Televizorji, kasneje pa tudi samostojni digitalni sprejemniki so postali pametni, kar pomeni, da smo jim dodali povezavo v internet, do spletnih storitev, možnost nameščanja aplikacij in dostopa do vsebin na pomnilnikih naprav v domačem omrežju. Žal pa do drobljenja, včasih pa tudi pogojevanja uporabe točno določenih naprav, prihaja na strani ponudnikov vsebin. To je razlog, zakaj ne morem imeti ene naprave, pametnega televizorja ali samostojnega sprejemnika, preko katerega bi imel dostop do vseh možnih vsebin, ne glede kje so, v kakšni obliki in koliko stanejo. Pa še nekaj me ves čas žuli. Televizija IP je ena od sprejetih oblik distribucije televizijskega signala, a ustreznih sprejemnikov izdelovalci televizorjev ne vgrajujejo, prav tako pa ne ponujajo niti oskubljenih modelov zgolj z zaslonom ter priključkom HDMI. Kajti če imaš zmogljiv pametni televizor, linearne televizije v obliki IP ne moreš spremljati brez sprejemnika in če je tudi ta pameten, čemu ti potem treba je pameti v eni ali drugi napravi. Nepotrebno podvajanje funkcij in poraba virov?

Rad bi dejal, da so prvi znaki združevanja, poenotenja že na vidiku ter da so digitalni sprejemniki in aplikacije slovenskih operaterjev, eni izmed njih. Vendar to ne bi bilo čisto res, kajti zgolj ena naprava, pa naj bo domača ali tuja, žal ni dovolj. Čisto vsega pač ne omogoča sprejemnik Eon Telemacha, pa tudi ne Neo Telekoma Slovenije, čeprav je po mojem mnenju slednji vseeno za odtenek bližje želenemu, še manj pametni televizorji ali naprave ozko usmerjene na prenos pretočnih vsebin, ko sta medijska predvajalnika Apple TV ali Amazone Fire.

Sprejemnika operaterja omogočata ogled linearnih televizijskih programov in tu ne gre za vprašanje, kateri je boljši, saj sta si preveč različna v zasnovi, pa tudi namembnosti, da bi ju lahko neposredno primerjali. Pa tudi smisla nima, kajti vezana sta na operaterja in ju ni mogoče uporabljati neodvisno. Sprejemnik Neo je osredotočen na vsebine, ne na televizijske programe, predvsem pa ima vgrajeno središče za naprave pametnega doma, zato je najboljši kandidat za edino univerzalno napravo v središču zabavnega sistema družine. Pa je kos tej nalogi?

Odgovor je odvisen od želja ali potreb po vsebinah, ki jih na primer človek želi gledati. Linearni televizijski in radijski programi so na voljo, kot tudi ogled za nazaj. Pa tudi videoteka operaterja, ki pa je vsebinsko manj pestra kot pri specializiranih ponudnikih nakupa ali (in) najema filmov in televizijskih serij, na primer Apple Itunes ali Google Play. Ker Neo (enako kot Eon) temelji na sistemu Android, je Googlova ponudba na voljo, ne pa tudi Applove, ki je mimogrede poleg na Applovih napravah na voljo še na nekaterih modelih pametnih televizorjev Samsung. Podobno je tudi s storitvami pretočnega videa. Youtube, Voyo, HBO in Pickbox so med naloženimi aplikacijami, žal pa uporabnik na sprejemnik ne more namestiti aplikacije Netflix, kot tudi ne njej sorodnih storitev. Neo, kot večina podobnih sprejemnikov je tudi sposoben prebirati vsebine iz pomnilnikov in naprav v domačem omrežju, pač glede omejitev v podprtih formatih zapisa, kot ga zapoveduje sistem Android. V prihodnje bo omogočeno tudi snemanje oddaj na operaterjev strežnik, pa tudi storitev igranja iger v oblaku. Igra bo tekla na strežniku operaterja, zato uporabnik ne bo potreboval igralne konzole.

Najbolj sovražim več naprav, več daljincev in več okolij, ki jih moram poznati, da pridem do želenega, zato bi bil presrečen, če bi mi lahko Neo (ali Eon), zamenjal vse, kar doma potrebujem. Do neke mere sicer lahko, vendar nikakor pa ne v celoti. Najmanj, kar bi človek še potreboval, je zmogljiv pametni televizor, da bi lahko nanj namestil aplikacije pretočnih storitev, ki jih na enem ali drugem sprejemniku ni. Še bolje bi bilo, da bi lahko uporabnik aplikacije sam nameščal, ne nazadnje je osnova sistem Android, zanj pa je marsikaj na voljo. In če so za pametni televizor, potem so dobre tudi za digitalni sprejemnik. Komur je sila všeč Applov ekosistem, njihov vrtiček bo letos postal še lepši s storitvijo Apple TV+, vendar so tudi ograje postale višje, mora upoštevati njihove zahteve. Do vsebin Applovih storitev lahko večina Slovencem pride z napravami s sistemom iOS, kar pomeni, da če hočejo v njej uživati na TV zaslonu, potrebuje tudi napravo Apple TV. Razmišljati, da bi Neo zamenjal igralne konzole pa je preveč optimistično. Video igre se sicer res širijo v oblak (Apple Arcade, Google, Microsoft, Nvidia, Playstation Now) vendar gre za ponudnike, ki imajo mnogo več virov in bodo ponudili mnogo boljše igre kot operaterji. Da ne omenjam pogojevanja založnikov najbolj priljubljenih iger po točno določenem hardveru (Playstation, Xbox, Switch). Do teh storitev pa Neo in drugi s strani operaterjev zaklenjeni sprejemniki ne bodo mogli, če ne bodo nameščene ustrezne aplikacije. Pa smo spet pri težavi Netflix, pretočnih športnih vsebin (NBA, Eurosport) in še kakšne sorodne storitve.

Če že postavlja digitalni sprejemnik ob bok drugih »napravam«, potem moram upoštevati tudi drugo plat. Apple TV, Amazon Fire sta medijska predvajalnika, potem pa so tu še aplikacije storitev pretočnega videa, ki vsi po vrsti zanemarjajo kakršno koli obliko linearne televizije. Ker vanjo ne verjamejo, a kot kaže, je ta pri nas še vedno med najbolj zaželenimi medijskimi vsebinami. 

Lahko bi imel vse dosegljive naprave ter naročnine na prav vse storitve, pa mi ne bi prav nič pomagalo, če bi hotel gledati vsebine v razločljivosti 8K.

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post V ospredju bi morale biti vsebine, ne »hardver« appeared first on Tehnozvezdje.