Približno deset pred šesto po srednjeevropskem času (malo pred deveto po kalifornijskem) so veliki ponudniki nadomestnih domenskih strežnikov, kot je Cloudflare, začeli opažati Facebookovo izginotje iz usmerjevalnih tabel, uporabniki pa so zasuli Twitter in Reddit z ugotovitvami, da so Facebookove storitve nedostopne.

Mrk je kar trajal in skozi večer so se ameriški novinarji oglašali še z dodatnimi zanimivostmi. Denimo o tem, da zaposleni v Facebooku niso mogli v pisarne, ker je bilo podjetje odrezano od interneta in niso delovale kartice za odpiranje vrat, pa tudi sicer ne bi mogli kaj dosti početi, ker ni delovala niti elektronska pošta niti seveda njihovi (interni) sistemi za komuniciranje.

Poznavalci delovanja interneta pa so začeli raziskovati in zlagati koščke mozaika v najbolj verjetno razlago. Facebook ni izginil samo iz zapisov DNS, s pomočjo katerih domenski strežniki prevajajo spletne naslove, ki jih vpišemo uporabniki – denimo facebook.com –, v dejanske IP številke 69.63.176.13 teh strani. Šlo je še dlje. Korporacija uporablja mehanizem za izmenjevanje internetnega prometa med različnimi omrežji, imenovan Border Gateway Protocol (BGP). Z zapisi v njem lahko usmerjajo »paketke« po pravi poti, da dejansko dosežejo uporabnike, in to čim bolj učinkovito in čim hitreje. Sinoči pa so Facebookovi zapisi BGP izpuhteli in tako je nastala prava črna luknja. Zahteve uporabnikov niso našle cilja, ker ni bilo usmerjevalnih tabel (DNS), pa tudi če bi bile, usmerjevalniki v različnih omrežjih ne bi vedeli, kam pošiljati promet, ker ni bilo BGP-jev. V Facebooku pa se niso mogli povezati na usmerjevalnike in jih povrniti v prejšnje stanje, da bi ostalim naprav v internetu sporočali svojo prisotnost in navigirali pot podatkom.   

Stvar je v prispodobi podobna, kot da bi brez ključev ostal pred zaklenjeno hišo ali avtomobilom. Približno pa si jo lahko predstavlja tudi vsak, ki je že kdaj nastavljal domači (brezžični) usmerjevalnik. Ta na začetku oddaja prednastavljeno omrežje, ko pa se povežemo nanj in v vmesniku za nastavitve spremenimo njegovo ime in geslo, v trenutku izgubimo povezavo. Najti moramo novo ime omrežja in se povezati nanj. V določenih primerih, ko kaj ne deluje povsem tako, kot bi moralo, pa se je dejansko treba na usmerjevalnik z računalnika povezati s kablom, ker je prek omrežja nedostopen. Enako je bilo s Facebookovimi napravami. Prek interneta do njih zaradi napačne konfiguracije ni bilo več mogoče dostopati, zato so morali administratorji fizično priti do usmerjevalnikov ali strežnikov (ali obojega) in nanje spraviti pravilno – staro – konfiguracijo. Kjer pa so menda soočili še s težavo glede pravic dostopa.

Nekje okrog pol enajstih so se usmerjevalne tabele, skupaj z BGP, začele vračati in spet je bilo mogoče pokukati na še vedno najbolj obiskano »družabno« omrežje. Marsikdo pa si je vmes zaželel, da bi tema tamkaj trajala še dlje.

From trusted source: Person on FB recovery effort said the outage was from a routine BGP update gone wrong. But the update blocked remote users from reverting changes, and people with physical access didn't have network/logical access. So blocked at both ends from reversing it.

— briankrebs (@briankrebs) October 4, 2021

Dodatek (5. 10. ob 8.50): Facebookov šef za infrastrukturo Santosh Janardhan je v pojasnilu o težavah zapisal, da so njihovi inženirji ugotovili napako pri konfiguraciji na hrbteničnih usmerjevalnikih, ki koordinirajo omrežni promet med podatkovnimi centri. Kar jim je uspelo šele po določenem času, saj interni sistemi niso delovali. »Ta motnja v omrežnem prometu je imela učinek domin pri komunikaciji naših podatkovnih središč, zaradi česar so storitve postale nedostopne.«

Naslovna fotografija: Deposit Photos

• 
  Umetna inteligenca pomagala posneti zgodbo o sami sebi?
• 
  Samsung Galaxy Buds4 Pro: Najbolje se »znajdejo« v domačem »ekosistemu«
• 
  Za nami je premik ure, pred nami daljši večeri in čas za prijetne rituale. Z nekaj preprostimi navadami lahko izboljšamo kakovost spanca
• 
  Lepas L8 PHEV Elegance: Absolutno ničesar mu ne manjka, razen morebiti kančka izrazitosti
• 
  NEDELJSKI NASVET: Z nekaj pametnimi tipali se izognite resnim posledicam!

The post Facebook se je za šest ur (samo)odstranil z interneta appeared first on Tehnozvezdje.

Vsem nam je domače, da če v naslovno vrstico brskalnika po spletu vpišemo naslov, kot je na primer www.google.com, dobimo spletno stran, ki jo želimo. Vemo tudi to, da različne končnice pomenijo različne tipe organizacij ali držav, ki si to ime lastijo. Takšno imenovanje je prisotno v celotnem internetu, saj je ta na neki način standardiziran. Toda kakoračunalnik ve, kako priti do določene spletne strani? Ali niso osnova internetnega povezovanja številke IP?

Vsak računalnik, priključen v internet, nosi unikatno 32-bitno oznako, imenovano naslov IP. Ker računalniki delujejo binarno, je spletni naslov v njegovem jeziku videti nekako tako: 10001110.11111010.01001010. 11000011. Gre za štiri številke, imenovane okteti (vsaka ima 8 mest). Ker je teh številk skupaj 32 (4 x 8) govorimo o 32-bitnem naslovu standarda IPv4. Ker si je takšne naslove (skoraj) nemogoče zapomniti, se je uveljavil decimalni zapis. Toda tudi 142.250.74.195 vam ne pove veliko. Mar ne? Kaj pa če vam povem, da se tam skriva vsem znani Googlov spletni iskalnik google.com. Domenski strežniki (DNS) so zato, da nam razumljivo besedno ime pretvorijo v binarni niz ničel in enk, ki ga razume omrežje. Če jih ne bi imeli, potem bi vedno morali vpisati binarni naslov. Prav nič udobno, še manj izvedljivo.

Ker opisani postopek le okoli 4,3 milijarde sočasno v internet priključenih naprav, smo v fazi prehoda na IPv6, ki jih nudi več.

Pretvorba iz binarnih vrednosti v decimalne je nekako jasna. Kako pa pretvorba iz recimo 142.250.74.195 v www.google.com? Jasno je, da za to ni dovolj lokalni računalnik, saj bi ta moral o svojem paru številka IP/ime obvestiti celoten internet, če bi hoteli, da nas nekdo najde. To pa seveda ne gre. Zato je nekako logično, da je treba imeti poseben pretvorbeni sistem, ki bo znal povezati številčne naslove z »ljudskimi« imeni. Tak sistem seveda obstaja, imenuje pa se domenski imenski sistem (Domain Name System) ali skrajšano DNS. In kaj je DNS? Pravzaprav nič drugega kot velikanska podatkovna zbirka, ki je razporejena na nekaj deset tisoč strežnikih po svetu, vsebuje pa podatke oziroma povezave med temi »ljudskimi« imeni in številkami IP. Vendar vsi ti strežniki ne vsebujejo vseh povezav. Teh je namreč toliko, da en sam strežnik tega ne bi mogel dovolj hitro obdelati, svoje pa bi naredila tudi oddaljenost od strežnika. Zato so podatki porazdeljeni oziroma distribuirani. Kaj se torej zgodi, ko v naslovno vrstico vpišemo naslov, recimo www.google.com. Prva stvar, ki jo brskalnik naredi, je, da najbližjemu imenskemu strežniku (DNS) pošlje zahtevo za tako imenovano razrešitev (resolving) naslova oziroma zahtevo za številko IP cilja. Če ima ta strežnik naslov v svoji zbirki podatkov, nam ga posreduje, sicer pa se poveže z drugim strežnikom in ga zahteva od tega. Postopek se ponavlja, dokler se naslov ne najde, nato pa se posreduje uporabniku, ki se z njim poveže.

Ker je proces razrešitve naslova odvisen od zmogljivosti, lahko izbira nadomestnega domenskega strežnika pozitivno vpliva na hitrost in prav tako varnost spletnega brskanja. Zanimivejša sta dva:

• Claudflarov z naslovom IP 1.1.1.1., ki poleg višje hitrosti obljublja več varnosti in
• Googlov 8.8.8.8, ki je prav tako zelo hiter.

Na osebnem računalniku alternativni strežnik nastavite tako, da v iskalno polje vpišete »Stanje omrežja« in zaženete to funkcijo. Izberete »Spremeni možnosti omrežne kartice« in v oknu, ki se odpre z desno tipko miške, kliknite na »Ethernet« ali »WLAN« – odvisno ali je računalnik v omrežje priključen ožičeno ali žično. V manjšem oknu izberite »Lastnosti«, nato »Internetni protokol IPv4 in v ustrezni polji vnesite primarni in nadomestni strežnik DNS. Na podoben način lahko spremenite še nastavitve protokola IPv6.

The post NEDELJSKI NASVET: Enostavna poteza, da bo »splet« deloval hitreje! appeared first on Tehnozvezdje.