvo generacijo, in če je bila že tista prepričljiva, zdaj s tem sploh ni težav. Glavno pa je, da se še malo bolje vidi, vse skupaj je bolj svetlo in kontrastno, in da je tokrat slika lahko v osrednjem delu vidnega polja. Celotnega seveda še naprej na zavzema, a je širša kot pri Hololens 1. Da pa se sliko tudi prestavljati »v prostoru«, lahko jo imaš povsem pred nosom ali pa nekje daleč stran, lahko bolj levo ali bolj desno, tudi spodaj, ne več samo zgoraj. Enostavno »primeš in povlečeš ali prestaviš, kamor ti ustreza. Malce konfuzen je edino uporabniški vmesnik, saj pogosto ne veš, kako bi šel nazaj, in je edina smiselna opcija skok v osnovni meni. Ob tem pa ostajajo aplikacije v ozadju odprte in potem se lahko zgodi, da imaš hkrati »na zaslonu« dve delujoči aplikaciji. Na srečo se jih da vmes, ko greš na domači zaslon, zapreti. Takrat se namreč prikažejo vsa odprta okna in s pritiski na x v njihovem zgornjem desnem kotu, enako kot v sistemu Windows s kazalko, jih zapreš. Hitro in učinkovito.

Kar počneš z očali, je mogoče snemati. Kadarkoli lahko skočiš v glavni meni in vključiš snemanje, potem pa nadaljuješ, kjer si ostal. Beleženje traja pet minut, potem pa je treba »odpreti« nov posnetek. Kot lahko vidiš v videu, je posneta slika precej dobra, so pa obrisi rok in ti dodatki nekoliko zamaknjeni, z očmi jih vidiš bolj natančno. Snemanje seveda malo skrajša čas trajanja baterije, ki sicer zdrži tja nekje do tri ure uporabe naglavnika. Polni se prek USB-C in na ta način tudi poveže z računalnikom. Lahko pa povezava teče tudi prek brezžičnega omrežja, kar pa je rahlo nezanesljivo. Seveda pa za samo uporabo ni treba imeti priključenega nikakršnega kabla, povezava po Wi-Fi je potrebna le, če želi še kdo na zaslonu računalnika spremljati, kar vidi tisti z očali na glavi.

Po prvem dopoldnevu druženja z naglavnikom Hololens 2 sem dobil občutek, da kljub pomanjkljivostim, ki so še vedno prisotne, ta naprava v drugi generaciji odpira še več možnosti. Industrijski delavci, inženirji, zdravniki in še marsikdo si bo lahko s pomočjo tega pripomočka marsikaj precej bolje predstavljal, kot bi si, če bi zadevo gledal nekje na dvodimenzionalnem zaslonu ali papirju in precej pomanjšano. Ali, bolje rečeno, bi si predstavljal, kajti Hololens 2 je še vedno preklemansko draga naprava, saj stane več kot tri tisoč evrov. Kdor pa lahko upraviči njeno ceno, zagotovo dobi edinstven pripomoček. Komaj čakam, da ekipa Awake razvije kaj novega za drugo generacijo hologramskih očal.

The post Hololens 2 predstavlja velik napredek in odpira še dodatne možnosti uporabe (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Na nedavnih tekmah svetovnega pokala v Kitzbühlu so bolj ali manj opustili gotovinsko plačevanje. Letos so namreč obiskovalci lahko prvič uporabili hibridne brezstične kartice izdelovalca LAKS Pay, ki na enem kosu plastike združujejo plačevanje (hrane, pijače in ostalega), smučarske vozovnice, hotele in javni prevoz. Kartico Ski2Pay, ki v bistvu združuje Mastercard in smučarsko karto, je mogoče uporabiti v preko 100 smučarskih letoviščih in hotelih po vsem svetu. Med Sloveniji bližnjimi sta navedeni smučišči Mokrine in Osojščica.

Naslednje področje tehnoloških inovacij je preprečevanje poškodb pri smuki. Vemo, da je današnja oprema večine smučarjev precej drugačna kot pred desetletjem ali dvema, strokovnjaki pa pozivajo k nadaljnjemu tehnološkemu napredku za zmanjšanje tveganj. Med temi elementi so napredna zaščitna oprema, ki zmanjšuje tveganje zvina hrbtenice, in smučarske zračne blazine. Tekmovalci v hitrih disciplinah jih že uporabljajo, različice za množično uporabo pa so še v razvoju. Seveda ne bo prišle prav le smučarjem, ampak nasploh pri gorništvu. In če je za vsakdanjo uporabo težko sestaviti nemoteča očala z dodano resničnostjo, je pri smučarskih precej lažje, saj so že v osnovi velika, del elektronike pa je lahko tudi v čeladi. Taka očala bi lahko smučarju prikazovala določene ključne informacije in statistiko, pri čemer mu ne bi bilo treba odvračati pogleda od proge oz. poti skozi gozd ali skalovje (pri turnem smučanju). Prototipe smo videli že pred leti, razvoj pa gre naprej, zato bo verjetno kaj takega kmalu na trgu.

Smučarska središča in šole se bodo oprle še na bolj sofisticirano obliko dodane in navidezne resničnosti. V namenskih simulatorjih  bi namreč lahko tako začetnikom kot že dobrim športnikom pomagali k izboljšanju praktičnih veščin na progah. Poleg tega pa je mogoče danes zajemati veliko podatkov, jih obdelati s pomočjo umetne inteligence in nato smučarju povedati, kje in kako še lahko napreduje.

The post Tehnologija prodira v smučanje, vnaša zanimivost in izboljšuje varnost appeared first on Tehnozvezdje.