Doslej je veljalo, da za večino artiklov ni carine do vrednosti pošiljke 150 evrov, kar so s pridom izkoriščale trgovine, kot so AliExpress, Shein in Temu. Četudi je EU že pred časom odpravila prej veljavno mejo 22 evrov, do katere ni bilo treba plačevati davka na dodano vrednosti, so se omenjeni ponudniki prilagodili, in ga obračunavajo že sami, svoje blago pa še vedno s poceni dostavo (ob poceni proizvodnji) množično pošiljajo v evropske države. Po podatkih Evropske komisije je l. 2024 v EU prišlo 4,6 milijarde malih paketov, od tega 91 odstotkov s Kitajske.

Toda po novem bo veljala carina v višini treh evrov za vsako vrsto blaga v pošiljki. Že zato, ker bo carina višja od celotne vrednosti marsikaterega izdelka, bodo ti potencialno mnogo dražji in se jih bo komajda še splačalo naročati med preostalim klikanjem po spletu. Toda prav tisti dodatek »na vsako različno vrsto blaga« bo vse skupaj še podražil. Kupec se namreč ne bo mogel izogniti seštevanju carin, če bo naročil več stvari naenkrat. Carina namreč ne bo na pošiljko, temveč na različna artikle. Če bodo torej v paketu rojstnodnevni baloni, majica in igrača, bo to naneslo devet evrov carine.

Od 1. novembra naprej nato pride v veljavo še dodatna pristojbina za »obdelavo pošiljke,« ki bo prišla v EU. Višina tega stroška za uvoz še ni določena, morale pa ga bodo plačevati neposredno platforme, torej ga bodo vračunale v ceno izdelkov ali poštnine.

Evropska komisija namerava v prihodnje celovito urediti to področje, toda za zajezitev pritoka teh pošiljk je predlagala in skozi postopek v Evropske parlamentu uspela spraviti opisana začasna pravila. Od poletja naprej bomo videli, kaj se bo dogajalo.

Naslovno ilustracijo je ustvarila umetna inteligenca.

The post NEDELJSKI NASVET: Naročila s Kitajske bodo od poletja naprej mnogo dražja appeared first on Tehnozvezdje.

Vemo, kaj so te carine povzročile. Kitajske znamke so namesto popolnega osredotočanja na povsem električne modele, pri katerih so praviloma najmočnejše in bi bile s »pravimi« cenami tudi najbolj konkurenčne, začele uvajati vse več takih in drugačnih hibridov, kar nima za nikogar nobenega pravega smisla. Po novem predlogu naj dodatnih carin na uvoz električnih vozil, poleg že prej veljavnih 10 odstotkov, ne bi bilo več. Bi pa v Bruslju za vsak model posebej potrdili najnižjo maloprodajno ceno. Kako točno naj bi to potekalo in kdo bi nadzoroval, da se avti dejansko vsaj oglašujejo po takih cenah, ni povsem jasno. Kar pa je verjetno vsakomur jasno, je to, da se ne bi tudi prodajali za take zneske. V enačbe bi prišli popusti, flotni rabati, bonusi in kdo ve kaj še vse, kar bi na koncu znižalo resnične prodajne cene, ker tega pa res ne bi mogel nihče preverjati in ker bi imeli uvozniki ter trgovci več manevrskega prostora, saj lep kupček denarja ob uvozu ne bi šel več v evropski proračun. Če je namen novega ukrepa še naprej ohranjati cenovno konkurenčnost evropske avtomobilske industrije v primerjavi s kitajsko, se mi zdi izredno nedomišljen.

Kanada se je tega lotila drugače. S Kitajsko je sklenila vzajemni dogovor, v skladu s katerim bo odpravila v zadnjih mesecih – zaradi vpliva ZDA – veljavne 100-odstotne carine na kitajska električna vozila. Na drugi strani sveta pa bodo znižali dajatve na kanadske kmetijske pridelke, med drugim na semena oljne repice, in se zavezali, da jih bodo odkupovali v večjih količinah. Obenem bo količina avtomobilov, ki bodo romali v Kanado, vsaj na začetku omejena. Sprva nameravajo kvoto postaviti na 49 tisoč enot letno, kar bodo še v prvi »petletki« postopno dvignili na 70 tisoč. To predstavlja majhen odstotek 1,8 milijona vozil, kolikor jih letno prodajo v Kanadi, a vendar precejšen premik od prejšnje zaostrovalne politike, zaradi katere se nobeni kitajski znamki ni splačalo sploh poskušati kar koli prodajati v »drugi« državi severnoameriške celine.

Obe rešitvi sicer nekoliko spominjata na koncept t. i. planskega gospodarstva, ki mi v osnovi nikakor ni všeč. Očitna je želja po kontroliranju, koliko Kitajski dopustiti »penetracije« na trg, toda en model se vseeno sliši bolj razumen in v praksi izvedljiv kot drugi. Žal to ni evropski, ker tu preveč radi zadevo zakompliciramo in si izmislimo taka pravila, da nekomu omogočajo delo (ki ga sicer ne bi bilo). Škoda, ker bi se dalo čas in energijo bolje porabiti za kaj drugega, pa tudi povečevanje konkurenčnosti trga na eni, in preprečevanje prehitrega kitajskega vzpona na drugi strani, se verjetno da izvajati s kakšnim drugačnim prijemom. Seveda bi rad rekel, da je najbolje sodbo prepusti kupcem, toda zavedam se, da »vstopni« pogoji niso nujno za vse proizvajalce enaki (kitajski od svoje države dobivajo lepe, povsem konkretne »spodbude,« kakršne so tukaj v pretežni meri prepovedane), zato je najbrž vsaj nekaj protekcionizma upravičenega.

Naslovna ilustracija: DepositPhotos

The post V Bruslju bi se lahko zgledovali po Kanadi, kako se to počne appeared first on Tehnozvezdje.

Če smo bili pred leti v konkurenci za oblastnika z največ tviti na povprečen dan mandata, imajo zdaj čez Atlantik verjetno predsednika z najpogostejšim objavljanjem na katerem koli družabnem omrežju. Zagotovo pa z najbolj, politično korektno rečeno, nenavadnimi in funkciji neprimernimi zapisi. Začelo se je že teden prej, ko je pisal o tem, »da je nastal manjši problem s Timom Cookom, ki povečuje proizvodnjo v Indiji, da bi se izognil carinam na uvoz s Kitajske.« (Vemo, kdo je te carine povišal oz. jih skoraj vsakodnevno spreminja.) Besede v slogu mafijskega šefa, da ne omenjam popolne neprimernosti vmešavanja v poslovanje posamičnega podjetja. Toda minuli konec tedna je še zaostril retoriko, ko je zagrozil z uvedbo 25-odstotnih carin »na telefone iPhone« (kasneje smo sicer izvedeli, da verjetno kar na vse pametne telefone), ki niso izdelani v ZDA.

Tudi če pustimo ob strani vse ostalo, kar je v tej zgodbi težko dojemljivega z vidika »normalne« politike vajenega opazovalca, in se za hip posvetimo temu, kolikšne so dejanske možnosti za proizvodnjo iPhonov (ali česar koli drugega visokotehnološkega) v ZDA in kaj bi to pomenilo za cene, bomo hitro videli, da je vse skupaj na ravni pobožnih želja.

Celotna dobavna veriga in sistem proizvodnje z ustreznimi tovarnami, usposobljenimi in ne predragimi delavci, nadzorom kakovosti izdelave, ustaljenimi procedurami, izhodno logistiko in vsem, kar še sodi zraven, je skoncentrirano in utečeno na Kitajskem ali mogoče malce širše v Aziji (ter zdaj še delno Indiji). Lahko razpravljamo o tem, kdo je za to odgovoren (ravno Cook je denimo veliko prispeval), ali je za zahodne države zdravo, toda tako je. Povsod drugod bi bilo treba vse postaviti na novo, kar je še posebej težko za izdelek, ki se tedensko prodaja v milijonskih količinah. Nekaj drugega je sestavljati nišni proizvod, mogoče celo izdelovati določene komponente zanj denimo v Evropi ali v ZDA, kot pa proizvajati najbolje prodajani posamični model pametnega telefona.

Tu gre za tako ogromno »operacijo,« da tega ni mogoče preprosto prestaviti nekam drugam. Pa tudi, če bi denimo dovažali večino sestavnih delov, in končno sestavljanje izvajali nekje v ZDA, kot denimo Hisense počne za televizorje v Velenju ali Samsung na Slovaškem, bi to pomenilo bistveno podražitev, saj bi bilo treba ločeno transportirati različne komponente, najti in usposobiti delavce ter jih plačati bolje kot na Kitajskem ali npr. v Vietnamu, zgraditi novo tovarno in zagotoviti še marsikaj. Poleg tega je vprašljivo, kaj bi s tem dosegli, razen omogočili napis »Narejeno v ZDA« in ustregli kapricam (izsiljevalskega) človeka na oblasti.

The post Trump »AMERIŠKEGA« iPhona ne bo dočakal appeared first on Tehnozvezdje.

Zadnja novica – vsaj času pisanja, kdo ve, kaj se še lahko spremeni do objave -, je oprostitev carin za izdelke zabavne elektronike, ki v ZDA prihajajo s Kitajske. Za blago od tam sicer po novem velja kar 145-odstotna stopnja dodatnih dajatev. Vse bolj je očitno, da je to početje namenjeno predvsem »zasebnim« namenom, interesi države so za vladajoče drugotnega pomena, poleg povsem staromodnega pogleda na svet (iz predprejšnjega stoletja). Divje padanje borznih tečajev in njihova vnovična rast omogoča lepe zaslužke ozkemu krogu z notranjimi informacijami (okoriščanje s slednjimi je kakopak klasificirano kot gospodarski kriminal). Direktorji korporacij se hodijo priklanjat muhastemu odločevalcu in ga prosjačit (z milijonskimi denarnimi »prispevki«) za znižanje in oprostitev carin. Kar njemu seveda izredno godi. Kako dolgo se bo to še nadaljevalo in do česa bo pripeljalo, ne znam ugibati, kolateralna škoda takega vladanja pa je poslabšana gospodarska slika vsepovsod in upad blagostanja nemočnih množic. Medtem ko so podjetja v popolni negotovosti in nemilosti človeka, ki zdajle lahko uvede trikrat višje carine, jih zvečer zniža ali ukine, nekatere oprosti in drugih ne, jutri pa ta cikel ponovi.

Za koliko bi se zvišale cene v ZDA, so že bili vidni prvi indici. Kajti to je neizbežna posledica višjih carin. Teh seveda ne plačujejo države, »proti« katerim so uvedene, ampak najprej uvozniki posameznih dobrin, nato pa skozi višje cene izdelkov končni kupci teh. Podjetje Framework, ki proizvaja istoimenske prenosnike, je pred dnevi objavilo 10-odstotno podražitev, nato pa jo uro kasneje preklicalo, ko je prišel 90-dnevni »moratorji« na carine za vse, razen Kitajske (kot kaže, prenosnikov ne uvažajo od tam).

Še bolj poveden je primer pametne ure Oneplus Watch 3. Tej so zaradi bizarne napake pri izdelavi (na spodnji strani ohišja je pisalo Meda in China namesto Made in China) preložili začetek prodaje, da so lahko v tovarni izdelali nove »pokrovčke.« S tem pa so zamudili pravi trenutek (razen, če zdaj ura sodi med izjeme) in zadeva je nato prišla v prodajo s ceno 500 dolarjev namesto prvotno napovedanih 330 dolarjev. Podjetje podražitve ni komentiralo, vendar je zvišanje carin edina možna razlaga za tako drastično razliko, ki bi napravo postavilo v povsem nekonkurenčen položaj (dokler še drugi ne bi dvignili cen iz istega razloga). Youtuberski kanal Just Josh je med tem objavil, da so prenosnik Razer, ki je bil s Kitajske na poti k njim na testiranje, na meji preprosto obrnili nazaj k pošiljatelju, saj verjetno nekdo ni bil pripravljen plačati novih, bistveno višjih dajatev. Če se ta zviša za denimo 20 odstotkov, ni nujno, da bo tudi cena izdelka na koncu toliko dražja, kajti uvozna dajatev se plača na ceno, ki še ne vsebuje marž, davka na dodano vrednost in verjetno še česa. A po drugi strani vendarle vpliva na celotno verigo, kajti nihče se ne bo odrekel svoje »procentu« zaslužka. Pri električnih avtomobilih smo sicer v zadnjih mesecih, odkar v Evropski uniji veljajo dodatne carine pri uvozu s Kitajske videli, da proizvajalci lahko nekaj časa »preživijo« z nespremenjenimi cenami, a so nekateri, denimo Cupra že javno govorili, da tega dolgo ne bodo mogli početi (glavni izvršni direktor je sicer nekaj dni po teh izjavah nepričakovano odstopil). Toda če pri 20-odstotnih carinah podjetja še zdržijo z minimalnim, denimo 5- ali 10-odstotnim zvišanjem cen, je pri več kot 100-odstotnih malo možnosti, da se izdelki ne podražijo vsaj za polovico.

V Evropi, če bi kot protiukrep dejansko uvedli carine na ameriško blago, to vsaj pri zabavni elektroniki ne bi imelo dosti vpliva. Zelo malo ali nič tovrstnih izdelkov prihaja iz ZDA. Seveda pa je nemogoče vedeti, kako bi podjetja prilagodila strategije. Že doslej je bilo več kot očitno, da so enaki izdelki tukaj dražji kot v Ameriki. Ni nemogoče, da bi jih v prihodnje še bolj »sofinancirali« na stari celini.

Naslovna ilustracija: DepositPhotos

The post NEDELJSKI NASVET: Dopoldne carine, popoldne ni carin, zvečer … appeared first on Tehnozvezdje.

Kot je znano, je Evropska unija s 4. julijem uvedla višje carine na »kitajske« električne avtomobile. Za zdaj za štiri mesece, do novembra bodo potekala nova pogajanja s kitajskimi oblastmi, ki po trditvah bruseljskih regulatorjev neupravičeno finančno pomagajo svoji avtomobilski industriji. Namesto prejšnje, za vse enake 10-odstotne carinske dajatve, po novem proizvajalci plačujejo različne. Najnižja je 17,4-odstotna, ki velja za znamko BYD, najvišja pa 37,6-odstotna, kakršno je »prejel« MG. Slednji sicer trdi, da ima do novembra dovolj zalog v Evropi in vsaj dotlej ne bo višal cen. Tisti, ki niso neposredno imenovani, večinoma plačujejo oz. bodo plačevali 20,8-odstotno carino. Med temi sta tudi Tesla in BMW – ta na Kitajskem proizvaja električne modele Mini –, ki sta že podala vlogo za znižanje carinske stopnje, verjetno na nivo BYD-a. Med tistimi, ki v EU s Kitajske uvažajo dobro prodajane električne modele, je še Volvo z EX30. zanj verjetno velja 19,9-odstotna stopnja, ki so jo določili matičnemu koncernu Geely.

Tako BMW kot Volvo sicer za zdaj nista reagirala glede cen, je pa to storila Tesla, ki je v zadnjem času najbolj cenovno »elastično« podjetje v avtomobilski industriji. V njeni ponudbi je »kitajski« izdelek Model 3, ki ga proizvajajo v Šanghaju. Osnovna izvedba z manjšo baterijo in pogonom na zadnji kolesi po novem stane 41.490 evrov oz. 42.470 evrov z upoštevanimi stroški transporta in priprave (osnovna prikazana cena v konfiguratorju tega namreč na zajame). Prejšnja cena je bila 39.990 evrov oz. dejanska pa 40.970 evrov. Cena za izvedbo z večjo baterijo in pogonom na vsa štiri kolesa se povzpne že na 50.490 evrov. Po drugi strani Model Y za zdaj ni bil deležen kakšne cenovne korekture, toda tega zadnje leto pretežno uvažajo iz berlinske tovarne, morda le še delno iz šanghajske, zato lahko vztrajajo pri enaki ceni. Poleg tega Ipsilonu prodaja pada in bi jo kakšna podražitev najbrž le še dodatno zavrla.

• 
  KRATKI TEST Honor Tab X8b: Za filme in otroke, na težkih nalogah pa si polomi zobe
• 
  Vsak korak šteje: Telekom Slovenije in Samsung z 10.000 evri podpore združenju Europa Donna Slovenija
• 
  PRVI VTIS (TEST) iPhone Duo: Zakaj Apple prodaja bučke, da guba ni opazna?
• 
  Spremembe so stalnica, ki jezijo le, dokler se jih ne privadiš!
• 
  Dvesto let po Korri se vse začne znova

The post Tesla prva podražila zaradi višjih carin na kitajske avtomobile appeared first on Tehnozvezdje.