Lahko povem kar takoj, da je skoraj vse tisto, kar večina uporabnikov počne s tablico, miška povsem nepotrebna. Res lahko doda nov (star?) način interakcije z napravo, če jo imaš postavljeno poševno na mizi in se ne želiš ves čas stegovati proti njej in vsega urejati na zaslonu. Potem lahko roka počiva na miški ali celo sledilni ploščici (tista za iMaca menda deluje brez težav) in uredi bolj ali manj vse – edino tipke ali geste »domov« ne more nadomestiti -, vendar nič ne pripomore k boljši in lažji uporabi. Miška je za tiste, ki hočejo na iPadu postoriti kaj resnejšega, pa naj imajo model Pro ali ne. Lahko je to urejanje besedila, vnašanje člankov, obdelovanje fotografij, delo s tabelami, programiranje in kaj drugega. Še posebej pri delu z besedilom ali vnosih v (majhna) polja kazalka in natančnost prideta izredno prav, kajti to početi s prstom je muka ali nemogoče. Zato sem vsakič, ko je Apple začel znova promovirati tablico kot resen nadomestek za PC, zaključil enako – ne, dokler ne bo enako uporabnega nadomestka za miško in zraven še enakovrednega brskalnika namiznemu. Zdaj je oboje bolj ali manj tu in prava borba, katera naprava bo na dolgi rok prevladala, se lahko začne.

Sam priklop miške je hiter in enostaven. Za običajno, s ključkom, je treba imeti prilagojevalnik ali z lightninga ali z USB-C, sistem pa jo prepozna takoj in pokaže piko na zaslonu. Podprte pa so tudi miške bluetooth in tudi te je treba samo »spariti« ter že delujejo. Apple seveda ni samo preslikal klasične puščičaste in »neumne« kazalke z Maca ali PC-ja z računalnikom Windows. Kot rečeno, je tu na zaslonu siva pika oz. krogec, ki mu je mogoče določati velikost, lahko pa ima še barvno obrobo. Kadar pa se uporabnik s piko zapelje čez nek element uporabniškega vmesnika, čez določeno izbiro, kazalka izgine in se ta izbira s prijazno animacijo obarva sivo (poudari). Za primer, ki ga najbrž vsi uporabniki poznajo – v aplikaciji za fotografije (Photos) se tako obarva plus v zgornjem kotu ali izbiranje sekcij (Photos, For You, Albums, Search) na dnu. Ko se potem uporabnik premika z miško levo – desno sistem lepo preskakuje med temi izbirami. Podobno je denimo v Safariju z možnostmi na vrhu in v večini ostalih aplikacij. Klik na levo tipko, kadar je kazalka na enem od takih elementov, ga seveda potrdi. Klik na desno tipko pa odpre meni z možnostmi, kot bi s prstom pridržal izbrano na zaslonu.

Po nekaj sekundah neaktivnosti kazalka izgine, a se takoj znova prikaže, ko uporabnik pritisne eno od tipk na miški. Vse aplikacije še niso povsem prilagojene zanjo. To je najbolj opazno prav v besedilu. V nekaterih se, ko pride pika na besedilo, spremeni v I, kakršnega poznamo s PC-jev. Z njim je izbiranje res enostavno in natančno. V drugih je treba najprej dvakrat klikniti na besedo, potem pa je mogoče rob označenega vleči kot bi ga s prstom. Verjetno bodo razvijalci po Applovih navodilih to prej ali slej poenotili. Odpiranje možnosti z desno tipko pa deluje povsod enako.

Miško je mogoče uporabljati tudi za večino pomikanja po sistemu, še vedno pa ne gre čisto brez prstov. Premikanje vsebine je še vedno veliko lažje s prsti po zaslonu. S kolescem na miški ne gre enako gladko in hitro. Da pa se prijeti trak ob strani in na hitro potegniti dol ali gor. Možno pa je »potegniti« navzgor spodnjo vrstico z aplikacijami (s kazalko na dno in poteg z držanjem tipke navzgor), pa tudi vleči aplikacijo v pozicijo večopravilnosti. Vendar se to da hitreje storiti s prsti. Enako velja za poteg od strani, ki pripelje na zaslon plavajoče okno z aplikacijami. In z miško se ne da priti na domači zaslon.

Najdejo se tudi še kakšni hrošči. Kadar priklopim brezžično miško (bluetooth), se ne prikazuje več zaslonska tipkovnica, kot bi sistem mislil, da imam tudi to na bluetoothu. Če jo res imam, potem deluje, a če je samo miška, se ne da tipkati. Z isto miško sem imel še dodatno težavo, saj je občasno kazalka »zbezljala« in se je ni dalo ukrotiti. Z miško, ki se sporazumeva prek USB-ja, ni bilo težav.

Po prvih vtisih se zdi miška (ali sledilna ploščica) obetaven dodatek iPadu. V veliki meri, ne pa še povsem, točno tisto, kar je manjkalo. Implementacija je pametna, všeč pa mi je tudi, da se lahko uporabnik v vsakem trenutku odloči, ali bo tablico uporabljal z dotikanjem ali z zunanjim pripomočkom. Zaradi dodatne kazalke pri osnovnem principu uporabe ni nikakršne spremembe ali kompromisa, pomaga pa tam, kjer se je bilo prej še vedno bolje zateči nazaj na PC. Še vedno ostajajo nekatere druge omejitve sistema iPadOS, sploh glede dostopa do datotek in zunanjih naprav, vendar te nimajo povezave s podporo za miško. Ta je prišla, deluje in odpira nove možnosti uporabe. Za dokončen naskok na prevlado prenosnikov kot delovnih orodij pa bodo morale odpasti še tiste prepreke, ki jih Apple načrtno in brez prave potrebe vzdržuje v operacijskem sistemu ter ključnih aplikacijah.

The post Podpora za miško iPad samo izboljša, v ničemer ga ne pokvari (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Macbook Air je še vedno tisti od obeh računalnikov, ki bo imel boljšo prodajo, ne glede na ves marketing, kaj se da početi s profesionalno tablico. Nova izdaja vstopnega Applovega prenosnika bo tudi ponujala bistveno boljšo vrednost, saj bo poleg dejansko uporabne tipkovnice, ki ji Apple marketinško pravi kar “čarobna” (Magic Keyboard), imel že v osnovi 256 GB diska SSD in hitrejše procesorje. Na prvi pogled je vsaj pri najcenejši izvedbi procesor “slabši”, saj je Core i3 namesto i5, vendar ta oznaka ne pove vsega. Vsi procesorji v prejšnjem Macbooku Air so bili izvedbe Y osme generacije s klasičnim grafičnim jedrom UHD (617). Tokrat sicer še ni povsem jasno, ali so čipi znova ultravarčni Y ali morda vendarle klasični prenosniški U oz. podobni iz desete generacije z nekoliko drugačno oznako (npr. i5-1035G4). Vsekakor pa imajo skoraj dvakrat zmogljivejšo grafiko Iris Plus. Te Intel ne vgrajuje v procesorje Y, vendar so za Apple običajno sestavili nekaj po posebnih željah in tako je verjetno tudi tokrat. Začetni i3 je dvojedrni, medtem ko imata i5 in i7 po štiri jedra.

Zraven je še podpora za hiter prenos podatkov Thunderbolt 3 čez priključek USB-C. Tako je mogoče priključiti več monitorjev ali pa zunanjo grafično kartico in s tem bi bil lahko celo ta ultralahek prenosnik primeren za priložnostno montiranje videa ali igranje iger, če le hlajenje zdrži napore. Na pogled je sicer povsem enak kot prej, tudi glede zaslona ni sprememb, biometrično avtentikacijo pa še naprej zagotavlja čitalnik prstnih odtisov. Vstopna različica bo predvidoma stala 1249 evrov (zdaj 1349), za i5 in 512 GB bo treba dodati še tristo evrov, približno toliko pa tudi za skok naprej na i7 in 16 GB pomnilnika (namesto 8 GB). 

Pri novem iPadu Pro je pravzaprav glavna novost v programski opremi in zunanjem dodatku. V iPadOS prihaja kazalka (“kurzor”) ter podpora za sledilno ploščico in miško, posebej (za tristo evrov!) pa bodo prodajali ovitek s tipkovnico, ki bo imel tudi sledilno ploščico. V Applu se dolgo niso hoteli strinjati z mano in še marsikom, ki jim je leta poskušal dopovedati, kaj manjka iPadu, da bi bil res uporaben za resno delo. Pa naj bo to urejanje besedila, vnašanje člankov, delo s tabelami, programiranje ali karkoli drugega. Brez kazalke ali kakšnega drugega načina za označevanje in premikanje objektov naokrog pač ne gre. Lahko bi to zagotovili tudi s pisalom, če bi mu dali tipki, kot ju ima miška (za izbiranje in za možnosti), in omogočili pravi “vleci in spusti”. Toda kazalka je seveda še boljša rešitev. Bo zaradi tega iPad postal Macbook? Mislim, da ne, še vedno bo imela vsaka od teh naprav svoje prednosti in svoje slabosti. Bodo pa tega deležni tudi nekateri ostali iPadi, ne zgolj Pro. 

Ostale posodobitve so sicer procesor A12Z Bionic, ki ima kar osem jeder, pa fotoaparat z dvema objektivoma (verjetno enak kot pri iPhonu 11), kar pet mikrofonov in LIDAR. To je naprava, ki meri razdaljo do predmetov (največ 5 m) in to počne ogromnokrat v sekundi ter izjemno hitro. LIDAR je ena ključnih naprav pri večini samovozečih avtov, da imajo ti dobro predstavo, kaj je v njihovi okolici. Pri iPadu pa bo služila predvsem za aplikacije, povezane z dodano oz. Obogateno resničnostjo. Začetna cena za iPad Pro bo še naprej 949 evrov, toda shrambe bo 128 GB namesto prejšnjih rahko skopuških 64 GB. Podvojitve velikost diska je bil deležen tudi namizni računalnik Mac Mini, ki pa v vseh drugih vidikih ostaja enak.

The post Applu je končno kapnilo, da brez miške in dobre tipkovnice ne gre appeared first on Tehnozvezdje.