Aktualni Mercedesi, prvi je bil A, kmalu pa mu je sledil tudi »družinski« B, ki sem ga preizkušal tokrat, imajo torej od levega zračnika proti sredini enotno steklo, ki pokriva dva zaslona. Lahko sta malo manjša (sedem palcev diagonale), bolj kvadratna in med njima precejšnja črnina, lahko pa večja (10,25 palcev), bolj smiselnega razmerja in seveda neprimerno bolj atraktivna. Osnovna izvedba z manjšima prikazovalnikoma deluje rahlo polovičarsko, nadgrajena – za ne ravno zanemarljive denarce, ker povečanje zaslonov za sabo potegne še druge elemente – pa je absolutno fantastična. Futuristična, atraktivna, nekaj posebnega. Takoj veš, da se nisi usedel v še en duhamoren avto, ampak te kar malo poživi. Če nič drugega, te zasrbijo prsti in oči se zbistrijo, ker hočejo preizkusiti in videti vse, kar ta (skoraj) vesoljska ladja ponuja.

Dobra novica, sploh za vse nejeverneže in svaritelje pred zasloni na dotik v avtih, pa je ta, da niti ni treba s prsti na sprednja zaslona. Dobro, tisti pred voznikom tako ali tako ne reagira na dotike, a tudi osrednjega lahko pustiš lepo pri miru, ker so še trije drugi načini za upravljanje te infozabave, ki ji  Mercedesu uradno rečejo MBUX (Mercedes Benz user experience ali po slovensko Mercedesova uporabniška izkušnja). Ko med dodatno opremo izbereš večji zaslon, se samodejno zraven prilepi še nekaj, čemur bi lahko rekli sledilna ploščica, in je nameščena na konzoli med voznikom in sopotnikom. Potem sta še ploščici, mogoče bi jima lahko rekel blazinici, na volanu, ena za desno in druga za levo roko, in seveda je mogoče avtu tudi ukazovati. No, ga upravljati glasovno, če se izrazim nekoliko bolj prijazno.

Vsebina teh zaslonov je seveda spet malo odvisna od tega, kako globoko je kupec segel v denarnico, nič drugače kot pri drugih proizvajalcih. Doplačati je treba navigacijo, pa kamero in dodatno se lahko odločiš še za obogateno resničnost pri navigaciji. Ta je bila brez dvoma tista lastnost, ki je sopotnike najbolj osupnila, ampak bi z opisom šel po vrsti, da ne začenjam na koncu. Enako so doplačljivi DAB+, brezžično polnjenje telefona ter možnosti Android Auto in Carplay. Zaslon pred voznikom je razdeljen na tri območja, osrednji kvadrat in stranska kroga, vsa pa so približno enako velika. Z levo od blazinic na volanu lahko voz uporabnik spreminja, kaj vidi v posameznem območju (levo-desno se pomika med njimi, gor-dol pa izbira eno od možnosti za prikaz). Ta interakcija ni vedno najbolj natančna, ker pogosto misliš, da si podrsal navzdol, sistem pa je zaznal desno, ali kaj drugega v tem slogu, ampak se sčasoma privadiš. Tako lahko izbiraš med podatki o vožnji, o asistencah, radiem oz. večpredstavnostjo, navigacijo in še čim. V bistvu dokaj standardne zadeve, potem pa so tudi še vedno prisotne informacije, kot so trenutna prestava, temperatura, nastavitev tempomata, hitrost, ikona sistema za ostajanje na voznem pasu, trenutni način (udobno, šport, …) in mogoče sem še kaj pozabil. Da se tudi osrednji del raztegniti na pretežni del zaslona, podobno možnost poznajo ostali tovrstni »kokpiti«. Mercedesov sam po sebi niti ne izstopa, bolj v navezi z drugim zaslonom, ker oba skupaj tvorita drugačno celoto, kot če so digitalni merilniki skriti v klasično obliko kokpita in osrednji zaslon tako ali drugače integriran v armaturo. Pred voznikom bi informacije lahko bile razporejene malo bolj logično in pregledno, pa tudi več nastavljanja prikaza po svojih željah se ne bi branil, ampak tudi to je hiba čisto vseh tovrstnih sistemov. Mercedesov je toliko drugačen, da ga takoj prepoznaš, pa tudi dovolj lep in informativen, da bi vsekakor hotel imeti večjo izvedbo, če bi kupoval novi razred B.

Kar pa še toliko bolj drži za zaslon na sredini. Navigacija, raztegnjena na njegovo celotno diagonalo, deluje naravnost veličastno. Je pa na zaslonu lahko prikazana ena od funkcij naenkrat ali pa osnovni izbirnik, kjer se pomikaš med ikonami in informacijami posameznih možnosti (radio, vsebine, ambientalna osvetlitev, zemljevid in še marsikaj drugega). Vsaka od teh možnosti je predstavljena s statično ikono, ki je bližnjica do prikaza na celotnem zaslonu, a hkrati so že tu na voljo določeni podatki in možnosti upravljanja. Lahko zamenjaš pesem, vidiš ključne napotke navigacije, povsod je nekaj na voljo za hitro ukrepanje. Res je precej črnine na zaslonu in verjetno bi lahko tudi tu omogočili, da bi se naenkrat v (skoraj) polni obliki prikazovalo več zadev, toda uporabnosti in priročnosti ne morem oporekati. S sledilno ploščico se tudi da zelo hitro postoriti, kar si se namenil, na in ob njej pa je tudi precej tipk, ki v veliki meri nadomeščajo potrebo po dotikanju zaslona ali po uporabi volanskih tipk. Si je pa treba zapomniti, kje je kakšna tipka oz. gumb za nastavljanje. Glasovno upravljanje se mi zdi prikladno za osnovne ukaze, kot je pokliči tega in tega ali pelji do onega cilja, kaj bolj zapletenega pa je že vprašljivo. Tudi v slovenščini ni, zato za tukajšnje uporabnike slejkoprej ostajajo primarni ostali trije načini uporabe.

Ena od možnosti, ki jo večinoma srečujemo samo v prestižnejših avtih, je personalizacija. Uporabnik si lahko nastavi marsikaj, od prikaza na zaslonih do osvetlitve, predvsem pa si to lahko shrani v svoj profil. Teh pa je lahko osem in ko se nekdo drug usede v avto, samo klikne na svojega in vse skupaj se prilagodi njegovim shranjenim nastavitvam.  

Da ne pozabim na tisto, na začetku omenjeno dodano resničnost. Stvar je v tem, da se pri navigaciji pokaže živa slika (s kamere) in na njej puščice, kam je treba zaviti, kateri izvoz ali pas izbrati in podobno. Ni ves čas tak prikaz, ampak se prikaže pred križiščem in drugimi momenti, ko bi bilo lahko kaj dvoumno in bi se voznik brez dodatne pomoči mogoče zmotil. Sploh v situacijah, ko so križišča slabo pregledna ali se znajdeš v kakšnih resnih špagetih izvozov in uvozov je to kar v pomoč. Še posebej, ker je narejeno res dobro in lepo. Videl sem že kakšne druge podobne poskuse, denimo pri Googlovi ali Sygicovi navigaciji, ampak je Mercedesova izvedba precej spredaj, je lepša, bolj natančna in tudi z kulskimi animacijami.

Toda … Za vse, kar infozabava ponuja, si je treba vzeti čas. Nov uporabnik bo porabil kar nekaj voženj in še vmesnega spoznavanja zmožnosti sistema, da bo prečesal vse možnosti, od klasičnih do razne interaktivne vsebine in nastavljanja osvetlitve, si zadeve prilagodil in si jih vtisnil v podzavest. Ako se vse skupaj sliši zapleteno, se ni treba bati, ker ni, vsekakor pa je obsežno in verjamem da bi bilo za marsikoga dovolj, če bi se proizvajalec osredotočil na tisto bistveno – radio, predvajanje vsebin z USB-ja ter bluetootha, telefonijo in navigacijo. Različne dodatne vsebine pa morda izpustil.

Kakšen pa je B na cesti? Podobno dovršen in uglajen kot pri MBUX, celo z rahlim pridihom športnosti. Še toliko bolj zaradi velikih koles, rahlo znižanega podvozja in še nekaterih dodatkov v tej smeri. Niso nujni in sam jih verjetno ne bi izbral, ker mislim, da je ta izdelek primarno namenjen čemu drugemu, a če že so, je treba preizkusiti njihovo vrednosti. V testnem avtu so bili mogoče rahlo odveč, saj se je v njem vrtel dizelski motor, pa niti ne ravno zmogljiv (1,5-litrski 180 d, ki zmore 85 kW oz. 116 KM), nad čimer se je marsikdo namrdnil. Češ, zakaj sploh dizel, in če že, kako to, da nima kakšnega konja več. V filozofiranje o smiselnosti dizlov se ne bom spuščal, prepričan pa sem, da bodo še precej let stalnica. Konkretni primerek je v bistvu kar dobra reklama za tehnologijo, ki bi jo nekateri najraje izgnali. Je umirjen, neverjetno tih, ima široko območje uporabnih vrtljajev in tudi čisto solidno hiter je B s tem motorjem. Sploh pa je zelo posrečena naveza s sedemstopenjskim samodejnim menjalnikom, podobne simbioze ne srečam prav pogosto. Skorajda nisem pogrešal možnosti ročnega prestavljanja, ki je ta avto ni ponujal. Tudi na ovinkastih cestah, po ravnem in navkreber, so bila razmerja večinoma prava, reakcije pravočasne in hitre, vožnja pa zato prav uživaška, sploh glede na naravo tega modela. Seveda pa so na voljo močnejši dizli, verjetno bi bil kar pravšnji že 200 d, ki premore dva litra prostornine in 150 KM (kje smo že videli tako kombinacijo?) in ki je v vsakem primeru povezan z osemstopenjsko avtomatiko (180 d se da dobiti tudi s šeststopenjskim ročnim menjalnikom). V primerjavi s tokratnim testnim je dražji za približno dva tisočaka, kar ni pretirano, a že tako ne ravno ugodna poraba (okrog sedmih litrov med mojim testiranjem) bi bila potem verjetno še višja.

Prav tako odlično pa se je avto znašel in obnesel tam, kjer je sicer najbolj dolgočasno in včasih celo mučno. Na avtocesti in v zastojih. Pri hitri vožnji ali pri počasnem premikanju oz. speljevanju in ustavljanju so poleg zgoraj omenjene naveze pomagali še moderni sistemi, najbolj radarski tempomat, ki pelje res lepo, zna ustaviti, in potem, ko ga voznik zbudi s pritiskom na plin, delovati naprej. Dvakrat, ko sem s tem B-jem padel v zamašek na gorenjski avtocesti, mi ni bilo treba početi drugega, kot vsake toliko časa pohoditi pedal in ga takoj spet izpustiti. Zanimivo je tudi njegovo delovanje pred semaforji ali ko nekdo spredaj zavija stran. Takrat avto lepo zavre, a kolikor se da dolgo ohranja ravno toliko polžjega premikanja, da potem lahko samo spelje, ko se tisti spredaj umakne ali se prižge zelena. Drugi pomočnik pa me je tudi držal lepo v pasu. Če bi Mercedes imel podobno filozofijo glede svojih zaslonov kot razvpit ameriški izdelovalec električnih avtov, bi lahko vmes gledal film z Netflixa ali pa mogoče igral Fortnite. Tako pa sem občudoval za moj okus lepo narejeno notranjost (kajti nekaterim turbinski zračniki niso tako zelo všeč).

Potem pa od tehnologije in mehanike pridemo k potencialnemu problemu tega rahlo težko določljivega modela v Mercedesovi ponudbi. Ni klasična kombilimuzina (to vlogo opravlja razred A), niti ne pravi enoprostorec, za to je prenizek in premalo oglat, še manj šminkerski terenec (GLA). Vseeno bi rad tekmoval z enoprostorci (Scenicom in podobno druščino) in ne prevelikimi SUV-ji (Qashqai, Karoq, itd), najbolj naraven tekmec pa je seveda BMW-jeva prav tako malo vmesna Serija 2 Active Tourer. V vsakem primeru je pohvalno, da je MB pripravil novo izvedbo tega modela, BMW bo zelo verjetno svojega izzivalca po samo eni generaciji opustil. Celo nekaj cm več so namenili B-ju v aktualni izdaji, a mogoče še vedno rahlo premalo. Spredaj je prostora dovolj, a že na zadnji klopi ni kakšnega presežka, še manj pa v prtljažniku, ki je s 440 litri na ravni tistih manjših družinskih »križancev«, ki jih zaradi tega podatka kritiziramo. Olajševalna okoliščina je lahko pomična klop, ki je testni avto ni imel in ki prinese nekaj dodatnih litrov, če gre malo naprej. Toda prav veliko manevrskega prostora ni, mogoče dva ali tri cm, če hoče še kdo udobno sedeti zadaj. Je pa prtljažnik sam po sebi lepo pripravljen, z ravnim dnom (in prostorom spodaj), kljukicama za obešanje vrečk in sredinski del klopi se lahko ločeno podre, kar je super za smučarske izlete ali prevažanje kakšnih daljših gradbenih stvari. Torej prilagodljivost sploh ni slaba, vseeno pa je glede prostora za »kramo« in družinskih aspiracij nekje na meji.

Mercedesov »družinski« adut je pustil odličen vtis glede tehnologije, udobja, počutja in vožnje. Je čudovit izdelek, lahko pa bi bil malo večji in za kakšnega tisočaka cenejši (ko je spodobno opremljen)

The post Mercedes-Benz razred B: Razvaja s tehnologijo in prefinjenostjo (#video) appeared first on Tehnozvezdje.