Medtem ko je bila Slovenija po prelomu tisočletja visoko uvrščena v razvitosti takrat imenovane informacijske družbe, smo prednost v kasnejših letih zapravili. Kot velikokrat v človeški zgodovini se je pokazalo, da počivanje na lovorikah ne prinese ničesar dobrega. Alenka Tepina (urad za informacijsko družbo) je na spletni predstavitvi v okviru »podelitve« sredstev omenila, da zaostajamo v skoraj vseh pomembnih kazalnikih za povprečjem držav EU, medtem ko jo najbolj skrbi, da ne napredujemo dovolj hitro. Upanje polaga v strategijo digitalne Slovenije 2027 in projekt uvedbe elektronske osebne izkaznice. Bolje kasno kot nikoli in če smo pošteni, veliko držav je še nima, vendar ne smemo pozabiti, da se ideja v državnih mlinih svaljka že najmanj deset let. Skupaj z elektronskimi volitvami.

Razlog temu je tudi ta, da so bila po ukinitvi ministrstva za informacijsko družbo leta 2004 za področja odgovorni vsi in nihče in mu nobena vlada od tedaj ni dala prave teže. Govorim o pomenu digitalizacije družbe, o pomenu digitalnih veščin in kompetenc in ker je za to potrebno spremeniti stvari zdaj pod vplivom različnih ministrstvom in če oblastniki o tem ne govorijo s figo v žepu, potem bi veljalo ustanoviti ministrstvo za digitalizacijo z dovolj širokimi pristojnostmi. Ni dovolj, čeprav tudi ni odveč, da Janez Cigler Kralj, minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti reče »medgeneracijska solidarnost, pomoč in sodelovanje med različnimi generacijami dobiva vse večji pomen« in Boštjan Koritnik, minister za javno upravo, »da se je zadnje leto, po eni strani potrdil pomen digitalizacije v vsakodnevnem življenju posameznika in celotne družbe, po drugi strani pa so se jasno razkrile pomanjkljivosti njenega digitalnega preoblikovanja,« kajti svoje bi morali povedati še drugi ministri. Vsi, saj se digitalizacija se začne s šolstvom, končna z okoljem, vmes pa je še vse drugo!

Projekt »Simbioza: S spletom naproti letom« bo premostil vrzel med starejšim prebivalstvom v Sloveniji in neustavljivim napredkom IKT skozi temeljne dejavnosti projekta, ter tako postal še en odličen primer medgeneracijskega sodelovanja in solidarnosti.

V tej luči je obstoj Simbioze še toliko bolj pomemben, saj prek medgeneracijskega sodelovanja, solidarnosti in spodbujanja vseživljenjskega učenja poseben poudarek namenjajo razvoju digitalnih veščin in dostopnosti novih tehnologij starejšim. »Nekateri pravijo, da življenje ni pravljica in lahko bi se strinjali – je umetnost povezovanja pikslov ter šivanje gobelina v zgodbo o stikih in odnosih. S podporo Google.org bomo lahko ustvarili še eno lepo zgodbo o strpnosti, spoštovanju, zaupanju in solidarnosti, hkrati pa osrečili starejše in opolnomočili mlade,« je povedala Katja Pleško, direktorica Simbioze. Organizacija Google.org je namreč podprla projekt »S spletom proti letom«, s katerim bodo starejši izboljšali digitalno pismenost ter postali uporabniki storitev, orodij in interneta na področju informacijske in komunikacijske tehnologije. Kar bo posledično povečalo socialno vključenost in aktivno sodelovanje starejših v družbi, hkrati pa izboljšalo poznavanje digitalnih veščin tudi med mladimi.

V podjetju Google verjamemo, da bi morala tehnologija igrati pomembno vlogo v življenju ljudi in življenje tako tudi izboljšati. Nenehno nas navdihujejo načini, kako ljudje s tehnologijo iščejo znanje, raziskujejo svoje strasti in svet okoli sebe ali pa si preprosto olajšajo vsakdanje življenje pri izkoriščanju tehnoloških priložnosti. Metka Svetlin, vodja marketinga, Google Adriatics

Za razliko od nekaterih drugih držav EU imamo relativno dobro razvito infrastrukturo, saj je razkorak v možnosti dostopa v splet med mesti in podeželjem manjši. Nazaj nas tišče slabša oziroma pod povprečjem smo v obvladanju osnovnih digitalnih veščin (le 55 % starih od 16 do 74 let) in v uporabi internetnih storitev. Država nikogar ne more prisiliti v učenje in sprejemanje le teh, lahko pa daje vzgled in spodbudo. To pa bo težko, če imajo njene storitve do uporabnika neprijazne in slabo intuitivne vmesnike, ki plašijo že uporabnike z veliko znanja, kaj šele starejše slabše vajene novih tehnologij!

The post 134 tisoč Googlovih evrov za medgeneracijsko sodelovanje appeared first on Tehnozvezdje.

Kako pomembno je odlično razumevanje osnov delovanja računalniki med otroki vseh starosti, se lepo kaže v danem trenutku, ko so obsojeni na izobraževanje od doma. Eno je namreč zagnati igrico ali program, če jim je to nekdo pokazal, nekdaj drugega znajti se v popolnoma neznanem položaju, katerim so bili zadnji teden redno priča. Digitalna pismenost namreč ne pomeni, da otrok zna zagnati World ali spletni brskalnik, temveč, da so mu jasne osnove delovanja in principi programiranja. Kajti ko osvoji to, bo znal (skoraj) vse!

Pomena učenja programiranja, namesto uporabe programov, se vse bolj zavedamo. Britanci so pred približno petimi leti dojeli, da jim bo kmalu zmanjkalo digitalnih profesionalcev, zato so vpeljali program učenja digitalnih veščin in na različne načine začeli spodbujati učenje programiranja. Med drugim je na pobudo BBC-ja nastal kartični računalnik mikro:bit z namenom razdeliti ga med milijon učencev v 11. letu starosti. Danes se na njih programiranja uči okoli 20 milijonov otrok iz 60 držav, medtem ko jih je bilo izdelanih 4,5 milijona. Zdaj je tu druga generacija.

Podobno kot Raspberry PI ali Arduino je tudi micro:bit otrok revolucije pametnih telefonov, procesorjev ARM in tipal, brez katerih ne bi bilo ničesar zmogljivega in cenejšega od 20 evrov. Čeprav se v osnovi razlikujejo, so si hkrati podobni. Procesor ARM (nRF52833), raznovrstni vhodno izhodni priključki (GPIO), Bluetooth 5, USB za povezavo z računalnikom in nekaj malega pomnilnika (512 in 128 KB RAM). Na voljo je že druga generacija kartičnega računalnika, ki ima v primerjavi s prvo zvočnik in mikrofon, na dotik občutljivi logotip, močnejši regulator za napajanje priključenih vezij in možnost izklopa kljub priklopu na izvor električne energije (baterija ali napajalnik). Po nadgradnji bolje rečeno osvežitvi, bodo še vedno delovali programi, učne lekcije in dodatki narejeni za kartični računalnik prve generacije. Med drugimi je programe zanj mogoče pisati v orodjih MakeCode, Python in Scratch 3.0.

Poleg že omenjenih strojnih komponent je na tem kartičnem računalniku še nekaj zanimivih. Procesor podatke kombiniranega 3-osnega pospeškometra in magnetnega tipala uporabi za samodejno zaznavo padanja, za več mora učenec napisati svoj program. Na voljo sta mu še dve tipki, katerega namen določi program in mreža sijalk LED namesto zaslona (5 x 5 sijalk). Zanimivo je, da te služijo tudi kot tipalo osvetlitve, medtem ko temperaturo meri še eno do tipal na krovu. Kartični računalnik ima tako vse nujne elemente za zanimive projekte, brez potrebe po raznovrstnih dodatkih, ki jih je sicer nanj mogoče priključiti preko robnega konektorja.

Sam po sebi kartični računalnik ne bi pomenil veliko, če ne bi ostajala izobraževalna spletna stran in skupnost uporabnikov. Pomembno je, da imajo otroci na voljo učne lekcije, preko katere sploh lahko začnejo napravo uporabljati, kot tudi širok nabor idej, kaj lahko z njo počnejo. Tudi v tem je mogoče iskati vzporednice z »malino« ali arduinom, z razliko, da je micro:bit od njiju bolj osredotočen na izobraževanje.

The post Preprost kartični računalnik, ki ti bo odškrnil vrata v svet programiranja appeared first on Tehnozvezdje.