Philips 65PML9019 (»The Xtra«): Super TV za ne preveč zahtevne gledalce
Matjaž Ropret 21. decembra 2024 ob 06:32

Proizvajalec TP Vision v zadnjih letih izmed ponudbe televizorjev Philips vsako leto določi dva, ki ju posebej izpostavlja. Tisti z oznako »The One« je običajno eden od cenejših modelov z zaslonom LCD, ki naj bi predstavljal odlično vrednost za denar, malce naprednejši »The Xtra« pa naj bi obenem kupcem ponudil še novo tehnologijo. Zasnovan je namreč na osnovi zaslon mini LED. Letošnji model PML9019 v splošnem, glede na ceno, kar prepriča, vendar se je treba zavedati, da to ni televizor za tiste, ki hočejo najboljšo sliko v formatih HDR.

V paleti Philips je to televizor srednjega cenovnega razreda, ga pa zdaj s popusti (na Mimovrste denimo še lahko ujamete veljavnost kode za dodatnih 10 odstotkov) že skorajda umeščajo v nižjega, kamor bi verjetno lahko tudi sodil kje drugje in po tehničnih karakteristikah. Proizvajalec navaja tisoč kandel najvišje svetilnosti, čemur glede na videno lahko verjamem (merilne naprave za to sicer nimam) in kar predstavlja precejšnje izboljšanje glede na lanski model. Ni pa podatka o tem, koliko območij »lokalne zatemnitve« premore matrika miniaturnih svetečih diod z ozadju zaslona LCD. Ugibam, da prej nekaj sto kot nekaj tisoč. Vsekakor s tem lahko doseže več kot klasični LCD-ji z osvetlitvijo ob strani (ali tudi zadaj), vendar se pri boljših virih slike hitro pozna zaostanek za naprednejšimi televizorji.

Morda se bo paradoksalno, toda ta televizor je najbolj primeren in pravzaprav skoraj idealen za gledanje klasičnih (linearnih) televizijskih programov, tudi aplikacij za ta namen (kot sta Neo in A1 Xplore TV), in videov na Youtubu. Torej vsakršne slike s standardnim dinamičnim razponom. Za te vsebine ima dovolj celozaslonske svetilnosti in jih lahko prikaže z živahnimi barvami, dobrimi kontrasti ter solidnimi detajli in globino ob le minimalnemu ukvarjanju z nastavitvami. »Okno« nastavitev za dobro sliko je tu precej široko, edino, kjer se ne odreže najbolje, je vidnost senc objektov pri njihovem hitrejšem premikanju. Zanimivo je tudi, da pri standardni sliki ponuja slikovni način Calman, ki je pripravljen za profesionalno kalibracijo (z namenskim orodjem), medtem ko pri formatih slike HDR tega načina ni, kot tudi ne med filmofili čislanega Filmmaker. Najbolje se mi je sicer obnesel način Filmi.

Pri sliki HDR se opazijo pomanjkljivosti zaslona in obdelave slike v primerjavi z bolj naprednimi modeli. Svetilnosti je sicer dovolj za zadovoljiv prikaz, vendar premalo za res dober učinek, kjer barve zares zasijejo in je razlika med temino in svetlobo na zaslonu precejšnja. Pri določenih elementih, denimo napisih na črnem ozadju, je bilo opazno nekaj neželenega »sija,« kajti območij diod ni dovolj, da bi lahko televizor povsem natančno določal, katere pike naj svetijo in katere naj bodo temne. Barv mi ni uspelo nastaviti povsem takih, kot bi si želel, ali so bile nekoliko preveč medle (v načinu Dolby Vision Svetlo) ali pa preveč izrazite (v HDR osebno, ki je bil drugi »uporaben« od sicer štirih slikovnih načinov na voljo). In slika ni imela prave globine, pogosto je bila preveč dvodimenzionalna, kar je že stara lastnost določenih televizorjev Philips. Nikakor ne bi imel težav z gledanjem serij ali filmov na tem televizorju, toda v primerjavi z res dobrimi mini LED-i in OLED-i mu pač nekaj zmanjka pri svetilnosti, barvah in še čem, in ga nisem mogel nastaviti povsem po svojem okusu. Tudi »filmsko« premikanje nekateri konkurenti obvladajo bolje.

Sistemu Titan OS nič dosti ne manjka

Na tem televizorju sem prvič spoznaval novi operacijski sistem Titan OS, ki pa na pogled deluje zelo podoben praktično vsem ostalim. V sredini je vrstica z aplikacijami, pod njo predlogi za gledanje, ob strani možnosti za vire in podobno, še največja razlika je v tem (a po svoje podobnost z Google TV), da se zgoraj lahko uporabnik »premakne« na razdelek Aplikacije, ki je v bistvu trgovina z aplikacijami. Za zdaj ni posebej bogato založena, toda večino nujni se vendarle najde. Od domačih »televizijskih« denimo manjka EON (so pa A1 Xplore TV, Neo, Predvajaj.si, RTV 4D in T-2 TV), od tistih za pretočnike pa bi pogrešal Apple TV+, NBA, SkyShowtime in morda še kakšno, medtem ko sem lahko preizkušal Amazon Prime Video, Disney+, Max (prišla je nekaj dni pred koncem testa), Netflix in Voyo. Zadeva je dobro odzivna in kar logična za upravljanje, všeč mi je možnost za hiter skok na linearno TV, pogrešam pa kakšen dostop do hitrih nastavitev.

Na voljo sta dve možnosti za prikaz vsebin s telefona. Ena je zrcaljenje zaslona, ta je v levem »meniju,« skupaj z viri slike, in se mi zdi manj zanimiva, druga pa Casting, ki nastopa kot aplikacija. Ta nadomešča Chromecast ali Airplay in pri vstopu v to aplikacijo se televizor postavi v način, da ga aplikacije na telefonu prepoznajo pri pritisku na ikono za »Chromecast.« Ne sicer vse, pri nekaterih pa deluje brez težav. Vendar ne v najboljši kakovosti slike, kajti ta gre očitno čez nek strežnik, ki jo nekoliko dodatno »stisne.« Za prvo silo je, vendar bi si sčasoma želel kvalitetnejše rešitve.

Daljinski upravljalnik je po eni strani naprednejši od mnogih drugih, saj vsebuje osvetlitev tipk in tudi te so, vsaj nekatere, skoraj dizajnerske, po drugi strani pa izdelan iz precej cenene plastike in zelo privlači prstne odtise. Osvetlitev so vgradili verjetno bolj zaradi dvojne narave tipk, smerne in tiste zraven imajo namreč neosvetljene eno funkcijo, s pritiskom na določeno tipko pa zasvetijo številke za spreminjanje programov (ki veljajo takrat, ko to sveti). Za uporabo je sicer daljinec povsem prijeten, z izjemo smernih tipk, ker tista dvojnost pomeni tudi zoženje proti vrhu in temu se je treba privaditi, kajti hitro lahko v pričakovanju, da pritiskamo npr. gor ali levo, dajemo televizorju povsem druge ukaze.  

Zvok tega televizorja je na kratko povedano podpovprečen. Basov ni, pa tudi visoki toni niso prepričljivi in z višanjem glasnosti vse manj prijetni za poslušanje. Zvočna letev je malodane obvezna, a kaj, ko je skoraj ni kam postaviti. Nogi televizorja, ki sicer ni izdelan prvovrstno, nista dovolj razmaknjeni (to je pogosta napaka snovalcev), poleg tega vzameta toliko globine, da na tipični omarici (40 cm) ostane komaj kaj prostora spredaj.

Kot vedno pri televizorjih Philips, je adut tudi tu tristranska odzadnja osvetlitev Ambilight. Glede tega sicer ni kakšnih novosti in sam jo pustim na standardnem načinu in v sozvočju s sliko, so pa še druge možnosti. Vsekakor poskrbi za vzdušje, toda kot ključno lastnost je vendarle ne bi jemal.

HVALIMO:
  • Lepa in svetla slika pri vsebinah SDR
  • Dokaj enostavno nastavljanje slike za te vsebine
  • Odziven in funkcionalen operacijski sistem
  • Osvetljene tipke na daljincu
  • Atraktivna cena (s trenutnimi popusti)
GRAJAMO:
  • Slika HDR razkrije določene pomanjkljivosti zaslona
  • Zoprna smerna tipka in slaba plastika na daljincu
  • Stojni nogi onemogočata postavitev zvočne letve
  • Slab zvok
  • Operacijski sistem rabi še nekaj dodelave in aplikacij
Philips 65PML9019
  • Izgled in priključki
  • Kakovost zaslona in slike
  • Kakovost zvoka
  • Programska oprema in dodatne funkcionalnosti
  • Cena
3.4

Naj kupim?

Priporočenih 1.100 evrov pri diagonali 165 cm je za ta televizor pretiranih. Zdajšnja tipična cena 950 evrov je veliko boljša, z dodatnimi skoraj sto evri pa gre že za zelo dober nakup. Podobno velja za diagonalo 139 cm za dobrih 700 evrov. Višje od 165 cm pa s tem modelom ne bi šel, ampak bi iskal kakšnega bolj naprednega.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
9 komentarjev
  • Malo off topic.
    zanima me ali mogoče veš če že kateri proizvajalec TV ponuja TV brez DVB-T2, DVB-C2 in DVB-S2 ?

      • Kaj pa 5G broadcast podpira že kak TV ?

        To bi naj kao nadomestilo v prihodnosti DVB-T, samo kot zgleda še vedno samo testirajo in to že par let.

          • Bomo videli kakšna situacija bo za par let glede tega to bo verjetno odvino od tega kako se bodo glede tega odločili veliki.
            Sicer pa bo naslednje leto 2025 zanimivo kar se distribucije vsebin preko oddajnikov tiče.
            Preko DAB+ bodo začeli oddajati dva nova naciolana MUX-a R4 in R5.
            DVB-T MUX-u A pa se 1.1.2026 izteče dovoljenje za oddajanje tako da bomo videli če bo RTVSLO podaljšal dovoljenje ali pa ne.

          • Za SLO lahko napovem, kaj bo dogajalo glede tega, kot sem pred leti (pravilno) za DVB-T: Nič. Tukaj pač dominirata IP TV in kabel, ostalo je prevzel oz. prevzema streaming. DAB pa ostaja relevanten zaradi poslušanja v avtih, sicer bi tudi že šel po enaki poti kot DVB-T.

  • Glede nato da so v letošnjem letu zmanjšali število TV programov na DVB-T v SLO in vse druge stvari glede tega se še DVB-T kar dobro drži.

      • Glede nato da ne regulator in ne operater DVB-T MUX-a A nista naredil nič da bi bila lahko situacija boljša
        je že to da ga sploh kdo uporablja “dobro držanje”.
        Če bi hoteli bi ta dva TV programa, ki so ju prej oddajali v DVB-T MUX-u C komot oddajali naprej v DVB-T MUX-u A.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja