Frontera je čuden ptič. Ime so vzeli modelu iz davnih let, ki je marsikomu ostal v lepšem spominu, kot bi si zaslužil. A nekaj iz prejšnjega tisočletja je ostalo. Če si pod tem predstavljate notranjost, ki, če spregledam oba zaslona, spominja na takratne avtomobile. Ne namigujem, da je s tem karkoli narobe. Te pa zna razočarati, če pričakuješ sodobno zasnovo. Oziroma če rečem nekoliko drugače. Svetlobna leta je oddaljena od »gadgeta« na kolesih, kar je dober opis za nekatere, predvsem kitajske modele.

Tokrat se ne bom podrobneje spuščal v obliko in notranjost. S tem se je na podlagi izvedbe z blagim hibridnim pogonom poigral že Matjaž. Raje bom poudaril stvari, ki so me tako ali drugače presenetile, in kako se obnese električni pogon v vozilu, ki po mojem mnenju ni bilo zasnovano zanj.

V tej barvi sploh ne izgleda slabo. Dobra plat bolj »škatlaste« oblike je dovolj prostora v potniški kabini in prtljažniku. Saj razumem, da je vseeno, a lepše izoblikovane podrobnosti tam zadaj bi skoraj pričakoval. Od materialov do luknje v dvignjenem podu. Sicer o kakšnih izredno prestižnih materialih ni ne duha ne sluha niti v potniški kabini.

No ja, vrnimo se k izhodiščni misli. Videti je kot avtomobil iz prejšnjega tisočletja. S tem ne pravim, da me je motilo. Pravzaprav se za volanom nisem počutil slabo. Razen zaradi ene malenkosti. Dragi Opel. Vsaj v električni izvedbi bi lahko umaknil ključ za vžig. Nobene prednosti ne prinaša in neumno ga je obračati, ko se zadaj razen stika ne zgodi nič drugega. Je res tako težko oziroma drago na volanski obroč ali kam drugam vgraditi gumb za vklop in izklop? Spodobilo bi se (na voljo je sicer za doplačilo).

Ne morem iz svoje kože, zato bom nanizal še nekaj stvari, ki so me zmotile. Ponoči je na sliki zadnje kamere občutno preveč šuma, digitalni radijski sprejemnik nima funkcije s seznamom postaj, zato je iskanje želene hudo zamudno in zastarelo, regulator hitrosti pa je zgolj ročni. Ne vidim njegove prave uporabnosti, zato me niti malo ne bi motilo, če ga sploh ne bi bilo.

Navigacija je sicer bila del opreme, a jo je treba vsakič znova zagnati. Postopek kajpak ni hipen. Se le meni zdi, da bi morala biti del sistema, takoj dostopna in znati načrtovati tudi polnilne postanke? Nenazadnje je dobro, če imamo vedno pri roki podatke o polnjenju oziroma predvidenem stanju baterije ob prihodu na cilj. Potem pa udari sistem prikaza hitrostnih omejitev. Ocenjujem ga nekako takole. Kamera mora biti res dobra, da ji ne uidejo nalepke na tovornjakih in znaki ob stranskih cestah.

Spredaj dokaj »škatlasta« oblika ne deluje blagodejno na porabo. Zračni upor naredi svoje. Razkorak med uradno in na testu (po računalniku) ugotovljeno porabo 22,7 kilovatnih ur na 100 km je očitno izračunan »čez palec.« Števcu preprosto težko zaupam. Moji izračuni, ki prav tako niso analitično popolni, so bližje 20 kilovatnim uram. A vseeno ne bi mogel priti do Maribora in nazaj v Ljubljano z 80 odstotki napolnjeno baterijo. Žal ne najboljši obet v kombinaciji z razmeroma počasnim polnjenjem. Da je napolnjenost z 20 odstotkov ponovno narasla na omenjeno raven, sem na hitri polnilnici preždel pol ure. Krivulja moči polnjenja izdaja, zakaj.

Zmotilo me je, da ni načina vožnje z enim pedalom in da je na voljo zgolj ena stopnja rekuperacije energije, ki je privzeto aktivirana, a to vsaj delno odtehta drugačen značaj, ki ga avto dobi po zaslugi električnega pogona. Pospeški in navor niso nič posebnega, a je vožnja kljub temu bolj mirna in dinamična v primerjavi z izvedbo z blagim hibridnim pogonom. Če sem odkrit, tudi v primerjavi z marsikaterim avtomobilom s termičnim motorjem.

Zaradi razmeroma visokega težišča se v ovinkih opazno nagiba, vendar ne uhaja iz smeri in ne sproža neprijetnih občutkov. Pravzaprav je podvozje uglašeno precej bolj spodobno, kot sem pričakoval. Ni športno, ni posebej natančno, vendar deluje predvidljivo. Volan ne posreduje veliko informacij o dogajanju pod kolesi, a po drugi strani od voznika ne zahteva posebne pozornosti.

Še bolj kot v ovinkih se izkaže na slabših cestah. Neravnine požira solidno, kratkih grbin ne prenaša pretirano sunkovito in na običajnih regionalnih cestah deluje bolje, kot bi sklepal po ceni. Šele na avtocesti postane očitno, da je bila aerodinamika podrejena prostornosti. Tedaj se poveča šum vetra, poraba pa začne hitreje naraščati, vendar v pretirane višave ne gre, saj je najvišja hitrost omejena na 145 km/h.

Frontera ne skuša biti nekaj, kar ni. Ne pretvarja se, da je premijski model, ne skriva kompromisov in ne navdušuje s tehnologijo. V zameno ponudi veliko prostora, preprostost in električni pogon za, ob upoštevanju subvencije, razmeromo zanimivo ceno!

HVALIMO:

• Veliko prostora v razmeroma kompaktnih dimenzijah (razen v višino)
• Udobno in robustno podvozje
• Solidna opremljenost pri dražjih izvedbah
• Električni pogon in solidno velika baterija

GRAJAMO:

• Veliko trde plastike in ne najbolj kakovostna izdelava
• Nedomišljeno upravljanje
• Omejene možnosti infozabavnega sistema in voznikovega zaslona
• Zelo luknjičasta osnovna oprema
• Nekoliko previsoka poraba

The post KRATKI TEST Opel Frontera GS Electric: Začelo se je slabo, potem pa je postalo … appeared first on Tehnozvezdje.

Oblike niso spreminjali. Čeprav se nekateri (še vedno) trdno držimo aksioma, da je le okrogla ura prava, ima očitno dobršen del sotrpinov nasprotno mnenje. V kvadratu vidijo primerno obliko, zatorej ni nikakršno presenečenje, da v zasnovo Watch Fit 5 in Fit 5 Pro niso drezali. Posledično še vedno velja napotek, ne pa zakoličena obveza, da je prva primernejša za ženska, druga pa za moška zapestja. Predvsem pri zadnjem gre vsaj malo za nečimrnost. Nič ni narobe, če ima ženska veliko uro, ampak za moškega se nekaj tako majhnega preprosto ne spodobi.

Zakaj bi spreminjali, če ni treba

Podobnosti z lanskima modeloma Watch Fit 4 se nadaljujejo v materialih. Ohišje manjšega modela je iz kombinacije aluminija, plastike in utrjenega stekla, medtem ko se v modelu »pro« prepletajo aluminij s kančkom vstavkov iz titana (okvir), keramike (spodnja plošča) in safirnega stekla.

Huawei v svoje ure večinoma vgradi vse tehnike in algoritme, z izjemo najbolj izpopolnjenih, ki jih dozira po kapljicah. Watch Fit ima zaradi tega snemalnik elektrokardiograma, izpopolnjena športna načina za golf in prosto potapljanje ter barometer, tipalo temperature in tipalo globine. Ta model ima sicer večji in svetlejši zaslon, medtem ko sta bateriji v obeh urah enaki! Od tod identični avtonomiji, uradno do 10 dni v najboljšem primeru. Moja opažanja so zelo blizu te meje. Marsikaj sem počel, se igral in beležil, a polnil sem jo samo enkrat na teden. Ni slabo za uro takšnih mer in predvsem takšne tankosti.

Kot smo vajeni, je paščkov več zaradi različnih potreb, modnih slogov in želja. A vsaj meni so tkani z ježkom vse bolj všeč. Omogočajo več svobode pri zategovanju, da je ura na zapestju stabilna, pri čemer k temu nekaj dodata tudi tankost in lahkotnost predvsem manjšega modela. Kompromis je, da se moraš zaradi manjšega obsega malce pomatrati, ko ura nadeneš ali snameš z zapestja.

Watch Fit 5 uvaja mini vadbe

Športnih načinov je ponovno veliko, morda celo preveč, če sem odkrit. Kakšnih pomembnejših razlik v natančnosti beleženja nisem opazil, z izjemo satelitskega sledenja. Lanski model je občasno precenil ali podcenil dolžino mojega standardnega teka. Tokrat česa takšnega nisem opazil. Razdalje so kontinuirano bližje tistim, ki jih izmerijo druge boljše ure. Očitno so nekaj spremenili v drobovju, morebiti v arhitekturi antenskega sklopa ali delovanju algoritmov, saj nisem slišal, da bi bil sprejemnik drugačen.

Dejal sem, da je Huawei tokrat uro namenil pretežno mestnemu življu. Oziroma so tem (nam) namenili mini vadbe. Gre za kratkotrajno telovadbo, ne daljšo od minute, zasnovano za različne dele telesa, od napenjanja trebušnih mišic do kroženja z očmi, ki jo hitro opraviš in ne zahteva nobenih pripomočkov. Torej jo zlahka opraviš kjerkoli. Ko dovolite, vas bo ura vsake toliko časa (običajno enkrat na dan ali ko zazna težave) pozvala, da si vzamete čas, in predlagala primerno vadbo. To stori simpatična animirana panda, ki je tam, da ti na simpatičen, ne sicer dovolj podroben način pokaže, kaj želi, da počneš!

Vrh glave zdravstvenih funkcij

Potrdim lahko, da je natančnost spremljanja srčnega utripa med tekom primerljiva z natančnostjo ur Huawei, ki sem jih preizkusil v zadnjem letu. Podobno je z nasičenostjo kisika v krvi, analizo spanja – to vem, ker mi vse kažejo, da se prevečkrat zbudim in da je faza rahlega spanja predolga – ter drugimi meritvami. Po vzoru družine Watch GT 6 sta tudi letošnja modela Fit dobila sposobnost analize aritmije s pulznim valom. Meritev je po vklopu stalna in vedno znova v srčnem ritmu išče nepravilnosti ob različnih časih dneva in aktivnosti telesa. Drugo pa je, kako uporabna je ta funkcija. Preprosto tega ne znam oceniti, a je zgovorno, da je opremljena z opozorilom, da ura ni medicinska naprava. Kadarkoli se srečam s tovrstnimi zadevami, ki jih ne morem adekvatno preizkusiti, se zanašam na kmečko pamet. Odveč ne more biti, sploh če pokaže nepravilnost, te prepriča, da obiščeš zdravnika, in se potem izkaže, da srce ne deluje po regelcih.

Naj ti bo kvadratno ohišje všeč ali ne, zmogljivosti te Huaweieve ure ni mogoče zanikati. Od ostalih funkcij se mi zdita pomembna še brezstično plačevanje in prevzem klica s povezanega telefona. Predvsem to zadnje velikokrat pride prav. Škoda le, da ni osnovna izvedba na voljo v dveh velikostih. Ta ima vse, kar marsikdo potrebuje, a če ti ne odgovarja manjša velikost, potem moraš za večjo odšteti stotaka več! Čeprav tega, kar nudi »pro«, morebiti ne potrebuješ.

HVALIMO:

• Kakovostna izdelava (če ti je všeč kvadratna oblika)
• Dovolj športnih in zdravstvenih funkcij
• Brezstično plačevanje
• Dolga avtonomija
• Samodejna zaznava aktivnosti

GRAJAMO:

• Samo ena velikost Watch Fit 5
• Dati moraš dovoljenja vsaki posamezni aplikaciji (zamudno)
• Počasna nadgradnja sistema.

The post Huawei Watch Fit 5: Zakaj mi panda predlaga, da zavijam z očmi? appeared first on Tehnozvezdje.

BYD za naskok na evropske avtomobilske trge koristi strategijo, ki smo jo že videli in začutili ponajprej s strani izdelovalcev telefonov. Pokaži, kaj imaš najboljšega, in obenem sulico usmeri na cenovno občutljive in tokrat še na nove pogone občutljive posameznike. To najbolje dokazuje poudarek na reklamiranju modelov s priključnohibridnim pogonom in manj popolnoma električnih. Čeprav so ravno ti z naskokom zanimivejši. Konkretneje, trenutno je najbolj zanimiv Seal. Povem, zakaj tako mislim, a najprej nekaj tehničnih podatkov, brez katerih nima smisla nadaljevati.

Počasi bodo verjetno morali zaključiti s pretiranim eksperimentiranjem, kajti v ospredju električnega avtomobila sta teža in čim manj zračnega upora. Od tod ponovno več limuzin oziroma dodajanje oblin in nižanje športnih terencev ter oblika obrnjene kapljice vode. Nič ni narobe z njo, razen morebiti tega, da so si električni modeli različnih kitajskih znamk dokaj podobni. Seal ni nobena izjema. Zunaj in notri pričakovano diši po z dobrimi materiali podprtem občasno pretiranem minimalizmu. Kritike kajpada letijo na pomanjkanje fizičnih gumbov.

Ko so iskali ime, niso imeli v mislih »pečata«, temveč tjulnja, saj model sodi v serijo, ki poudarja oceane. Kakorkoli. Tega ne nameravam pogrevati. Dejal bom le, da me avto niti približno ne spominja na zavaljeno, pogosto ljubko morsko bitje. Za to je kar preveč vitek. Na srečo se ta vitkost ne pozna v potniški kabini. Zadaj je dovolj prostorna, da se niti odrasli, košarkarji so izvzeti, ne boste počutili preveč utesnjeno. Manj me je navdušil prtljažni prostor. Seal ima četvera vrata, saj prijetno zaobljen zadek preprečuje, da bi bila globina prtljažnika uporabna po mojih merah. Veliko pove že to, da vanj ne gre srednje velik zložen električni skiro, ne da bi prej odvijačil krmilo. Preprosto je premalo višine. In čeprav je že skoraj poletje, vseeno opazka, ki bo, vsaj upam, ponovno imela smisel čez pol leta. Klop je deljena po načelu ene plus dve tretjini brez sredinske luknje za prevoz daljših predmetov. Smuči v nobenem primeru ne bi rad prevažal na strehi dokaj nizke električne limuzine.

Kitajci imajo smešen pogled na svet oziroma trg. Izdelek je zanje svet in tako ga tudi hvalijo. A ko jih postaviš pred dejstvo, potem celo priznajo, da kaj morda res ne deluje popolno. Zmotilo me je na primer samodejno preskakovanje med dnevnim in nočnim prikazom sredinskega zaslona na deževen dan. Voziš po avtocesti in zaslon skoraj utripa zaradi spreminjanja prikaza. Ko zapelješ v senco stavbe, sistem meni, da se je zmračilo in preklopi na nočenega. Nakar se mu v naslednjem ovinku spet zdani.

Čisto po maniri varnostnih zahtev je opozoril ogromno. Samo za hip pogledaš vstran, ker ti nekaj lepega na pločniku pade v oči, in že je tu prijazno opozorilo. Še dobro, da BYD ni izdelovalec, ki je hkrati prepričan, da mora vizualno sporočilo na voznikovi digitalni armaturni plošči podkrepiti z zvokom, ki gre skozi ušesa. Vseeno je piskanja za moj okus preveč in pogosto celo po nepotrebnem. Razdalja pol metra od ovire še ni razlog za paniko. Ob tem kamere lepo zajamejo okolico vozila. Edino občutka globine ne dajejo, kar je itak že znana težava, povezana z opazovanjem okolice na zaslonu. Še to. Pogosto sedim v vozilu, ko čakam na hčerko pred plesno šolo. Moteče je, če alarm začne tuliti, čeprav od trenutka, ko sem parkiral, nisem vstal s sedeža voznika. Kanček vgrajene pameti na ravni kmečke logike bi zlahka preprečil takšne in podobne nevšečnosti.

Na to se ni težko privaditi. Ne povzroča tesnobe in prej ali slej se zalotiš, da piskanje preprosto pospraviš v zadnji del možganov. Naslednja, recimo ji težava, ki sem jo opazil, pa ni tako nedolžna. Ko sem vozil po strmem klancu navzdol in zaviral, se je pripetilo naslednje. Seal je najprej nežno zaviral, nakar se je zazdelo, da je zavora popustila, nato pa v naslednjem hipu ponovno zagrabila, a močneje. Zdelo se je, da je v nekem trenutku sistem ugotovil, da zaviranje z motorjem v želji po povrnitvi energije ni več dovolj, in je v boj zato poslal običajno zavoro. Razumljivo. A nekaj strahu mi je v žile poslal ne najbolj prijeten preskok. Ob tem, da mu ni najbolj v ponos odsotnost načina vožnje z enim pedalom.

Po drugi strani ne morem reči, da mi ni všeč odsotnost pretiravanja z različnimi voznimi načini. Običajni poudarja udobje, to pa ne pomeni, da Seal po potrebi ne more skočiti. Športni doda v vožnjo kanček adrenalina, ekološki pa poskrbi za manj tesnobe, ko je baterija že bolj prazna. Ohranjanje temperature v potniški kabini je v tem načinu primerno za pomlad in jesen, ko zunanje temperature niso pretirano visoke ali nizke. Ko že omenjam klimatsko napravo. Jasno je, da Kitajci ne morejo iz svoje kože. Ko se zažene, hladi kot pri norcih, ob tem pa si prisiljen nastavitve, vključno s smerjo izpihanega zraka, urejati na zaslonu. Početi to med vožnjo ni najbolj varno. Mar ne? Sprašujem se, ali bi komu padla krona z glave, če bi ohranili mehansko upravljanje vsakega izpusta posebej. Kakorkoli. Moje izkušnje so naslednje. Če si navajen imeti samodejno klimo nastavljeno na 22 stopinj, jo boš moral v kitajskem avtomobilu nastaviti na 24 ali celo več, če ne boš hotel, da ti zmrzne zadnja plat (rit po domače)!

Poraba je svoja zgodba. V sistemu ni običajnega potovalnega računalnika ali pa je tako dobro skrit, da ga nisem našel. Na voljo imaš trenutno porabo, porabo zadnjih kilometrov in skupno od nakupa avtomobila. Prek tega ocenjujem, da se je dejanska po slabih osemsto kilometrih, od tega polovico po avtocesti, ustalila malo pod 20 kilovatnimi urami na sto kilometrov. Kar je nekako v rangu vozil tega zmogljivostnega oziroma cenovnega razreda. Več pelina je pustila krivulja polnjenja. Začne se, ajde, recimo zadovoljivo visoko in predvsem stabilno, nato pa hitro pade pri polovični napolnjenosti baterije. Pol ure za polnjenje od 20 do 80 odstotkov ne diši ravno po udobnih vožnjah na daljših razdaljah.

Dober avto veliko stane. Vseeno je, kdo ga izdela. BYD ima v osnovni ceni vključeno veliko opreme, a na koncu je od tebe odvisno, katere funkcije potrebuješ in ti veliko pomenijo. Omenil bi še dokaj uglajeno delovanje radarskega tempomata s funkcijo ohranjanja voznega pasu in podpovprečno opozarjanje na hitrostne omejitve. Ampak tako pač je s tem sistemom. Še nisem imel priložnosti videti res dobrega.

O voznih lastnostih nima smisla razpredati na dolgo in široko. Nenazadnje je pogon električen, kar prinese mirno, udobno vožnjo ob dinamičnih odzivih. Moči je vedno dovolj in, to meni pomeni veliko, drugim morda manj, podvozje ni na strani mehkobe »žvečilnega gumija«. Uživanje v hitreje speljanem ovinku, ne da bi dobil morsko bolezen, je torej možno. Še posebej, če je Seal opremljen s pogonom na vsa štiri kolesa. Vendar nima smisla spregledati, da gre v prvi vrsti za udobno in razmeroma prostorno limuzino!

Težava Seala ni mehanika ali kakovost izdelave. Težava je predvsem programska logika, ki še vedno prepogosto deluje, kot da jo je razvijal tehnološki gigant brez dovolj avtomobilske kilometrine.

HVALIMO:

• Kakovostni materiali
• Prostorna potniška kabina
• Dovolj moči in dinamične vozne lastnosti
• Dobro podvozje in dobra lega glede na maso
• Učinkovita zvočna izolacija
• Nadpovprečno delovanje radarskega tempomata
• Majhen obračalni krog

GRAJAMO:

• Ni načina vožnje z enim pedalom
• Pretirano zanašanje na zaslon infozabavnega sistema
• Ne najbolj učinkovita rekuperacija
• Hiter padec hitrosti polnjenja
• Preveč opozarjanja

The post BYD Seal: Upravičil je visoka pričakovanja, ampak za kakšno CENO! appeared first on Tehnozvezdje.

Različne mere so zelo verjetno posledica želje zadovoljiti različne potrebe. Manjši za zagovornike kompaktnejših mer, zaradi katerih je telefon »lažje« obvladljiv, večji pa za milo rečeno nekoliko zahtevnejše posameznika. Razlika ni samo v procesorju, zaslonu in kapaciteti baterije, temveč tudi v tipalu glavne kamere. V Xiaomi 17T Pro je pač za odtenek zmogljivejši Light Fusion 950, čeprav je ločljivost enaka. Očitno imata tudi različna objektiva, saj je izboklina z zadnjimi kamerami za milimeter debelejša.

Majhna, a opazna dodelava

Moral sem se dobro potruditi, da sem dojel, zakaj se mi zdita letošnja modela drugačna. Razlog se skriva na robovih že omenjene izbokline, ki so pravokotno odsekani in ne več pod kotom, kar mi lani ni bilo najbolj všeč. Drugo ostaja enako. Xiaomi 17T ima še vedno plastični okvir, medtem ko je v Xiaomi 17T Pro iz aluminija. Od tod bolj hladen občutek na dotik, ki ga ni mogoče spregledati. Kljub tej razliki v materialu sta obe ohišji enako dobro zaščiteni proti prahu in vodi. Še nečesa niso spremenili. Ohranili so hrbtišče iz utrjene plastike, ki, hočeš nočeš, marsikje izpodriva steklo.

Ob sodobnem videzu, ki ga poustvarjajo ravno odsekane stranice in zaobljeni vogali, ni mogoče spregledati ozkih robov okoli zaslona in lepo izdelanih podrobnosti. Kakovost izdelave ni pod vprašajem, a to je nekaj, kar dandanes pričakujemo v vseh razredih. Bolj od tega se mi dopade, da v tej seriji Xiaomi ni želel oblikovno parirati Applovim telefonom. To pomeni, da ohranja videz, ki smo ga vajeni in za katerega sem lani dejal, da se mi zdi dokaj generičen.

Razkorak v procesorskih zmogljivostih

Sama po sebi se ponuja primerjava s Honor 600 in 600 Pro. V marsičem so si podobni. Začenši s ceno, kjer je žal opaziti, da so letošnji modeli ob enaki pomnilniški konfiguraciji za sto evrov dražji.

Čeprav sta Honorja opremljena s Snapdragonoma, ta v testih izkazujeta manj moči od obeh Mediatekovih procesorjev. V praksi to pomeni, da sta oba kos praktično vsemu, kar danes pričakujemo od svojega telefona. Temu primerno je tudi gretje. Ob obremenitvi se oba kar konkretno »segrejeta«, Xiaomi 17T Pro celo tako močno, da ga je neudobno držati. Pričakovano je krivulja upočasnjevanja procesorskih jeder bolj v zelenem območju in manj izrazita v primeru Xiaomi 17T. Tu je na mestu opomba. V praksi so obremenitve, ki jih simulira test, redke in predvsem kratkotrajne. A če boste na tem telefonu prek emulatorjev igrali igre za računalnike ali konzole, potem zna biti segrevanje težava. Recimo, da česa takšnega večina ne počne oziroma je nujno držalo za telefon z vgrajenim ventilatorjem za aktivno hlajenje.

Če ocenjujem zgolj na podlagi nadgradnje procesorskih zmogljivosti, potem Xiaomi 17T Pro kaže večji napredek kot Xiaomi 17T. To še poveča atraktivnost nakupa Xiaomija 15T, pod pogojem, da vam je dovolj kamera z 2-kratna povečavo namesto periskopskega objektiva.

Rezultat različnih mer sta tokrat bateriji različnih kapacitet. Ker čip v Xiaomi 17T porabi manj energije, je avtonomija telefonov dokaj podobna. Do štiri ure ob polni obremenitvi in od 20 do 25 ur predvajanja videa. Nič pretresljivega. Dvodnevna avtonomija ni popolnoma nemogoča, a je močno odvisna od pogostosti in zahtevnosti rabe.

Zaslon je naslednji adut. Prikazane barve so lepe, kontrast dober in zaradi podpore standardom visokega dinamičnega razpona je primeren za pretakanje vsebin s pretočnih storitev ali urejanje fotografij. Ob visoki točkovni svetilnosti, ki se predvsem izkaže na prostem, velja omeniti še 120- oziroma 144-herčno osveževanje, ki je zaslužno za tekoče in gladke prikaze. Kaj pa zvočnika? Zanju je najpreprosteje reči, da sta povprečna. Dovolj sta glasna in zvok je kakovosten, vsaj dokler ga ne naviješ do konca, za poslušanje v mirnem okolju. Jasno je, da resničnega užitka ni brez dobrih slušalk.

Okolje smo že spoznali

Okolje je identično modelu Xiaomi 17. Za novo različico je preteklo premalo časa. Torej bom ponovil. Še vedno so poleg še nekaterih drugih neželenih nameščene Xiaomijeve aplikacije, ki jih ni mogoče preprosto odstraniti. Gre predvsem za trgovino z aplikacijami, brskalnik in podobno, za katere si upam trditi, da jih večina zahodnjakov nikdar ne uporabi. Ne zato, ker bi bile slabe, temveč ker nas je Google navadil na svoje. Podobnosti z Applovim okoljem ni malo, a najbolj očitna je informacijska vrstica okoli objektiva sprednje kamere. Xiaomi se še vedno ni odločil za sedemletno podporo. Ostajajo pri petih nadgradnjah sistema in šestletnem zagotavljanju varnostnih popravkov.

Okolje vključuje pričakovani nabor storitev umetne inteligence, za katerimi stoji Google. Od obdelave fotografij, pomoči pri pisanju in iskanja z obkroževanjem do samodejnih podnapisov in prevajanja. Ko postajajo storitve zmogljivejše in uporabnejše, vse bolj moti dejstvo, da slovenščina pogosto ni podprta. Vsaj Gemini, ki je v celoti nadomestil prejšnjega pomočnika, se je v zadnjem letu priučil tudi »govorjenja po domače«.

Evolucija, nikakor ne revolucija!

Presenetilo me je, da fotografije glavnih kamer niso bistveno boljše, čeprav ima model Pro fizično večje tipalo. Zanimivo je upravljanje goriščnic v fotografski aplikaciji. S pritiskom na oznako »1X«, povezano z glavno kamero, izbiramo med 23, 28 in 35 milimetri, medtem ko oznaka 2X pomeni približno 50-milimetrsko goriščnico. Še dve goriščnici, 230- in 460-milimetrska, sta skriti pod oznako 10X. Če odmislim različni tipali pod objektivom glavne kamere, sta preostali zadnji kameri zdaj enaki. To pomeni, da ima tudi Xiaomi 17T letos kamero s periskopskim objektivom in petkratno optično povečavo!

Širokokotni kameri podnevi delujeta zelo podobno. Na robovih je sicer opaziti nekaj geometrijskega popačenja in izgube ostrine, vendar nič posebej motečega. Barve so večinoma korektne, manj prepriča količina podrobnosti, kar je pričakovano zaradi zelo širokega pogleda in manjšega tipala. Zelo dobro se obnesete tudi kameri z optično povečavo. Kontrast, dinamika in raven podrobnosti so na razmeroma visoki ravni.

Nočne fotografije so opazno boljše od fotografij, ki sta jih bila sposobna posneti lanska telefona. Podroben pogled razkrije, da se v slabših svetlobnih razmerah bolje obnese tipalo glavne kamere v Xiaomi 17 T Pro po zaslugi fizično večje pike. A roke na srce, večina razlik ne bo opazila. V teh pogojih se sicer poznajo omejitve v svetlobni občutljivosti tipal širokokotne in kamere z optično povečavo, vendar je Xiaomiju uspelo izboljšati lanske dosežke in obenem poskrbeti za razmeroma dobro kontinuiteto posnetkov vseh treh kamer ne glede na svetlobne razmere.  

Podobne razlike veljajo tudi pri videu. Podnevi med telefonoma skoraj ni pomembne razlike, treba pa je upoštevati, da širokokotna kamera nima optične stabilizacije. Ponoči zato priporočam uporabo predvsem glavnih kamer. Razlike med telefonoma sicer obstajajo, vprašanje pa je, ali so dovolj velike, da bi res odločilno vplivale na izbiro. Za večino bo kakovost kamer v obeh modelih zato več kot zadovoljiva.

HVALIMO:

• Visoka odpornost proti vodi in prahu
• Dobra avtonomija baterije
• Kakovostna izdelava
• Celovit nabor storitev umetne inteligence
• Vsestranski sistem kamer

GRAJAMO:

• Slabši nočni posnetki širokokotne in kamere z optično povečavo
• Izrazito segrevanje ohišja
• Slabotna širokokotna kamera

The post Xiaomi 17T in 17T Pro: So razlike res tolikšne, da odtehtajo dva stotaka? appeared first on Tehnozvezdje.

Več kot polovica starejših se boji, da bi po pomoti pritisnili napačno tipko. Skoraj enako velik delež ima težave z mobilnimi aplikacijami, posodobitvami in nasploh z upravljanjem sistema. Prav zato je nastal model A10. Telefon je že na prvi pogled drugačen. Deluje preprosto, nezapleteno in dovolj domače, da ne vzbuja nelagodja. Pod površjem pa ni bistveno drugačen od cenejših androidnih telefonov nižjega zmogljivostnega razreda.

Android v precej drugačni preobleki

Največja posebnost modela A10 ni strojna oprema, temveč uporabniški vmesnik. Razlika je opazna že med prvo nastavitvijo, ki jo pri starejših pogosto opravijo otroci ali vnuki. Sistem najprej ponudi prilagoditev velikosti pisave in glasnosti zvoka, šele nato sledijo običajni koraki prijave in nastavitev. Tudi kasneje je mogoče izbirati med sodobnejšim videzom ali poenostavljenim prikazom, kjer so funkcije dodatno razložene in pregledneje razporejene.

Na zaslonu ni odvečnih elementov. Ikone so večje, možnosti manj, posamezna opravila pa poenostavljena do te mere, da ne spravljajo v zadrego. Kljub temu ne gre za omejen sistem. Telefon še vedno omogoča nameščanje običajnih aplikacij iz trgovine Google Play in uporablja vse funkcije, ki jih pričakujemo od androidnega telefona.

Posebna je tudi zasnova ohišja. Namesto stekla in tankih kovinskih robov so uporabili trpežnejšo plastiko. Pod zaslonom so tri fizične tipke za sprejem in končanje klica ter vrnitev na domači zaslon. Rešitev, ki je bila nekoč samoumevna, danes pa jo srečamo redko. Na zadnji strani je še tipka za pomoč v sili. Nameščena je ob objektivu kamere, da je ne bi po nesreči pritiskali prepogosto, obenem pa jo hitro najdete. Po pritisku telefon pokliče predhodno določene številke. Funkcija ni tehnološko revolucionarna, je pa zato zelo uporabna.

Ravno dovolj zmogljivosti za ciljno skupino

Od telefona te vrste nima smisla pričakovati vrhunskih zmogljivosti. Zahtevne igre in naprednejše aplikacije niso njegovo področje. Temu sta prilagojena tako procesor kot zaslon. Ta je manjši, brez hitrega osveževanja slike in brez izrazito visoke svetilnosti. Barve so povsem spodobne, težava pa se pojavi predvsem na močnem soncu, kjer je berljivost slabša.

Osnovnejši procesor ima tudi dobro plat. Telefon se skoraj ne greje, poraba energije ostaja nizka in baterija kljub manjši kapaciteti brez večjih težav zdrži dva dni običajne uporabe. Vgrajen je le en zvočnik. Glasnosti mu ne manjka, kakovost zvoka pa ni v ospredju. Kar glede na ciljno skupino niti ni posebej pomembno.

Podobno velja za pomnilnik. Drugje bi kombinacijo 4 delovnega in 64 gigabajtov podatkovnega pomnilnika hitro označil za preskromno. Pri tem telefonu večinoma zadošča. Večina uporabnikov ga ne bo zasula z aplikacijami in zahtevnimi datotekami. Večja omejitev postanejo fotografije in videoposnetki. Če jih bo veliko, je skoraj nujen nakup pomnilniške kartice.

Oddaljena pomoč brez obiskov na domu

Čeprav je sistem poenostavljen, gre še vedno za Android. To pomeni, da ostajajo opravila, ki manj vešče uporabnike hitro zmedejo. Razlika je v tem, da jim ob vsaki težavi ni treba čakati na obisk sorodnikov.

Na telefonu je nameščena aplikacija QuickSupport podjetja TeamViewer. Kdor na svoj telefon namesti aplikacijo TeamViewer Remote Control, lahko napravo upravlja na daljavo in pomaga pri odpravljanju težav. Potrebno je le dovoljenje za oddaljeni dostop. Gre za eno bolj uporabnih funkcij tega telefona, saj precej zmanjša potrebo po fizični pomoči.

Fotografije brez presežkov

Tudi pri kamerah ni presenečenj. Fotografije in videoposnetki so povprečni, vendar dovolj dobri za osnovno uporabo. Glavna kamera z ločljivostjo 13 milijonov pik v dobri svetlobi posname solidne fotografije z razmeroma naravnimi barvami. Več od tega pa težko pričakujemo.

S slabšo svetlobo ali digitalno povečavo hitro postanejo opazni šum, manj podrobnosti in neostrost. Podobno velja za video. Ker telefon nima optične stabilizacije slike, se tresenje rok hitro pozna na posnetkih. A tudi tu velja enako kot drugje pri tem telefonu. Ključno vprašanje ni, kaj zmore v primerjavi z dražjimi modeli, temveč ali zadosti potrebam.

Pogled zgolj na tehnične podatke zato pove premalo. Šele ko upoštevaš ciljno skupino, postane jasno, zakaj je zasnovan tako, kot je. Marsikateri starejši danes uporablja odslužen telefon mlajših družinskih članov, ki jim pogosto povzroča več težav kot koristi. Model Doro A10 ponuja drugačen pristop. Nov telefon, prilagojen uporabnikom, ki želijo predvsem preglednost, enostavno uporabo in občutek varnosti. Njegove zmogljivosti so večinoma zgolj zadovoljive, toda prav zaradi preprostosti in razumljive zasnove zna biti za marsikoga precej primernejša izbira od bistveno zmogljivejših telefonov.

The post KRATKI TEST Doro A10: Dobesedno samo brez panike! appeared first on Tehnozvezdje.

Radikalne spremembe koncepta šesti del dirkaške serije po pričakovanjih ne prinaša, tako pri zgodbi in zasnovi odkrivanja »sveta,« tokrat torej Japonske, kot tudi pri sami vozni dinamiki. Ta je še vedno bolj na strani preproste obvladljivosti kot realizma, vendar deluje, ker je predvidljivemu in zanesljivemu vodenju, seveda v odvisnosti od lastnosti posameznega avtomobila, vendarle dodan prepotreben ščepec realnosti, fizike, sledenja naravnim zakonitostim. Nekatere dirkaške igre se brez volana komajda da igrati, ker enostavno ne nudijo pravega občutka in odziva, igralec ne more dovolj dobro predvidevati, kaj se bo naslednji trenutek zgodilo z avtomobilom, in ta se ne obnaša po pričakovanjih. Forzo Horizon je zlahka zapopasti, a vendarle uspeh v višjih težavnostnih stopnjah proti računalniku ni zagotovljen.

Kljub temu, da igra pri obnašanju avta približno upošteva fizikalne zakone, pa je še vedno mogoče brez škode na avtomobilu (razen vizualne) podirati skoraj vse, od dreves in ograj do marsičesa drugega, do določene mere to igra celo spodbuja, a nekatere ovire so trdne in vanje se ni pametno zaleteti. Takrat sicer pomaga skok nazaj, tako da igralec lahko popravi napako. Smisel Forze Horizon je bil vedno v dirkaškem uživanju, odkrivanju vedno novih cest, dirk, izzivov in še marsičesa, ter v napredovanju po točkah, denarju, vsebini garaže in rangu (tokrat tudi barvi zapestnic), ne pa v realizmu po vzoru iger, kot sta Assetto Corsa ali Gran Turismo.

Še naprej je to igra odprtega tipa, nima vnaprej predvidene strukture in zgodbe, kot je pogosto v dirkaških igrah, ko ena dirka (z uvrstitvijo na »stopničke«) odpre naslednjo in nič dosti več. Tu se igralec res sam odloča, kam bo šel naprej, in čemu se bo sploh posvetil, kajti možnosti je vedno več, niso samo dirke, lahko je odkrivanje zapuščenih avtomobilov v barakah sredi gozda, neposredna tekmovanja, celo razvažanje pic in še marsikaj. Če je prej koga nekoliko nerviralo, da je moral vse odkrivati na zemljevidu, bo zdaj verjetno vesel predlogov vsake toliko časa. Še vedno se je treba pripeljati do lokacije posamezne dirke oz. izziva, vendar pa mogoče tako usmerjanje malce pripomore k temu, da igra ni zgolj brezglavo »blodenje« po japonskih cestah. Slednje je sicer tudi lahko zanimivo in vmes se da marsikaj najti in pridobiti veliko točk. Te so pomembne za kupovanje novih avtomobilov, a niso zelo nujne za napredek.

Avtomobilov oz. bolje rečeno vozil (ta so namreč različnih vrst) je znova na voljo ogromno, pridobivati jih je mogoče na različne načine. Nekatera so bolj zanimiva kot zbirateljski primerki, druga, vendar redkejša, pa za dejansko dirkanje in tekmovanje. Za te namene morajo namreč imeti dobre vozne lastnosti (»handling«) in pospeške, brez tega je z njimi težko kaj opraviti. Z denarjem se da tudi »frizirati« posamezne avtomobile iz garaže, seveda pa je zanimivo tudi trgovanje z njimi.

Grafična podoba Forze Horizon je bila vedno osupljiva z vsem, kar stoji in se dogaja ob progi, pa tudi detajli na samih cestah in avtomobilih, tokrat je še nekoliko bolj, sploh z vključenim HDR-jem in senčenjem Ray Tracing. Seveda je stopnja spektakularnosti grafične podobe odvisna od strojne opreme, dobra novica pa je, da za tekoče delovanje ni nujen izjemno zmogljiv računalnik. Podobno je bilo sicer že v prejšnjih delih, tudi v štirici in petici je bilo na PC-ju dokaj lahko preseči sto sličic na sekundo. Šestica je nekaj zahtevnejša, na enaki strojni opremi se pri podobnih nastavitvah pozna za kakšnih 10 sličic na sekundo, morda nekoliko več. Vsekakor bi z grafičnimi nastavitvami ciljal na povprečje vsaj nekje med 80 in 90 fps. Na Xboxu sta na voljo dve nastavitvi, Quality in Performance. Prva daje izvrstno grafiko, sploh v 4K in načinu Dolby Vision, vendar je omejena na 30 fps, kar se pozna pri vodljivosti vozila, druga nekoliko zniža detajle, senčenje in vse ostalo, da dosega do 60 fps, in za tekoče ter konkurenčno igranje je ta nastavitev bolj smiselna.

Cena igre je od prejšnjič zrasla za deset evrov, morda se splača počakati na kakšno akcijo, a igra je ena tistih, pri katerih tudi polne cene ne boste obžalovali. Seveda za osnovno različico, Deluxe in Premium lahko pustite pri miru.

Kaj: Forza Horizon 6, dirkaška igra »odprtega tipa«

Kje: PC, Xbox, kasneje tudi Playstation 5; za  najmanj 70 evrov

Ocena 4: Igra bi si morda zaslužila celo 4,5, vendar ji zaradi dejstva, da smo že pri šestem delu serije in da veliko prelomnih novosti v igri ni, dajem štiri.

Priporočilo: Igra je po vsebini in tudi težavnosti primerna za vse starosti

The post Forza Horizon 6: Nisem pričakoval, da bo igra tako globoko v seriji znova navdušila appeared first on Tehnozvezdje.

61 gramov za brezžično miško še zdaleč ni veliko. Všeč mi je nizek profil, rekel bi dokaj klasično oblikovanega črno-belega ohišja. Izpadla je tudi inflacija tipk. Poleg leve in desne ter koleščka med njima sta samo še dve na levem boku. Prevladuje torej minimalizem, ki se nadaljuje na trebuhu (spodnjem delu) miške. Tam so tipalo, gumb za vklop, dve izstopajoči površini, ki poskrbita za gladko premikanje praktično na vsaki površini, in luknja pod okroglim pokrovčkom za priključek z radijskim vmesnikom. Ker je miška prilagojena gejmerjem, tem pa veliko pomenijo njene zmogljivosti in odzivni časi, Bluetootha ni! V kompletu so še črne gumijaste nalepke, ki poskrbijo za boljši oprijem. Če jih nalepite na glavni tipki in boka, kar se meni ni zdelo nujno potrebno. Ljubitelji »streljačin«, katerim je Pro X2 pravzaprav najbolj prilagojena, se najbrž s tem ne bi strinjali.

Domača oblika in velikost

Predno pogledamo, v čem se najbolj razlikuje od drugih, bom nanizal glavne tehnične podatke, ki zanimajo predvsem gejmerje. Razločljivost tipala (Hero 2) sega od 100 do 44 tisoč pik na palec (DPI). Največja hitrost premikanja, ki jo tipalo zazna, ne da bi izgubilo sledenje, znaša 888 palcev na sekundo (IPS). Pospešek sega do 88 G, kar je milo rečeno noro, in miška svoj položaj brezžično pošilja s frekvenco 8 tisoč hercev, žično pa tisoč! Dejal sem že, da podpira le Logitechov radijski vmesnik ob možnosti žične povezave, ki poskrbi tudi za polnjenje baterije. Za ta namen je v kompletu kabel s priključkoma A in C, ki v kombinaciji s pretvornikom z dvema ženskima priključkoma služi še v primeru, da bi želeli radijski vmesnik s priključkom za vrata tipa A postaviti bližje miški.

Drugačna zaznava »klika«

Pro X2 se od prejšnjih modelov ne razlikuje po obliki in velikosti. Torej ne bo težav s privajanjem, v kolikor imate katerega od teh. Zato pa prvič po dolgem času govorimo o inovativni novosti. Pod plastično kožo leve in desne tipke ni nikakršnega stikala. Ko miška ni povezana z računalnikom, je pritisk »prazen«. Nobenega ostrega mehanskega zvoka ni slišati. Razlog je v predrugačenju elementov pod tipko. Stikalo je zamenjalo induktivno tipalo, ki dotik »zazna«. Njegova prednost je, da nima točke proženja, temveč jo je mogoče nastaviti v desetih stopnjah. Bodisi je pritisk zaznan takoj ali po nekem krajšem času, ko prst držimo na tipki. Logitech to imenuje kratek ali dolgi klik, a njegovo bistvo je, da prepreči nenamerne klike oziroma proženje prilagodite svojim potrebam. Od tu trditev o izboljšanju odzivnega časa do 30 milisekund.

Induktivno tipalo je združeno z drobnimi motorji, Logitech to imenuje HITS (Haptic Inductive Trigger System), ki simulirajo občutek in rahlo tudi zvok klika. Ravni povratne informacije lahko prilagajamo v petih stopnjah, ob upoštevanju, da močnejši haptični učinek hitreje prazni baterijo. Ker so želeli, da je miška čim lažja, je ta majhna in uradno hrani energijo za do 90 ur. Jasno je torej treba reči, da boste polnili pogosteje od tekmic, še posebej, če imate raje močnejši občutek klika.

Kako se obnese v praksi?

Čeprav ne prinaša nikakršne novodobne ergonomske oblike, je uporaba udobna. Zaradi tankosti in velikosti je primeren oprijem s konico prsta ali s krempljem, ki po zaslugi natančnega tipala in dobrega oprijema, če so nalepljene nalepke, omogočata bliskovito streljanje in hitre zasuke. Natančnost sledenja je odlična praktično neodvisno od podlage z izjemo stekla, pri čemer tipalo daleč presega običajne nastavitve med 800 in 2000 pikami na palec. Od večje ločljivosti tipala večina ne bo imela veliko, a po drugi strani še zdaleč ni odveč.

Haptični povratni učinki niso enaki občutku, ki ga nudi mehansko stikalo, a se nanje hitro privadiš. Predlagam pa, da predno se spustite v opojno igranje, preizkusite nastavitve in izberete tisto, ki vam je najbolj pisana na kožo. Čeprav miška ne bo igrala namesto igralca in verjetno ne boste po njeni zaslugi postali boljši, možnost prilagajanja proženja zna nekaterim pomagati. 30 milisekund boljša odzivnost na papirju sicer ne pomeni veliko, vendar odločitev za hitrejše proženje izniči počasnejše reakcijske čase. Po drugi strani počasnejše proženje prepreči nepotrebne klike. Prvič je na miški na voljo funkcija hitre sprožitve.

Brez programa G Hub ne boste izkoristili vsega

Možnosti, ki jih miška nudi, prilagajate v dokaj preprostem programu G Hub. Dokaj preprostem zato, ker je tokrat res veliko nastavitev in možnosti prilagajanja. Še najlažje je določiti točko proženja induktivnega tipala in moč povratnega učinka. Na voljo je vrsta predlogov, jasno povezanih z igrami raznolikih žanrov, ob prilagajanju namena vseh petih tipk. Edino, kar je zmotilo mene in bo verjetno še koga, je preprosto dejstvo, da je možnosti več, kot jih dejansko potrebujete!

HVALIMO:

• Prilagodljivo proženje desne in leve tipke
• Znana in domača oblika gejmerske miške
• Natančnost sledenja na različnih površinah
• Opazno izboljšanje odzivnosti

GRAJAMO:

• Haptični učinek ni enak občutku mehanskega stikala
• Avtonomija močno odvisna od nastavitev
• Do denarnice ne najbolj prijazna cena (180 evrov, Big Bang)

The post Logitech G Pro X2 Superstrike: Miš, ki spreminja igro! appeared first on Tehnozvezdje.

Za tiste, ki jim je najbolj od vsega pomembna kakovost predvajanja glasbe, so te slušalke vsekakor ena najboljših izbir v svoji kategoriji. Že s privzetimi nastavitvami, brez kakršnega koli poseganja po izenačevalniku. Zvok je poln, z veliko podrobnostmi, ki se marsikje drugje izgubijo, prijeten, lepo uravnotežen. Nizki toni so udarni, a ne pretirani (kot pri prej omenjenih Huaweijevih slušalkah), visoki dovolj izraziti, na sredini ni kakšne luknje, tudi dinamika je ustrezna. Še najbolj pa je razveseljivo, da je užitek poslušati katero koli glasbeno zvrst. Pri najvišjih nivojih glasnosti se zvočna slika malenkost poslabša, vendar teh večinoma niti nisem uporabljal. Slušalke seveda podpirajo kodek LDAC, mislim, da v povezavi z ustreznim telefonom še kakšnega drugega izmed naprednih, vendar tudi brez tega zvok ni dosti slabši. Za telefonske pogovore pa sem na enem od telefonov videl podporo kodeku LC3.

Cena za zvočno odličnost je na žalost velikost. Serija WF-1000 ima kar dolgo zgodovino umeščanja imenitnega zvoka in učinkovitega aktivnega dušenja hrupa, oboje nikoli ni bilo sporno, v ušesom in izgledu prijazno in prijetno embalažo. Peta generacija je bila po prejšnjih, pogosto enormnih in divje oblikovanih končno taka, ko smo si je želeli. Slušalkici sta bili dokaj majhni, zelo udobni in nasploh fini za uporabo. Tudi avtonomija baterije je bila povsem zadovoljiva. Zdaj pa smo znova deležni konkretnega povečanja, po občutku bi dejal, da vsaj za polovico. Predvsem po debelini, ki predpostavlja tudi to, koliko štrlijo iz ušes. Prejšnje so se kar dobro skrile, te so izrazito opazne, in ves čas sem se po malem bal, da bodo izpadle. Večinoma niso, a nesorazmerna velikost v primerjavi s čepki daje tak občutek. Avtonomija baterije je sicer na ta račun spodobna, nekje med šestimi in osmimi urami z vključenim aktivnim dušenjem hrupa, a bi sprejel tudi krajšo, če bi to pomenilo vrnitev na prejšnje dimenzije. Tudi škatlica je nekoliko večja, za razliko od nekaterih drugih pa ima ravno dno in zato lepo stoji pokonci, hkrati pa brezžično polnjenje deluje zanesljivo.

Toda še bolj kot velikost mi ni bil po godu material čepkov. Narejeni so namreč iz nekakšne spominske pene, niso klasični silikonski, ki bi jih veliko raje videl vsaj kot dodatno opcijo. S priloženimi enostavno nimam najboljšega občutka, da slušalke lepo in zanesljivo stojijo v ušesih (omenil sem že, da sem se bal njihovega izpadanja). Druga, večja težava pa je v tem, da v mojih ušesih ne glede na to, katero veliko uporabim, ne zatesnijo dovolj za pasivno osnovo. Tudi če je aktivno dušenje hrupa odlično, in glede na to, kar sem uspel ugotoviti z nekaj truda, zagotovo je, zaradi slabega pasivnega dušenja na koncu ni tako dobro, kot bi moralo biti. Preveč hrupa avtobusa, vlaka in nasploh prometa, ali doma pralnega stroja ali česa drugega pronica skozi in se sliši, medtem ko druge vrhunske slušalke s klasičnimi silikonskimi čepki odnesejo večino ropota. Priporočam, da nekje najdete silikonske nastavke, spominske pa pospravite v predal. Pričakoval bi sicer tudi kaj več opcij pri aktivnem dušenju, ne zgolj vključeno ali izključeno.

Slušalke sicer nudijo vse vse standardne funkcionalnosti (samodejno ustavitev predvajanja, tudi ob govoru, povezovanje z dvema naprava hkrati, prepoznavanje scenarijev in še kaj), upravljanje poteka s trepljaji na zunanjo stran, a ni vedno povsem zanesljivo ali intuitivno. Aplikacijo za slušalke je Sony pred časom preimenoval v Sound Connect, funkcionalno pa ni kaj dosti drugačna. Nudi marsikaj, nekatere nastavitve se je treba potruditi poiskati, vendar to storite enkrat in potem nikoli več.

Če so še kje na voljo, bi sam raje pogledoval proti prejšnji generaciji, WF-1000XM5, kajti zvočno in glede dušenja hrupa so bile že te slušalke izvrstne (ko zamenjate čepke iz spominske pene za silikonske), hkrati pa so bile bistveno manjše in bolj udobne.

HVALIMO:

• Res izvrsten zvok, ne zgolj za to vrsto slušalk, temveč nasploh
• Dobri mikrofoni
• Spodobna avtonomija baterije in zanesljivo brezžično polnjenje
• Veliko možnosti prilagajanja delovanja
• Škatlica stoji pokonci

GRAJAMO:

• Bistveno večje od predhodne generacije
• Čepki iz spominske pene
• Aktivno dušenje hrupa ni tako dobro, kot bi lahko bilo, zaradi slabšega pasivnega
• Visoka cena

The post Kratki Test Sony WF-1000XM6: Hotel sem jih vzljubiti, a nujno rabijo druge čepke appeared first on Tehnozvezdje.

V času, ko telefonska fotografija kraljuje na vseh področjih, so novi modeli fotoaparatov brez izmenljivih objektivov sila redki. Toda nekoč so bili t. i. kompakti ali žepniki zelo razširjeni, predvsem tisti z objektivi s spremenljivimi goriščnicami. Našli so se tudi takšni s fiksnimi, na obeh koncih cenovnega razpona, med najcenejšimi in najdražjimi. Trend tovrstnih še peljeta naprej Fujifilm (serija X100) in Sony s pričujočo linijo RX1.

Ključna prednost Sonyjeve je kakopak v že omenjenem tipalu polnega formata (angl. Full Frame), kot ga srečujemo pri večini aparatov z izmenljivimi objektivi. To prinaša večjo svetlobno moč, možnost konkretnejše globinske neostrine, v teoriji bolj kakovostno optično zasnovo objektiva in še kaj, hkrati pa neizbežno povečuje velikost in maso. Četrta generacija (tretja z dodatkom R v oznaki, povsem prva je bila zgolj RX1) se tehnološko naslanja na ohišje A7R V in tipalo s 60 milijoni pik, konec je priseganja na manjše število. Zunaj je večja sprememba v poziciji elektronskega iskala in v zaslonu, ki je tokrat žal fiksen, potem ko je predhodnik imel precej bolj uporabnega vrtljivega. Glede na nekoliko ven štrlečo obrobo iskala se dodatna debelina takega zaslona ne bi poznala, na ceno pa tudi ne bi smel dosti vplivati. Kolesca in tipke so pretežno nespremenjeni, nad čemer se ne pritožujemo.

Aparat zaradi objektiva seveda ni majhen, saj se slednji ne skrije v ohišje ob izklopu. Goriščnica 35 mm je ravno na meji med širokim in običajnim kotom. Nekateri bi raje videli 28 mm, ker to daje nekaj več fleksibilnosti pri kadriranju (manj pogosto je treba stopiti kakšen korak nazaj), drugim je 35 mm všeč zaradi »naravnega« in nepopačenega videza, ožje pa verjetno v tovrsten aparat ne bi vgradil nihče, saj bi ga to postavilo v izrazito nišno kategorijo. Zaslonka f/2.0 omogoča lepo in mehko neostrino, optično je objektiv izvrsten, ne kaže kakšnih opaznih slabosti na robovih ter nudi dovolj ostrine za novo tipalo z občutno več pikami.

Če so vam Sonyevi izbirniki in logika znani, s tem ne boste imeli težav. Za novince pri tej znamki pa utegnejo biti sprva nekoliko nepregledni. Objektiv omogoča ročno nastavitev zaslonke, poleg tega ima še makro način, ki ga sicer jemljite z rezervo, a je uporaben. Že omenjeno 60-milijonsko tipalo se dobro obnese tudi pri višjih občutljivostih. Fotoaparat ima centralni zaklop, kar pomeni, da bliskavica deluje pri vseh hitrostih slednjega, do 1/4000 sekunde. Elektronski zaklop gre do 1/8000 sekunde, kar je v primerjavi z drugimi fotoaparati, ki zmorejo do 1/32.000 sekunde malo, a po drugi plati je tu način občutljivosti ISO 50, kar pomeni, da lahko tudi v najhujšem soncu uporabite najbolj odprto zaslonko.

RX1R III ni namenjen video produkciji, zato boste z njim lahko snemali le v najvišji ločljivosti 4K pri 30 posnetkih na sekundo. Za današnje čase je skoraj nepredstavljivo, da nima niti umirjevalnika slike, a če smo iskreni, ga niti ne potrebuje. Centralni zaklop skorajda ne zatrese fotoaparata, zato si lahko dovolimo tudi daljše čase, do 1/15 sekunde brez uporabe stativa. Kvaliteta posnetkov je odlična, kar od takega izdelka tudi pričakujemo. Barve so žive in prave, dinamični razpon izvrsten, tudi šum je pri višjih občutljivostih obvladljiv. Že iz samega fotoaparata dobite dober posnetek, a če želite več, boste s pomočjo katerega od programov za obdelavo posnetkov RAW iztisnili še malo več.

Aparat za skoraj pet tisočakov je namenjen tistim pravim ljubiteljem, ki jim fotografija nekaj pomeni. Peščica tekmecev (Fujifilm X100VI in GFX100R ter Leica Q) nudi drugačna tipala in goriščnice, zato povsem neposrednega konkurenta pravzaprav nima. In ker je objektiv 35 mm nekakšen sveti gral fotografije, je RX1R III za marsikoga iz omenjene ciljne skupine že v osnovi primarna izbira. Kdor ve, kako ga izkoristiti, zagotovo ne bo razočaran.

HVALIMO:

• Kvaliteta posnetkov
• Ostrina in hkrati mehkoba objektiva
• Goriščnica po meri fotografskih sladokuscev
• Upravljanje s tipkami in kolesci

GRAJAMO:

• Fiksen zaslon
• Povprečne video sposobnosti
• Visoka cena

The post Sony RX1R III: »Klasika« za globoke žepe, tako in drugače appeared first on Tehnozvezdje.

Vem, da proizvajalec cene določa, kakorkoli želi, vendar me je Honor tokrat presenetil v negativnem smislu. Dvesto evrov podražitve lanskega modela Honor 400 Pro, s katerim si deli nekatere komponente, ni mogoče v celoti opravičiti z dražjimi pomnilniškimi čipi. Ali pač?

Oblika, ki cilja na to, da ga zamenjaš z drugim telefonom

V primerjavi z lanskim modelom so telefon predrugačili, zdaj ne skriva več podobnosti z iPhonom in ima za odtenek manjši zaslon. Nič pretresljivega in predvsem ne toliko, da bi bila zato vizualna izkušnja slabša. Morda se vam bo celo zazdelo, da je zaradi nekaj milimetrov manj po vseh treh oseh lažje obvladljiv. V primerjavi z lani so ožje vrzeli okoli zaslona, zdaj so debele manj kot milimeter, kar menda dobro vpliva na boljšo odpornost ohišja proti poškodbam. Predrugačili oziroma bolje rečeno razširili so tudi izboklino na hrbtu čez celotno širino in odstranili tipalo globine poleg sprednje kamere, ki je vplivalo na delovanje odklepanja s prepoznavanjem obraza.

Diagonala zaslona je za 4,3 milimetra krajša, kar ni razlika, ki bi jo brez težav opazili. Vrhnja svetilnost zaslona je po novem narasla na 8000 kandel. To ne pomeni, da s tolikšno močjo sije celoten zaslon, kvečjemu njegov manjši del, do okoli deset odstotkov površine. Tipična svetilnost, ki je proizvajalci prav pogosto ne objavljajo, pa znaša okoli 2000 kandel. Še vedno je dovolj visoka, da na prostem ne boste imeli težav s čitljivostjo.

Procesor in občutno večji pomnilnik

Glede na ceno me ne bi presenetilo, če bi vanj vgradili zadnji procesor družine Elite, čeprav bi s tem hodili v zelje modelu Magic 8 Pro. Niso. Vgradili so lansko različico, ki še vedno nudi več, kot večina potrebuje, in obenem v kombinaciji z 12 gigabajti delovnega pomnilnika nima nikakršnih težav z delovanjem algoritmov umetne inteligence. Ti še vedno večinoma zahtevajo povezavo z internetom, a se moč procesorja pozna, kadar poganjaš tiste, ki je ne. Prevajanje v realnem času že sodi med takšne.

Postalo je že običaj, da Honor z novo generacijo ponudi bombonček, s katerim želi napravo narediti zanimivejšo. Se še spomnite portretnega načina Harcourt? Tokrat v to kategorijo sodi druga različica algoritma, ki pretvarja fotografije v video. Možnosti je več, a je zadeva ponovno brezplačna le omejen čas. Kako pač drugače?

Kajpada se moč procesorja med drugim pokaže v silovitejšem segrevanju. Še posebej, ker je izostal učinkovitejši sistem odvajanja toplote. Posledično je opaziti razmeroma hitro upočasnjevanje takta jeder, a si Honor 600 Pro ne polomi zob na grafično zahtevnih igrah. Najbolj priljubljene brez težav delujejo s prikazom 120 sličic na sekundo. Vsaj dokler ohišje preprosto ne postane prevroče za udobno držanje. Moč je obratno sorazmerna s porabo. Na tem področju imajo odgovor. Kljub manjšemu ohišju ima baterija večjo kapaciteto, tako da zdrži od slabih treh ur v razmerah polne obremenitve do 20 ur gledanja videa. Tega telefona ne boste polnili vsak drugi dan, bo pa brez težav zdržal najmanj do večera tudi v primeru zahtevne rabe.

Podnevi odlične, ponoči pa …

Honor 600 Pro ima zelo uravnotežen in presenetljivo zmogljiv fotografski sistem, ki v praksi deluje dokaj dobro. Glavna kamera zajema dnevne fotografije z veliko podrobnostmi, zelo dobrim dinamičnim razponom in lepimi, živahnimi barvami brez pretirano umetnega videza, z uravnoteženim kontrastom in ne preveč agresivnim poudarjanjem visokega dinamičnega razpona (HDR). Dvakratna digitalna povečava ohranja visoko raven ostrine in podrobnosti. Nočne fotografije imajo veliko podrobnosti, dobra je kontrola šuma, barve pa so precej naravne.

Fotografije kamere z optično povečavo imajo dovolj podrobnosti, barve so konsistentne z glavno kamero, ostrina pa ostaja na visoki ravni. Presenetljivo dobro deluje tudi 7-kratna povečava, medtem ko ponoči izgubi nekaj ostrine.

Širokokotna kamera je še najslabša. Čez dan zajema ostre fotografije z dobro dinamiko in lepimi barvami, ponoči pa se že vidi nekoliko mehkejša slika in manj podrobnosti. Kljub temu je za vsakodnevno uporabo povsem uporabna.

Video je na splošno zelo dober. Glavna kamera in kamera z optično povečavo snemata kakovosten video z lepimi barvami, dobro ostrino in širokim dinamičnim razponom. Stabilizacija sicer ni popolna in doda rahlo »lebdeč« občutek pri hoji, vendar ni moteča. Širokokotna kamera pa ponoči odpove, saj kakovost posnetka postane precej slaba.

HVALIMO:

• Uravnotežene fotografske zmogljivosti
• Preko glave procesorskih zmogljivosti
• Kapaciteta baterije
• Kakovosten in svetel zaslon
• Odpornost ohišja na vplive
• Vpadljiv videz

GRAJAMO

• Cena in še enkrat cena
• Ni tipala globine ob sprednji kameri
• Priključek USB 2.0
• Sprednja kamera brez samodejnega ostrenja
• Počasnejše polnjenje v primerjavi z lani

The post KRATKI TEST Honor 600 Pro: Odličen in (vsaj pri nas) predrag! appeared first on Tehnozvezdje.