Na levi modre diode v osvetlitvi zaslona mini LED, na desni tribarvne pri “True RGB.”

Ime tehnologije bomo skrajšali kar na RGB. Sony jo imenuje »pravi« RGB (angl. True RGB), lahko bi rekli tudi RGB LCD, ne glede na poimenovanje pa gre za rezultat več kot dvajsetletnih prizadevanj inženirjev izpopolniti osvetlitev zaslonov vrste LCD do te mere, da so primerljivi z onimi, pri katerih je vsaka posamična pika svoj izvor svetlobe. Tehnologija v tem pogledu torej ni povsem nova, a vendarle bistveno drugačna in naprednejša. Sony je že l. 2004 imel prvi tovrsten televizor, imenovan Qualia 005, in nato še enega – XR1 – štiri leta kasneje. Seveda ju ni mogoče enačiti z današnjimi, takrat je bila osvetlitev RGB še v začetni fazi, v večjimi diodami, in zmožnosti slikovnih procesorjev iz tehnoloških danosti »pričarati« osupljiv prikaz so bile neopisljivo manjše. Kasneje je razvoj, verjetno tudi zaradi stroškovnega vidika, zavil nekoliko v drugo smer.

Najprej so klasično osvetlitev od zadaj ali od strani – slika pri LCD-jih »nastane« skozi plasti različnih filtrov – dopolnile kvantne pike. Iz modre svetlobe so ustvarile poljubne druge barve, kar je razširilo barvni spekter. Nato je prišla izvedba mini LED z bistveno manjšimi diodami, kar pomeni, da jih je lahko občutno več, običajno razporejenih v gruče, in se jih da posamično vklapljati in izklapljati, zaradi česar je nadzor nad prikazom bolj natančen. Toda za barve še vedno skrbijo kvantne pike in filtri. Dokler niso začeli namesto zgolj modrih v ozadje zaslona razpostavljati diod vseh treh osnovnih barv – rdeče, zelene in modre – iz katerih je mogoče »namešati« vse preostale in njihove odtenke. Tu je ključna inovacija in izboljšava, ki jo prinašata letošnja Sonyjeva modela Bravia 9 II in Bravia 7 II.

Levo sestava zaslona mini LED z vmesno plastjo kvantnih pik, desno True RGB.

Japonski inženirji so diode vseh barv združil v enotne polprevodnike, s čimer so nekoliko večji kot pri konkurenci, vendar poudarjajo, da njihova velikost ni pomembna, saj je med njimi precejšen razmak (približno centimetra). Nima namreč vsaka pika, ki sestavlja končno sliko na zaslonu, svoje tribarvne diode, temveč celotna mreža slednjih tvori približno HD-ločljivost. Kar pa je dovolj, da lahko v grobem »sestavi« sliko, ki jo je nato treba le še dokončno spolirati skozi zadnje filtre, glede na to, kaj od RGB-svetlobe skozi spustijo tekoči kristali (slednji odpirajo ali blokirajo pot svetlobi).

Zelo pomemben vidik vsega skupaj predstavlja sama obdelava slike in prilagajanje tega, kar počnejo RGB-diode. Pri tem ima Sony veliko prednost pred tekmeci, saj že četrt stoletja razvija to tehnologijo in zagotovo najbolje razume način njenega delovanja. Poleg tega sočasno nudi tudi profesionalne, studijske zaslone z najbolj vernim prikazom barv in visoko svetilnostjo za hollywoodske režiserje in druge, ki jim je pomembno, da vidijo sliko natanko v takih barvah in kontrastih, kot jo želijo imeti v končnem izdelku. Tako so lahko obdelavo in prikaz izpopolnili tudi za domače televizorje, ne glede na to, da imajo ti nekoliko manjše število diod za osvetlitev kot določeni konkurenti. Pri čemer pa večja gostota lahko ob slabšem obvladovanju tehnologije prispeva tudi z določenih napakam in nepravilnostim.

Kje so ključne prednosti?

V zadnjih letih je veljalo, da najlepšo sliko zagotavljajo televizorji OLED. Imajo popolno črnino in posledično izjemen kontrast, zelo lepe in žive barve, čeravno ne nujno najbolj pravilne, tudi široke vidne kote. Vendar se da s tehnologijo RGB vsemu temu zelo približati ali celo preseči. Še najtežje popolni črnini, vendar se razlika pri najboljših modelih, kot je Bravia 9 II, opazi zgolj pri neposredni primerjavi, pa še to ne v vsakem prizoru. Po drugi strani sta barvni spekter in barvni volumen večja in natančnost barv je višja. S tremi neodvisnimi viri svetlobe, ki so tudi enakovredni – pri organskih diodah za zaslone OLED je namreč težava v zagotavljanju konsistentnosti med vsemi tremi barvami – je mogoče po pojasnilih inženirjev maksimirati čistost reprodukcije barve in zelo precizno nadzorovati padanje svetlobe ter morebitne motnje, s čimer je tudi pravilnost prikaza barv vrhunska. Ob tem ima gledalec na voljo več slikovnih načinov, ki poskušajo po eni strani kar najbolj ohranjati sliko, kakršno si je na omenjenem referenčnem zaslonu zamislil režiser, a po drugi strani tudi dati nekaj možnosti prilagajanja po osebnem okusu. Tehnologija omogoča tudi popolno konstistentnost in enakomernost po celotnem zaslonu ter zelo malo odklonov od tega, kar vidijo gledalci na sredini, če se pomaknemo bolj proti robu.

Ne gre zgolj za širši spekter barv, vsaj enako pomembno je to, da jih je mogoče bolj natančno določati in da imajo prehodi med med posameznimi odtenki več nivojev. Z drugimi besedami, deležni boste zelo lepe »gradacije.« Barvni prehodi bodo torej zelo čisti. V primerjavi z drugimi tehnologijami je ključen tudi barvni volumen. Ta pove, kaj lahko televizor dejansko prikaže, še posebej pri povečevanju svetilnosti. Večina televizorjev ima s tem namreč težave, saj bolj svetla slika pomeni, da barve postopno bledijo. Dobro se torej obnesejo v ozkem spektru nastavitev, ko gre gledalec ven iz tega, pa se prikaz občutno poslabša. RGB po Sonyjevih besedah nudi dvakrat večji barvni volumen od klasičnega mini LED-a in kar štirikrat večjega od QD OLED-a. Torej ima gledalec veliko več manevrskega prostora, če želi večati svetlost slike, preden se to zares pozna na kakovosti prikaza.

Zaradi odsotnosti kvantnih pik in filtrov za pretvorbo barv ter močnih diod je najvišja svetilnost v vrhu vseh trenutno uporabljanih zaslonskih tehnologij. Zato so tovrstni televizorji zelo primerni za nemoteno gledanje tudi v svetlih prostorih, poleg tega ima Bravia 9 II še premaz proti odbleskom, s čimer je še boljša izbira za vse, ki imajo prostor z velikimi okni na nasprotni strani ali kakšen drug izvir potencialno moteče svetlobe.

Pri televizorjih OLED imamo še vedno nekje v podzavesti rahlo skrb zaradi »staranja« materiala in ne povsem zanemarljive možnosti, da se slika »zapeče.« Tehnologija RGB zagotavlja, da bo prikaz tudi po desetih letih enakovreden tistemu pri novem televizorju, prikazuje pa lahko statično sliko in se to dolgoročno ne bo poznalo.

Za proizvajalce in posledično tudi za kupce je eden od razlogov za ukvarjanje s to tehnologijo poleg tistih z neposrednim virom svetlobe povsem jasen in dobrodošel. Bolj ko se pomikamo proti večjim zaslonom, višji so stroški izdelave zaslonov OLED (in še bolj mikro LED). In pogosto se diagonale tudi ustavijo že nekje pri dveh metrih ali malo pod to mejo. Televizorji RGB jo presežejo, in že tam pri 190 cm se njihova cenovna prednost začne jasno kazati. Nižje morda za zdaj še ne, a vendarle gre še vedno za novo tehnologijo, četudi v nastajanju že dobrih dvajset let, in z manjšimi proizvodnimi količinami. A glede na to, kaj kaže že na začetku, se utegne to kmalu spremeniti.

Fotografije: Sony

* Članek smo pripravili v sodelovanju s podjetjem Sony.

The post Barvna poezija, kot je v dnevni sobi še niste videli appeared first on Tehnozvezdje.

Modelov televizorjev nima smisla naštevati. Še prekmalu nas bodo proizvajalci začeli bombardirati z novostmi, ki bodo po njihovem mnenju najboljše do zdaj. Veliko zanimivejša se mi zdita pristopa k lepšim barvam in nasploh bolj kakovostni sliki. Prav tako ni prvič, da prihaja do zmešnjave in zavestne manipulacije z oznakami.

Spomnimo se, ko Samsung pred leti ni želel kupovati panelov OLED pri LG-ju, razvoj lastne tehnologije OLED pa ni dosegal želenih rezultatov. Takrat so si izmislili oznako QLED. Ni težko ugotoviti zakaj. Da bi zmedli kupce in jih prepričali, naj namesto zaslonov z organskimi sijalkami posežejo po njihovih zaslonih s tekočimi kristali, osvetljenih z LED-sijalkami, nadgrajenih s tedaj dokaj novimi kvantnimi pikami. Od tod Q LED. Podobno zveneče, a tehnično povsem drugače.

Samsung danes znova zaostaja, tokrat v segmentu televizorjev mini LED, predvsem pri cenovno dostopnejših modelih. Prav tam mu tekmeci prevzemajo na ceno občutljive kupce. Na slovenskem trgu z agresivno cenovno politiko predvsem Hisense, ki je v zadnjih letih zelo resno posegel v razmerja moči.

Tehnika mikro RGB (micro RGB) nima nič skupnega z zasloni mikro LED (micro LED), ki so na trgu že nekaj časa, a jih večina ne pozna, ker so smešno dragi. Pri teh je vsaka pika izvor svetlobe. Podobno kot je temu tako na zaslonih OLED, le da so »ledice« izdelane iz anorganskih materialov in temu primerno manj občutljive na staranje. Mikro RGB s tem nima praktično nič skupnega.

V resnici gre za evolucijo obstoječe tehnike mini LED. Klasične majhne enobarvne sijalke za plastjo s tekočimi kristali so zamenjali z nizi sijalk, kjer je vsaka v eni od treh osnovnih barv. Te sijalke osvetljujejo manjša območja zaslona, povezana v cone, ki jih je mogoče vklapljati ali izklapljati neodvisno drugo od druge. Cilj ostaja enak kot doslej. Ohraniti visoko svetilnost, izboljšati kontrast in hkrati povečati natančnost barv ter zmanjšati neželene svetlobne prelive. Letos so to tehniko v svoje izdelke vključile praktično vse večje znamke. Samsung in LG uporabljata oznako mikro RGB, Hisense in TCL govorita o RGB mini LED, drugje se pojavlja tudi izraz RGB LED.

TCL je za osnovo SQD mini LED vzel majcene modre sijalke (LED), te najdeš v vseh zaslonih miniLED, ter preoblikoval kvantne pike. Snovi, ki takrat, ko sta obsijani z modro svetlobo, oddata rdečo in zeleno, da je osvetlitev iz ozadja bela. Preoblikovali so še plast z barvnimi filtri, ki izkoristi spremembo. Rezultat so ravno tako natančnejše barve ob pogosto že smešno visoki svetilnosti. Tehnično gledano gre za zelo sorodne rešitve, marketinško pa za pričakovano zmedo.

Oznako RGB stripe bodo pogosteje srečevali gejmerji, saj predstavlja naslednji preskok v kakovosti monitorjev z zaslonom OLED. Mimogrede, poleg kakovosti slike in kratkega odzivnega časa je pomembno tudi osveževanje. Najmanj 120-herčno, kar se seveda odrazi v višjih cenah. Prav to je razlog, da ima večina nadobudnih igralcev pred sabo monitorje z manj napredno zaslonsko tehniko.

Letošnja novost v OLED monitorjih je postavitev podpik. Namesto v vzorcu v obliki črke V so jih razporedili v ravni liniji, enega ob drugega. Posledica je bolj jasna, ostrejša slika in manj težav s prikazom besedila, kar je bila ena izmed pogostih kritik OLED monitorjev v preteklosti. Majhna sprememba, velik učinek in še en dokaz, da pri zaslonih ne gre vedno za revolucijo, temveč pogosto za premišljeno evolucijo.

The post CES 2026: Ko sem že mislil, da zmešnjava ne bi mogla biti večja, je ponovno udarilo … appeared first on Tehnozvezdje.

Hisense pri U8Q – prva črka predstavlja oznako tehnologije oz. umeščenosti v paleti, druga modelno leto -, uporablja tudi oznako mini LED Pro. S tem želi povedati, da je televizor naprednejši od drugih, cenejših z enako zaslonsko tehnologijo. Kar nesporno drži in se vidi v praksi, seveda pa je lepljenje tovrstnih nazivov nekoliko odveč. V diagonali 139 cm (55 palcev), kakršno smo imeli na testu, ta model ponuja tisoč t. i. zatemnitvenih območij, v večjih seveda več. To je nekakšna srednja vrednost, ki pa se že pozna v primerjavi z nekaj sto območji, saj so tako končni prikaz kot možnosti nastavljanja na višjem nivoju. Morda še vedno zlata sredina ostaja model U7, to bo v testu povedal Marjan, vendar bi se sam zagotovo odločil za stopničko višjega predstavnika, ker mislim, da ima nekaj konkretnih prednosti.

Ob odpiranju škatle sem bil kar nekoliko presenečen nad debelino tega televizorja. Nismo več navajeni tako zajetnih, kar sicer ne predstavlja nobene težave, a od strani ne izgleda tako ugledno kot če je na steni res tanek primerek. Nekaj k temu pripomore tudi izbira materialov. Škatla je bila tudi nenavadno težka za televizor te velikosti – priporočam sicer vsaj za stopnjo večjega – in izkazalo se je, da je podstavek res masiven. Njegova osemkotna, rahlo potegnjega oblika je prav tako neobičajna, na srečo pa globine ni toliko, da bi zadeva preveč ovirala postavitev zvočne letve, ki so jo seveda nadvse svetujem kot nujni dodatek, četudi vgrajeni zvočniki niso ravno za odmet. Podstavek je torej sredinski, zaradi česar ni treba skrbeti glede širine omarice, kot je pri stranskih nogah, vendar ni vrtljiv, zato boste morali za prilagajanje usmerjenosti zaslona premakniti cel televizor s podstavkom vred. Priključki so na levi strani in vhod za napajanje na desni, kakor smo navajeni tudi pri večini ostalih. Dobrodošla je sprememba pri daljinskem upravljalniku, ki tokrat nima kovinskih delov in povsem oglatih zaključkov, zaradi česar je bil prejšnji res neudoben za uporabo. Tokrat je veliko bolje, še vedno je spodaj in na vrhu odsekan, spominja denimo na Galaxy S222 Ultra, vendar ga ne boste čutili v dlaneh. Zaradi sončnih celic je dokaj velik, polniti pa ga je mogoče tudi prek USB-C. Kar pa verjetno ne bo potrebno, saj bo porabil malo energije. Tipke so v redu in jih je dovolj, veseli me, da so prisotne tudi številčne za TV-programe, ki jih ponekod ni več.

Zelo lepa slika po nastavljanju

Neposredno iz embalaže mi slika tega televizorja v nobenem od načinov ni bila niti malo všeč. Okusi so različni in zelo verjetno bo marsikdo ocenil drugače, a vseeno mislim, da bi lahko Hisense ponudil še en slikovni način, razen res anemičnega Filmmaker mode, ki je še za moj okus preveč neizrazit, z nekoliko bolj nevtralnimi, nepoudarjenimi nastavitvami. Kot običajno sem zato za osnovo vzel način Kino, mu znižal ostrino na ničlo, izključil vse »izboljšave« šuma in ostalega, prilagodil kontraste, svetilnosti, barvno temperaturo, gibanje in ostalo, in nazadnje sem bil precej zadovoljen. Pravzaprav pri večini virov, najsi bo klasičen TV-program (sicer z aplikacije), Youtube ali pretočne storitve s sliko HDR (zvečine Dolby Vision), nisem videl veliko razlik v primerjavi z OLED-om. Vsaj če gledam sliko kot celoto in njen vtis, ki ga naredi na gledalca. Prijetne barve, dovolj svetlo, a hkrati z ohranjanjem temnih predelov, dobri kontrasti, viden učinek HDR, solidna barvna pravilnost oz.

Vendarle se določene, ne bom rekel pomanjkljivosti, temveč manjše težave še poznajo. Črnina kakopak ni popolna, kar se sicer opazi redko, in »okno« nastavitev, pri katerih slika izpade res dobro, je še vedno dokaj ozko. Ko malenkost preveč zvišate svetlost ali znižate kontrast, se lahko hitro pozna, da je vse skupaj preveč svetlo in ni več tistega pravega učinka temne slike v filmih. Svetloba lahko tudi rahlo prebija območje, kjer bi morala biti. In seveda barve ne sijejo na enak način kot pri OLED-u. Toda vse to so malenkosti, ki večinoma ne vplivajo na gledalčevo zadovoljstvo, in jih bo opazil zgolj nekdo, ki je že vsaj nekaj ur zrl v kakšen še naprednejši zaslon.

Zvočniki so precej glasni, s solidnimi basi, celo nekaj simuliranja prostorskega zvoka (Dolby Atmos) in nasploh boljši od pričakovanj, malo pa jih zmanjka v višjih frekvenčnih območjih. Zato se mi zdijo bolj primerni za filme in serije, manj pa denimo za glasbene navdušence. Kdor hoče pravo vzdušje, si bo še vedno omislil zvočno letev ali kakšen drug sistem, toda za mnoge bo verjetno tudi vgrajena rešitev povsem ustrezna, česar ni mogoče reči za veliko televizorjev, še posebej ne takih, ki niso iz višjega cenovnega razreda.

Televizor nudi tri priključke HDMI 2.1, namesto četrtega pa boste, ločenega od ostalih povsem na robu, našli še USB-C. Ideja je, da je mogoče enostavno priključiti PC, vendar nisem prepričan, da je ta možnost boljša od četrtega HDMI-ja s polno specifikacijo 2.1. Resne grafične kartice imajo namreč izhode HDMI in Displayport, redke USB-C, prenosnikov pa skorajda ne povezujemo s televizorji.

V sistemu Vidaa so nekoliko poenostavili dostop do določenih zadev, še vedno pa je včasih potreben kakšen klik preveč za spremembo določene nastavitve ali vrnitev nekam nazaj. Tudi viri so zdaj bolj »pri roki« in vse skupaj deluje bolj intuitivno. Celo zgornji del domačega zaslona je končno izkoriščen, a žal pretežno v promocijske namene. 

Obstajajo objektivno boljši in subjektivno bolj všečni televizorji, redki sicer, toda vsi po vrsti so tudi občutno dražji kot Hisense U8Q. V svojem cenovnem razredu pa ta model nesporno izstopa po kakovosti slike in tudi zvoka.

HVALIMO:

• Generalno gledano lepa slika, ne glede na vir
• Visoka svetilnost
• Izboljšan daljinski upravljalnik
• Uporabniški vmesnik sistema Vidaa počasi napreduje
• Ugodna cena glede na zmogljivosti

GRAJAMO:

• Ne najbolj ugledno ohišje
• »Okno« nastavitev za res lepo sliko je še vedno dokaj ozko
• Uporabniški vmesnik ima še prostor za izboljšave
• USB-C namesto četrtega HDMI 2.1

The post Hisense 55U8Q: Kaj sploh še ostane dražjim? appeared first on Tehnozvezdje.

Glavni poudarki letošnje linije so v velikih zaslonih (diagonale do sto palcev oz. dveh metrov in pol ali celo večje), umetni inteligenci, kakovosti slike,  predvsem na račun zaslonov mini LED, in hitrem osveževanju (165 Hz). Televizorji imajo oznako Q, potem, ko so bili lanski N. Denimo U8Q nadomešča U8N. Lanski so v celotni oznaki še imeli dve črki, torej U8NQ, vendar tisti Q ni označeval modelnega leta.

Največja sprememba pri modelih je v tem, da je »izginil« priljubljeni, izhodiščni mini LED z oznako U6, prvak po razmerju med ceno in kakovostjo U7 pa ima dva naslednika. Tako so v spodnjem delu sfere z zasloni mini LED zdaj trije: E8Q, U7Q in U7Q Pro. Prvi je na voljo v velikostih od 55 do 75 palcev (139 cm do 190 cm), medtem ko drugi povečuje diagonale do 100 palcev (254 cm), bil naj bi tudi nekoliko naprednejši v sliki in zvoku (z vgrajenim nizkotoncem). Prava zamenjava za U7N je U7Q Pro, ki osveževanje dviguje s 144 na »pravih« 165 Hz, kar bo pomembno za igričarje s PC-ji, in ima zvočniški sistem 2.1.2.  Tudi tu so diagonale do dveh metrov in pol.

Najboljši model mini LED za množični trg, ki gre v (točkovni) svetilnosti vse do 5.000 kandel – drugi se ustavijo pri nekje od tisoč do tri tisoč –, U8Q, bo prav tako naprodaj v enakem naboru diagonal. Vrača se najmanjša, 139 cm (55 palcev), ki je lani pri U8N ni bilo. Zvočniki so tu 4.1.2, osveževanje prav tako do 165 Hz in zraven še podpora za AMD Freesync Premium, poleg standardnega sprotnega spreminjanja sličic na sekundo (VRR) in nizke zakasnitve.

Nekje tu, vsaj cenovno, je tudi A85Q, edini OLED v ponudbi. Hisense ne razkriva, kakšne vrste zaslon so uporabili, verjetno pa gre za bolj osnovnega, ne enega od naprednih s primerljivo svetilnostjo kot jo nudijo mini LED-i, na katere še naprej stavi ta znamka. Osveževanje gre tu do 120 Hz, televizor stoji na vrtljivem osrednjem stojalu. Nasploh je večina modelov letos na centralnih stojalih, le redni na nogah ob strani (ki običajno niso dovolj narazen, da bi bil vmes prostor za zvočno letev).

Med modeli QLED (s kvantnimi pikami) je na vrhu E7Q Pro, ki nadaljuje lansko nekoliko presenetljivo uspešnico, namenjeno igričarjem. Tu je osveževanje do 144 Hz, diagonale pa od 43 palcev (109 cm), kar je lahko tudi v vlogi računalniškega monitorja, in vse do 100 palcev (254 cm). A7Q in E7Q tudi še ponujata QLED, A6Q je osnovni LCD z razločljivostjo 4K, A4Q pa s polno visoko razločljivostjo in zgolj v diagonalah 32 in 40 palcev (82 in 101 cm). Vmes je še A5Q, ki je dejansko namenjen uporabi v vlogi monitorja, v enakih dimenzijah kot prejšnji, vendar žal z zgolj 60-herčnim osveževanjem in polno visoko razločljivostjo.

Omeniti velja še »najhujšega« UXQ, kot pravijo, »za izbrance,« ki bo prvi z novo zaslonsko tehnologijo tribarvnega mini LED-a (TriChroma). Pri tej so za osvetlitev, še vedno gre v osnovi za LCD, ne za zaslon, kjer vsaka (pod)pika sveti sama zase, uporabili tri osnovne barve – modro, rdečo in zeleno. S tem naj bi zagotovilo izredno svetilnost, vse do 10.000 kandel, in podobne lastnosti slike, kot jih nudi OLED. Najprej z diagonalo 110 palcev (279 cm) in nato še 116 palcev (294 palcev). Televizor ima tudi deset zvočnikov (6.2.2), uglašenih s pomočjo francoskega podjetja Devialet. »Dizajnerski« Canvas TV (S7) ostaja enak, dodali pa so manjši model S5.

Glede operacijskega sistem Vidaa, zdaj v različici 9, je največja novost prepoznava slovenskih govornih ukazov, vprašanj in iskanja. Zatrjujejo, da kljub narečjem pravilno razume najmanj 85 odstotkov izgovorjenega. Na domačem zaslonu so uvedli novo vrstico, kjer je v prvi »ploščici« nazadnje gledan vir, v vrstici z aplikacijami pa je na začetku izbira vira. Poenostavili so okolje za upravljanje pametnega doma, ki zdaj v celoti podpira standard Matter, in dodali nov način za prikazovanje slike ob sliki.

Risbe: Hisense

The post Televizorji Hisense letnika 2025: Svetlejši, »hitrejši« in še prijaznejši appeared first on Tehnozvezdje.

Mogoče niste vedeli, da so pred leti obstajali televizorji Nokia. Toda finska korporacija je nato odpoklicala svojo blagovno znamko iz uporabe pri najemnikih, kakršen je bil tudi HMD Global za telefone. Tako se je podjetje Streamview s sedežem na Dunaju obrnilo drugam za nadaljevanje svoje »zgodbe« in pred letom in pol obudilo francosko znamko Thomson, ustanovljeno l. 1893. Ta je po, tako je v dunajski operi zatrdil prvi mož podjetja Khaled Debs, najhitreje rastoča med proizvajalci televizorjev v več evropskih državah in se je ponekod, denimo v Franciji ter nordijskih trgih, že prebila med sedem ali celo prvih pet po tržnem deležu. »Doslej smo prodali 1,5 milijonov televizorjev, lani povečali tržni delež za sto odstotkov in prihodke za 160 odstotkov,« je našteval Debs. Po njegovih besedah imajo sicer ambicije tudi na drugih področjih, ne zgolj s televizorji. Videli smo denimo monitorje, projektorja in večpredstavnostni predvajalnik, ki bi lahko bil, ironično, celo najbolj zanimiv za širši krog kupcev od vsega predstavljenega.

Mantra podjetja je izdelovati naprave, preproste za uporabo, ki naj bi prepričale z dostopno ceno, zanimivim dizajnom in kakovostjo pri ključnih vidikih, denimo sliki. Po njihovem prepričanju so mnogi televizorji preveč kompleksni, zato jih poskušajo poenostaviti. V ponudbi najdemo različne, od najbolj osnovnih, prek QLED s kvantnimi pikami, tudi v zelo velikih diagonalah do dveh metrov in pol, do novih mini LED in OLED na vrhu. Mimogrede, ta model dobi naslednika še pred koncem leta. Večina televizorjev temelji na operacijskem sistemu Google TV, za določene trge so na voljo tudi različice z Amazon Fire TV in po novem še platformo Tivo.

Modeli Mini LED z osveževanjem 144 Hz so verjetno najbolj zanimivi, gre pa za dokaj osnovne zaslone z 240, 576 ali 720 območji lokalnega zatemnjevanja, odvisno od diagonale, ki je lahko 139, 164 ali 189 cm. Po drugi strani sta dva od štirih priključkov HDMI vrste 2.1 in na voljo je podpora za format slike Dolby Vision. Oblikovanje je dokaj minimalistično in osrednje stojalo všečno. Bolj kot stranski nogi pri OLED-u.

Od televizorjev sta več pozornosti pritegnila prozorni Lucid, skozi katerega se dejansko vidi skozi z druge strani, kjer ne prikazuje slike, in pa linija premičnih, baterijsko napajanih Go TV. Ti imajo vrtljiv zaslon na dotik z diagonalo 82 cm na stojalu in kolesih, tako da jih je mogoče prosto premikati in lahko delujejo brez napajanja v bližini. Novi Go TV Plus za tisoč evrov v primerjavi s prvo generacijo, ki je stala šeststo evrov, nudi ločljivost 4K namesto zgolj HD, bolj robustno in elegantno stojalo ter do štiri ure delovanja na baterije.

Manjše presenečenje je, kot rečeno, večpredstavnostni predvajalnik Cast 150 s sistemom Google TV, ki na prvi pogled izgleda, kot bi obudili Google Chromecast 4K. Če bo cena prava, zna biti dobra alternativa za vse, ki se jim zdi novi Google Streamer predrag. Ta izdelek bomo v kratkem podrobneje preizkusili.

Omeniti velja še projektorja iz linije Go Project, oba z vgrajeno baterijo. Vega je povsem prenosni na podstavku, ki omogoča prilagajanje padanja snopa, z največjo svetilnostjo 350 lumnov, Sirius pa z ultra kratko projekcijo in svetilnostjo 600 lumnov.

Kaj od tega bi lahko prišlo v slovenske trgovine in za kakšne cene, še ni znano, ambicija novih lastnikov znamke Thomson pa je dodatna širitev in tekmovanje z uveljavljenimi znamkami, kar nikakor ne bo lahko.  

The post Znova bomo srečali znamko televizorjev, ki so jo poznali naši starši (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Prvi, 116UX, naj bi bil z diagonalo 2,95 m (116 palcev) največji televizor z zaslonom mini LED. Toda še bolj zanimiva kot ta podatek, je vanj vgrajena tehnologija, ki so jo tudi zgolj površno pojasnili. Uporabili so namreč diode vseh treh osnovnih barv – modre, rdeče in zelene – in zadevo poimenovali TriChroma.

Premisa tehnologije mini LED je v tem, da osvetlitev zaslona LCD izboljša z miniaturnimi svetečimi diodami, ki jih je zato lahko bistveno več in so enakomerno razporejene v »lokalna zatemnitvena območja.« Zaradi tega je mogoče bolj natančno nadzirati, kje je slika temna in kje svetla ter dosegati višjo svetilnost. Toda te diode so vse enake barve, običajno modre, ponekod pa bele, in pred njimi mora biti ali barvni filter ali pa mreža »kvantnih pik,« ki jih obsevanje z določeno intenzivnostjo spodbudi, da svetijo v eni od osnovnih barv. Tekoči kristali, po katerih so zasloni LCD dobili ime, skrbijo za prepuščanje ali blokiranje te osvetlitve pri posameznih pikah, ki tvorijo zaslonsko ločljivost.  

Hisense pri tem modelu torej za osvetlitev uporablja diode vseh treh barv, iz katerih je sicer sestavljen tudi filter, v gručah, združenih znotraj posameznih leč. S tem lahko, tako na ravni svetlobe kot optike, v povezavi z zmogljivim slikovnim procesorjem Hi-View AI Engine X in umetno inteligenco, dosega večji barvni spekter (menda do 97 odstotkov standarda BT.2020) in skoraj popolnoma odpravi neželene pojave, ko je tudi neposredna okolica napisa ali drugega elementa na zaslonu svetla, čeprav ne bi smela biti. Ker te diode niso vsaka izvor svetlobe za posamezno piko, je še vedno nujen tudi barvni filter. Toda barve so po besedah tistih, ki so televizor videli v živo, izjemno živahne.

TriChroma je seveda oznaka, ki jo Hisense uporablja tudi za svoje projektorje oz. t. i. laserske televizorjev s tremi laserji kot osnovnimi elementi tvorjenja slike. Podobno tehnologijo mini LED z diodami različnih barv sta prikazali tudi podjetji Samsung in TCL, vendar v prototipni obliki, nista še napovedali dejanskih prodajnih izdelkov.

Drugi televizor, Hisense 136MX, je še nekoliko večji, s skoraj tremi metri in pol diagonale, bil pa naj bi prvi z zaslonom mikro LED, ki ga bo dejansko mogoče kupiti. Mikro LED je tehnologija, kjer je vsaka (pod)pika v zaslonu svoj izvor svetlobe, vendar so diode za razliko od tistih, v zaslonih OLED, anorganske in s tem niso podvržene staranju in s tem pešanju v svetilnosti ter tudi »vžiganju« ob statični sliki. Toda način njihovega nanašanja na zaslon je izredno drag, zato tehnologijo že leta videvamo zgolj kot koncept, nikoli doslej pa kot izdelek za prodajo.

Televizor vsebuje 24,88 milijonov mikroskopskih rdečih, modrih in zelenih diod, enako kot pri zaslonih OLED. Kot pri slednjih, je tudi tu črna povsem črna, televizor pa dosega 95 odstotkov barvnega spektra BT.2020. Tudi za tega, kot za 116UX, še ni znana cena, zagotovo pa bo najmanj v redu velikosti spodobnega avtomobila.

Fotografiji: Hisense

The post Hisense na sejmu CES predstavil sanjska televizorja appeared first on Tehnozvezdje.

V paleti Philips je to televizor srednjega cenovnega razreda, ga pa zdaj s popusti (na Mimovrste denimo še lahko ujamete veljavnost kode za dodatnih 10 odstotkov) že skorajda umeščajo v nižjega, kamor bi verjetno lahko tudi sodil kje drugje in po tehničnih karakteristikah. Proizvajalec navaja tisoč kandel najvišje svetilnosti, čemur glede na videno lahko verjamem (merilne naprave za to sicer nimam) in kar predstavlja precejšnje izboljšanje glede na lanski model. Ni pa podatka o tem, koliko območij »lokalne zatemnitve« premore matrika miniaturnih svetečih diod z ozadju zaslona LCD. Ugibam, da prej nekaj sto kot nekaj tisoč. Vsekakor s tem lahko doseže več kot klasični LCD-ji z osvetlitvijo ob strani (ali tudi zadaj), vendar se pri boljših virih slike hitro pozna zaostanek za naprednejšimi televizorji.

Morda se bo paradoksalno, toda ta televizor je najbolj primeren in pravzaprav skoraj idealen za gledanje klasičnih (linearnih) televizijskih programov, tudi aplikacij za ta namen (kot sta Neo in A1 Xplore TV), in videov na Youtubu. Torej vsakršne slike s standardnim dinamičnim razponom. Za te vsebine ima dovolj celozaslonske svetilnosti in jih lahko prikaže z živahnimi barvami, dobrimi kontrasti ter solidnimi detajli in globino ob le minimalnemu ukvarjanju z nastavitvami. »Okno« nastavitev za dobro sliko je tu precej široko, edino, kjer se ne odreže najbolje, je vidnost senc objektov pri njihovem hitrejšem premikanju. Zanimivo je tudi, da pri standardni sliki ponuja slikovni način Calman, ki je pripravljen za profesionalno kalibracijo (z namenskim orodjem), medtem ko pri formatih slike HDR tega načina ni, kot tudi ne med filmofili čislanega Filmmaker. Najbolje se mi je sicer obnesel način Filmi.

Pri sliki HDR se opazijo pomanjkljivosti zaslona in obdelave slike v primerjavi z bolj naprednimi modeli. Svetilnosti je sicer dovolj za zadovoljiv prikaz, vendar premalo za res dober učinek, kjer barve zares zasijejo in je razlika med temino in svetlobo na zaslonu precejšnja. Pri določenih elementih, denimo napisih na črnem ozadju, je bilo opazno nekaj neželenega »sija,« kajti območij diod ni dovolj, da bi lahko televizor povsem natančno določal, katere pike naj svetijo in katere naj bodo temne. Barv mi ni uspelo nastaviti povsem takih, kot bi si želel, ali so bile nekoliko preveč medle (v načinu Dolby Vision Svetlo) ali pa preveč izrazite (v HDR osebno, ki je bil drugi »uporaben« od sicer štirih slikovnih načinov na voljo). In slika ni imela prave globine, pogosto je bila preveč dvodimenzionalna, kar je že stara lastnost določenih televizorjev Philips. Nikakor ne bi imel težav z gledanjem serij ali filmov na tem televizorju, toda v primerjavi z res dobrimi mini LED-i in OLED-i mu pač nekaj zmanjka pri svetilnosti, barvah in še čem, in ga nisem mogel nastaviti povsem po svojem okusu. Tudi »filmsko« premikanje nekateri konkurenti obvladajo bolje.

Sistemu Titan OS nič dosti ne manjka

Na tem televizorju sem prvič spoznaval novi operacijski sistem Titan OS, ki pa na pogled deluje zelo podoben praktično vsem ostalim. V sredini je vrstica z aplikacijami, pod njo predlogi za gledanje, ob strani možnosti za vire in podobno, še največja razlika je v tem (a po svoje podobnost z Google TV), da se zgoraj lahko uporabnik »premakne« na razdelek Aplikacije, ki je v bistvu trgovina z aplikacijami. Za zdaj ni posebej bogato založena, toda večino nujni se vendarle najde. Od domačih »televizijskih« denimo manjka EON (so pa A1 Xplore TV, Neo, Predvajaj.si, RTV 4D in T-2 TV), od tistih za pretočnike pa bi pogrešal Apple TV+, NBA, SkyShowtime in morda še kakšno, medtem ko sem lahko preizkušal Amazon Prime Video, Disney+, Max (prišla je nekaj dni pred koncem testa), Netflix in Voyo. Zadeva je dobro odzivna in kar logična za upravljanje, všeč mi je možnost za hiter skok na linearno TV, pogrešam pa kakšen dostop do hitrih nastavitev.

Na voljo sta dve možnosti za prikaz vsebin s telefona. Ena je zrcaljenje zaslona, ta je v levem »meniju,« skupaj z viri slike, in se mi zdi manj zanimiva, druga pa Casting, ki nastopa kot aplikacija. Ta nadomešča Chromecast ali Airplay in pri vstopu v to aplikacijo se televizor postavi v način, da ga aplikacije na telefonu prepoznajo pri pritisku na ikono za »Chromecast.« Ne sicer vse, pri nekaterih pa deluje brez težav. Vendar ne v najboljši kakovosti slike, kajti ta gre očitno čez nek strežnik, ki jo nekoliko dodatno »stisne.« Za prvo silo je, vendar bi si sčasoma želel kvalitetnejše rešitve.

Daljinski upravljalnik je po eni strani naprednejši od mnogih drugih, saj vsebuje osvetlitev tipk in tudi te so, vsaj nekatere, skoraj dizajnerske, po drugi strani pa izdelan iz precej cenene plastike in zelo privlači prstne odtise. Osvetlitev so vgradili verjetno bolj zaradi dvojne narave tipk, smerne in tiste zraven imajo namreč neosvetljene eno funkcijo, s pritiskom na določeno tipko pa zasvetijo številke za spreminjanje programov (ki veljajo takrat, ko to sveti). Za uporabo je sicer daljinec povsem prijeten, z izjemo smernih tipk, ker tista dvojnost pomeni tudi zoženje proti vrhu in temu se je treba privaditi, kajti hitro lahko v pričakovanju, da pritiskamo npr. gor ali levo, dajemo televizorju povsem druge ukaze.  

Zvok tega televizorja je na kratko povedano podpovprečen. Basov ni, pa tudi visoki toni niso prepričljivi in z višanjem glasnosti vse manj prijetni za poslušanje. Zvočna letev je malodane obvezna, a kaj, ko je skoraj ni kam postaviti. Nogi televizorja, ki sicer ni izdelan prvovrstno, nista dovolj razmaknjeni (to je pogosta napaka snovalcev), poleg tega vzameta toliko globine, da na tipični omarici (40 cm) ostane komaj kaj prostora spredaj.

Kot vedno pri televizorjih Philips, je adut tudi tu tristranska odzadnja osvetlitev Ambilight. Glede tega sicer ni kakšnih novosti in sam jo pustim na standardnem načinu in v sozvočju s sliko, so pa še druge možnosti. Vsekakor poskrbi za vzdušje, toda kot ključno lastnost je vendarle ne bi jemal.

HVALIMO:

• Lepa in svetla slika pri vsebinah SDR
• Dokaj enostavno nastavljanje slike za te vsebine
• Odziven in funkcionalen operacijski sistem
• Osvetljene tipke na daljincu
• Atraktivna cena (s trenutnimi popusti)

GRAJAMO:

• Slika HDR razkrije določene pomanjkljivosti zaslona
• Zoprna smerna tipka in slaba plastika na daljincu
• Stojni nogi onemogočata postavitev zvočne letve
• Slab zvok
• Operacijski sistem rabi še nekaj dodelave in aplikacij

The post Philips 65PML9019 (»The Xtra«): Super TV za ne preveč zahtevne gledalce appeared first on Tehnozvezdje.

Kot pri vseh z oznako U gre za televizor z zaslonom vrste mini LED, na kakršne Hisense prisega že nekaj časa. Pri dotičnem z diagonalo 165 cm so uporabili 1.600 območij z mikroskopsko majhnimi svetečimi diodami (LED), ki jih je mogoče nadzorovano izklapljati in vklapljati (območja, ne posamične diode). Tako velika gostota osvetlitve pomeni, da je mogoče dobiti že zelo spodobne črnine, pa tudi visoko svetilnost, menda vse do 3.000 kandel na majhnem področju (enem odstotku površine), in lepe prehode med različnimi predeli slike. Vsekakor je slika povsem drugačna kot pri klasičnih televizorjih LCD z osvetlitvijo od strani (ali tudi od zadaj z manj in večjimi diodami), pa tudi napredek v primerjavi z manj naprednimi mini LED-i je več kot opazen, na več ravneh. Tako v obdelovanju slike in njenem enakomernem prikazovanju, reprodukciji barv in prehodov med njimi, svetilnosti in hkrati ohranjanju temin, pa tudi možnosti za fino »uglaševanje« slike, četudi tu še vedno nekoliko zaostaja za povsem najboljšimi oz. ima ožje območje znotraj katerega je prikaz res tak, kot si ga zahteven gledalec želi (in ga seveda televizor zmore prikazati.

Preden se posvetimo sliki, še nekaj besed o zunanjosti in tehnikalijah. Tu morda U8NQ še najmanj izstopa. Ohišje je dokaj neizrazito in povsem plastično, lahko bi bilo oblikovano in izdelano nekoliko bolj v duhu »premium« razreda, kamor proizvajalec ta televizor želi umeščati. Robov okrog samega ekrana bi za dajanje takega vtisa vsekakor moralo biti manj. Tudi debeline je precej, toda to vsaj ne moti, ker gledalec ne vidi, koliko je še vsega skupaj za sprednjo površino. Prostora pa je definitivno dovolj, kajti osrednje stojalo zaslon precej odmakne od stene, pa tudi spredaj je veliko njegove kovinske »noge« in ostane zelo malo globine za zvočno letev, še posebej, če je omarica klasična 40-centimetrska. Kot pri večini je priključek za napajanje na desni strani, vse ostalo pa na levi. Priključki HDMI so štirje, toda dva sta neprikladno skrita za režo za kartico kabelskega operaterja. Če je ne uporabljate, potem seveda s tem ne boste imeli težav. Daljinski upravljalnik je izjemno dolg. Predvsem gre to na račun sončnih celic za polnjenje vgrajenih baterij na spodnjem delu, a tudi tipk je veliko, kar je z mojega stališča pohvalno. Nekateri promovirajo minimalistične daljince in glasovno upravljanje, toda čez tipke ga ni. Škoda le, da niso še osvetljene. Se je pa Hisense tokrat odpovedal kovini in ostrim robovom, kar je tudi dobrodošlo izboljšanje.

Zelo lepa slika, toda treba se je potruditi z nastavitvami

Tovarniško ima U8N solidno sliko, vendar na nobenem od prednastavljenih slikovnih načinov ne zares všečne ali pravilne, pa tudi ne take, ki bi v polnosti izkoristila to, kar zaslon omogoča. Zanimivo je sicer, da so tudi pri virih v standardnem dinamičnem razponu (SDR) ponudili način Filmmaker, ki naj bi zrcalil to, kar so ustvarjalci filma (ali druge vsebine) »želeli ponuditi.« Sam tega načina ne uporabljam, ker je za moj okus preveč anemičen, neizrazit in ne razumem, zakaj bi z bledimi barvami in premalo kontrasta zapravljal potencial zaslona. Po drugi strani je seveda večina ostalih načinov izrazito pretiranih, v vsem, kar sem že naštel in še toliko bolj po ostrini (ta mora nujno biti na vrednosti 0). Vseeno je nekaj prednastavljenih načinov, ki predstavljajo ustrezno začetno točko. Pri sliki SDR je to Kino, pri sliki v formatu Dolby Vision pa Dolby Vision IQ ali Dolby Vision po želji. Tako se da priti do res lepe, prijetne, dokaj naravne (je nekaj prostora za še sprejemljivo pretiravanje v eno ali drugo smer), četudi ne povsem idealne slike. Take, ki se lahko kosa s tisto, ki jo prikažejo televizorji OLED srednjega ali celo višjega razreda.

Malce je sicer težko »telovaditi« z nastavitvami, če pogosto gledate tako pri dokaj močni dnevni svetlobi kot zvečeri v poltemi, vendar se da najti dokaj ustrezne srednje vrednosti. Osvetlitev ozadja sem tako imel na približno 65 do 70 pri sliki SDR in 100 pri sliki HDR (da ta pride do izraza, pa seveda tudi to, kar zaslon zmore), svetlost pa nekje med 45 in 50 v obeh primerih. Pri čemer je »okno« zelo majhno, lahko že povečanje ali zmanjšanje za eno samo cifro vrednosti pomeni precejšnjo spremembo in posledično rahlo presvetlo ali rahlo pretemno sliko. Svetla je sicer res svetla in televizor ima še precej »zaloge,« če je treba »prevpiti« dnevno svetlobo, seveda malo na račun dinamičnega razpona pri sliki. Toda temna je lahko hitro nekoliko pretemna, kar pa je dokaj standardna težava vsebin v formatih HDR in ni specifična za ta televizor, tako so serije in filmi zdaj posneti. Še posebej kočljiva je lahko nastavitev lokalna zatemnitev, težko se je odločiti med srednjo in visoko vrednostjo, a nazadnje boste dali na visoko in tam pustili. Tudi med standardno in »toplo« barvno temperaturo boste najbrž kolebali, barve so se mi zdele za odtenek manj »nastavljive« in sijoče kot pri OLED-ih, kar pa je pričakovano. A kdor slednjih ni navajen, sploh ne bo vedel, da je kaj »narobe.« Ne pretiravajte z nastavitvijo poudarjanja senc, ker izmaliči sliko. Zoprno pri tem nastavljanju je to, da morate vedno, ko želite vstopiti v meni, potrditi Obvestilo o energetski učinkovitosti.

Ponavljam se kot preskakujoča plošča, toda zvočniki so vedno znova problem televizorjev. Dotični so povsem v redu za večerni ogled serije na dokaj nizki glasnosti, ko otroci že spijo. Toda za kaj več so hitro premalo kakovostni. Manjka jim basov, kar je standardna težava, pri višjih glasnostih pa zvok postane rezek in neprijeten.

Izbirniki so precej bolj enostavni in pregledni, hitreje se da opraviti, kar gledalec hoče, denimo prilagoditi nastavitve slike. Tudi dostop do njih je hiter, je pa morda v meniju, ki se prikaže ob pritisku na tipko s tremi črticami v določenih primerih preveč možnosti. Tudi začetna stran sistema Vidaa je zdaj bolje izkoriščena in pregledna, sistem pa dokaj odziven, čeprav bi upal trditi, da je denimo v začetek predvajanja videa Youtubu ali skok nazaj v meni v tej aplikaciji na kakšnem drugem televizorju hitrejše. Linearna TV bi bila lahko nekje med »ploščicami« na osnovnem traku, ne (v osnovi) zgolj med viri slike. Za zrcaljenje vsebin z iPhonov je na voljo protokol Airplay, žal pa še podobno enostavnega Chromecasta za androidne naprave, kjer si boste morali pomagati z drugimi načini, ki bodo morda dobro delovali, morda pa sploh ne.

Za igričarje U8NQ menda ponuja dva priključka HDMI 2.1, toda zgolj na HDMI 4 je mogoče vklopiti prilagajanje osveževanja številu izrisanih sličic na sekundo (AMD Freesync) in posledično »prisiliti« televizor, da signal s konzole ali PC-ja prikazuje s 120 Hz. Pa še tam mi je uspelo šele po nekaj minutah poskušanja, nakar je delovalo perfektno. Nisem pa dobil slike v formatu Dolby Vision, zgolj v klasičnem HDR, četudi naj bi televizor podpiral prvo možnost. V čem je bila napaka, nisem uspel ugotoviti, a vseeno je bila igralna izkušnja zelo dobra in televizor tudi ponuja priročno igralno pasico za hitro nastavljanje na ogled števila sličic na sekundo (te lahko tudi prikazuje v zgornjem levem kotu).

Med preizkušanjem me določene malenkosti zmotijo, nisem povsod ujel povsem želenih barv ali razmerja med svetilnostjo in ohranjanjem temine, prišel pa sem zelo blizu in bi se na ta televizor zlahka navadil ter čez čas ne bi več ničesar pogrešal. Vsaj glede slike, prav tako je povsem ustrezen glede odzivnosti in funkcionalnosti uporabniškega vmesnika ter nabora aplikacij. Za zvok bi tako ali tako dodal zvočno letev – televizor je postavljen dovolj visoko, da bi lahko izbral kakršno koli.

HVALIMO:

Zelo lepa slika po ukvarjanju z nastavitvami

Blizu temu, kar prikažejo opazno dražji televizorji OLED

Odziven in pregleden uporabniški vmesnik

Uporaben daljinski upravljalnik

Dobra cena glede na »zmogljivosti«

GRAJAMO:

Dokaj ozko okno primernih nastavitev slike

Videz ne izstopa

Predolg daljinec

Odsotnost protokola Chromecast

Zgolj en priključek za resno igričarsko napravo

The post Hisense 65U8NQ: Nihče se ne bi branil tega televizorja appeared first on Tehnozvezdje.

Znamka Hisense je v vzponu na področju televizorjev. V Sloveniji je prehitela Philips in postala številka ena, ne zgolj po številu prodanih televizorjev s približno 30-odstotnim tržnim deležem, temveč po zatrjevanju regijske direktorice Ane Plavčak tudi po vrednosti. Globalno je ta proizvajalec prav tako vse bolj pomemben, pravzaprav poleg Samsunga edini, ki bolj ali manj povsod in v vseh razredih trga lahko resno konkurira. Uporablja »lasten« operacijski sistem Vidaa, ker pa njegov razvoj poteka v ločenem podjetju, ga ponujajo tudi drugim proizvajalcem, v uporabi je pri več kot 400 znamkah.

Televizorje v grobem lahko razdelimo na štiri razrede, pri čemer podjetje večinoma uporablja dve zaslonski tehnologiji. V »prestižnem« in višjem razredu se osredotoča na mini LED, le en model OLED ohranja v ponudbi, vendar nanj ne daje veliko poudarka. V srednjem razredu je najvišje postavljeni model prav tako (vstopni) mini LED, ostali so vrste LCD s kvantinimi pikami, en tak je še v spodnjem razredu, kjer potem najdemo še enega z običajnim zaslonom LCD. Letos so pri določenih modelih dodali nekaj velikosti, podrobnosti si lahko pogledati na infografiki, v splošnem pa večina seže do 75 ali 85 palcev (190 oz. 216 cm), nekateri pa do 100 (254 cm) ali 110 palcev (279 cm). Letošnji modeli imajo kot del imena, za standardno oznako, črko N, medtem ko smo lanske prepoznali po črkah KQ. Za primer, letošnji model U8 nosi polno prodajno oznako U8N, lanski pa je imel oznako U8KQ.

Na vseh teče operacijski sistem Vidaa 8.5, na katerega bodo posodobljeni tudi vsi modeli od letnika 2021 naprej. Ni natančnih podatkov, kakšna je strojna platforma, vendar lahko rečemo, da se z vidika odzivnosti sistema in razpoložljivega pomnilnika televizorji med seboj ne razlikujejo. Seveda pa imajo v posameznih razredih različne procesorje za obdelavo slike, ne glede na to pa podpirajo vse štiri ključne formate za sliko HDR (HDR10 in HDR10+, Dolby Vision ter HLG).

Zastavonoša: UX

Najvišje postavljeni model s polno oznako UXN se ponaša s tehnološko izrednim zaslonom mini LED, saj ta glede na velikost premore med pet tisoč in kar 40 tisoč območij s svetečimi diodami, ki jih je mogoče posamično vklapljati in izklapljati (območja, seveda). S tem dosega najvišjo točkovno svetilnost do 2.000, 5.000 ali skoraj neverjetnih 10.000 kandel. Obe najvišji številki veljata za največjo različico z diagonalo 279 cm. Tudi tiste nižje so konkurenčne z najbolj svetlimi mini LED-i in OLED-i drugih znamk. Ta model ima kot edini tudi najzmogljivejši slikovni procesor Hi-View Engine X in še širši barvni razpon, ponaša se tudi s premazom proti odbleskom in daljincem, ki se polni prek sončnih celic. Ni ga še v prodaji, saj prihaja proti koncu leta.

Vrhunska mini LED-a »za množice« in OLED: U8, U7 in A85

Zdaj že veste, kako gre. Vsem na koncu dodajte N, ko jih iščete v trgovinah. Letošnji U8 gre s svetilnostjo prek tri tisoč kandel, ima izboljšan procesor Hi-View Engine Pro, osveževanje s 144 Hz, zvočnike 2.1.2 s podporo za Dolby Atmos, nov daljinec in prav tako manj odseven zaslon. Imejte ga v izboru, če pogledujete proti (boljšim) OLED-om, morda vas prepriča.

Za večino, ki želite televizor z res lepo sliko, bo verjetno najbolj primeren model U7. Ta je zdaj na voljo tudi v diagonali 254 cm in vseh manjših do 139 cm na spodnjem koncu. Dosega do 1500 kandel svetilnosti in omogoča napredno nastavljanje oz. obdelavo slike. Vgrajen je nizkotonski zvočnik in igričarska izkušnja naj bi bila vrhunska. Nimajo pa vsi štirje priključki HDMI možnosti za najvišje osveževanje pri razločljivosti 4K.

Edini OLED v ponudbi je skoraj nespremenjen glede na lani in je na voljo v le dveh velikostih – 139 in 165 cm. Glede na najvišjo svetilnost tisoč kandel gre za zaslon srednjega razreda, bo pa verjetno cenovno konkurenčen.

Cenovno ugodni: U6, E7 Pro, A7, E7, A6

Tu bomo združili srednji in nižji razred, kajti v prvem se nam res zanimiv zdi predvsem igričarski model E7 Pro, ki gre tudi do 254 cm diagonale. Kot nekateri drugi nad njim ima osveževanje do 144 Hz, a gre lahko (začasno) vse do 240 Hz. Ponuja pa naprednejšo igralno vrstico in zelo nizke zakasnitve. Gre sicer za televizor s klasičnim zaslonom LCD z osvetlitvijo od strani. V primerjavi z lansko svetilnostjo 400 kandel pri vseh velikostih, je letošnja »osnova« 450 kandel, pri večjih pa gre do 600 ali 800 kandel.

Od A7 navzdol so televizorji le še 60-, ne več 120-herčni (nižje osveževanje se opazi pri glajenju premikov kamere in v igrah), toda ravno A7 ima celo kvalitetnejši zaslon od E7 Pro. Ta model bo za marsikoga zanimiv tudi zaradi stojala na sredini, ne nogic ob straneh. E7 je še zadnji s kvantnimi pikami, ki omogočajo bolj živahne barve, A6 pa je popolnoma običajen televizor LCD z razločljivostjo 4K.

Vmes smo izpustili še U6, vstopni televizor mini LED, ki naj bi letos glede slike močno napredoval. Lani je bila razlika med njim in U7 enormna, čeprav tega podatki ne kažejo nujno. Tudi letos gre sicer svetilnost le do 600 kandel, le dobro tretjino tistega, kar dosega U7, pa tudi osveževanje se ustavi pri 60 Hz.

Vsekakor znova priporočamo U7N kot najbolj univerzalno izbiro kakovostnega televizorja za vse gledalce, ki si ga lahko privoščite. Za ostale zna biti pravi A7N.

Posebnež: Canvas TV

Po vzoru Samsungovega The Frame je še Hisense izdelal televizor, ki nadomešča stensko umetniško delo, ko ga ne gledamo. Model S7 Canvas TV ima nekoliko drugačen, matiran zaslon in možnost treh okvirjev (tik, oreh, običajna bela), da se kar najbolj poda k pohištvu v prostoru. Na voljo je že prek tisoč slik različnih znanih umetnikov, ki jih lahko prikazuje. Po kakovosti in funkcionalnostih se uvršča nekam v razred E7 ali A7.

The post Kaj je kaj v ponudbi televizorjev Hisense letnika 2024? appeared first on Tehnozvezdje.

Zakaj izbrati Mini-LED ULED televizor?

Tehnologija Mini-LED uporablja na tisoče majhnih LED diod, ki omogočajo natančno lokalno zatemnjevanje, medtem ko tehnologija Ultra LED (ULED) izboljšuje barvno reprodukcijo, jasnost in splošno kakovost slike. Televizor Hisense Mini-LED ULED TV 65U8NQ je prejel nagrado EISA Premium Mini LED TV 2024–2025, model Hisense Mini-LED ULED TV 65U7NQ pa je bil z nagrado EISA BEST BUY MINI LED TV 2024–2025 izbran za najboljši nakup v tej kategoriji. Obema sta skupna tehnologija Quantum Dot Color, ki prinaša intenzivnejše odtenke na ekspanzivnem zaslonu, in napredni procesor Hi-View Engine PRO, ki s pomočjo umetne inteligence izboljšuje ločljivost na 4K.

Odličen ekran za ljubitelje iger

Nagrado EISA Giant TV 2024–2025 je prejel tudi Hisense QLED Gaming TV 100E7NQ Pro, ki se z načinom za igre 144 Hz Game Mode PRO samodejno aktivira, ko je zaznana igralna povezava. Ljubitelje videoiger bosta navdušili vrstica za igre (Game Bar) in nizka latenca za gladko igranje. Nizka latenca pomeni, da je čas zakasnitve med vhodnim signalom (na primer ukazom na igralni konzoli) in odzivom na zaslonu minimalen, kar izboljšuje celotno igralno izkušnjo. Dolby Vision IQ in Dolby Atmos ponujata poglobljeno doživetje z dinamičnim HDR, svetlejšimi barvami in 3D-zvokom, zaradi česar je vsako igranje izjemno.

Vrhunska laserska projektorja za domače kino doživetje

Hisense Laser Smart Mini Projektor C je idealen za družine, ki obožujejo filme, kar dokazuje tudi priznanje EISA Family Projector 2024–2025. Ponuja 4K ločljivost s tehnologijo Dolby Vision in tribarvno lasersko tehnologijo, kar zagotavlja izjemno ostre slike in živahne barve. Projekcijo lahko poveča do 300 palcev, pri čemer ohranja vrhunsko kakovost slike. Zvočni sistem JBL in preprost dostop do pretočnih vsebin preko vmesnika VIDAA ga naredita popolnega za družinsko zabavo.

Odlična izbira za domači kino je tudi laserski projektor Hisense Laser Cinema PL2, ki je prejel nagrado EISA Best Buy UST Projector 2024–2025. Z lasersko tehnologijo X-Fusion dosega širok barvni spekter, tehnologija Ultra Short Throw pa zagotavlja slike v velikosti od 80 do 150 palcev tudi v manjših prostorih. Dva vrhunska zvočnika s tehnologijo Dolby Atmos zagotavljata močen in kakovosten zvok, ki se ujema z osupljivo sliko.

Z zavezanostjo raziskavam in razvoju podjetje Hisense razkriva novo dobo vrhunskih izdelkov, ki so zasnovani tako, da predvidijo in zadovoljijo nenehno spreminjajoče se potrebe potrošnikov po vsem svetu.

The post Hisense prejel številne nagrade EISA 2024–2025 za inovacije in odličnost appeared first on Tehnozvezdje.