NEDELJSKI NASVET: Enostavna poteza, da bo »splet« deloval hitreje!
Marjan Kodelja 20. junija 2021 ob 06:05

Domenski strežnik je pomemben del internetne infrastrukture. Tako zelo, da izbor »počasnega« vpliva na hitrost brskanja po spletu! Zato je pomembno, katerega izberete!

Vsem nam je domače, da če v naslovno vrstico brskalnika po spletu vpišemo naslov, kot je na primer www.google.com, dobimo spletno stran, ki jo želimo. Vemo tudi to, da različne končnice pomenijo različne tipe organizacij ali držav, ki si to ime lastijo. Takšno imenovanje je prisotno v celotnem internetu, saj je ta na neki način standardiziran. Toda kakoračunalnik ve, kako priti do določene spletne strani? Ali niso osnova internetnega povezovanja številke IP?

Vsak računalnik, priključen v internet, nosi unikatno 32-bitno oznako, imenovano naslov IP. Ker računalniki delujejo binarno, je spletni naslov v njegovem jeziku videti nekako tako: 10001110.11111010.01001010. 11000011. Gre za štiri številke, imenovane okteti (vsaka ima 8 mest). Ker je teh številk skupaj 32 (4 x 8) govorimo o 32-bitnem naslovu standarda IPv4. Ker si je takšne naslove (skoraj) nemogoče zapomniti, se je uveljavil decimalni zapis. Toda tudi 142.250.74.195 vam ne pove veliko. Mar ne? Kaj pa če vam povem, da se tam skriva vsem znani Googlov spletni iskalnik google.com. Domenski strežniki (DNS) so zato, da nam razumljivo besedno ime pretvorijo v binarni niz ničel in enk, ki ga razume omrežje. Če jih ne bi imeli, potem bi vedno morali vpisati binarni naslov. Prav nič udobno, še manj izvedljivo.

Ker opisani postopek le okoli 4,3 milijarde sočasno v internet priključenih naprav, smo v fazi prehoda na IPv6, ki jih nudi več.

Pretvorba iz binarnih vrednosti v decimalne je nekako jasna. Kako pa pretvorba iz recimo 142.250.74.195 v www.google.com? Jasno je, da za to ni dovolj lokalni računalnik, saj bi ta moral o svojem paru številka IP/ime obvestiti celoten internet, če bi hoteli, da nas nekdo najde. To pa seveda ne gre. Zato je nekako logično, da je treba imeti poseben pretvorbeni sistem, ki bo znal povezati številčne naslove z »ljudskimi« imeni. Tak sistem seveda obstaja, imenuje pa se domenski imenski sistem (Domain Name System) ali skrajšano DNS. In kaj je DNS? Pravzaprav nič drugega kot velikanska podatkovna zbirka, ki je razporejena na nekaj deset tisoč strežnikih po svetu, vsebuje pa podatke oziroma povezave med temi »ljudskimi« imeni in številkami IP. Vendar vsi ti strežniki ne vsebujejo vseh povezav. Teh je namreč toliko, da en sam strežnik tega ne bi mogel dovolj hitro obdelati, svoje pa bi naredila tudi oddaljenost od strežnika. Zato so podatki porazdeljeni oziroma distribuirani. Kaj se torej zgodi, ko v naslovno vrstico vpišemo naslov, recimo www.google.com. Prva stvar, ki jo brskalnik naredi, je, da najbližjemu imenskemu strežniku (DNS) pošlje zahtevo za tako imenovano razrešitev (resolving) naslova oziroma zahtevo za številko IP cilja. Če ima ta strežnik naslov v svoji zbirki podatkov, nam ga posreduje, sicer pa se poveže z drugim strežnikom in ga zahteva od tega. Postopek se ponavlja, dokler se naslov ne najde, nato pa se posreduje uporabniku, ki se z njim poveže.

Ker je proces razrešitve naslova odvisen od zmogljivosti, lahko izbira nadomestnega domenskega strežnika pozitivno vpliva na hitrost in prav tako varnost spletnega brskanja. Zanimivejša sta dva:

  • Claudflarov z naslovom IP 1.1.1.1., ki poleg višje hitrosti obljublja več varnosti in
  • Googlov 8.8.8.8, ki je prav tako zelo hiter.

Na osebnem računalniku alternativni strežnik nastavite tako, da v iskalno polje vpišete »Stanje omrežja« in zaženete to funkcijo. Izberete »Spremeni možnosti omrežne kartice« in v oknu, ki se odpre z desno tipko miške, kliknite na »Ethernet« ali »WLAN« – odvisno ali je računalnik v omrežje priključen ožičeno ali žično. V manjšem oknu izberite »Lastnosti«, nato »Internetni protokol IPv4 in v ustrezni polji vnesite primarni in nadomestni strežnik DNS. Na podoben način lahko spremenite še nastavitve protokola IPv6.

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja