Do zdaj sem imel v rokah že nekaj Sonyjevih zvočnikov za zabave, kakor jih uradno imenujemo, in zdi se, da tokratna oblika še najbolj sovpada s sodobnimi smernicami in je najmanj vpadljiva. Oblikovno so Tower 5, 7 in Max podobni skoraj kot enojajčni trojčki. Ločijo jih le velikost ter število in premer zvočniških gonilnikov.

Ne dvomim, da dva basa v Maxu donita, a gledano iz moje perspektive in potreb »sedmica« zadostuje. Še posebej, ker sem že nekaj let posredno vključen v hiphop plesno sceno in glasbo, na katero so novi zvočniki najbolje uglašeni, pogosto slišim. Še dobro, da nisem izbirčen in poslušam skoraj vse. Samo da se ne ponavljajo vedno isti južni komadi, kar žal pri nas ni redko. Saj poznate priljubljeno žvrgolenje. Brez Severine in še koga ni zabave. Nato se čudijo, zakaj se ne sprostim in zabavam. Toliko je dobre muzike, pa imajo radijske postaje in amaterski didžeji kljub vsemu sila kratke »playliste«.

Po obodu sprednje strani zvočnika je speljan svetlobni trak za vizualne učinke. Načini so trije oziroma štirje, če mednje uvrščate stanje, ko so sijalke izključene. V tem primeru se črno ohišje zvočnika nemoteče zlije praktično v vsako okolje. Na čelu sprednje fronte je kolešček za jakost zvoka, kar se mi zdi odlična ideja. Boljša od, na primer, tipk plus in minus. S pritiskom nanj še hitro spreminjate zvočni način. Vse to je mogoče postoriti v aplikaciji Sound Connect, a je s koleščkom pogosto bolj praktično. Zgoraj so tri dokaj velike in ravno tako pogosteje uporabljene tipke. Za vklop, Bluetooth povezavo in predvajanje (pavzo). Priključke in še nekaj dodatnih tipk najdete zadaj. Možnosti upravljanja je torej več kot dovolj. Omenil bi le še možnost priklopa mikrofona. Fizično ali prek vmesnika Bluetooth. Ni dodan, treba ga je dokupiti, a njegov namen je jasen. Ponekod so karaoke še vedno priljubljene. Vsaj dokler se ne opogumi pevec z glasom »kevderbasa«. Cinizem na stran. Pogum velja.

Nekaj besed je treba nameniti masi. Dobrih 22 kilogramov ni malo. Prenašanje ni nekaj, kar bi si redno želeli. Opremljen je s koleščki in ga je moč vleči po ravnih tleh, a stopnice znajo povzročiti nekaj nepotrebnega potenja. Še dobro, da ni prevelik in sede v prtljažnik srednje velikega avtomobila. Kaj dosti več tja potem ne boste mogli stlačiti! Novi modeli dovolijo, da jih do sto brezžično povežete v en gromozanski glasbeni sistem.

Da na daljši zabavi ne bo vse skupaj prekmalu crknilo, je zvočnik smiselno napajati iz električnega omrežja. Za primere, ko to ni mogoče, ima vgrajeni bateriji, natančneje dve zaporedno vezani, da je napetost višja, ki zlahka napajata mobilno napravo. Uradno naj bi baterija zdržala do 30 ur. Dejanska avtonomija je odvisna od glasnosti in vključenih svetlobnih učinkov, vendar moji testi kažejo, da je realna dokaj blizu nazivni. Na voljo je še varčevalni način. Ta izključi sijalke in glasbena načina ULT, da je poraba nižja.

Zvok je na visoki ravni, četudi ne vključiš načina ULT, ki bolj in še bolj poudarita nizke tone. V aplikaciji lahko vsakega od štirih načinov dodatno »umiriš« s pomočjo 10-stopenjskega izenačevalnika zvočnih frekvenc (ekvalajzerja). Poslušal sem številne skladbe zelo raznolikih žanrov, od elektronike prek liričnega popa do roka in klasike, z vključenim načinom »Flat«. Ta je po zagotovilih Sonyja prilagojen tako, da skladba zveni tako, kot je bilo predvideno na mešalni mizi. Torej z bolj nevtralnim in uravnoteženim pristopom. Ugotovil sem naslednje. Nizki toni so polni, odzivni in udarni. Visoki so precej izraziti, predvsem višje postavljeni zvoki tolkal, medtem ko so vokali ostali jasni in dobro umeščeni v celotno zvočno sliko.

Vse zapisano velja tudi za te skladbe, katerim več življenja in ritma dasta načina ULT. V ospredje stopijo basi, ki poudarijo ritem. A s pametjo. Način ULT 2 ni primeren za vse zvrsti, saj se zaradi pretirano poudarjenega basa srednji toni in zvok kitar izgubijo. Ker je ULT 1 manj agresiven, je primernejša izbira. Še posebej, če veliko poslušate elektronsko in plesno glasbo. Kaj pa tako opevani hiphop? Če mene vprašate, brez omahovanja preklopite na ULT 2! Preplavijo te basi ob še vedno jasnem vokalu.

HVALIMO:

• Globoki nizki toni in uravnoteženi visoki toni
• Zanimivi svetlobni učinki
• Podpora za karaoke
• Funkcija Party Connect združi do 100 zvočnikov
• Primeren nabor priključkov
• Sodoben videz
• Dolga avtonomija baterije

GRAJAMO:

• Pretežak, da bi ga eden zlahka premikal
• Slaba zaščita proti vodi
• pri največji glasnosti zvok izgubi nekaj jasnosti
• ULT2 v ospredje preveč potisne nizke tone

The post Sony ULT Tower 7: Če želiš, da te vržejo iz hiše, ga navij do konca appeared first on Tehnozvezdje.

Naziv te baterije bom omenil samo tule, kajti predolg je in praktično ne pove ničesar pomembnega. Xiaomi UltraThin (ponekod Super Slim) Magnetic Power Bank 5000 15W! Bistvo je naslednje. Kljub majhnim meram 7,16 × 9,85 × 0,6 centimetra ter teži slabih sto gramov ima po zaslugi baterije s 16-odstotno vsebnostjo silicija, ki jih kitajski izdelovalci pospešeno vgrajujejo v vse več mobilnih naprav, nazivno kapaciteto 5000 miliamperskih ur. Ta podatek je sicer rahlo zavajajoč.

Glede mer je zgovorna naslednja primerjav. Starejša prenosna baterija nazivne kapacitete 13 tisoč mili amperskih ur nudi torej 2,6-krat več energije, a je njena prostornina petkrat večja. Da teže 346 gramov posebej ne omenjam.

Proizvajalci zelo radi omenjajo, recimo ji teoretično kapaciteto, malo manj dejansko. Zaradi notranje porabe in izgub vsega, kar je v njej shranjeno, ne moreš pretočiti v telefon ali katero drugo napravo. Koliko energije je dejansko na voljo, je odvisno od različnih dejavnikov in doma zelo težko izmerljivo. Naredil sem preprost test. Telefon Galaxy S26+ sem izpraznil na 9 odstotkov, napolnil baterijo do roba, tako so kazali štirje svetlobni indikatorji, in ju povezal s kablom. Čeprav podpira brezžično polnjenje, sem se za kabel odločil zaradi preprostega dejstva, da so izgube pri prenosu energije preko »zraka« še večje. Napolnjenost telefona z nazivno kapaciteto 4900 miliamperskih ur mi je uspelo dvigniti na 71 odstotkov. Preprost matematični izračun pokaže, da je baterija uspela nanj prenesti 3038 miliamperskih ur energije. Kolikor znaša uradna nominalna kapaciteta. To pove, da Xiaomijeva baterija, za katero želijo 33 evrov, ne ponuja nikakršnih presežkov. Kar se tiče dejanske sposobnosti polnjenja, se uvršča nekje v povprečje.

Še en podatek bomo pogledali. Moč polnjenja, ki je preko kabla do 22,5 vata in brezžično do 15 vatov. Ponovno gre za največjo možno moč, ki ni stalna oziroma se drastično zmanjšuje, ko se napolnjenost baterije v napravi, ki jo polniš, dvigne nad 80 odstotkov. V konkretnem primeru nisem prišel do tja. V pol ure sem dosegel 41-odstotno napolnjenost, zaključeno pa je bilo v dobri uri. Ob upoštevanju izhodne napetosti petih voltov to pomeni povprečno moč dobrih 15 vatov.

Brez kančka dvoma so glavna prednost mere in kvazi podpora Applovega standarda za brezžično polnjenje MagSafe. Ker je Apple ni certificiral, je moč brezžičnega polnjenja njihovih telefonov omejena na 7,5 vata. Možno je polniti tudi druge mobilne naprave. Nanjo sem postavil Huaweievo uro Watch GT 5 in polnjenje se je začelo, torej je brezžično mogoče polniti marsikaj. Za vsak primer je tu še priključek USB tipa C. Še en podatek dolgujem. Za marsikoga najbolj pomembnega. Ne vem za vas, a meni se pogosto zgodi, da je, ko jo najbolj rabim, baterija prazna. Ko jo povežete s polnilnikom, je spet polna v dobri uri in pol!

HVALIMO:

• Priročne mere in nizka teža
• Vgrajene so sodobne baterijske celice
• Primerna hitrost polnjenja (moč)
• Čas ponovne napolnitve
• Sočasno polnjenje do dveh naprav

GRAJAMO:

• Nominalna kapaciteta ni med večjimi
• Oranžne izvedbe ne najdeš v naših trgovinah
• Za polnjenje večine telefonov rabiš ovitek z Magsafe
• Brezžično polnjenje iPhona omejeno na 7,5 vata.

The post V kolikšni meri so obljubljene danosti prividi resničnosti? appeared first on Tehnozvezdje.

Za naskokom najbolj zanimiv je električni skiro šeste generacije Xiaomi Scooter 6 Ultra. V marsičem je drugačen od prvih električnih prevoznikov, s katerimi si je kitajsko podjetje ustvarilo ugled in jih od leta 2017 po vsem svetu prodalo več kot sedem milijonov.

Kanarček, ki gre povsod!

Skiroji so se od modela Mi365, ki jih še vedno vidite na naših cestah, močno spremenili. Postali so večji, varnejši in zmogljivejši ter tokrat celo kričeče barve. Model Ultra je namreč rumen in hkrati obut v višje in širše terenske pnevmatike, ki obljubljajo možnost vožnje praktično po vsakem terenu. Kajpada sem zadevo že na hitro preizkusil in lahko rečem naslednje. Vozi povsod, dvojno vzmetenje lepo blaži luknje, le hud klanec mu povzroča težave. 1200 vatov največje kratkotrajne moči v tem primeru ne zadošča. Če se želite s skirojem voziti čez drn in strn , potem mora imeti ta dva še nekoliko močnejša motorja. Po enega spredaj in zadaj, kar bo verjetno naslednja Xiaomijeva poteza. Pod pogojem, da bodo vztrajali na trgu prevoznikov za vse podlage. Zasnova je dobra. Ob 12-palčnih pnevmatikah z izrazitejšim profilom širine 8 centimetrov so nanj obesili dvojno vzmetenje, diskovne zavore spredaj in zadaj ter sistem za preprečevanje zdrsa zadnjega pogonskega kolesa in zavore ABS. Vse to ne more biti poceni. Trenutno najbolj zmogljiv Xiaomijev električni skiro stane 999 evrov.

Kljub Googlu opazen skok v avtonomiji

Xiaomi je rahlo spremenil estetiko pametne ure Watch 5, ki je videti elegantnejša in prestižnejša. Zaenkrat ni videti, da so ji močno spremenili zmogljivosti, z izjemo avtonomije. Baterija z anodo iz silicija in ogljika kapacitete 930 miliamperskih ur naj bi uro z Googlovim sistemom WearOS poganjala tja do šest dni. Zagotovo podatek, ki kliče, da ga preverim v praksi. Športne in zdravstvene funkcije ostajajo znane, so pa očitno tokrat večji poudarek dali spremljanju srčnega utripa, nasičenosti kisika v krvi, analizi spanja in merjenju stresa. Nova ura uvaja še kretnje. Na primer dotik palca in kazalca za sprejem klica. Za to uro boste odšteli 329 evrov.

Xiaomi s svojim sledilnikom

Ko so drugi večji izdelovalci telefonov svojega že naredili, je to zdaj storil še Xiaomi. Gre za, po eni strani dokaj preprosto in po drugi zelo uporabno napravico, ki jo nekam damo in nato upamo, da je nikdar res ne bomo potrebovali. Xiaomi TAG ni pretirano velik in z 10 grami tudi ne težak. S telefonom se poveže prek vmesnika Bluetooth. Če ste v njegovem radijskem dosegu, se oglasi z zvokom, drugače pa lahko njegovo zadnje znano mesto preverite v aplikaciji. Možnost, da boste našli izgubljeno, poveča podpora Googlovih storitev Android Find Hub in Applove Find My. Sledilnik, eni mu pravite lokator, stane 19 evrov.

Nad njo bodo navdušeni imetniki iPhonov

Uporabniki Applovih telefonov zelo dobro vedo, kako težko jim pade, ko sredi dneva ugotovijo, da je kazalec stanja baterije blizu oznake prazna. Dodatna baterija je nujen dodatek. Toliko bolje, če je majhna, lahka, se magnetno pritrdi na hrbtno ploščo telefona in tega brezžično napolni. Xiaomijeva tanka baterija je debela šest milimetrov in tehta manj kot 100 gramov, a ima vseeno kapaciteto 5000 miliamperskih ur ob 15-vatni moči izhodnega toka. Ni svetovna rekorderka, vendar zadošča za enkratno polnjenje telefona in sočasno prek kabla še kakšne manjše naprave. Tolikšna kapaciteta v majhnem ohišju je mogoča zaradi 16-odstotne vsebnosti silicija in ogljika v anodi baterije. Dobra lastnost je še cena. 64 evrov za srebrno ali črno in 69 evrov za ekskluzivno oranžno barvo se mi ne zdi pretirano.

Pričakovana evolucija slušalk

Praktično vsi izdelovalci vsako leto naredijo nov model brezžičnih slušalk oziroma ušesnih čepkov. Napredek tako ni skokovit, temveč umirjen. Še nekoliko boljše aktivno dušenje hrupa do 55 decibelov, popravki zvočnih gonilnikov, tokrat so trije, da ustvarijo čim bolj globoke nizke tone, daljša avtonomija ter nove funkcije. Tokrat je ta simulacija prostorskega zvoka. Slušalke zaznajo premikanje glave in zvočni signal prilagodijo tako, da se za poslušalca smer, od koder prihaja zvok, ne spremeni. Za slušalke Redmi Buds 8 Pro prosijo 79 evrov. Tudi to se mi ne zdi preveč. Še posebej ne v primerjavi s cenami najboljših tovrstnih slušalk na trgu, ki so pogosto vsaj še enkrat višje. To pa hkrati pomeni, da sodijo nekje v srednji zmogljivostni razred.

The post Skiro najbolj pade v oko, a tudi ostali niso ravno za odmet appeared first on Tehnozvezdje.

Ko ura spremlja vadbo, je poraba energije pri različnih modelih precej primerljiva. V tem času delujejo številni senzorji, vključno s satelitskim sprejemnikom, zaslon pa je običajno pogosto ali celo ves čas prižgan. Pomembne razlike v vzdržljivosti baterije pa se pojavijo pri običajni dnevni rabi. Takrat ura meri srčni utrip, spremlja spanje, šteje korake, prikazuje obvestila s telefona, omogoča telefonske klice in izvaja druge funkcije.

Dolga avtonomija je pogosto pomembnejša, kot si sprva predstavljamo. To še posebej velja za tiste, ki uro nosijo neprekinjeno, tudi ponoči, da spremljajo kakovost spanca. Uporabniki, ki pogosto pozabijo na polnjenje, naj raje izberejo model, ki omogoča večdnevno uporabo brez priklopa na polnilec. Tudi če napravo redno polnite, boste zagotovo bolj sproščeni, če vas to skrbi le enkrat na teden.

Modeli ur Huawei se razlikujejo po velikosti in zmogljivostih, kar neposredno vpliva na trajanje baterije. Kljub tem razlikam pa večina teh ur presega konkurenčne naprave po dolžini delovanja. Pri zahtevnejšem načinu uporabe, ki vključuje polurno dnevno telefoniranje prek Bluetootha, predvajanje glasbe, uro in pol vadbe ter stalno spremljanje srčnega utripa, kisika v krvi, stresa in spanja, baterija zdrži približno en teden. Če se odločite za vedno vklopljen zaslon, se ta čas običajno prepolovi, saj sta zaslon in GPS med najbolj energetsko potratnimi elementi pametne ure.

Huawei Watch Ultimate ima večje ohišje, zato vključuje tudi večjo baterijo. Ob optimalni uporabi je potrebno polnjenje približno na vsaka dva tedna. Tudi če se ta čas prepolovi, rezultat ostaja odličen.

Huawei Watch D2 izstopa po posebnem sistemu za merjenje krvnega tlaka, saj ima vgrajeno črpalko in napihljiv pašček. Tudi ob dodatnih šestih meritvah krvnega tlaka in petih EKG posnetkih baterija deluje do šest dni.

Ura Huawei Watch Fit 4 in Watch Fit 4 Pro imata različno velika ohišja, vendar to skoraj ne vpliva na avtonomijo. Ob tipični dnevni rabi lahko pričakujete do deset dni delovanja z enim polnjenjem.

Nekateri modeli, kot je Huawei Watch 5, so na voljo v dveh velikostih. Večja različica z 46 milimetri omogoča daljše delovanje zaradi večje baterije. Poleg običajnega načina ima ura tudi možnost varčevanja z energijo. Večji model zmore približno pet dni delovanja, manjši z 42 milimetri pa tri. Če vključite tudi dve uri mobilne povezave LTE, se ta čas nekoliko skrajša. Ob vklopu načina varčevanja pa se avtonomija poveča na enajst oziroma sedem dni.

V pregled sodita tudi modela Huawei Watch GT in Watch GT Pro. Oba prihajata v več velikostih, kar vpliva na zmogljivost baterije. Večji model zmore v najboljšem primeru do dva tedna delovanja, medtem ko manjši zdrži do sedem dni.

Uporaba vseh teh ur vključuje tudi poslušanje glasbe, v povprečju približno trideset minut dnevno. Vse se zlahka povežejo z brezžičnimi slušalkami, kot so Huawei FreeBuds 6. Za uporabnike, ki so med vadbo bolj aktivni, pa je dobra izbira model Huawei FreeArc, ki zagotavlja stabilnost in ne pade iz ušes.

Pomembno je še poudariti, da vse te pametne ure brez težav delujejo s telefoni z operacijskim sistemom Android in iOS. Tudi to je eden izmed razlogov, zakaj Huawei ure predstavljajo odlično izbiro za številne uporabnike.

The post Katere pametne ure imajo najdaljšo avtonomijo? appeared first on Tehnozvezdje.

Za zunanji nadzor pogosto uporabljamo kamere, ki jih na daljavo premikamo z objektivom okoli navpične osi, s čimer dosežemo skoraj 360-stopinjski pogled. Slaba stran takšne tehnike je omejen samodejni nadzor, saj takrat kamera nadzira zgolj področje, v katero je usmerjena, v vidnem polju, ki ga nudi objektiv. Da bi prešli te omejitve, so proizvajalci začeli v ohišje kamer vgrajevati dva, ki sta obenem rahlo zamaknjena v levo oziroma desno, da skupaj zagotavljata skoraj 180-stopinjsko vidno polje. Takšna je Reolinkova Duo B750 v razločljivosti 4K in z vgrajeno baterijo, zaradi česar jo je mogoče namestiti praktično povsod.

Po zaslugi »očes« je od spredaj videti kot glava sove z velikimi, ozkimi ušesi, ki sta pravzaprav anteni brezžičnega omrežja Wi-Fi. Dejstvo, da sta zunanji in premični, pomeni, da bo manj težav z dosegom in sprejemom radijskega signala omrežja v primerjavi z modeli, ki jih skrivajo v ohišju. Kameri je dodan še robusten nosilec, ki se z ohišjem spoji z zgornjo ali spodnjo vijačnico. Dve vijačnici omogočata več svobode pri namestitvi na želeno mesto. Na zadnjem delu ohišja je še kabel s pred elementi zaščitenim priključkom USB tipa C. Njegov namen je dvojen: da po potrebi napolnite baterijo z zunanjim napajalnikom ali priklopite stalne sončne celice (kupite jih posebej). To je priporočljivo, saj zna biti avtonomija krajša od pričakovane.

Tokrat so mi ponovno malce zagodla navodila, ko sem iskal stikalo za vklop kamere in režo za pomnilniško kartico. Tam piše, da sta nekje, a ne točno kje, nakar sem bil prisiljen konkretno prebrskati splet. Oboje je skrito v polovici manjše črne kupole pod objektivoma in dostopno šele, ko odviješ en manjši vijak. Ni katastrofa, a vseeno bi pričakoval, da je to zapisano v navodilih in ne na spletni strani proizvajalca, na eni sličici, skriti za drugimi.

Priklop v omrežje je ponovno precej preprost. Običajno je dovolj, da s telefonom preberete kodo QR na ohišju kamere in sledite korakom, ki vodijo skozi povezavo in nastavitve. V skrajnem primeru, ko proces ne steče premočrtno, bo aplikacija zahtevala, da s kamero preberete kodo, ki se prikaže na zaslonu. Verjetno najpomembneje pa je, da izberemo močno geslo, saj bo to potem jamstvo varnosti. Od tu naprej so nastavitve odvisne od potreb. Določimo na primer, kdaj naj aktivno opazuje prostor pred seboj in v primeru gibanja na pomnilniško kartico shrani videoposnetek. Kako dolg bo ta in v kakšni razločljivosti, kar vse vpliva na avtonomijo baterije. Ali naj to stori samo, ko v vidnem polju zazna človeško figuro in tako naprej. Možnosti je še veliko, zato je na mestu priporočilo, da preberete spletna navodila in pregledate nastavitve, ki jih nudi aplikacija. Ta sicer ni najbolj pregledna, a se nanjo navadite. Potem ko je kamera ali več njih nameščenih in nastavljenih, aplikacijo potrebujete samo še za dostop do njihovih pogledov v realnem času in do shranjenih posnetkov. Če želite, lahko sporočila o neljubem dogodku prejmete še v predal elektronske pošte.

Čeprav se ponaša z razločljivostjo 4K, ta dejansko ni tolikšna zaradi širšega vidnega polja. Efektivno je bližje razločljivosti 2K, kar bo za večino še vedno povsem dovolj. Pogled v živo je pogosto omejen s kakovostjo brezžičnega signala, posebej v primerih, ko je kamera nameščena daleč ali neoptimalno glede na lokacijo brezžičnega usmerjevalnika. Posnetki na kartici pa so vedno v največji razločljivosti oziroma v razločljivosti, ki smo jo določili v nastavitvah. Nočni vid je izveden na dva načina: s pomočjo infrardečih sijalk, pri čemer je slika črno-bela, ali tako, da bele sijalke v kameri osvetlijo prostor. V tem primeru bo slika barvna, hkrati pa bo nepričakovano svetlobo nepovabljenega gosta vsaj presenetila, če ne celo odgnala.

Še največ težav sem imel s prilagajanjem na nevsakdanji pogled kamere. Prevladuje širina, zato je slika ožja in dolga ter daleč od primernosti za prikaz, ko je telefon v pokončnem (portretnem) položaju. Da bi bilo kaj videti, je treba telefon obrniti na bok (panoramski položaj). Šele takrat je spremljanje dogajanja dovolj udobno in uporabno. To pravim, ker takšnih težav nisem zasledil pri kamerah z običajnim vidnim kotom in drugačnim razmerjem stranic slike.

Kameri energijo zagotavlja razmeroma velika baterija, katere avtonomija je močno odvisna od temperaturnih razmer in še bolj od nastavitev. Funkcija, ki sproži snemanje štiri sekunde, preden se v vidnem polju pojavi vsiljivec (ali gibanje), porabi več energije, kot če jo izklopite. Prav tako je poraba odvisna od ur, ko kamera aktivno nadzira prostor pred seboj. V slabih treh tednih 12-urnega nadzora na dan, v temperaturnih razmerah med nič in desetimi stopinjami Celzija, je baterija izgubila dobrih 40 odstotkov napolnjenosti. V takšnem tempu bi torej zdržala med enim in dvema mesecema, preden bi »milo prosila«, da jo priklopimo na vir energije. To mi pove nekaj: skoraj nujno je, da poleg kamere kupite še solarne celice, ki bodo poskrbele za stalen dotok energije.  

HVALIMO:

• 180-stopinjski vidni kot
• Storitve v oblaku niso nujne
• Začetek snemanja štiri sekunde pred zaznavo gibanja
• Razmeroma dobra kakovost video posnetkov

GRAJAMO:

• Nepopolna navodila in manj pregledna aplikacija
• Solarne celice niso vključene
• Nima vgrajenega pomnilnika (ceni je treba prišteti še strošek kartice)

The post Reolink Duo B750: Dve očesi v eni kameri, da ji prav nihče ne uide! appeared first on Tehnozvezdje.

Ker je celo Harley Davidson pred leti naredil prototip električnega motorja, je očitno nekaj na tem, da vgradnja električnega motorja in baterij na »ogrodje« dvokolesnika ni popolnoma brez smisla. Trenutno se sicer pogosteje odločamo za električna kolesa in avtomobile, za kar so morda še bolj kot v primeru avtomobilov krive višje cene v primerjavi z običajnimi motorji. Enkrat se bo to spremenilo in takrat bodo na plano prišle prednosti elektrifikacije. Tiha vožnja, manjši vpliv na okolje, nižji stroški vzdrževanja zaradi manj gibljivih delov in razmeroma hitro polnjenje.

Enega bolj zanimivih električnih motociklov je izdelalo Finsko podjetje Verge. Predvsem je zanimiva zasnova, saj zadnje kolo nima pesta – tam pravzaprav zija ena velika »luknja« in na prvi pogled je videti, kot da kolo ni povezano z ogrodjem. Res je luknja, vendar pesto vseeno je. Večje od običajnega, pravzaprav velik del oboda kolesa. Vpet je v nihajno roko z elektromagneti z bakreno tuljavo in narejen iz ogljikovih vlaken s permanentnimi magneti v obroču. Električni tok na elektromagnetih povzroči, da se zadnje kolo vrti okoli njega. Pravzaprav je princip enak delovanju električnega motorja, le da je zgradba drugačna. Zasnova tudi bistveno zmanjša izgube v pogonskem sistemu, tresljaje in glasen hrup, ki ga povzročajo tradicionalne verige, jermeni ali pogonske gredi.

Na voljo so tri izvedbe zanimivega vozila. TS je najmanj močna (začetna cena 33.001 evrov). Nudi navor 700 njuton metrov, največjo hitrost 180 kilometrov na uro, pospešek 4,5 sekunde do 100 kilometrov na uro in doseg do 250 kilometrov. TS Pro (od 36.581 evrov) nudi navor 1000 Nm, najvišjo hitrost 200 kilometrov na uro, pospešek 3,5 sekunde in doseg do 350 kilometrov (baterija ima kapaciteto 20,2 kilovatne ure). Ultra (od 54.431 evrov) je še bolj brutalna. Navor 1200 Nm, pospešek 2,5 sekunde in doseg do 375 kilometrov (21,8 kilovatne ure). Cene so dovolj zgovorne in skrivajo razlog, zakaj je majhna verjetnost, da boste električni motor kmalu srečali na cesti. Za ceno Ultre dobite dobro opremljen električni avtomobil, da cen enako zmogljivih motorjev z notranjim zgorevanjem posebej ne omenjam.

Fotografije: Verge Motorcycles

The post Ali je čas zrel za električne MOTORJE? appeared first on Tehnozvezdje.

Se razumemo, mar ne? Če bi baterija v telefonu po osmih letih, kaj osmih, vsaj po štirih, še vedno držala vsaj toliko začetne kapacitete, si nihče pri zdravi pameti ne bi razburjal, da mora star, a še vedno dovolj zmogljiv telefon, prvič priključiti že opoldne. V čem je skrivnost? Pravzaprav je ni. Na delu sta fizika, kemija in različna načina rabe. Nikakor ne kakšna neumna teorija o vgradnji slabših baterij, da bi naprave hitreje menjali, ali zavajanje avtomobilske industrije.

Med obema baterijama je zelo očitna razlika. One za telefone imajo eno samo celico napetosti 3,7 V in le izjemoma več, če podpirajo zelo hitro polnjenje. V avtomobilskih je celic več ter so vezane v različnih vzporednih in zaporednih konfiguracijah. To proizvajalcem avtomobilov dovoli, da ponudijo jamstvo osmih let (ali 160 tisoč prevoženih kilometrov), medtem ko proizvajalci mobilnih naprav ne dajejo nobenega. Ali bi ga lahko? Verjetno! Glejmo na to teoretično. Če bi na primer evropska unija zapovedala, da kapaciteta baterije v dveh (ali treh) letih ne sme pasti pod 70 odstotkov, potem bi, o tem sem prepričan, hitro strli ta tehnološki oreh. Drugo vprašanje je, kje bi se to poznalo? Morda v ceni, debelini ohišja ali v čem tretjem. Ker torej nihče ne pričakuje, da bo zdržala osem let, jo zasnujejo tako, da je čim manjša in tanjša ter optimizirana za zmogljivost. Popolnoma nasprotnim ciljem sledijo proizvajalci baterij za avtomobile. Optimizirajo jih za dolgo življenjsko dobo v smislu fizikalne in kemične zasnove, z maso in velikostjo v drugem planu.

Cikli polnjenja in praznjenja

Zgornja razlaga je dokaj površna, saj se skrivnost dolgoživosti ne skriva zgolj v velikosti in zgradbi baterije. Še veliko drugega vpliva na »zdravje« baterije. Začenši s polnjenjem. Splošno sprejeta modrost pravi, da litijeva baterija v »življenju« prenese med 300 in 500 polnimi cikli polnjenja od nič do sto odstotkov, vendar so medtem z novejšo kemijsko sestavo številke že tudi precej višije. Na srečo tudi vemo, da kompletno polnjenje ni najbolj priporočljivo ter da je bolje omejiti spodnjo in zgornjo mejo. Če ne dopustimo, da napolnjenost pade pod 20 in naraste nad 80 odstotki, potem dobimo ekvivalent med 700 in 1000 polnimi cikli.

Poglejmo, kaj to pomeni za eno in drugo baterijo. Ko je telefon nov, ga polnimo vsak ali vsak drugi dan, tako da recimo v enem letu »porabimo« okoli 200 ciklov. Kasneje, ko kapaciteta že nekoliko pade, ga polnimo pogosteje, s čimer naraste število polnjenj. Ocenjujem, da zaradi tega najkasneje v treh letih zmogljivosti baterije začnejo motiti celo najbolj potrpežljive. Polnjenje avtomobilov poteka nekoliko drugače. Enkrat sem izračunal, da povprečni slovenski voznik dnevno prevozi med 50 in 100 kilometrov. V primeru baterije z dosegom 300 kilometrov to pomeni polnjenje dvakrat ali celo enkrat tedensko, kar znese med 50 in 100 polnimi cikli. Upoštevajoč to, hitro ugotovimo, zakaj proizvajalcem ni težko dati takšnega jamstva. Izjem ni veliko in te pač prevzamejo na svoja pleča. V Tesli so rekorderju menda večkrat brezplačno zamenjali baterijo. 

Večkrat po malem, namesto enkrat veliko

Ko baterijo iz 95 izpraznimo na 25 odstotkov, to predstavlja 70-odstotno globino praznjenja. Litij-ionske baterije ne marajo globokih padcev. Če jih omejimo, zdržijo dlje, kar pomeni, da je zanje boljše več krajših polnjenj, kot eno daljše. Pri avtomobilih srečamo še en trik. Saj ste že slišali za neto in bruto vrednost. Kar nekaj odstotkov na »vrhu« in »spodaj« ni dostopnih. Ko sistem v avtomobilu kaže 100-odstotno napolnjenost, je fizična napolnjenost v resnici nižja. S tem preprečujejo, da bi baterijo preveč napolnili ali izpraznili oziroma predstavlja rezervo, ki se porablja kasneje in krepi »iluzijo« počasnejšega zmanjševanja kapacitete. Nič od tega seveda ne srečate v telefonih, kjer je od začetka na voljo »cela baterija«.

Skrb za optimalno delovanje

Visoke temperature so strup za baterije, ki zlahka povzroči hitrejše staranje. Vse, kar lahko naredimo v primeru telefona je, da ga ne puščamo na vročem soncu ali blizu izvora vročine. Ravno tako nima ventilatorjev, ki bi hitreje odvajali toploto, ki nastane med delovanjem. Baterija v avtomobilu je praktično »zavita v vato«. Cel kup sistemov skrbi za hlajenje ali gretje, da vedno deluje v optimalnih temperaturnih razmerah.

Podobno kot visoke temperature, nanjo slabo vplivajo ekstremne napetosti. Elektronika električnih avtomobilov preprečuje takšne razmere, medtem ko ničesar podobnega ne najdemo v telefonih, katerih baterije so optimizirane za kapaciteto in ne za dolgotrajnost. To pomeni, da pogosteje deluje v zanjo tveganih napetostnih območjih. Morda celo vsak dan, če baterijo do večera »izžamete«.

Vse zapisano je krivo, da baterija v telefonih ne traja dolgo in verjetno nima smisla pričakovati, da se bo to spremenilo. Namesto tega bi morali zahtevati od proizvajalcev, da omogočijo cenovno dostopno menjavo, ki bi nekaj let stari telefon pomladila in mu dala zmogljivosti, ki smo jih imeli ob nakupu!

‍Naslovna fotografija DepositPhotos

The post NEDELJSKI NASVET: Zakaj avtomobilske baterije ne odpovedo tako kmalu kot one v telefonih? appeared first on Tehnozvezdje.

Oni dan so v soseski menjali transformator. Ne da bi prej povedali, me obvestili in obesili obvestilo v lokalnem uradu na Alfi Kentavra na oglasno desko v kleti brez oken in vrat. Ko sem se zbudil v »mraku«, sem najprej skočil na stran distributerja, kjer je na zemljevidu ob rdeči piki celo pisalo, da gre za napovedano prekinitev. Klik stran na strani z obvestili uporabnikom, spet mrk. A to me ni toliko razburilo, kot me je razburil predviden čas posega. Deset ur. Ste nori? Briga me za hladilnike. Ti brez težav zdržijo dan, morda dva. Ogrevanje pač ne. Brez elektrike je sistem neuporaben. Zunaj pa mraz. Na srečo smo dobro založeni z mobilnimi podatki, zato vsaj brez interneta nismo bili. Domače omrežje je, kakopak drugače, pokleknilo. Po zaslugi dodatnih baterij so bili telefoni »polni«, a nisem imel nobene, ki bi napolnila prenosnik. Pet ur je zdržal, potem mi ni preostalo drugega, kot da gledam v zrak. Takrat sem pomislil na polnilno postajo, ki sem jo testiral nekaj tednov prej. Škoda, da sem jo moral vrniti. Če je ne bi, bi ogrevanje, domače omrežje in prenosni računalniki delovali. Le nekako bi moral vse to povezati nanjo.

V starih časih bi kupil agregat in gorivo ter vse skupaj pospravil v klet v omaro z napisom, »Odpri v krizi«. Agregat zagotovo pomaga, a ga ne morete uporabljati ves čas. V tem je lepota polnilnih postaj ali »velikih baterij«, kar pravzaprav so. Ko ni sile, delujejo v vlogi brezprekinitvenega napajalnika za kritične naprave domačega omrežja in namizne računalnike, ko je sila, prevzamejo napajanje pomembnejših naprav. Nekateri od vas bi jih vzeli s sabo na dopust, kajti polnite jih lahko tudi s sončnimi celicami, ne le iz vtičnice. Le dokupiti jih morate.

Videz ni nič posebnega in še nekoliko težka je, kar začnete čutiti v rokah ob vsakem daljšem premiku, a ima vse električne priključke, brez katerih si dandanes ne znamo več predstavljati normalnega življenja. Med njimi je 12-voltni priključek enosmernega toka, če slučajno še imate karkoli, kar se napaja izključno preko njega. Vse, kar morate vedeti o stanju baterije, je izpisano na prijetnem in hitro razumljivem zaslonu, pod katerim so še tri tipke. Tipka za vklop je v sredini, desna vklopi enosmerni in leva izmenični tok. Smiselno je namestiti še aplikacijo, kajti samo preko nje lahko vključite večjo oddajno moč (2.700 W). Brez aplikacije, ki deluje le dosegu vmesnika Bluetooth, boste imeli na razpolago 1.800 vatov.

Marsikaj sem priključil na postajo, celo kotno brusilko in manjšo »štemarco«. Delovali sta, kljub temu da za zagon »potegneta« višje tokove. Uradno polna baterija zadošča za 62 polnjenj telefona, do 15 polnjenj prenosnika, 50 minut delovanja električne pečice, do štirinajst ur delovanja hladilnika in tako naprej. Ni ravno tozadevno najboljša na trgu, a tudi ne najslabša.

Enako kot porabljanje energije, je preprosto tudi polnjenje. Ker nisem imel sončnih celic, sem postajo priključil na domače omrežje in počakal, da je kazalnik napolnjenosti pokazal 100 odstotkov. Baterije so tipa LiFePO4 (označujemo jih tudi kot LFP), zato jim polnjenje do roba ne škoduje. Celo priporočljivo je. Sicer polnjenje z močjo 1.440 vatov baterijo do 80 odstotkov napolni v 45 minutah. Od tu naprej gre počasneje, saj hitrost polnjenja pade. Podobno kot pri vseh baterijah.

Pri nakupu tovrstnih naprav se splača počakati na akcijske popuste ali na praznike nakupovanja, kot je črni petek. V nekem trenutku so zanjo zahtevali samo 799 evrov, kar se mi glede na zmogljivosti in uporabnost ne zdi pretirano.

HVALIMO:

• Kvadratna oblika za preprosto zlaganje v prtljažnik avtomobila
• Razmeroma dobre zmogljivosti
• Raznovrstnost priključkov
• Aplikacije je preprosta za uporabo

GRAJAMO:

• Niso navedeni standardi odporna proti vodi
• Težje prenosljiva (za polnjenje osebnih naprav so boljše postaje z manjšimi baterijami)
• Ne omogoča povezave več baterij v eno »navidezno« z višjo kapaciteto

The post Bluetti AC180: Ko bi me rešila, saj je na žalost že vrnila appeared first on Tehnozvezdje.

Kot je že leta 1800 ugotovil Alessandro Volta, je kemična reakcija med dvema elementoma v elektrolitu, ločena s prepustno membrano temelj delovanja vsake baterije. Naravnih zakonov ne moreš spremeniti, ostane ti zgolj prilagajanje podrobnosti, da iz njih potegneš največ. Oziroma da je kar največ energije, ki jo potencialno nosi, uporabne.

Nikdar prej niso bile tako zanimive, kot so zdaj, ko jih večinoma povezujemo z električnimi avtomobili. Kot da prej ne bi bile pomembne in usodne za celo paleto mobilnih naprav – od telefonov do prenosnikov. Žal so argument nasprotnikov električne mobilnosti, ki pogosto širijo polresnice ali laži, da bi dokazali svoj prav, a tudi umirjenega dela naroda, ki nimajo nič proti električnim avtomobilom, vendar menijo, da tehnologija še ni zrela, zato bodo raje še malo počakali. Po želji. S čakanjem ni nič narobe, dokler je razlog pravi. Pogosto pač ni. Kot sem že pisal, nima smisla čakati na baterije s trdnim elektrolitom, saj pravih še nekaj časa ne bo, kakor ne na natrijeve, saj so razlogi zanje drugačni, kot večina misli. Kemija je neizprosna in če še tako obračamo periodni sistem, se vedno znova kaže, da je litij preprosto najbolj primeren material. Zakaj? Vrnimo se k osnovam. Kako sploh baterija deluje?

Prosto po Prešernu je baterija »posoda«, v kateri je shranjena kemična energija, ki se pretvarja v električno z redukcijo (sprejemanjem) in oksidacijo (oddajanjem) elektronov. Reakciji potekata na elektrodah, ki sta temu primerno imenovani. Katoda je med praznjenjem pozitivna, saj na njej poteka redukcija, in anoda zaradi oksidacije negativna. Ko baterijo polnimo, je ravno obratno, vendar imenovanje ostaja zaradi preprostejšega razumevanja. Kadar naprava porablja shranjeno energijo, se elektroni iz negativno nabite anode skozi porabnika premikajo na pozitivno nabito katodo. Da je sistem v ravnovesju, se v isti smeri, a skozi elektrolit, premikajo pozitivno nabiti ioni. Ko baterijo polnimo, se procesi preprosto obrnejo.

Kemični elementi imajo električni potencial, ki ga merimo v voltih. Tisti, pri katerih je nizek, so odločni oksidanti in z visokim odlični reducenti. V idealni bateriji bi bila elementa na obeh skrajnih koncih. Uganete, kateri element je najboljši reducent? Litij, seveda. Natrij je sicer visoko, med njima je še nekaj elementov, česar tabela (vir: Wikipedia) ne kaže, a je razlika v potencialu tudi tako opazna. Da skrajšam. Litij je za izdelavo najprimernejši, ker ima najnižjo gostoto in najvišji potencial. Vse ostalo so boljši ali slabši približki, v katere smo prisiljeni zaradi različnih razlogov.

Zakaj se potem kot nekakšna rešilna bilka omenja natrijeva baterija? Zaradi pragmatizma. Litij v nasprotju s splošnim mnenjem ni pretirano redek material, le na redkih mestih ga najdemo v pravi obliki in primerni koncentraciji, da se rudarjenje splača. Natrij je prisoten praktično povsod. V morjih in še marsikje drugje, zato je lažje doseči neodvisno proizvodnjo. Sploh, ker v natrijevi bateriji ravno tako niso potrebni še drugi redki materiali. Čeprav je obstojnejša (zdrži več ciklov polnjenja in praznjenja) ter se hitreje polni, je glavna cokla opazno manjša energijska gostota. Prevedeno v razumljivejšo govorico. Avtomobil z baterijo v masi in velikosti identično litijevi, z enim polnjenjem prevozi manj kilometrov (baterija ima manjšo kapaciteto v kWh). Kot pa vemo, je doseg, poleg hitrosti polnjenja, najmočnejši argumenti nasprotnikov elektrifikacije voznega parka. Natrijeve baterije so zaradi tega primerne za nekatera vozila, kot so na primer električni dostavniki (kombiji), vendar ne za vsa! Zelo verjetno pa bi bile primerne v vlogi energijskih zalogovnikov za shranjevanje denimo presežne električne energije iz sončnih elektrarn.

The post NEDELJSKI NASVET: Ponovi vajo iz KEMIJE, da boš vedel(a), kaj pričakovati od baterij appeared first on Tehnozvezdje.

V povprečju naj bi litij-ionska baterija izgubila okoli odstotek kapacitete na vsakih 25 ciklov polnjenja, kar pomeni, da v dveh do treh letih (300 do 500 ciklih) sposobnost polnjenja pade pod 80 odstotkov. Še vedno je telefon uporaben, bo pa večina takrat opazila, da težje zdrži do večera. To velja za manjše baterije, kajti tiste v avtomobilih, čeprav delujejo po enakih kemičnih principih, se predvsem zaradi velikosti ter učinkovitejšega hlajenja in segrevanja glede na dostopne podatke starajo počasneje. Kljub temu ni pričakovati, da bo že po sedmih letih, kolikor je ta čas najdaljša javna obljuba po podpori boljših telefonov, postala zabojnik strupenih in dragih snovi, ki ne opravlja več funkcije, zaradi katere so jo pravzaprav naredili. Toda ko je kapaciteta premajhna in si prisiljen imeti več časa pri sebi dodatno baterijo ali vsaj pogosteje iskati prosto električno vtičnico, je to več kot dovolj razlogov za zamenjavo. So znaki, ki kažejo, da prihaja ta čas. Le videti jih moraš!

Eden prvih je, če oznaka napolnjenosti ob ikoni baterije hitro pade za deset ali celo dvajset odstotkov oziroma nikoli ne doseže 100 odstotkov kljub večurnemu polnjenju. Razlog je v razgradnji materialov, zaradi česar ni sposobna shraniti dovolj električne energije, da bi jo sistem zaznal kot polno do roba. Naslednji zlovešči znak je subjektiven, saj zlahka nastane tudi zaradi pogostejše uporabe telefona, česar se niti ne zavedamo. Vseeno bo marsikoga zaskrbelo, ko bo opazil, da je napolnjenost na delovni dan ob dvanajsti uri samo še 30-odstotna, ko je bila ne veliko let prej 60-odsotna.

Za zamenjavo baterije je ravno tako čas, če se polni dlje, kot se je prej, da doseže enako raven napolnjenosti oziroma se telefon samodejno ugasne, čeprav oznaka kaže, da je v njej še vedno deset ali celo več odstotkov energije.

Do zdaj omenjene znake opazi vsak, medtem ko je zadnjega težje diagnosticirati, saj ni nujno, da je posledica pešanja moči baterije. Podobno težavo lahko povzročijo aplikacije, ki po nepotrebnem delujejo v ozadju, in trošijo energijo ali dejstvo, da zdaj telefon uporabljaš za zahtevnejše naloge. Naredi naslednje. Počakaj, da oznaka doseže 20 odstotkov napolnjenosti in takrat zaženi snemanje videa v najvišji razločljivosti. Če se bo takrat telefon izklopil, je to dokaz, da se baterija težje spopada z zahtevnejšimi nalogami.

Baterijo je torej treba zamenjati. Kaj zdaj? Med dvema možnostma izbiraš. Med dražjo in preprostejšo ter nekoliko cenejšo, ki od tebe zahteva malce več kot »tri razrede osnovne šole«. Telefon odneseš v servis, kjer bodo baterijo zamenjali in radostno za delo in dele izstavili račun. Kako visok, bo odvisno od tega, kako visoko servisno podjetje ceni svoje delo. Dejal sem, da je druga možnost cenejša. Kako ne bi bila, ko boš baterijo zamenjal sam. Najdeš jo v spletnih trgovinah ali na strani iFixit, kjer so tudi napotki za menjavo. A če ne najdeš natančnih navodil, kako baterijo varno zamenjati (ali meniš, da v tem niso najbolj vešč), potem je prva možnost primernejša.

Naslovna fotografija DepositPhotos

The post NEDELJSKI NASVET: Kako prepoznaš, da bo baterija »izdihnila« appeared first on Tehnozvezdje.