Velikost me ne moti toliko kot teža dobrih šeststo gramov ob upoštevanju, da so manj močne baterije s kapaciteto 20 tisoč mili amperskih ur, opazno lažje. Tu ne moremo storiti ničesar. S kapaciteto shranjevanja energije rastejo mere in predvsem masa. Po drugi strani se še kako zavedam, da se baterija naprave po »Murphyju« izprazni v najslabšem možnem trenutku, ko jo nujno potrebuješ, v bližini pa ni vtičnice. Takrat se nehaš razburjati nad težo nahrbtnika, če je rešilna bilka v njem.

Baterija, katere cena se pri nas giblje okoli 200 evrov, je opremljena z zaslonom. Nujen ni, a odveč ravno tako ne. Ima tri priključke USB. Prek enega tipa A gre tok do moči 22,5 vata, prek dveh tipa C pa do 140 vatov. Na posameznega! Nazivna moč je 300 vatov oziroma sočasno prek obeh priključkov novejšega tipa do 250 vatov. Pri tem je treba razumeti razliko med 140 in 250 vati. Prvih je največ na posameznem priključku USB-C, 250 vatov pa je skupna moč, ki jo baterija razdeli med vse tri priključke. Ko priklopite tri naprave, se razporeditev moči spremeni na 140+92+18 voltov. Ko sta priklopljeni dve na priključkih USB tipa C, pa 140+100 vatov. Kakšnega res hudega gejmerskega prenosnika baterija ne bo »odžejala«, večino drugih sodobnih mobilnih naprav pa brez večjih težav. Upoštevati je treba, da so moči teoretične. Polnjenje naprav vedno poteka po ustaljeni krivulji. Najprej z močjo blizu nazivne in nato sorazmerno z napolnjenostjo vse počasneje, torej z manj moči.

Naj vam bo nazivna kapaciteta še tako všeč, nanjo raje ne računajte. Zaradi fizikalnih zakonov pretvorbe napetosti in ustvarjanja toplote je baterija običajno sposobna oddati od 60 do 70 odstotkov shranjene energije. V konkretnem primeru to pomeni okoli 15.200, kljub nazivni kapaciteti 26.250 mili amperskih ur (ali 99,75 vatne ure). Dobra plat je podpora do 170-vatnega vhodnega polnjenja. Ampak da dosežete tolikšno hitrost, potrebujete ustrezno zmogljiv napajalnik.

Za primer bom vzel polnjenje prenosnika Surface Laptop 7. Po specifikacijah je zahtevan napajalnik z močjo 60 vatov. Tolikšna je bila moč na začetku polnjenja, nato se je razmeroma dolgo zadrževala okoli 45 vatov in proti koncu padla na dobrih 5 vatov. S preprostim računom sem izračunal še, koliko energije je bilo prenesene v slabi uri, kolikor je polnjenje trajalo. Baterija je bila na začetku polna do roba. Ko je bilo polnjenja konec, je odstotek napolnjenosti kazal 56 odstotkov. Polnjenje baterije prenosnika je potekalo od 50 do 100 odstotkov. Baterija je torej oddala 44 vatnih ur, prenosnik pa sprejel okoli 25 vatnih ur. To kaže, da je bil izkoristek slabih 60 odstotkov. Rezultat ni posebej dober, vendar ga ne gre neposredno posplošiti na vse naprave. Na izkoristek vplivajo napetost, moč polnjenja in način, kako naprava uravnava polnjenje baterije. Pri mojem preizkusu s Surface Laptopom 7 je bila pomembna tudi dolga faza polnjenja, ko je moč proti koncu padla na vsega nekaj vatov.

Vsaj kar se tiče količine energije, ki jo je Ankerjeva dodatna baterija sposobna oddati, ta glede na moje izračune ne sodi med boljše svoje vrste. To pomeni, da se boste morali sami odločiti, koliko vam pomenita velika moč polnjenja in možnost sočasnega polnjenja do treh naprav, ob tem, da boste s sabo nosili kanček mrtve teže!

HVALIMO:

• Daleč od dolgočasnega videza
• Aplikacijo za ročno prilagajanje moči
• Sočasno polnjenje treh naprav
• Pametno porazdelitev polnjenja
• Dva priključka USB tipa C in enega tipa A

GRAJAMO:

• Nima vgrajenega kabla
• Teža ni ravno zanemarljiva
• Dokajšnja razlika med bruto in neto kapaciteto
• Za moj okus previsoka cena

The post Anker Prime Power Bank: Najraje takšnega cegla ne bi nosil, a kaj, ko rešuje »življenja« appeared first on Tehnozvezdje.

Ni dolgo tega, kar smo testirali drugo generacijo slušalk odprte zasnove FreeClip 2. Tokratni model si deli enako zasnovo mostička, oblikovanega po črki C, katerega uradna oznaka je C-Bridge, kakor tudi zvočna gonilnika, baterijo in ostalo elektroniko. Razlike so tokrat drugje, a na mestu je vprašanje, v kolikšni meri so merodajne. Glede tega vam prepuščam odločitev.

Najbolj opazna razlika je predrugačen etui oziroma škatlica, v kateri sta čepka varno shranjena in kjer poteka njuno polnjenje. Večja je in ima videz polovice jajčne lupine z ravno odrezanim dnom. Razlog ni preprostejše postavljanje na ravno površino, temveč brezžično polnjenje na polnilnem pladnju, na katerega običajno postavimo uro, ko tej zmanjka energije. Zanimiva ideja, posebej če slušalke pogosto povežete z uro, medtem ko telefon pustite doma. Povezano s tem je Huawei ravno v tem času predstavil še različico aplikacije Audio Connect za svoje nosljive naprave. Stvar še zdaleč ni iz trte izvita. Ni malo primerov, ko bi želeli na zaslonu ure spremeniti zvočni profil, preveriti napolnjenost baterij ali zagnati iskalnik založenega čepka.

Poleg prenovljenega etuija izstopata njegova in površinska obdelava ušesnih čepkov. Če karikiram, čeprav seveda ni tako hudo, vas bo bleščeč videz zaslepil. Zanimivo pa je, da kljub temu nisem imel občutka, da bi mi eno ali drugo hotelo spolzeti iz potnih dlani. Kaj šele, da bi čepka iz istega razloga padala z uhljev. Ni ravno nepomembno. Čeprav je poudarek na lepoti, bo vsakemu prej ali slej prišlo na misel, da bi jih uporabil med rekreacijo. Oziroma je vsaj meni. Oblika, kakršna je, dokaj dobro drži čepka na njunih mestih in preprečuje padce, a ne tako zanesljivo, kot to počnejo slušalke z ušesnimi zankami. Ko sem tekel ali se peljal z električnim skirojem, so bile ves čas stabilne. Prav je, da to povem!

Prvič je Huawei tipko za seznanjanje in ponastavljanje slušalk iz telesa etuija preselil v njegovo notranjost. Poleg enovitega videza zunanjosti je morda še pomembneje, da so s tem preprečeni nenamerni pritiski. In težave, ki se zaradi tega pojavijo. Način uporabe ostaja enak. Pritisk, dolg dve sekundi, vklopi način seznanjanja prek vmesnika Bluetooth, medtem ko desetsekundni pritisk ponastavi nastavitve slušalk.

Polikali so delovanje funkcije prilagodljive glasnosti. Ideja je dokaj preprosta, izvedba pa za moj okus manj uporabna. Morda so jo zato skrili v razdelek z eksperimentalnimi funkcijami omenjene aplikacije. Ko slušalke z mikrofoni zaznajo hrupnejšo okolico, samodejno dvignejo jakost zvoka. Zadeva deluje le tedaj, ko jakost že v osnovi ni previsoka. Za namene preizkusa sem jo nastavil malo pod polovico najvišje vrednosti, nakar sem tik pred ušesom pognal sesalnik. Po kakšnih petih sekundah je jakost začela zvezno naraščati. Ne previsoko, a dovolj, da se je kljub hrupu sesalnika slišala glasba. Razlika v primerjavi z modelom FreeClip 2 je ravno v bolj gladkem zviševanju in nižanju jakosti zvoka. Ker gre za dodelavo programskega algoritma, ni nobene ovire, da ne bi nadgradili tudi omenjenih slušalk. Če se bo Huawei tako odločil. Enako velja za odpravljanje hrupa vetra med klicem. Tega nisem preizkusil, a naj bi bilo učinkovitejše.

Odprte slušalke vedno zahtevajo kompromis pri kakovosti zvoka, ponajprej pri nizkih tonih. Tokrat me niso presenetili le ti, temveč tudi nadpovprečna glasnost. Redko je za normalno slišnost dovolj že polovična jakost, celo ta pa je bila na trenutke prevelika. Kaj šele najvišja. Nisem dolgo zdržal. Hkrati vas ne bodo razočarale lepo slišne basovske linije, prijetne zvočne podrobnosti ter jasnost srednjih in visokih tonov.

HVALIMO:

• Uporabnejši etui, v katerem najdete tudi prostor za shranjevanje manjših uhanov.
• Dobra jakost in kakovost zvoka za slušalke odprtega tipa.
• Zvoki okolice so vedno slišni.
• Dobra avtonomija baterije: 9 ur za čepka in do 28 ur skupaj z etuijem.
• 10-pasovni izenačevalnik v aplikaciji.
• Uporabna zaščita proti vodi in prahu.
• Odpravljanje hrupa med klici.
• Podpora za iOS in Android.

GRAJAMO:

• Niso primerne za velika ušesa.
• Zadovoljstvo z zvokom je odvisno od pravilne namestitve.
• Kar visoka cena: 229 evrov.
• Aplikacije ni v Googlovi trgovini, zato jo je treba namestiti ročno.

The post KRATKI TEST Huawei FreeClip 2S: Lepše izklesane, a v temelju enake appeared first on Tehnozvezdje.

Oblikovno postajajo vse Kie »glih«. Kar ni nujno slabo, saj ne gre za generično oblikovanje, ki ga očitam nekaterim kitajskim znamkam, temveč za samosvojo »škatlasto« obliko, začinjeno z robustnostjo. S tem niso pretiravali na račun aerodinamike. Količnik zračnega upora 0,29 je razmeroma nizek in se pozna pri ugodni porabi energije. Resda v poletnih temperaturnih razmerah, ki blagodejno vplivajo na učinkovitost električnih vozil.

Par pripomb na izvedbo podrobnosti v potniški kabini

Ne vidim smisla v besedičenju o žarometih, bočnih linijah ali zadku. Fotografije vozila so zgovorne same po sebi. Temu, da si Kijini avtomobili delijo oblikovalski podpis, bi dodal, da ta vpliva na udobje v potniški kabini. Dovolj je odlagalnih polic ter prostora za noge in glavo. To še posebej velja za zadnjo klop. Hkrati niti v prtljažniku ne manjka prostora. Zmotila me je le majhna lina na sredini klopi za daljše predmete, skozi katero težko potisneš že dva para smuči.

Naslednja kritika leti na odlagalno površino na sredinski konzoli. Prostorna je, le da je enovita, brez ločenih prostorčkov za manjše predmete. Ti so se »prevažali« sem in tja, kadarkoli sem bolj ostro in hitro zavil v ovinek. Ampak to je »slabost«, na katero bi se hitro privadil. Kakor tudi na tri zaslone. Zdi se mi dobra ideja, da so med enako velika zaslona instrumentne plošče in infozabavnega sistema stisnili še manjšega, namenjenega klimatski napravi, ter da so zanjo ohranili tipke pod zaslonom. Pripombo imam le na to, da je pogled voznika nanj omejen, ker ga zakriva volanski obroč.

Opozorila predvsem niso nadležna

V tej izvedbi je bilo vozilo bogato opremljeno z asistenčnimi sistemi. Nobenega nisem prav pretirano pogrešal. Pametni ohranjevalnik hitrosti deluje za moj okus primerno. Kakšnega pretirano nervoznega zaviranja zaradi vozila, ki skoči predte, nisem opazil, a ne bi imel nič proti temu, da bi pospeševal hitreje. Pogosto je bolje, da v teh primerih pritisneš stopalko za plin, da nikogar ne spravljaš ob živce. Dobro deluje tudi ohranjevalnik voznega pasu. Nisem imel občutka, da bi mi kadarkoli preveč na silo želel prevzeti nadzor nad volanom. Pričakovano prepoznavanje hitrostnih omejitev ni popolno, parkirna tipala pa znajo prehitro težiti z opozarjanjem na oviro. Dobra plat je, da zvočna opozorila niso preglasna niti dolgotrajna.

Okolje infozabavnega sistema je ravno prav informativno, čeprav ni moč spregledati minimalističnega pristopa. Ni slabo. Pregledno je, razumljivo in predvsem deluje gladko. Ob tem ni nepomembno, da je na voljo še aplikacija Kia Connect. Končno, bom dejal. Nikdar ni odveč, ko gre za električni avtomobil, pa je aplikacija za oddaljen dostop milo rečeno nujna. Posipam se s pepelom. Nisem si vzel časa, da bi jo preizkusil. Napako bom odpravil, saj bom imel kmalu možnost preizkusiti malčka EV2.

Tu je še eno manjše presenečenje. Raven rekuperacije energije prilagajaš z ročkama oziroma »ušesi« za volanom. Najmočnejša pomeni način vožnje z enim pedalom. Dobra plat je, da izbor ostane, četudi vmes motor izklopiš. Pri dobršnem delu drugih modelov, ki sem jih vozil letos, se kajpada tedaj ponastavi. Dobro je še to, da ni veliko voznih načinov. Večina vas bo uporabljala privzetega, normalnega. Primerno je nastavljen, da poleg udobne vožnje dopušča nekaj dinamike, ko si jo zaželiš. Za to je sicer primernejši športni način, medtem ko naj bi ekološki poskrbel za daljši domet. No, vsaj v svojem primeru nisem čutil potrebe po njem!

Že dolgo ne tako dobre porabe

Poraba je, dokaj nepričakovano, ena boljših lastnosti EV5. Vsaj v razmerah, v katerih sem ga vozil. Dopuščam možnost, da so k temu precej prispevale optimalne poletne temperature. Zanimivo bi bilo test ponoviti še pozimi in primerjati podatke. Tuji testi namreč kažejo, da je EV5 precej bolj občutljiv na temperaturo in predvsem hitrejšo avtocestno vožnjo, kjer poraba hitro naraste. Kakorkoli. Prvih sto kilometrov sem prevozil po mestu, bilo je torej veliko postankov in pospeševanj, a se je kljub temu poraba držala okoli 14,8 kilovatne ure na sto kilometrov. Potem sem šel na avtocesto ter pritisnil na plin. Kolikor je bilo to zaradi razmer sploh mogoče. Po koncu testa, ko sem prevozil malo več kot 500 kilometrov, se je »števec« ustavil rahlo pod 17 kilovatnimi urami. Za avtomobil te velikosti in teže to še zdaleč ni slab rezultat. Pravzaprav je tako dober, da ga bom moral nekoč preveriti še v manj ugodnih razmerah.

Bilo bi že kar malo kičasto, če bi bilo vse popolno. Poraba me je prijetno presenetila, polnjenje malo manj. EV5 sicer doseže obljubljeno največjo moč okoli 150 kilovatov, vendar je to za avtomobil tega ranga in velikosti danes skromno. Še toliko bolj, ker Kia pri drugih električnih modelih že uporablja precej zmogljivejšo 800-voltno arhitekturo. V mojem primeru krivulja polnjenja ni bila povsem prepričljiva. Moč je bila najprej kljub preverjeno optimalni temperaturi baterije blizu nazivne, nato je padla na skoraj sto kilovatov, se ponovno dvignila in potem začela po ustaljeni navadi padati sorazmerno z odstotkom napolnjenosti. Skoraj pol ure, dobro tri minute manj, za skok od 20 do 80 odstotkov je za moj okus predolgo.

Udobje prevlada nad užitki

Usmerjenost v udobje se pozna tudi v voznih lastnostih. EV5 sicer ni čisto gumijasto mehak, kar pogosto očitam kitajskim modelom, ki se nadvse radi hvalijo s prestižnostjo in udobjem, zato ravno ne zaplava »prek« neravnin. Hkrati podvozje ni športno pretrdo, zatorej na zadnji plati ne čutiš čisto vsake luknje. Še bolj zanimivo je, da se kljub masi, ki presega dve toni, v ovinkih ne nagiba pretirano in ne daje občutka, da bi ga bilo težko obvladovati. Spet bom uporabil načelo »zlatolaske«. Če ne iščeš športnih užitkov, dirjanja skozi ovinke in noro hitrih pospeškov, potem znaš biti s ponujenim zadovoljen.

Ker je pogon speljan na prednji kolesi, se ob odločnem pospeševanju, predvsem ob izvozu iz ovinka, hitro pokažejo meje oprijema. Za trenutek se pogonski kolesi zavrtita v prazno. Nič dramatičnega, vendar te to takoj spomni, da EV5 ni zasnovan za športno vožnjo.

HVALIMO:

• Presenetljivo ugodna poraba v mojem primeru
• Prostorna in praktična potniška kabina, posebej na zadnji klopi
• Udobno, dobro uravnoteženo podvozje brez pretirane mehkobe
• Dobro delujoči asistenčni sistemi, ki niso pretirano vsiljivi
• Premišljena ergonomija, vključno s fizičnimi tipkami in ohranjanjem nastavitev rekuperacije

GRAJAMO:

• Polnjenje z največ 150 kW je za ta razred razmeroma počasno
• Neenakomerna krivulja polnjenja in predolg čas od 20 do 80 odstotkov
• Nekaj trde plastike v spodnjih delih potniške kabine
• Majhna odprtina za daljše predmete na sredini zadnje klopi
• Sprednji pogon ob odločnem pospeševanju hitro pokaže meje oprijema

The post KIA EV5: Ne vem, ali je Kii uspel velik met, vem pa, da me je presenetila! appeared first on Tehnozvezdje.

Nehvaležno je ocenjevati, ali je več kot štiri tisočake prevelik znesek za prenosnik. Ravno tako sem se naveličal kazati s prstom, kje je za nekaj stotakov cenejši. Preprosto nima smisla. Cene spominskih čipov so podivjale in četudi je PX13 vreden vsakega evra, cena preprosto presega moje finančne zmožnosti. Kljub temu, da me je navdušil, kot že dolgo noben drug!

Obvladljive mere in dobra tipkovnica

Morda ni popolna za vse, a zame je. Velikost je pravšnja, saj imam prenosnik ves čas v nahrbtniku. Bilo bi še bolje, če bi bil za kakšen gram »lažji«, a pruh zaradi njega ne bi dobil. Z velikostjo zaslona tozadevno nimam težav, dopuščam pa možnost, da bi se še za kanček bolje odrezal 14-palčni. Več od tega bi že preveč poslabšalo njegovo prenosljivost. Česar nočem. Potem je tu oblikovanje na meji, ki ga še najlepše opiše izraz »poslovno sodoben«. Ne posega preveč na področje kovinsko sijočih nadvse tankih prenosnikov ali poslovnih škatlasto črnih za zaposlene nižjega ranga. Koketno je ta različica oblikovana z ikonografijo podjetja GoPro. Čemu se je Asus odločil za to potezo, ne vem. Morda želi pomagati ameriškemu podjetju, ki je letos zapadlo v hudo finančno krizo. Bojim se, da so na padajoči krivulji, po kateri je zaradi kitajske konkurence že zdrsnil iRobot.

Poleg mer prijetno preseneti tipkovnica. 1,7 milimetra je hod, ki ga doseže ali preseže le redkokateri prenosnik. Ne vpliva samo na dober občutek pri tipkanju, ampak zaradi nje delam tudi manj napak. K temu pripomore dejstvo, da so tipke vsaj za moje prste prav velike in da razmik med njimi ni prevelik. Na »krovu« je še primerno velika in odzivna sledilna ploščica. V njenem zgornjem kotu je skrito še navidezno vrtljivo kolesce za hitrejše upravljanje funkcij v programih za obdelavo fotografij in videa. Ni enako uporabno kot pravo fizično kolesce, vendar je za prenosnik zanimiva rešitev in ena redkih njegovih posebnosti, ki jo je vredno omeniti. Dvomim, da je glede tega treba reči še kaj.

Za kaj rabiš 128 gigabajtov?

Bistvo tega prenosnika so namreč zmogljivosti. Kombinacija AMD-jeve procesorske platforme Strix Halo z integrirano izredno zmogljivo grafično enoto in 128 gigabajtov pomnilnika. Ker si skupni pomnilnik delijo procesorska in grafična jedra (do 96 gigabajtov) ter nevronska enota, lokalno poganja bistveno večje modele generativne umetne inteligence kot drugi prenosniki. Ker grafični del ni omejen na prej nastavljen fiksni del pomnilnika, grafični enoti ne zmanjka pomnilnika tako hitro kot namenskim grafičnim karticam z 8 GB VRAM-a in lahko v model sočasno naloži bistveno več podatkov. Pomembno predvsem takrat, ko prenosnik uporabljamo za učenje modela, saj je količina pomnilnika pomembnejša od njegove prepustnosti.

Po drugi strani zaradi pasovne širine pomnilnika do 256 gigabajtov na sekundo, medtem ko jo namenske grafične kartice presegajo s 1000 gigabajti na sekundo, platforma ni najhitrejša v primeru manjših modelov. Takrat, ko velikost in svobodna uporaba pomnilnika ne prideta do izraza. Nakup tega prenosnika je torej smiseln, če ga potrebujete za kaj takšnega. Zgolj za igranje ali urejanje vsebin se najde tudi kaj cenovno ugodnejšega.

So pozabili na zaslon?

Gledano tako je jasno, da se PX13 ne bo pretirano utrudil, kadar bi želeli na njem odigrati partijo ali dve v kateri od grafično najzahtevnejših iger. Tu mu malce zagode hitrost osveževanja zaslona, ki se konča pri frekvenci 60 hercev. Da bi dobil prenosnik oznako za čistokrvnega »gejmerskega«, bi moralo biti osveževanje vsaj še enkrat tolikšno.

Negativno me je presenetila še svetilnost. 400 kandel ob dejstvu, da površina nima protirefleksne plasti, ne zagotavlja udobne uporabe na prostem pod močnim soncem, ko se boriš z odsevi. Druge lastnosti so na drugi strani lestvice zadovoljstva. OLED-tehnika poskrbi za prijetne žive barve, dober kontrast ter ločljivost 2,8K za ostro sliko. Moje oči niso občutljive na utripanje zaradi prilagajanja svetilnosti (tehnika PWM), a ko prenosnik snemaš, opaziš, da prilagajanje ni pretirano hitro.

Zaslon še zdaleč ni slab. Toda. Ob tej ceni bi pričakoval tehniko Tandem OLED, plast, ki preprečuje odseve (matirano površino), in hitrejše osveževanje.

Baterija dobra (dokler nanjo gledaš skozi prizmo velikosti)

Visoke zmogljivosti so neločljivo povezane s porabo in segrevanjem. Ko se trudi, prenosnik ni hladen. Nasprotno. Dokaj hitro se začne kopičiti odvečna toplota in posledično se morata ventilatorja vrteti hitreje. Ko se vrtita z najvišjo hitrostjo, zvok preseže 53 decibelov. Gre za zmeren in razmeroma tih zvok, primerljiv z dežjem ali umirjenim pogovorom v ozadju.

Baterija je druga »pesem«. Zaloge energije je v vseh pogledih veliko, a velike so tudi potrebe. Ko sem prenosnik obremenil do skrajnih meja s programom HeavyLoad, je baterija zagotavljala le dobro uro. Poskusil sem še bolj umirjeno opravilo. Predvajanje videa z YouTuba prek domačega omrežja. Tokrat je baterija zdržala dobrih sedem ur. Ocenjujem, da je podobno tudi pri pisarniških opravilih. Montiranje videa in poganjanje velikih modelov umetne inteligence lokalno pa zahtevata, da prej začneš z očmi iskati električno vtičnico!

Še mimo nečesa ne morem. Ohišja. To ni samo lepo na pogled. Zdi se, da je robustnejše od večine ohišij prenosnikov, ki običajno pridejo pod moje prste. Tečaj, ki se odpre za 360 stopinj, se mi ni zdel premehak. Enako je z zaslonsko polovico, kjer izdelovalci pogosto varčujejo z materialom, da prenosnik ne bi bil pretežak. Tokrat ne. Ne zvija se in ne škriplje, ne glede na to, kako grobo jo primeš.

V kombinaciji s črnim ohišjem mi to daje upanje, da bo prenosnik odlično videti še po letih uporabe. Tolikšnega denarja namreč ne odštejemo za leto ali dve! Mar ne?

HVALIMO:

• Zmogljiv procesor in integrirana grafika
• Do 128 GB delovnega pomnilnika (RAM)
• Baterija (sorazmerno z velikostjo)
• Oblika in robustnost ohišja

GRAJAMO:

• Hitrost osveževanja in svetilnost zaslona
• Povprečna zvočnika in spletna kamera
• Manj možnosti nadgradnje pogonov
• Visoka cena

The post Asus ProArt GoPro (PX13): Cigani, mislim, prenosniki letijo v nebo appeared first on Tehnozvezdje.

V njem sem se dejansko počutil kot gospod. Le klobuk in »trenčkot« sta mi manjkala do stereotipa popolnega voznika Opla. Če razumete poanto »Mantafahrer«. Grandland ponuja ogromno prostora in udobja, hkrati pa bolj po nemško trde nastavitve v primerjavi s kitajskimi avtomobili. Greben na sredini motornega pokrova me je sicer asociiral na ostarelega pankerja. Nič od tega ni mišljeno slabšalno. Avto je takšen, kakršen je, in od vas je odvisno, ali vam je dovolj všeč, da bi ga gledali vsaj vsak dan.

Z izjemo pogona se priključni hibrid ne razlikuje od samopolnilnega, ki smo ga preizkusili lani. Zatorej bom ponovil le najbolj osnovne lastnosti. Sediš visoko, pregled iz vozila je dober, prostora in odlagalnih prostorčkov je dovolj, sedeži pa so ravno prav trdi, da po daljšem sedenju ne čutiš »utrujenosti« na zadnji plati. Zaslona sta pregledna in pohvalno je, da je Opel pod osrednjim ohranil dovolj fizičnih tipk. Ročica menjalnika, v pogovornem jeziku ji rečem »ščegetavček«, je na sredinski konzoli. Nanj se hitro navadiš, čeprav bi jo lahko predrugačili, da ne bi bila enaka tisti v sorodnih modelih Stellantisa.

Vozniški pomočniki so naprednejše vrste. Opozarjajo na marsikaj in preprečujejo kakšne neumnosti, le držanje v voznem pasu izvaja preveč »mikromenedžmenta«, kar je na lokalnih cestah, kjer vozniku praktično ne pusti voziti po svoje, zelo nadležno. Piskanje za prekoračitev hitrosti je zelo nežno in ne moti kaj dosti, da pa se ga tudi zelo enostavno izključiti. Na avtocesti je na voljo pomočnik za prehitevanje, ki sam menja vozni pas, potem ko voznik to nakaže s smernikom. Nato mora s tipko OK še potrditi samodejni manever in avto ga izvede. Za moj okus prepočasi in s preveč strahospoštovanja, zato sem ga uporabil le enkrat.

Bistvo izvedbe je pogon, ki kot vsak drug priključni hibrid zahteva disciplinirano redno polnjenje. V nasprotnem primeru v primerjavi s samopolnilnim s sabo brez potrebe voziš približno 300 kilogramov mrtve teže. Ker je avto težji in motorja močnejša, se temu primerno dvigne poraba. Brez polnjenja zelo težko govorim o gospodarnosti tega vozila. Ko je baterija prazna, večje baterije kaj hitro zbledijo!

Opazil sem kritiko mojega navajanja dosegljivega dosega izključno na električni pogon. Naj bom jasen. Gre za podatek, ki sem ga dosegel. A to ne pomeni, da je vklesan v kamen. Električna poraba je odvisna od aerodinamike, mase, načina vožnje in razmer, tako da si upam staviti, da vsak dobi drugačen rezultat. Že to, da na primer radi hitro pospešite na križišču, poveča porabo energije in zmanjša doseg. Grandlanda sem polnil samo dvakrat, tako da je večino od 700 kilometrov prevozil v hibridnem načinu. Od tod poraba na testu skoraj šest litrov na 100 kilometrov. Po moji konservativni oceni je mogoče samo na elektriko doseči okoli 60 kilometrov. Dovolj za večino dnevnih voženj. Škoda, da polnjenje z enosmernim tokom ni mogoče.

Občutno več moči se kajpada pozna na voznih lastnostih. Zaradi večje teže je podvozje malce bolj mehko nastavljeno, zato lepo požira cestne grbine. Volanski mehanizem je natančen, nastavljen z mislijo na udobnost in športne užitke. Pri bolj dinamični vožnji skozi ovinke se čuti masa vozila, a ko voziš z večjimi hitrostmi po avtocesti, je vožnja mirna in stabilna. Elektromotor poskrbi za takojšen navor ob speljevanju, preklop med bencinskim in električnim delovanjem pa je skoraj neopazen. Tudi pri večjih hitrostih je še vedno dovolj moči za varna prehitevanja.

Grandland v tej izvedbi ni slabo vkup sestavljen. A se vseeno sprašujem, komu je namenjen. Če ga boste redno polnili doma in večino vsakodnevnih poti opravili na elektriko, je kombinacija tihe vožnje, dovolj moči in razmeroma nizke porabe smiselna. Če polnilnice nimate oziroma se vam je ne ljubi redno uporabljati, je zgodba drugačna. Takrat s sabo vozite težko baterijo, plačate več in ob prazni bateriji hitro izgubite eno glavnih prednosti pogona. V takšnem primeru se mi zdi samopolnilni Grandland bolj racionalna izbira.

HVALIMO:

• Nadvse udobni sedeži
• Premišljene rešitve v kabini in prtljažniku
• Udobna vožnja po avtocestah
• Uglajen in dovolj močan pogon
• Poraba ob rednem polnjenju baterije
• Klasični gumbi pod zaslonom

GRAJAMO:

• Občutek na stopalki za zaviranje (preklapljanje med regeneracijo in mehansko zavoro)
• Zelo široko (in tudi visoko) vozilo
• Volan ne nudi dovolj povratnih informacij
• Poraba s prazno baterijo
• Počasno polnjenje

The post DRUGI POGLED Opel Grandland PHEV: Sprašujem se o gospodarnosti tega modela appeared first on Tehnozvezdje.

Iskalniki stvari Chipolo so že nekaj časa na voljo v različnih oblikah. Kartica, ki se jo »skrije« v denarnico, najbrž pa lahko tudi kam drugam, se mi pravzaprav že od začetka zdi uporabnejša ideja od obeska za ključe, kajti slednjih običajno niti ne založim, še manj izgubim. Po drugi strani vedno obstaja nevarnost, da denarnica kje ostane, ali se je kdo polasti. Če se to zgodi, jo je mogoče s pomočjo bluetootha in Applovega ali Googlovega omrežja »poišči mojo napravo« zelo natančno locirati. Seveda obstaja možnost, da ne bo več v denarnici, ko jo najdete, a lahko se zgodi, da bo.

Prejšnji Chipolo Card je bil ravno prave velikosti. V denarnici, sploh taki, kot je moja (zgolj za bankovce in kartice), se ga skoraj ni čutilo, tudi vidna ni bila tista kartica ob hitrem pregledu. Kajti mogoče jo je bilo skriti za kakšno posetnico ali kaj drugega. Nova je toliko večja, da to ni več mogoče, še vedno pa je treba notranjost »tošla« dobro pretipati, da ugotovite prisotnost tega tujka. Toda manjša kartica je imela nekaj ključnih slabosti, ki jih večja odpravlja.

Največja je bila omejena življenjska doba, nekje od pol do enega leta. Ko je bilo konec z baterijo konec, je to pomenilo tudi smrt samega iskalnika. Treba ga je bilo poslati nazaj proizvajalcu v reciklažo in spotoma naročiti novega. Zdaj je baterijo mogoče brezžično napolniti, kar pa je zadevo odebelilo, saj zahteva nekaj dodatne elektronike in še tuljavo za prevodnost električne energije. Baterija še vedno traja mesece, na to, da je treba kartico postaviti na polnilni podstavek, pa opozori aplikacija. Novost je tudi tipka (in še lučka) na kartici, z njo »pokličete« telefon. Z drugimi besedami, če imate denarnice pri sebi, ne veste pa, kam ste odložili telefon, bo ta po pritisku tipke začel cingljati, da ga lažje najdete. Seveda je v aplikaciji tudi obratna, bolj pričakovana funkcija – da se oglasi Chipolo Card in z njegovo pomočjo locirate denarnico. Ne zelo glasno, a glasneje kot prej, in dovolj, da se sliši iz nahrbtnika ali izpod kupa kdo ve česa na kavču.

S pomočjo aplikacije, ki vsaj približno pokaže lokacijo iskalnika na zemljevidu, je slednjega mogoče tudi iskati po principu hladno, toplo, vroče. Ko se premikate in se mu približujete, se vse bolj polni krog na zaslonu.

Kadar se oddaljite od denarnice oz. kartice, vas bo telefon glasno opomnil, da ste jo morda pozabili doma. To naj bi bilo v pomoč in načeloma tudi je, vsaj enkrat, morda celo dvakrat, sem se že obrnil nazaj proti domu, a je lahko tudi nadležno, če ste v resnici na dvorišču ali na vrtu, denarnica pa nekje znotraj.  

Za razliko od okroglih Chipolov je pravokotni na voljo zgolj v črni barvi. Verjetno zato, ker ni namenjen temu, da bi bil viden. Zanj zahtevajo 45 evrov, če kupite komplet dveh ali štirih, pa je posamezni nekoliko cenejši. Ni tako poceni, da bi ga brez pomišljanja naročili, a tudi ne predrag glede na potencialno korist. Nikoli ne veste, kdaj boste hvaležni, da ste ga pred meseci vtaknili v denarnico in nato pozabili nanj.

The post Chipolo Card: Večja, vendar bistveno izboljšana appeared first on Tehnozvezdje.

O obliki in sistemu ne mislim razpredati na dolgo in široko. Dejstvo je, da Wear OS, preoblečen v Samsungovo okolje, prinaša celovit nabor Googlovih storitev, vključno z umetno inteligentnim pomočnikom Gemini, brezstičnim plačevanjem, varnostjo in naborom aplikacij neodvisnih razvijalcev. Niso številne kot za Applove ure, a jih je več v primerjavi z naborom za Huaweieve. Posledica vsestranskega okolja v kombinaciji z zmogljivim procesorjem pa je, da ta ura razmeroma veliko energije porabi celo takrat, ko je le povezana s telefonom, šteje korake in spremlja osnovne telesne znake.

Dizajn sproža raznolika čustva

Vizualno je Ultra 2 močno različna od drugih ur, čeprav je mogoče vleči rahle povezave z oblikovalskimi smernicami Applove istoimenske ure za zahtevne rekreativce. Ne bom rekel za športnike, ker to ne bi bilo čisto res. Oblika ne skriva koketiranja z uporabo v prostem času, medtem ko ni najbolj primerna za resnejše dogodke. To je sicer moje mnenje, s katerim se lahko strinjate ali pač ne. Kar sem želel reči, je to, da gre tukaj za drugačno strategijo od Huaweieve, ki stavi na klasično, manj futuristično in bolj zimzeleno oblikovanje ohišij ur.

Pomembnejša od samega videza je nosljivost. Ultra 2 je tanjša od predhodnice, kar se pozna predvsem ponoči in med športom. A zmanjšanje debeline ne spremeni dejstva, da je ohišje veliko in na manjšem zapestju hitro deluje zajetno.

Zaslon si ne zasluži kritike

Da je procesor nadvse hiter, je bolj ali manj jasno. Sistem in okolje delujeta hitro in brez zatikanja, za kar je zaslužen trenutno najboljši procesor za ure z Googlovim sistemom. Bolj od tega je pomemben zaslon. Težko bi bil boljši in svetlejši. Fizikalne količine in razprave glede vrhnje svetilnosti na stran, pomembno je, da je čitljivost zaslona odlična v vseh svetlobnih razmerah in da je odzivnost na dotik skoraj v vseh razmerah na najvišji ravni. Nekaj težav imaš le, kadar je površina mokra. Takrat pač posežeš po upravljanju s tremi stranskimi gumbi. Škoda, da Samsung ni vključil vrtljive lunete ali krone.

Za marsikoga, ki se spogleduje z nakupom te ure, so pomembne nadgradnje, ki jih je bila deležna baterija. Po zaslugi večje vsebnosti silicija in ogljika v anodi je kapaciteta v primerjavi s prvo Ultro narasla za 210 na 800 miliamperskih ur. To se pozna na avtonomiji, a ne toliko, kot bi morda mislili. Pustimo ob strani uradni podatek o do 60 urah delovanja (kljub večji bateriji je identičen prvi generacije tega modela). Moje meritve kažejo rahlo drugačno sliko. Ob stalni povezavi s telefonom je baterija izdihnila čez dva dni in 20 ur. Polovica tega časa je bil zaslon stalno vključen. Funkcija se samodejno izključi, ko uro snameš. Zabeležil sem uro teka in pol ure sopihanja na bližnji hrib v nadvse neprimernih temperaturnih razmerah. Še to. Ponoči sem imel uro na zapestju, da je spremljala spanje. Ni najbolj nedolžno, kajti že prvo noč je stanje napolnjenosti baterije padlo za 19 odstotkov. To pomeni, da boš moral uro polniti vsak drugi dan, kadar si boš privoščil rekreativno dejavnost, oziroma vsaj tretji dan brez tega. Baterija takrat še ne bo popolnoma prazna, a na ta način boš imel vedno na razpolago dovolj energije za uporabo praktično vseh funkcij.

Natančnejši satelitski sprejemnik

Lani sem nekajkrat pretekel testno tekaško pot z modelom Galaxy Watch 8 Classic, ki je kontinuirano prikazoval malce daljšo razdaljo od večine drugih ur z dvopasovnim satelitskim sprejemnikom. Tokrat se je meritev približala povprečni vrednosti. To verjetno pomeni, da je Samsung prilagodil algoritem. Ravno tako je zdaj odstopanje od poti na zemljevidu manjše oziroma drugače rečeno, tekaški program pokaže rezultate, ki sem jih vajen. Vključno s srčnim utripom, kjer tokrat nisem opazil nepravilnih ali čudnih meritev. Podobno velja za beleženje hoje in pohodništva.

Ko so uro predstavili, je bilo veliko govora o potapljaškem programu. Tega še ni in skoraj bi se upal staviti, da bo plačljiv. Drugače ne morem razumeti, zakaj bi obstoječi deloval tako površno. Zabeleži namreč res zgolj osnovne podatke. Koliko časa si bil v vodi, oceno porabljenih kalorij in grafikon srčnega utripa. Ne duha ne sluha o potopih, globinah in časih med potopi, kar najmanj še pričakujem od beleženja potapljanja na dah. Na seznamu aplikacij je le še globinomer, s katerim izmeriš globino potopa, vendar ura podatkov ne shrani, kaj šele, da bi jih uskladila s podatki omenjenega športnega načina. Veliko boljše je beleženje plavanja. Ura te opozori, da v rednih intervalih za malce dlje pomoliš roko iz vode, kajti le tedaj bo zabeležila pozicijo. To sem počel in v večji meri je zabeležena pot prava. Samo enkrat sem po njenem plaval po kopnem. Morda sem takrat pozabil pomoliti roko nad gladino ali pa je preprosto program ocenil, da je bližnjica prava.

Morda celo preveč zdravstvenih podatkov

Všeč mi je oblikovanje aplikacije in način, kako so podatki prikazani. Čeravno bo kdo pripomnil, da zadeva zahteva nekaj prilagajanja. A ko se prilagodiš, do iskanega prideš dokaj hitro. Nabor zdravstvenih funkcij je celovit. Vse, kar je Samsung do zdaj razvil, je vključeno v to uro. Vključno z merjenjem krvnega tlaka, ki zahteva redno umerjanje z domačim merilnikom, telesne maščobe, indeksa antioksidantov in še cele vrste drugih zadev. Za te je značilno, da jih moraš razumeti in pravilno interpretirati, da si lahko z njimi kakorkoli pomagaš. A to je problematika, s katero se bodo morali izdelovalci v prihodnje resno spopasti.

Kljub opozarjanju, da ura ni medicinski pripomoček, zlahka pride do napačne interpretacije. Bom vzel primer. Bolj sveža funkcija je spremljanje in ocena telesnih znakov med spanjem. Da funkcija sploh začne delovati, najprej sedem dni spremlja spanje, oceni interval primernih vrednosti in nato na podlagi pridobljenih podatkov vsako jutro prikaže svoje videnje. Njeno, kajti težko se strinjam z interpretacijo, da sta 52 utripov srca in 13,7 vdihov na minuto zunaj razpona. Oba podatka sta čisto normalna in to bi ura morala vedeti, ne glede na morebitno drugače ugotovljen interval.

Galaxy Watch Ultra 2 je brez dvoma odlična pametno-športna ura. Športne ure presega v pametnih in zdravstvenih funkcijah, a zaostaja v celovitosti športnih programov in predvsem v avtonomiji baterije. Da je ura danes sposobna 24 ur neprestanega beleženja dejavnosti, ni nič več posebnega. Športne ure delujejo dlje. Da sploh ne omenjam tedna ali dveh z občasnim spremljanjem krajše dejavnosti, s čimer se ponašajo najboljše ure. Od tod ugotovitev iz uvoda o sivinah, ko gre za oceno te ure. Toda! Enega ni moč spregledati. Ako jo boste disciplinirano za krajši čas vsak dan postavili na polnilni plošček, potem vas znajo njene zmogljivosti zadovoljiti!

HVALIMO:

• Zmogljivosti in odličen zaslon
• Celovit nabor športnih in zdravstvenih funkcij
• Izboljšano satelitsko sledenje
• Nabor neodvisnih aplikacij
• Umetno inteligentni pomočnik Gemini
• Veliko možnosti povezovanja

GRAJAMO:

• Nekateri športni programi so površni (na primer potapljanje na dah)
• Še vedno za najbolj zahtevne prekratka avtonomija
• Cena ni najbolj prijazna do denarnice
• Oblika ni primerna za vse priložnosti
• Nekatere zdravstvene funkcije delujejo le če je ura povezana s Samsungovim telefonom

The post Samsung Galaxy Watch Ultra 2: Opazno izboljšana baterija ob nekaterih (čudnih) nedorečenostih! appeared first on Tehnozvezdje.

Ne mislim ponovno podrobno »secirati« telefona, kajti to sem že storil. Doro A20 je v svojem najbolj osrednjem bistvu model A10, ki so mu dodali tipkovnico. To za sabo potegne nekaj sprememb v načinu uporabe, a lastnosti in funkcionalnosti so ostale enake.

Logiko, zakaj so to naredili, razumem. Dotik na zaslonu narisane številčnice ne nudi niti približno podobnega občutka pritiska na tipko, pod katero je fizično stikalo. Naj ima še tako odličen sistem povratnega odziva vibracijskega motorja. A ne gre zgolj za to. Nemogoče je na zaslonu izbrati telefonsko številko na slepo. Verjetno so primeri, ko je to morebiti celo usodnega pomena. Po fizični tipkovnici pa lahko tipamo, z dotikom razločimo posamezne tipke, in če imamo v spominu njihovo razporeditev, pokličemo na slepo. Rekli boste, da sodobni telefoni razumejo govorne ukaze. Res je. Vendar je to ponovno ena od tistih funkcij, ki je nekateri nočete ali se jo bojite uporabljati, ob čisto realnih pomislekih o težavah pri prepoznavi govora. Še posebej, če je nejasen. Kar ponovno ni nekaj, kar se starejši osebi ne more zgoditi. Kakorkoli. Tipkovnica na telefonu še ni relikt preteklosti, a je blizu.

Obstoje številčnice prinese še eno očitnejšo prednost. Preklopljena ščiti zaslon pred poškodbami v primeru padca, kar v kombinaciji z bolj robustno zasnovanim ohišjem ni nepomembno glede na to, komu je A20 namenjen. Slabost tega pa je, da je, ko je številčnica preklopljena, viden le manjši del zaslona. Kadarkoli ga boste hoteli uporabljati, jo boste morali torej preklopiti v odprti položaj.

Doro A20 je mobitel, pri katerem tehnične specifikacije povedo precej manj kot način uporabe. Namenjen je predvsem starejšim, zato je največ pozornosti namenjene uporabniškemu vmesniku in temu, da je uporaba čim bolj razumljiva. Razlika je očitna že med začetno nastavitvijo, saj sta med prvimi koraki izbira velikosti besedila in nastavitev glasnosti. Šele nato sledijo običajne nastavitve Androida. Vmesnik ostane preprost tudi pozneje, z večjimi ikonami, manj elementi na začetnem zaslonu in dodatnimi pojasnili posameznih opravil. Kdor želi več, lahko preklopi na običajnejši videz Androida, vendar takrat postane razmeroma majhen zaslon dokaj velika ovira.

Strojna oprema je skromna, vendar za predvideno uporabo povsem ustrezna. Zaslon nima posebno visoke svetilnosti in na soncu ni najbolje berljiv, procesor pa ni namenjen zahtevnim opravilom. Njegova prednost sta nizka poraba energije in majhno segrevanje, zato baterija pri običajni uporabi zdrži približno dva dni. Štirje gigabajti delovnega pomnilnika in 64 gigabajtov prostora danes ne zvenijo impresivno, a če ne boste veliko fotografirali in nameščali aplikacij, bo za silo zadostovalo. V nasprotnem primeru je rešitev pomnilniška kartica, za katero je na voljo ležišče.

Glavna kamera s 13 milijoni slikovnih pik ob dobri svetlobi posname povsem uporabne fotografije. Barvni prikaz je razmeroma naraven, kar je za večino starejših povsem dovolj. Z večjo digitalno povečavo in v slabših svetlobnih razmerah se hitro pojavita šum ter izguba podrobnosti. Podobno velja za video. Dodaten minus predstavlja odsotnost optične stabilizacije slike. Ker imajo številni starejši manj mirno roko, so posnetki manj jasni.

Doro A20 torej ni telefon, s katerim bi proizvajalec tekmoval v zmogljivosti. Njegova prednost je drugje: starejšemu uporabniku ponudi sodoben Android v precej manj zastrašujoči obliki, fizično številčnico, klic v sili in možnost pomoči na daljavo.

HVALIMO:

• Fizična preklopna številčnica
• Tipka za klic v sili poleg zadnje kamere
• Starejšim prilagojen in razumljiv uporabniški vmesnik (okolje)=
• Robustnejša zasnova
• Glasen zvočnik
• Ležišče za pomnilniško kartico

GRAJAMO:

• Starejša različica sistema Android
• Samo osnovne zmogljivosti
• Kamera bi morala biti optično stabilizirana
• Ni podpore za eSim
• Na prostem slabše berljiv zaslon

The post Doro Aurora A20: Ali so telefoni, prilagojeni starejšim, sploh še potrebni? appeared first on Tehnozvezdje.

Kitajci nagovarjajo z najbolj osnovnimi čustvi. Prestiž, udobje, prostornost in veliko opreme za razumen denar. Kdor vidi skozi meglo obljub, se bo vprašal, koliko je to dejansko vredno. Korak naprej je razmišljanje o servisnih storitvah. Obljube so, dlje pa po mojih informacijah še niso prišli. Dobra servisna mreža je še posebej pomembna za priključne hibride. Kompleksnost pogona namreč kar kliče po okvarah. Še nekaj svetohlinskega bom izustil. Cene dobrih avtomobilov niso nizke in tozadevno je čisto vseeno, od kod so!

Komur so všeč »karavani«, ga ne bo mogel spregledati. Drugačen je, a me je vseeno spomnil na Passata s priključno hibridnim pogonom. Zmogljivosti imata podobne, le da je Seal notri drugače oblikovan. Minimalistično in prestižno. A ko enkrat spoznaš modele znamke BYD, hitro ugotoviš, da so notri podobni. Če ne celo identični. Malo gumbov, velik osrednji zaslon in tako naprej. Lepo in prijetno. Ni dvoma, a po drugi strani vsaj mene hitro začne motiti odsotnost fizičnih tipk, ki so za klimatsko napravo skoraj nujne, in nekatere čudne »kitajske« rešitve. Zvočna izolacija kabine se večinoma dobro obnese, le kadar drviš, zna okolje postati glasnejše od pričakovanj.

Lepo je gledati velik zaslon, manj prijetno ga je uporabljati. Oblikovno mu nimam česa očitati, a logika je druga zgodba. Preveč osnovnih funkcij se skriva po menijih, zato moraš za stvari, ki bi morale biti dosegljive z enim pritiskom, med vožnjo brskati po zaslonu. Še bolj me moti, da si sistem nekaterih nastavitev ne zapomni, zato jih po vsakem zagonu avtomobila opravljaš znova. To ni tehnološka naprednost, ampak nepotrebno oteževanje življenja. Da slabega delovanja opozorilnika na prekoračitve hitrosti in stalnega opozarjanja na vse mogoče, posebej če nosiš očala, ponovno ne omenjam. Slabosti, ki sem ji omenil v testu Seala, je podedoval tudi ta model.  

Testni avtomobil je imel že deset tisoč kilometrov, ko sem izgubljal živce z iskanjem digitalnega radia. Pojavil se je šele po nadgradnji programske opreme. Še dobro, da sem se odločil zanjo. Potem je tu še za moj okus res čudna vključenost navigacijske aplikacije v okolje osrednjega zaslona. Postane njegov del, ko jo zaženeš, kar moraš storiti po vsakem zagonu motorja.

To bom pustil ob strani, kajti noben avtomobil ni popoln, še najmanj Kitajci, v kar bi nas nekateri radi prepričali, predvsem pa se na stvari preprosto navadiš. Zdi se mi pomembneje, da so sedeži udobni in imajo dober oprijem, čeprav ta model zaradi mehko nastavljenega podvozja ni najbolj primeren za divjanje oziroma, pravilneje povedano, dinamično vožnjo. Presenetilo me je, da se kljub nizkemu težišču in karoseriji nadpovprečno nagiba v ovinkih. Ko ga zajameš bolj na ozko in hitro. Če hkrati še globoko pritisneš stopalko za plin, sprednji kolesi malo spodrsavata. Ravno tako ga ni najbolj prijetno voziti blizu največje možne hitrosti. Nisem dobil občutka varnosti in zanesljivosti. Največja težava ni nagibanje karoserije, temveč občutek, da podvozje nikoli ni povsem umirjeno. Na slabšem asfaltu se karoserija pozibava, medtem ko volan vozniku ne pove prav veliko o dogajanju pod sprednjima kolesoma.

Ko zmanjka elektrike, pogon izgubi lahkotnost. Bencinski motor mora opraviti večino dela, pri tem pa hitro postane glasen in precej manj uglajen. Prav veliko ne moreš nastavljati. Voznih načinov ni veliko in odzivnost volana ima samo dve stopnji. Meni se je dopadel športni, drugim verjetno mehkejši standardni. Bolj od tega me je presenetilo, da sta spet samo dve stopnji rekuperacije energije ter da ni načina vožnje z enim pedalom. Ta se mi zdi elementarna stvar, ki bi jo morala imeti električna vozila in priključni hibridi.

Prijetneje so me presenetile zavore. Pedal je dobro odmerjen ter prehod med regenerativnim in mehanskim zaviranjem skoraj neopazen. Že omenjeni električni Seal je imel s tem konkretne težave.

Zaključil bom z gospodarnostjo tega modela. Baterija je dovolj velika za po mojih izračunih tja do 80 kilometrov v realnih razmerah. To pomeni, da boste z njim brez težav šli po dnevnih opravilih na elektriko ter bencin kurili le na dolgih poteh. Tozadevno zna marsikoga premamiti obljuba o dosegu krepko prek tisoč kilometrov z enim polnjenjem posode za gorivo. Tega sicer nisem utegnil preveriti, a je glede na doseženo porabo kar realno. Še to. Polnjenje baterije na izmenični tok je dokaj konstantno potekalo z močjo malce prek 6 kilovatov in na enosmerni tok s 27 kilovati vse tja do 80-odstotne napolnjenosti. Bolj razumljivo. Na hitri polnilnici sem preždel pol ure, da se je kazalec napolnjenosti baterije z 18 dvignil na 81 odstotkov. Sistem v avtomobilu me je opozoril, da bi moral čakati še dvajset minut za dosego »stotke«. Da sem to potem dokaj hitro spet skuril, verjetno nima smisla izgubljati besed. Priključni hibrid se splača le v primeru rednega polnjenja baterije.

HVALIMO:

• Velik električni doseg v realnih razmerah
• Prostorna in kakovostno izdelana notranjost
• Veliko opreme že v osnovnem paketu
• Nizka poraba ob rednem polnjenju baterije
• Hitro polnjenje z enosmernim tokom (DC)
• Odprtina za daljše predmete na zadnji klopi

GRAJAMO:

• Mehko podvozje zmanjša zaupanje pri hitrejši vožnji
• Nepregleden infozabavni sistem z nelogično uporabniško izkušnjo
• Ni vožnje z enim pedalom
• Bencinski motor postane pri močnejšem pospeševanju glasen
• Servisna mreža v Sloveniji je še vedno v razvoju

The post KRATKI TEST BYD Seal 6 DM-i Touring: Ima doseg, a ne nudi občutka električne vožnje appeared first on Tehnozvezdje.

Samsung ni nostalgičen, ko je treba ukiniti kakšen model. Edge je plesal zgolj eno sezono, in če se prodaja ne bo izboljšala, ni vrag, da bo šel po podobni poti še Flip. Ni važno, kakšna so bila pričakovanja, odnos, ki ga je bil model letos deležen, kaže, da se bodo odločitve razvile v tej smeri. Potekalo je nekako takole. Pomembno smo nadgradili Fold8 Ultra in tule je naš novi as iz rokava. Fold8 z povesem novim razmerjem stranic zaslona. A ja. Imamo tudi novega Flipa.

Glavna težava školjčne zasnove je omejeno uporaben sprednji zaslon. Na njem ni mogoče prikazati normalnega okolja sistema in tam delujejo samo tiste aplikacije, ki so jih razvijalci posebej prilagodili zanj. Več jih je kot lani, a še vedno razmeroma malo. To pomeni, da moraš skoraj vedno telefon razpreti, ako ga želiš uporabiti za še kaj drugega kot najbolj preprosto. Sprejemanje klicev, branje krajših sporočil in podobno. Tečaj je zaradi tega bolj obremenjen in možnost okvare je temu primerno večja kot pri prepogljivih telefonih, ki jih razpremo le po potrebi. Česar ni mogoče popolnoma spregledati.

Ohišje Flipa je že lani doseglo tankost, ko štiri desetinke v razprtem in šest v zaprtem stanju ne predstavljajo otipljive razlike. Šubler jo pokaže, a je pod prsti ne boste čutili. Zlahka bi torej ohranili lansko debelino in raje vgradili baterijo večje kapacitete, saj takšna, kakršna je, ne ponuja najbolj »prestižne« avtonomije. Čeravno pet ur v primeru polne obremenjenosti (stresni test) in do 14 ur predvajanja videa ni ravno katastrofalen rezultat. Kljub temu. Medtem ko tekmeci vgrajujejo v enako prostornino baterije z večjo kapaciteto, Samsung ohranja obstoječe stanje.

Edina prava novost je odločitev za vgradnjo procesorja Exynos. Ni slab, a neposredne primerjave s Snapdragonom 8 Elite pete generacije v modelih Fold8 in Fold8 Ultra preprosto ne zdrži. Kljub novejšemu procesorju je učinkovitost odvajanja toplote še vedno težavna. V pogojih večje obremenitve se segreje samo ena polovica ohišja, druga pa ostane prijetno hladna. Posledica je zmanjševanje hitrosti jeder. V praksi ni nikdar enako kot na obremenitvenem testu, vendar se bo telefon opazno segrel med fotografiranjem z največjo razločljivostjo in številom sličic na sekundo ali igranjem grafično zahtevnih iger. Katere procesorju ne povzročajo nikakršnih težav.

Flip8 je opremljen z najnovejšo različico Samsungovega okolja. Lep, varen in predvsem nabito poln s funkcijami, izmed katerih izstopajo storitve umetne inteligence. Na voljo so vse, ki smo jih vajeni na telefonih Samsunga. Ob tem nekatere od teh dodobra izkoriščajo prednosti zasnove z dvema zaslonoma. Prednost te je snemanje selfijev z zadnjima kamerama in sočasno snemanje s sprednjo in eno zadnjo kamero. Ni novost, a morda bo kdo našel uporabnost tega načina. Samsung kajpada ohranja preglednost in intuitivnost okolja. Moti me zgolj to, da se moraš vpisati z Googlovim in Samsungovim računom, ako želiš, da vse deluje, kot je bilo načrtovano. Morda nekateri nočemo enega ali drugega.

Tako smo prišli do kamer. Zadnji nista slabi, čeravno je širokokotna vsaj za razred manj zmogljiva od glavne, a sta identični lanskima. To pomeni, da je podobna tudi kakovost fotografij in videoposnetkov. Sprednja sodi med povprečne v razredu, cenovno in zmogljivostno se Flip8 uvršča v najvišji razred, a to moti. Dejal sem že, da njeno funkcijo brez težav prevzameta mnogo boljši zadnji.

Pri širokokotni se pozna, da ima tipalo manj pik. Središče prizora je lepo izostreno, na robovih pa je izguba ostrine opazna. Fotografije te in glavne kamere imajo enake barve in so manj temne od lanskih. 2- in 4-kratna povečava delujeta dobro, 10-kratna pokaže za moj okus preveč izostrene robove. Dobro se obnese tudi ponoči. Manj širokokotna, kjer se pozna odsotnost optične stabilizacije. Razmeroma težko je posneti jasne fotografije, hkrati pa so te temnejše. Niso čisto neuporabne, a če je mogoče, je ponoči bolje uporabiti glavno kamero. Samsungova obdelava fotografij ostaja zelo agresivna, zato so nočne fotografije svetle, vendar hitro izgubijo drobne podrobnosti.

Dokaj podobno je z videom. Dnevni ni slab, ko gre za gladek zajem gibanja, barve in svetlost, medtem ko ponoči v ospredje stopijo omejitve tipala in objektiva. To ne bi bila tolikšna težava, če v rokah ne bi imel telefona, ki se s ceno uvršča v zgornji razred.

HVALIMO:

• Dovolj zmogljiv procesor
• Dnevne fotografije glavne kamere
• Kakovostno ohišje všečne oblike
• Priročen v zloženi obliki

GRAJAMO:

• Opazen dvig že tako razmeroma visoke cene
• Slabše odvajanje toplote
• Kamere niso bile deležne nadgradenj
• Premalo sprememb v primerjavi z modelom Flip7
• Razmeroma majhna kapaciteta baterije

The post KRATKI TEST Galaxy Z Flip8: Bojim se, da je lanski model boljša izbira appeared first on Tehnozvezdje.