Po kakovosti in premišljenosti izdelave je Apple z Duom tokrat po mojem mnenju Samsung pustil za sabo. Kljub temu da ima ta večletne izkušnje z izdelavo telefonov z zložljivimi zasloni, se Apple v te vode šele podaja. Ni mi jasno, čemu Galaxy Z Fold8 ni enako dobro zaščiten proti prahu in čemu so vanj vgradili vzmetni tečaj? Ta je kriv, da ga ne moreš postaviti v položaj »prenosnika«, ki je pogosto uporaben.

Tega, da notranji zasloni nekaterih iPhonov Duo pokajo ob pregibu, ne morem potrditi iz lastnih izkušenj. Vendar to niso več zgolj govorice. Apple je priznal, da se pri majhnem številu naprav pojavljajo težave z notranjim zaslonom, in prizadetim ponudil zamenjavo. Za zdaj ni jasno, kaj je vzrok in kako razširjena je težava.

Kajpada me je Apple spravil ob živce praktično še prej, preden sem Dua začel dobro uporabljati. Že leta imam račun, ki ga sicer uporabljam poredko, a tokrat me ni in ni hotel spustiti vanj. Ves čas je trobil, da številke ni mogoče uporabljati in naj poskusim pozneje. Varnost gor ali dol. Vsaj povejte, kje je vzrok težav. Na koncu je pametnejši odnehal. Odprl sem nov račun. S starim se bom ukvarjal pozneje.

Ali je to optimalna velikost?

Ni skrivnost, da sta si Duo in Fold 8 po merah podobna, razlika se meri v milimetrih. Temu primerna je tudi uporabnost. Zaradi daljše spodnje stranice (širine) je zaprti telefon težje uporabljati z eno roko. Sploh če imate manjše dlani. Po drugi strani je novo zaslonsko razmerje uporabno za vsakodnevna opravila in popolnoma funkcionalno. To pomeni, da boste telefon razpirali le takrat, ko boste potrebovali večji zaslon. Širši format je torej dvorezen meč. Na notranjem zaslonu ponuja več prostora za delo, na zunanjem pa zaradi širine in razmerja stranic ni tako priročen za uporabo.

Trditev, da se guba ne vidi, je daleč od resnice. Res pa je, da je Apple naredil vse, od privzete teme domačega zaslona do njegove jedkane površine, ki zmanjša odseve, da je ne opaziš takoj. A ko zaslon ugasneš, svetloba pade pod neugodnim kotom ali s prstom povlečeš čez sredino, je še vedno tam. Bolj pošteno bi bilo reči, da je Apple naredil največ doslej, da bi jo skril.

Izredni zaslon in zmogljivosti

Zmogljivosti Applovih naprav v zadnjem desetletju nikoli niso bile pod vprašajem. Poleg z naskokom najboljše optimizacije med elektroniko in programsko opremo smo spet priča nadvse hitremu procesorju. Njegova moč daleč presega potrebe dobršnega dela uporabnikov, ki jim niti na pamet ne pade, da bi posegli po napravi z Androidom.

Nekaj besed je treba nameniti rezultatu grafičnega testa (podatki so v tabeli). Dobrih 60 tisoč je skoraj trikrat več od rezultata, ki ga dosega najhitrejši Snapdragon. To ne pomeni, da je slednji trikrat počasnejši, temveč da Applov čip uporablja optimizirano lastno knjižnico, tekmec pa odprtokodno. Nekateri drugi testi pokažejo, da sta čipa dokaj podobna. Snapdragon pogosto dosega večje število sličic na sekundo, a se konkretno greje, medtem ko ima Applov čip prednost pri sledenju žarkom. Če pa pogledamo laično, ni mogoče spregledati, da so iPhoni zaradi optimizacije in kakovostnih komponent kot celota zmogljivejši.

Ampak ni procesor tisto, kar mi je ukradlo pozornost. To je storila jedkana površina zaslona, ki odpravlja odseve in poustvarja bolj naraven občutek pri dotiku. Ponovno ne gre za novost, saj so s podobnimi zasloni opremljeni nekateri tablični računalniki, na primer Huaweievi. Ne pomnim pa, da bi bilo kaj podobnega, predvsem pa enako odličnega, vgrajeno v telefon. Prdnosti predvladajo nad slabostmi. Te seveda so. Matirana povšina vpliva na nasičenost barv in kontrast, zato je slika mehkejša. Sprva sem sicer menil, da je čez zaslon nameščena zaščitna folija. Še dobro, da se je nisem lotil trgati dol, saj me je zaslon, preprosto rečeno, očaral. Daleč od tega, da bi bil edini.

Področje, kjer ga Apple milo rečeno biksa, je baterija. Čas bi bil, da osvoji novejše z večjo vsebnostjo silicija v anodi, saj bi potem končno nehal prodajati idejo, da je dovolj, če telefon zdrži do večera. Zdrži že, a le, če z uporabo ne pretiravaš. Zgovoren je podatek, da baterija zagotavlja (le) devet ur predvajanja videa z YouTuba na večjem zaslonu (nastavljen na polovico največje svetilnosti). Ravno tako je v hitrosti polnjenja za večino kitajskih tekmecev.

O okolju se nima smisla razpisati

Je natanko takšno, kot pričakuješ, da bo, in edino področje, kjer Apple zaostaja, je umetna inteligenca. Ob tem nekatere funkcije, ki so že na voljo, zaradi regulatornih omejitev še ne delujejo na območju EU. Nova različica operacijskega sistema je dobila nove možnosti, ki pridejo prav predvsem na večjem notranjem zaslonu Dua. Z njim se nisem igral prav dolgo, a se mi delitev zaslona na dve okni z dvema aplikacijama zdi dokaj uporabna.

Težava je, da velik zaslon sam po sebi še ne zagotavlja boljše uporabniške izkušnje. Nekatere aplikacije so prilagojene novi obliki, druge pa še vedno delujejo, kot da so odprte na običajnem telefonu. To ni nujno trajna slabost, saj se lahko stanje izboljša s posodobitvami, je pa danes eden od kompromisov, ki jih je treba vzeti v zakup.

Še nečesa ni mogoče spregledati. Če na primer gledaš video na notranjem zaslonu in telefon zapreš, se slika prenese na sprednjega in obratno. Sistem zapiranja za sistem ni »ukaz«, da želim ugasniti napravo. To me pri Samsungovih telefonih moti že vsa leta.

Zelo dobri kameri

Zaradi tankosti ohišja ima Duo samo dve kameri, ki ju tudi ni mogoče primerjati z glavno in širokokotno kamero v iPhonu 18 Pro. Ne samo, da glavna nima spremenljive zaslonke, tudi modul je tanjši, kar ob enaki ločljivosti tipala vpliva na zajem svetlobe in v teoriji na kakovost fotografij. Kar manjka zaradi strojne zasnove, rešijo algoritmi obdelave, ki sodijo med boljše.

V dnevnih razmerah so fotografije ostre, živih barv in z dovolj podrobnostmi. Največja slabost fotografskega sklopa je odsotnost kamere z optično povečavo. Namesto te je na voljo dvakratna digitalna povečava, ki v dobrih svetlobnih razmerah fotografij opazno ne poslabša. Je pa jasno, da je podrobnosti manj. Ob nadaljnjem povečevanju fotografije hitro postanejo zrnate in izgubijo ostrino.

Razlike med kamerama so opaznejše ponoči. Fotografije, posnete s širokokotno kamero, so za odtenek manj svetle in mehkejše od fotografij, posnetih z glavno. Dovolj dobra je tudi dvakratna digitalna povečava, če spregledaš slabšo ostrino in manj podrobnosti. Barve, kontrast in dinamika pa so seveda dobri, ne glede na to, katero kamero uporabiš.

Podobno je pri videu. Podnevi se obe kameri obneseta dobro. Razlike se ponovno pokažejo ponoči, ko je posnetek širokokotne kamere mehkejši in vsebuje manj podrobnosti.

HVALIMO:

• Odlično izdelano ohišje in premišljena zasnova tečaja
• Matirani notranji zaslon z manj odsevi in manj opaznim pregibom
• Zmogljivost in dobro optimiziran operacijski sistem
• Kakovostne dnevne fotografije in videoposnetki
• Uporabno prehajanje med zunanjim in notranjim zaslonom

GRAJAMO:

• Previsoka cena
• Odsotnost optične povečave
• Manj priročna uporaba zunanjega zaslona z eno roko
• Aplikacije, ki še niso prilagojene velikemu zaslonu
• Nejasnosti glede zanesljivosti notranjega zaslona pri delu naprav

The post PRVI VTIS (TEST) iPhone Duo: Zakaj Apple prodaja bučke, da guba ni opazna? appeared first on Tehnozvezdje.

Davek pričakovanj, da je treba vsako leto izdelati nov model, četudi za to pravzaprav ni nobene potrebe. Stari namreč v vseh pogledih zadostuje. Oziroma bi, če lanski ne bi bil del ponudbe kupi enega, dobiš dva! Obstoječe zaloge so (skoraj) skopnele in naredile prostor letošnjemu, ki konkretnega napredka, z izjemo za dlako hitrejšega procesorja, ne prinaša!

Pričakovano smo priča podražitvi. Konkretno za sto evrov, saj za osemsto evrov, kolikor je stal S25 FE s 256 GB, dobiš polovico manj pomnilnika oziroma plačaš toliko več za večjega. Večjega zelo priporočam, saj manjši ne zadostuje več sodobnim načinom uporabe telefona.

Oblikovno (skoraj) enak

Nekaj razlik je v širini in dolžini novega modela, a da bi jih dojel, rabiš kljunasto merilo (šubler po domače). Glavna vizualna sprememba je predrugačena stranska izboklina s kamerami. Morda beseda ni prava. Ničesar niso spreminjali, dodali so le okvir, ki obliva prej ločene objektive in deluje, kot da je narejen iz plastike. Tega jim res ni bilo treba storiti. Moje mnenje je, da je ohišje celo manj elegantno od lanskega. Če je podoba skoraj ista, je gotovo tak tudi občutek pri uporabi. Ali drugače: kakovost izdelave je na visoki ravni, podrobnosti so lepo zaključene, telefon ne drsi, prstni odtisi se na steklenem hrbtu barve pistacije poznajo in udobje uporabe je obratno sorazmerno z velikostjo zaslona.

Zmogljivosti bodo večini zadoščale

Procesor je konkretno hitrejši. Številke v tabeli tega na prvi pogled ne kažejo. Razlog je v spremenjeni metodologiji orodja Geekbench 7, katerega rezultati so po novem nižji od rezultatov prejšnje različice. Ker nimam podatkov za neposredno primerjavo, se moram nasloniti na Samsungovo poudarjanje predvsem izboljšane grafike in nevronske enote. To je pomembno, ker je S26 FE opremljen z umetno inteligenco, ki je enaka tisti v dražjih in zmogljivejših modelih družine S26. Čeprav se ohišje pri polni obremenitvi komponent konkretno segreje, je pričajoči graf dovolj zgovoren, gole zmogljivosti pa zagotavljajo najmanj zadovoljivo igralno izkušnjo. Srednje zahtevne igre delujejo stabilno brez težav s prikazom 60 ali celo 120 sličic na sekundo (PUBG Mobile, Call of Duty: Mobile …), zahtevnejše z nekoliko manj. Na primer Genshin Impact z najvišjimi nastavitvami dosega zelo dobrih 40 do 50 sličic na sekundo. Največja omejitev sicer ni procesor, temveč le 8 gigabajtov pomnilnika. Ta je na skrajni spodnji meji zahtev za ekstremno zahtevne igre, kar se lahko pokaže v počasnejšem nalaganju tekstur znotraj igre. Absurdno bi bilo pričakovati, da so igričarske zmogljivosti enakovredne modelu S26+. Nenazadnje ima ta za razred boljši procesor.

Obremenitveni test baterijo v eni uri olajša za 34 odstotkov, medtem ko je gledanje videa z YouTuba veliko manj potratno. Padec napolnjenosti je v tem primeru sedemodstoten. Avtonomija je bila torej v mojem primeru od slabih treh do štirinajstih ur in je slabša od avtonomije lanskega modela. Očitno je novejši procesor bolj potraten. Vseeno bo telefon po mojih ocenah brez težav zdržal do večera.

Če telefon v čem izstopa, je to zaslon. Ne morem mu očitati slabšega prikaza barv, kontrastnega razmerja in dinamike ali nižje hitrosti osveževanja. Malo motita le nižja ločljivost in manjša najvišja točkovna svetilnost, zaradi katere je čitljivost na prostem za odtenek manj udobna. Ampak koliko težav bo to povzročilo, je odvisno od načina uporabe in od tega, kaj pravzaprav pričakujete od svojega telefona.

Ponovno poudarek na umetni inteligenci

Na trenutke se že sam sebi zdim dolgočasen, ker vedno znova poudarjam prednosti Samsungovega okolja in njegovo bero funkcij umetne inteligence. A kaj hočem. Na krovu so so vse znane in vse bolj so uporabne. Dobršen del algoritmov je vgrajen v fotografski aplikaciji in galeriji. Fotografije urejate, iz njih brišete ali jih drugače spreminjate z ukazi v naravnem jeziku ali pa skice na preprost način spreminjate v nekaj več. Rezultat niso več zgolj fotografije za ogled na zaslonu telefona, temveč tudi posnetki, uporabni za druge namene. Na voljo je še funkcija, ki s pomočjo umetne inteligence med snemanjem videa sledi izbranemu objektu in ga ohranja v središču prizora.

S26 FE ima še eno pomembno prednost. Na njem sta že nameščena najnovejši operacijski sistem Android in deveta različica Samsungovega okolja, kar pomeni, da bi moral v okviru sedemletne podpore dobiti še eno nadgradnjo operacijskega sistema več v primerjavi z lanskim modelom.

Redko kdaj se srečam s čim podobnim, vendar je tokrat Samsung v eni podrobnosti stopil korak nazaj! Priključek USB-C namreč podpira zgolj standard USB 2.0, medtem ko je imel lanski model USB 3.2 prve generacije. To pomeni občutno počasnejše prenose večjih datotek, predvsem videoposnetkov in fotografij, obenem pa ni več mogoče uporabiti žične povezave DeX za priklop telefona na zunanji zaslon. Brezžična različica ostaja.

Fotografija ostaja na lanski ravni

Čeprav kamere niso na ravni kamer najboljših Samsungovih telefonov, so fotografije glavne zelo dobre in po kakovosti ne zaostajajo bistveno za tistimi, posnetimi z dražjim modelom. Podnevi so posnetki podrobni, barve večinoma naravne, in dinamični razpon dovolj širok, da telefon dobro opravi svoje delo tudi v zahtevnejših svetlobnih razmerah. Večini bo kakovost povsem zadostovala, morda le ne tistim najzahtevnejšim, ki fotografije redno pregledujejo na velikem zaslonu. Dvakratna povečava dobro izkorišča visoko ločljivost tipala, medtem ko od tu naprej delo prevzame namenski teleobjektiv. Podnevi ustvari razmeroma dobre fotografije, vendar so podrobnosti manj izrazite, v zaprtih prostorih, medtem ko je ponoči kakovost občutno slabša.

Širokokotna kamera je uporabna za zajem širših prizorov, vendar se njene omejitve pokažejo že podnevi, zlasti pri manj izrazitih podrobnostih in v sencah. Ponoči so fotografije pogosto temnejše, manj kontrastne in z več šuma. Dodatno jo omejuje odsotnost samodejnega ostrenja, zato ni primerna za fotografiranje bližnjih predmetov. Nočni način izboljša osvetlitev in nekoliko očisti šum, vendar v zameno včasih pretirano poudari ostrino. Tudi glavna kamera se ponoči ne izkaže vedno enako dobro, čeprav je njena kakovost še vedno povsem spodobna. Kamera z optično povečavo je v takšnih razmerah najmanj prepričljiva, saj so fotografije mehkejše, manj kontrastne in vsebujejo več šuma.

Pri videu je slika nekoliko boljša. Glavna kamera podnevi zajame dovolj podrobnosti, dobro uravnoteži svetle in temne dele prizora ter ohranja prepričljive barve. Širokokotna je manj ostra, kamera z optično povečavo pa lahko ustvari nekoliko sprane posnetke, kar je še posebej opazno pri preklapljanju med kamerami. Ponoči glavna kamera še vedno zagotavlja uporabne posnetke, medtem ko se telefoto precej bolj muči s šumom, ostrino in občasnim iskanjem fokusa. V prid telefonu govori učinkovita optična stabilizacija, ki poskrbi za mirno sliko med hojo.

HVALIMO:

• Kakovost slike zaslona
• zmogljiv procesor in zadovoljiva igralna izkušnja
• uporabne funkcije umetne inteligence
• dobro glavna kamera
• dolgo programsko podpora
• kakovostna izdelava in odpornost IP68

GRAJAMO:

• majhen napredek glede na predhodnika
• višja ceno in skromnejši osnovni pomnilnik
• počasnejši priključek USB-C (USB 2.0)
• slabšo avtonomijo od lanskega modela
• povprečna širokokotna in kamera z optično povečavo
• le 8 gigabajtov delovnega pomnilnika

The post SAMSUNG Galaxy S26 FE: »nadgrajen lanski sneg?« appeared first on Tehnozvezdje.

Avto je zaradi oblikovanja, ki je bližje kombilimuzini kot SUV-ju videti nižji in nasploh manjši, kot v resnici je, pa tudi kar aerodinamičen. Morda ni najizvirnejši, a tudi ni eden tistih povsem neizrazitih, ki bi lahko nosili kateri koli znak na nosu. Malce so ga poskusili narediti bolj zanimivega z nekateri dodatki in okrasji, osebno me je najbolj pritegnil način, kako so zadaj vkomponirali luči, svetlobno letev in osvetljen logotip v enotno je eden bolj posrečenih, kar sem jih doslej videl. Tovrstne letve so namreč običajno, vsaj po mojem mnenju, tja postavljene na silo in zmanjšujejo samostojnost enega in drugega boka, tokrat pa je vse skupaj lepo zlito v celoto.

Znotraj kakopak ni mogoče zgrešiti porekla tega modela. Velik osrednji zaslon, nobenih tipk, razen peščice na volanu, tipična sredinska konzola, ki se zaključi s predelnim odlagališčem za mobilna telefona (na levem razdelku je brezžično polnjenje, ki ga mogoče tudi izklopiti). Tokrat po vzoru Tesle ali Volva celo brez voznikovega zaslona, zato pa s prosojnim. Interier je kljub vsemu nekoliko bolj dodelan kot v katerem od konkurentov in posledično ne gre takojci v pozabo, vendar pa bi rad nekoliko prijetnejše materiale in sprašujem se, kakšno bo umetno usnje, ki ga je za moj okus preveč, videti čez nekaj let.

Spredaj pretiranega prostorskega razkošja, glede na velikost vozila ni, medtem ko je zadaj razmeroma prostorno, vendar manj kot v nekaterih modelih podobnih ali krajših mer, omenim lahko denimo Leapmotor C10 ali Škodo Elroq. Prtljažnik je prostorninsko povprečen in rahlo nizek, toda ogromen sprednji nekoliko popravi vtis. Skupaj bi morala zadoščati tudi za počitnice štri- ali celo petčlanske družine. Ni ločenega podiranja sredinskega dela klopi ali luknje za prevoz daljših predmetov.

Kljub pomanjkanju tipk in gumbov me upravljanje ni dosti motilo, marsikaj se da postoriti s tistimi na volanu, pa tudi na osrednjem zaslonu je večina ključnih funkcij dokaj hitro dostopnih in tudi vse skupaj je odzivno. Bolj se sprašujem, čemu vedno znova gledam napol prazen zaslon ali pa celozaslonsko navigacijo – slednjo sem sicer raje nadomešča z Googlovo v Android Autu, edino za predgretje baterije je treba zagnati vodenje v vgrajeni –, saj so posamezne kategorije (predvajalnik, telefon, …) prikazane v majhnih ali malenkost večjih oknih, redko pa je površina izrabljena v celoti. Voznikov prikaz je dober in dokaj informativen, toda za nekatere podatke je še vedno treba poškiliti na osrednji zaslon. Nisem se najbolj spoprijateljil z delovanjem klimatske naprave, saj je težko zadeti pravo nastavitev temperature in zelo pogosto je v samodejnem načinu delovanja prestavljala v notranje kroženje zraka, čeprav tega nisem hotel (izklop te funkcije je potem izklopil tudi samodejno delovanje).  

V vožnji je občutiti nekaj zametkov dinamike ter predvsem podvozje ni mehko in ne »plava,« kot je to pogosto pri kitajskih znamkah, vendar pa je avto nekoliko nemiren. Vendar zgolj glede karoserije, ne pri podvozju, ki je dokaj solidno uglašeno. Pri vožnji me je sicer najbolj zmotilo, da je le v voznem načinu Eco na voljo kolikor toliko zaznavna rekuperacija, medtem ko je v ostalih dveh prednastavljenih ali personaliziranem skorajda ni, in tudi ni možnosti nastavljanja njene moči. Poleg tega zavore  »grabijo« prehitro in posledično se vozilo ustavlja sunkovito. Pod črto vožnja s tem avtom glede razmerja med udobjem in čvrstostjo nikakor ni napačna, vendar žal ni tako intuitivna kot z mnogimi drugimi električnimi, še posebej tistimi, ki omogočajo upravljanje z enim pedalom. V to smer gre morda moja največja zamera, kajti vsaj toliko rekuperacije, da lahko brez pedala za zavoro uravnavam prilagajanje različnih omejitvam hitrosti (npr. približevanje naselju) električno vozilo pač mora imeti. Moči je sicer dovolj in tudi njeno podajanje je kar ustrezno, dokler ne pridemo do načina sport, kjer je, podobno kot zaviranje, nekoliko preveč sunkovito.  

Pri asistenčnih sistemih vse po starem. Držanje v voznem pasu je najbolje izklapljati, ker je s puljenjem volana vozniku iz rok ne samo nadležno, temveč včasih že malodane nevarno zaradi posledičnih sunkovitih manevrov, medtem ko aktivni regulator hitrosti vozi lepo, čeravno ne zelo odločno. Zmoti zgolj to, da vsakič znova vključi prilagajanje hitrosti glede na omejitve, četudi ga je voznik prejšnjič izključil. Večino opozarjanj (za prekoračitev hitrosti, nezbranost, utrujenost) je mogoče izključiti dokaj hitro, na več načinov, nisem pa uspel preprečiti vsakokratnega piskanja ob spremembi omejitve. Toda še bolj zoprno je dobesedno »petje« avtomobila pri nizkih hitrostih (do 30 km/h). Večina električnih takrat opozarja mimoidoče, da ga ne preslišijo, toda to počno s sprejemljivim zvokom, ki se ga pretežno sliši zunaj, v kabini pa skorajda ne. Medtem ko je tu tudi notri več kot zgolj slišen in moteč.

Poraba se je v temperaturah, ki so bili nekje vmes med poletnimi in zdajšnjimi ustalila pri približno 17 kWh na 100 km, kar se zdi solidno, in to omogoča najmanj 350 km dosega s polno baterijo, morda še nekoliko več. Ker je vrste LFP, je tudi ni problem polniti do stotih odstotkov. 

Polnjenje z enosmernim tokom gre vse do moči 170 kW, kar je višje od nekaterih (evropskih) konkurentov, in tudi krivulja je solidna, skoraj ravna do polovične napolnjenosti baterije, nato pa zlagoma pada, a pri 80 odstotkih je moč še vedno na 100 kW. Polnilnica je za sejo od 12 do 80 odstotkov izračunala povprečno moč 148 kW. Trajalo je 20 min, od 20 do 80 odstotkov, kar običajno merimo, pa 18 min. Čeprav kapaciteta baterija in posledično doseg pustita nekaj neizpolnjenih želja, je ravno zaradi dovolj hitrega polnjenja Deepal S05 potencialno kljub vsemu dokaj primeren za daljše izleta ali potovanja.

Polno opremljeni Deepal S05 stane 41.490 evrov (pred morebitnimi popusti), s čimer je za dva tisočaka dražji od različice z manj opreme, za katero niti ne vem, ali jo dobavljajo. Vsekakor že zaradi pnevmatik (Continental namesto Giti), samozatemnitvenega ogledala, ogrevanih sedežev in volana priporočam dražjo izvedbo. Je cena dovolj konkurenčna? Morda. Nekaj adutov novinec na slovenskem trgu premore, toda nekateri ne dosti dražji tekmeci so vendarle bolj izpopolnjeni in nimajo nekaterih »začetniških« napak.

HVALIMO:

• Oblikovanje bližje kombilimuzini kot klasičnemu SUV-ju
• Dobro počutje v kabini
• Zmerna poraba in poslednično soliden doseg glede na kapaciteto baterije
• Spodobno hitro polnjenje z enosmernim tokom

GRAJAMO:

• Prešibka rekuperacija in preveč odločne zavore
• Neizkoriščen osrednji zaslon
• Povprečen prtljažnik zadaj
• »Petje« pri nizkih hitrostih je preveč slišno tudi v kabini

The post Changan Deepal S05: Obetavna osnova, ki potrebuje še nekaj piljenja appeared first on Tehnozvezdje.

C28 je samosvoj že po obliki, saj je bolj kvadraten in manj okrogel. Poseben je še po tem, da valj s krpo za brisanje pere med samim čiščenjem. Težko rečem, kakšen učinek ima to na kakovost brisanja. Teorija je eno, praksa drugo. A če je zadeva dovolj robustno izvedena in ne preveč kompleksna, potem odveč zagotovo ni. A pojdimo lepo po vrsti.

Prijetnega videza (dokler se ne opraska)

Zdi se, da je telo robota izdelano iz bele plastike s tanko plastjo črne barve, ki je na pogled prijetna. Če se ne bi zagozdil pod noge gugalnika in se od tam rešil s pomočjo lastnega pogona, tega verjetno ne bi vedel. Tako so ostale bojne rane, ki jih res nisem pričakoval. Več kot očitno se tako zelo zanašajo na natančnost laserske navigacije, da niso pomislili na trdnejšo površino. Ker je ni, si lahko samo mislim, kakšen bo robot videti čez leto ali dve. Da ne bi bil opraskan že zdaj, sem iz previdnosti na zemljevid raje na mestu nesreče vrisal prepovedano območje.

Kljub mehanskemu tipalu dotika je osnova navigacije lasersko tipalo s 360-stopinjskim vidnim poljem, nameščeno v običajni grbi na hrbtu. Temu primerno je njegovo obnašanje, ki mi še vedno ni najbolj po godu. Čeprav je dovolj tanek, se ne stisne pod vratna krila, kljub majhnosti pa se niti ne poskuša zriniti skozi ozek prehod. Prav tako vozi ob zavesah in se ne poskuša preriniti skozi pregrinjalo pod posteljo. To so vse »pomanjkljivosti«, ki seveda vplivajo na učinkovitost čiščenja. Kjer se ne zrine, tam smeti ostajajo. Razen če ste pripravljeni zaradi njega prilagoditi prostor.

Zelo dobro je rešeno izogibanje predmetom, dokler niso majhni ali ploščati (kabli mu povzročajo nekaj težav). Projekcijski del na sprednjem delu robota pred njim projicira očem nevidno mrežo. Na ravni površini je ta pravilna, takoj ko se pred robotom pojavi predmet ali ovira, kamera v kombinaciji z algoritmi umetne inteligence v realnem času izračuna velikost in oddaljenost ovire ter sproži manever izogibanja. Ta je učinkovit: robot se praviloma ne zaletava v ovire in predmetov ne poriva pred sabo. A ker je izogibanje dokaj konservativno, okoli ovir ostane območje, ki ga krtača in valj ne dosežeta. Ta se tudi ne iztegne proti robu, zato je C28 še ena »Fata«, ki ne pobriše čisto do roba.

Dvojna krtača in samočistilni valj

Največjo sesalno moč robot uporabi na preprogi, ki jo samodejno zazna z ultrazvočnim tipalom, ob tem pa dvigne valj. Sicer je moč zaradi želje po čim daljši avtonomiji nižja. Krtača iz kombinacije gume in ščetin je deljena. Med njenima deloma nastane razmak, v katerem se nabirajo zavitki las, ki jih robot na koncu posesa. Nima torej dveh krtač, a je zasnova vsekakor zanimiva, čeprav težko ocenim, kako učinkovito pobira smeti. Sem in tja se je kakšna izognila ujetju v košek.

Omenil sem že pranje krpe med delom. Krpa je nameščena na valju, ki se med čiščenjem zavrti 270-krat na minuto. Ves čas nanjo z ene strani skozi šobe pod pritiskom brizga čista voda, z druge pa jo »ožema« strgalo. Umazana voda se steka v zanjo namenjeno posodo v telesu robota. Prednost takšne zasnove je, da tla vedno briše z razmeroma čisto krpo. Slabost tega je pogostejše vračanje na polnilno postajo, kjer odvede umazano in natoči čisto vodo, saj sta posodi v telesu robota kajpada omejeno veliki. To se zgodi vsakih deset minut neprekinjenega pomivanja ali po treh minutah drgnjenja bolj umazanih področij.

Samočistilni valj vseeno ni čudežna rešitev za vse vrste umazanije. Pri običajnih madežih se obnese dobro, pri zasušenih in lepljivih pa ima še vedno težave. Po drugi strani je robot zaradi tega nekoliko kompleksnejši, kar se pozna pri avtonomiji. Za trideset kvadratnih metrov je porabil slabih 20 odstotkov baterije. To tako na palec grobo pomeni, da z enim polnjenjem zmore očistiti okoli 150 kvadratnih metrov površine.

Razmislite, kdaj naj dela

Ne prevelika in lično oblikovana postaja ima vse glavne samočistilne funkcije. Na začetku dolije čisto vodo v posodo v robotu, po koncu čiščenja pa posesa smeti iz koška, odvede umazano vodo, očisti krpo in jo nato še posuši s toplim zrakom. Ker sušenje traja več ur in ni popolnoma tiho, čeprav tudi ne pretirano glasno, vseeno razmislite, kdaj naj robot konča čiščenje, če imate postajo blizu postelje.

Glede na porabo vode boste morali posodo s prostornino nekaj več kot dveh litrov verjetno polniti enkrat na teden in ob tem seveda še odstraniti umazano vodo. Opazil sem še, da na strgalu krpe na dnu polnilne postaje ostane umazanija, zato ga je treba po potrebi sprati z vodo. Sem in tja boste morali zamenjati tudi vrečko za smeti in odstraniti lase, ki so se morebiti zapletli v stransko metlico. Tokrat sta namreč dve.

Prijetna in razumljiva aplikacija

Ko robota povežete z domačim omrežjem, kar je potekalo hitro in brez težav, sledi kratka vožnja skozi sobe, med katero izdela zemljevid prostora. Za razliko od nekaterih drugih modelov C28 enovitega prostora, ki zajema kuhinjo, jedilnico in dnevno sobo, ni razdelil na več sob. To lahko po potrebi preprosto uredite v funkcijah za urejanje zemljevida, katerih nabor je dokaj obsežen oziroma primerljiv z drugimi podobnimi aplikacijami. Na voljo so še nastavitve čiščenja, urniki in druge možnosti, ki jih uporabite po potrebi.

HVALIMO:

• Samodejno čiščenje in vzdrževanje na postaji
• Dobro izogibanje predmetom
• Pregledna in razumljiva aplikacija
• Dobro pobiranje dlak in las brez zapletanja v glavno krtačo
• Prepričljivo sesanje preprog glede na cenovni razred

GRAJAMO:

• Črna površina telesa se hitro opraska
• Ne očisti zasušenih madežev
• Robot ne doseže povsem robov
• Pogosto vračanje na postajo
• Sistem izogibanja slabše zazna majhne predmete in kable

The post Anker Eufy Omni C28: Tok je pucal, da se je znucal! appeared first on Tehnozvezdje.

Postavil bom drzno trditev. Ko sem Micro gledal na parkirišču, me je prešinilo: »Čakaj malo, ali ni tole pred mano večji Twingo?« Občutki so subjektivni in ni nujno, da držijo. Pravzaprav na omenjenega malčka spominjajo predvsem okrogle luči. Ko sem nato sedel za volan, sem se počutil nadvse domače. Verjetno bi našli še kakšno manjšo podrobnost, ki je izvedena drugače, a bistvo ostaja. Na zunaj drugačna, a notri enaka Renaultu 5, s katerim si deli platformo, pogonski sklop, baterijo in zasnovo podvozja. Toda ta francoski električni malček me je pred časom zelo navdušil. Verjemite, da nisem osamljen. Ali me je Micra tudi?

Micra s Twingom nima prav veliko skupnega. Če ne drugega, je opazno večja in ima zmogljivejši pogon, ki se na cesti znova dobro izkaže. Trdili bodo, da gre za mestni avtomobil, a to oznako lahko brez težav nekoliko razširim. Dva bosta z njim prišla daleč, če ju ne bodo zmotili občasni polurni postanki za polnjenje.

Okusi so različni, a ji mladostnosti ne gre oporekati

Tako kot »petko« tudi »mikro« opaziš. Oblikovanje je sodobno, prilagojeno našemu okusu in predvsem igrivo. Slednje najlažje opiše občutke, ki sem jih imel med enotedenskim druženjem. Sicer pa si lahko na podlagi fotografij in videa vsak ustvari svoje mnenje.

V notranjosti je zgodba nekoliko drugačna. Na nekaterih mestih bi lahko uporabili kakovostnejše materiale, kakšno podrobnost bolje dodelali, predvsem pa odpravili težave s tremi ročicami na desni strani volana. Kaj naj rečem? Še vedno sem nekajkrat vključil brisalce, namesto da bi prestavil v vzvratno prestavo. A saj sem že omenil, da notranjosti niso veliko spreminjali.

Prav tako niso spreminjali mer, od katerih sta odvisna prostornost vozila in udobje potnikov. Spredaj je dovolj prostora zame in za sopotnico, zadaj pa se na daljših poteh raje ne bi vozil. Kljub povprečni višini tam preprosto ne bi bilo dovolj udobno. Podobno razmišljam o prtljažniku. Ne da bi podrl zadnjo klop ali karkoli odložil na zadnje sedeže, sem vanj stlačil prtljago za dvodnevni oddih od mestnega vrveža in ga povsem zapolnil. Od tod moje prepričanje, da je Micra še en avtomobil, najprimernejši za mlajši ali starejši par. Škoda, da si jo bodo mlajši po ukinitvi subvencij težje privoščili.

Ne razumem, kdo se je domislil, da bi bilo dobro po vzoru tabličnih računalnikov na zgornji rob osrednjega zaslona namestiti gumbe za vklop in uravnavanje glasnosti. Zmotila me je predvsem rešitev za prilagajanje glasnosti, saj jo lahko spreminjamo bodisi s temi gumbi bodisi s tipkami na tretji obvolanski ročici. Vprašal bom drugače: ali ne bi bil vrtljivi gumb, nameščen nekje na armaturni plošči, bližje sopotniku, lepši in uporabnejši? Še dobro, da so vsaj osnovne tipke za upravljanje klimatske naprave ostale.

Dobro delovanje pomočnikov

Zaradi sorodstvene povezave je Micra opremljena z Googlovim sistemom. To je dobro z dveh vidikov: omogoča neposreden dostop do prometnih informacij, predvsem grafičnega prikaza zastojev na predvideni poti, in ponuja dobro delujoč načrtovalnik polnjenja. Ta je sicer precej konservativen, a tako mora biti. Nočem ostati na cesti s prazno baterijo.

Predvsem moram pohvaliti delovanje tempomata v zastojih. Veliko boljši je od tistega v Kii XCeed. Avtomobil ni poskakoval in nato sunkovito zaviral, temveč je usklajeno pospeševal in zaviral glede na gibanje vozila pred seboj. Tokrat ga nisem izklapljal. Škoda pa je, da opozorila o hitrostnih omejitvah, tako kot pri večini avtomobilov, ne delujejo tako, kot bi morala oziroma kot bi pričakovali.

Žal je Micra podedovala še nekaj, česar si ne bi želel: infrardečo kamero za spremljanje voznika, nameščeno na sprednjem stebričku. Nič ne bi imel proti njej, če bi na utrujenost ali pomanjkanje pozornosti opozarjala le takrat, ko bi se ta dejansko pojavila. Morda jo motijo očala ali povešene veke, vsekakor pa je nepotrebnih opozoril in posledičnega piskanja preprosto preveč! Rešitev je tipka levo od volana, ki jo z dvema zaporednima pritiskoma uporabimo za izklop vseh opozoril do naslednjega zagona vozila.

Nekaj besed velja nameniti še vožnji z enim pedalom. Micra ponuja štiri ravni rekuperacije energije, pri čemer je najvišja namenjena prav takšnemu načinu vožnje. Predvsem za mestno vožnjo, ko se pogosto ustavljamo in speljujemo, bi bilo bolje, če bi se po ponovnem zagonu ohranila zadnja izbrana stopnja, namesto da se sistem vrne na tretjo. Pogosto sem namreč pozabil znova vključiti vožnjo z enim pedalom. Po drugi strani me je presenetilo, da se enako ne zgodi pri voznih načinih. Teh sicer ni pretirano veliko in, roko na srce, športnega sem vključil le enkrat. In bil navdušen.

Za daljše poti hitrejše polnjenje ne bi bilo odveč

Razumem in hkrati ne razumem, zakaj v mestne avtomobile tako redko vgrajujejo zmogljivejše sisteme za hitro polnjenje. Večina lastnikov vozila polni doma, ponoči, morda celo prek običajne šuko vtičnice, ko čas ni tako pomemben. Omejitve hitrosti polnjenja in precej strmo padajoča polnilna krivulja pa postanejo težava, ko se odpravimo dlje od najbližjega mesta. Polnjenje baterije z 20 na 80 odstotkov traja dobrih pol ure.

Veliko prijaznejša je poraba. Tokrat razmere niso bile ves čas naklonjene električnemu pogonu. Čez dan so se temperature povzpele precej nad 20 stopinj Celzija, zjutraj, ko sem se odpravil na daljšo vožnjo, pa so se nekaj časa gibale blizu ledišča. Po dobrih 700 prevoženih kilometrih, od katerih sem dve tretjini opravil po avtocestah s hitrostjo do 130 kilometrov na uro, se je poraba ustalila pri 15,2 kilovatne ure na 100 kilometrov. Krajši čas sem spremljal tudi porabo izključno med mestno vožnjo. Še bolje: znašala je le slabih 13 kilovatnih ur na 100 kilometrov.

Seveda rezultatov ni mogoče neposredno prenesti na vse razmere, a preizkus je pokazal, da Micra tudi zunaj mestnega okolja ne postane pretirano požrešna.

Uživanje na prazni cesti

Pri avtomobilih ne gre le za obliko, prostornost in udobje. Lahko si še tako prepričan, da te zanima samo pot od točke A do točke B, a prej ali slej pridejo trenutki, ko si zaželiš tudi nekaj vozne dinamike.

O presežku konjskih moči v tem primeru ne moremo govoriti. Vseeno jih je dovolj za uživanje na primer na ovinkastem vzponu na Srgaši. Kombinacija športnega voznega načina, nizkega težišča in po mojem okusu nekoliko tršega podvozja se je izkazala za zadetek v polno.V ovinkih so me bolele roke, vendar v pozitivnem smislu, povratnih informacij o dogajanju pod sprednjimi kolesi pa je bilo več kot dovolj. Ob tem se je Micra, po domače povedano, peljala skoraj po tirnicah. Nisem opazil spodrsavanja, pretiranega nagibanja v ovinkih ali česa drugega, kar bi pokvarilo kratkotrajno vozniško zadovoljstvo. Vzpona je bilo kmalu konec, cesta tam pa je le redko prazna.

Čvrstejše podvozje ima tudi drugo plat. Na slabšem asfaltu in pri nižjih hitrostih se lahko pozna manj udobna nastavitev, še posebej ob 18-palčnih platiščih. Micra torej daje prednost nadzoru nad karoserijo in vozni dinamiki, čeprav bi si na mestnih cestah včasih želel nekoliko več mehkobe.

Micra je torej dober električni avtomobil, ki pa se mu ni treba pretvarjati, da je nekaj povsem drugega od Renaulta 5. Njene prednosti so všečna zunanjost, prijetna vožnja, zmerna poraba in dovolj velik prtljažnik za vsakodnevne potrebe. Slabosti so skromnejši prostor na zadnji klopi, nekaj nerodnih rešitev v notranjosti in polnjenje, ki na daljših poteh zahteva nekaj potrpežljivosti. Najbolj prepriča v vlogi avtomobila za vsakodnevno uporabo, občasno pa zna pokazati tudi svojo igrivejšo plat.

HVALIMO:

• Všečno, igrivo oblikovanje
• Zmerna poraba električne energije
• Stabilna lega na cesti in natančno krmiljenje
• Dobro delovanje tempomata v zastojih
• Googlove storitve in načrtovanje polnjenja

GRAJAMO:

• Skromnejši prostor na zadnji klopi
• Nerodno upravljanje nekaterih funkcij
• Pretirano vsiljiva opozorila sistema za spremljanje voznika
• Visok nakladalni rob prtljažnika
• Le povprečno hitro polnjenje

The post Nissan Micra: Renaultova nova oblačila appeared first on Tehnozvezdje.

Uvrščanje telefonov na lestvice je sila nehvaležno početje. Težko je zajeti vse lastnosti naprave in hkrati zagotoviti, da so ocenjene po enakih merilih. Applovi telefoni se na večini lestvic, ki sem jih videl, redno uvrščajo na vrh ali tik pod njega. Ameriške razmere so zaradi omejene ponudbe nekoliko smešne. Apple kraljuje na vrhu, ob srečnem spletu okoliščin se mu občasno približa Samsungov ali Googlov telefon. Do zdaj je bila izjema lestvica Dxomark. Pustimo ob strani, kaj si o njej mislim (ali mislite). Dejstvo je, da se iPhoni doslej niso uvrstili niti med prve tri telefone. Tokrat sta se. Na drugo mesto, tik za Huaweijem Pura 80 Ultra, ki na vrhu vztraja že dobro leto. Povedano drugače, že tako dobre kamere so letos postale še nekoliko boljše. Ali pa so se vsaj bolje odrezale po metodologiji ocenjevalcev.

Oblika ostaja nespremenjena

Na tem mestu bom brutalen. Ko sem hčeri, za katero razen Applovih drugi telefoni ne obstajajo, omenil, da bom domov prinesel obe novi »osemnajstici«, je bila navdušena. A ne za dolgo. Zasnova, predstavljena lani, je ne prepriča. Še manj ji je všeč barva, čeprav bi sam med vsemi možnostmi izbral bordojsko rdečo. Zanjo ostaja najlepši iPhone 16 Pro. S tem sem povedal vse, kar je pomembno za oči. Zasnova se ni spremenila, če odštejem manjši dinamični otok. Rdeča je nova oranžna! In žal moram reči še to, da se na njej prstni odtisi poznajo.

Spet »emancipirana«

Nespremenjenost najdemo še marsikje, zato utegne uiti najpomembnejša novost. Telefona imata znova enake komponente oziroma si model Max ne lasti nobene posebnosti. V praksi se razlikujeta predvsem po velikosti zaslona in kapaciteti baterije. Izbira je zato odvisna predvsem od tega, ali vam bolj ustreza večji zaslon ali priročnejše ohišje.

Najpomembnejši je seveda novi procesor. Povsem v Applovem slogu je od lanskega hitrejši za dvomestni odstotek. Deluje še bolj odzivno, kar je vsekakor dobrodošlo. Po drugi strani večini povsem zadostujejo zmogljivosti dve leti starejšega modela, morda celo leto starejšega. Če upoštevamo dolgo obdobje programske podpore, ki jo Apple zagotavlja svojim napravam, se nakup dve leti starega telefona po ugodni ceni še kako splača. Posredno to potrjuje dejstvo, da profesionalni modeli po predstavitvi nove generacije hitreje izginejo iz prodaje kot osnovni.

Mimogrede, osnovne modele iPhona 18 naj bi predstavili šele v prvi polovici pomladi prihodnjega leta. Nadgradnja procesorja je sicer pričakovana in razumljiva. Vseeno se ne morem znebiti občutka, da se letošnja modela bolj grejeta. Na to namiguje prenovljeni hladilni sistem z večjim razpršilnikom toplote, ki učinkoviteje odvaja toploto s procesorja proti ohišju. To uporabnik hitro občuti. Nekateri preizkusi kažejo, da nova telefona dlje ohranjata stabilno delovanje, denimo enakomerno število sličic v igrah, preden se zatečeta k skrajnemu ukrepu in upočasnita procesorska jedra. V tem naj bi bila boljša od serije 17.

Zanimiv je še podatek, da imajo novi iPhoni v Evropi Applov modem C2 za mobilna omrežja, ki naj bi porabil 15 odstotkov manj energije od Qualcommovega. Težko ocenim, koliko se to pozna pri prenosu podatkov in vsakodnevni uporabi, vendar je zmanjšanje porabe vsekakor dobrodošlo.

Z izjemo manjšega dinamičnega otoka, pod katerega so delno skrita tipala sistema za prepoznavo obraza Face ID, druge lastnosti zaslona ostajajo nespremenjene. Apple se po stari navadi ni zapletel v tekmo za višjo največjo svetilnost. Nekateri preizkusi, ki jih je težko ponoviti, če imaš telefon na voljo le nekaj dni, kažejo, da se zaradi učinkovitejšega hlajenja zaslon ob uporabi na močnem soncu ali med brezžičnim polnjenjem pozneje zatemni.

Zdržal bo cel dan (a ne več)

Zaradi večjih mer in prostornejšega ohišja ima iPhone 18 Pro Max baterijo z dobrih 25 odstotkov daljšo avtonomijo od manjšega brata. Koliko to pomeni v praksi? Na iPhonu 18 Pro sem opravil običajni preizkus predvajanja videa z YouTuba prek domačega brezžičnega omrežja. Svetilnost zaslona sem nastavil na polovico največje vrednosti, nato pa telefon pustil opravljati svoje. Baterija je zdržala dobrih 14 ur neprekinjenega predvajanja.

Rezultat je še vedno zelo soliden, čeprav precej zaostaja za uradnimi podatki, ki obljubljajo skoraj dvakrat daljšo vzdržljivost. Ob upoštevanju navedene razlike bi moral iPhone 18 Pro Max v enakih razmerah zdržati še približno štiri ure dlje. Lep dodatek, o tem ni dvoma, vendar vsaj zame ne dovolj prepričljiv razlog, da bi se odpovedal priročnejšemu manjšemu modelu. Odločitev je seveda odvisna od načina uporabe. Če ste pogosto zdoma, veliko gledate videoposnetke ali nočete ves čas razmišljati o naslednjem polnjenju, je dodatna avtonomija precej pomembnejša.

Nekaj pozornosti si zasluži še pomnilnik. V času vse dražjih pomnilniških čipov to ni ravno prijetna tema. Osnovnih 256 gigabajtov bo za marsikoga dovolj, zlasti če na telefon ne namešča gore aplikacij, ne snema videoposnetkov ob vsaki priložnosti in fotografije ter druge datoteke redno prenaša drugam. Pomaga naročnina na oblačno shrambo, vendar pomeni dodaten, praviloma ponavljajoč se strošek.

Če telefon uporabljate kot glavno napravo za fotografiranje in snemanje, radi igrate igre ali želite večino vsebine hraniti lokalno, bi razmislil o različici z vsaj 512 gigabajti. Cena je občutno višja, toda pri tako dragem telefonu bi bilo škoda varčevati pri prostoru, nato pa se čez leto ali dve ukvarjati z vprašanjem, kaj izbrisati, kam prenesti posnetke in ali bo ostalo dovolj prostora za naslednjo posodobitev. Včasih je bolje že ob nakupu nekoliko globlje seči v žep, kot pozneje ugotoviti, da je bila začetna izbira preveč skopa.

Googlova umetna inteligenca na Applov način

Zapiranje uporabnikov v rajski sadovnjak prinaša nadvse čisto in tekoče delujoče okolje. Ko se enkrat znajdeš v njem, je večinoma intuitivno jasno, kako ga uporabljati. Apple obenem zagotavlja visoko raven varnosti in varovanja zasebnosti, vsaj v primerjavi s telefoni Android.

V zadnjih letih so imeli ti prednost predvsem pri storitvah umetne inteligence, vgrajenih neposredno v sistem. Apple je poskušal ubrati svojo pot, vendar mu ni uspelo. Čeprav je vprašanje, koliko tovrstnih storitev sploh potrebujemo, saj ChatGPT in drugi generativni modeli brez težav delujejo prek aplikacij, je bil zaostanek očitno dovolj velik, da je Apple sklenil dogovor z Googlom in njegove storitve vključil v svoj sistem.

Seveda na svoj način. Kadar bo mogoče, bodo algoritmi uporabljali zmogljivosti telefona. Šele ko te ne bodo zadostovale, bodo delo prevzeli strežniški sistemi v oblaku, ob zagotovilih o varnosti in zasebnosti. Tako vsaj pravijo. Katerih storitev se lahko nadejamo in kako so z njimi nadgradili pomočnico Siri, nisem mogel preizkusiti. Zaradi zahtev EU namreč še niso na voljo na tej strani Atlantika. Glede na izkušnje z Androidom je zaradi slabše podpore slovenščini vprašljiva uporabnost vsaj dela teh funkcij.

Ali spremenljiva zaslonka naredi razliko?

Applu lahko očitamo, da kot novost pogosto predstavi nekaj, kar konkurenca pozna že leta. Toda običajno to izpelje po svoje, nemalokrat bolj premišljeno od drugih. Letos je takšen primer fizično spremenljiva zaslonka glavne kamere. Omogoča nadzor nad količino svetlobe, ki doseže tipalo, hkrati pa vpliva na globinsko ostrino. Najbolj se izkaže pri portretih in skupinskem fotografiranju, saj manjša zaslonka pomaga ohraniti ostre obraze oseb v ozadju, ne zgolj tistih v ospredju.

Redko naletim na telefon, pri katerem bi bile fotografije tako kakovostno izenačene ne glede na uporabljeno kamero. Širokokotna kamera in kamera z optično povečavo imata sicer manjši tipali od glavne, zato zajameta manj svetlobe. V dobrih svetlobnih razmerah se to presenetljivo malo pozna pri barvah, kontrastu, dinamičnem razponu in drugih pomembnih lastnostih posnetkov. Večjih pripomb nimam niti pri povečavi, vsaj do srednje visokih vrednosti. Šele pri res dolgih goriščnicah nekateri tekmeci pokažejo prednost.

Ponoči in v slabših svetlobnih razmerah je razlik nekoliko več, saj postane sposobnost tipala za zajem svetlobe pomembnejša. Glavna kamera je pričakovano v prednosti, vendar so posnetki z drugimi kamerami še vedno zelo dobri. Pohvalil bi ustrezno osvetlitev, širok dinamični razpon in razmeroma naraven prikaz barv. Omejitve se pokažejo predvsem v zelo temnih prizorih, ko se izgubi nekaj podrobnosti. Občasno se pojavijo še težave pri zamegljevanju ozadja. To ne pokvari splošnega vtisa, vendar kaže, da Apple še ni odpravil vseh pomanjkljivosti računalniške obdelave fotografij.

Pri videu je zgodba podobna, le da Apple na tem področju že dolgo sodi med najboljše. Dnevni posnetki so podrobni, barvno uravnoteženi in se ponašajo z zelo dobrim dinamičnim razponom. Stabilizacija učinkovito umirja tresljaje, zato so posnetki uporabni tudi med hojo. Pohvaliti velja še usklajenost kamer. Med preklapljanjem ni izrazitih preskokov v barvah, osvetlitvi ali splošnem videzu, zaradi katerih bi dobili občutek, da gledamo posnetke z različnih naprav. Glavna kamera ima prednost v zahtevnejših svetlobnih razmerah, toda celoten sistem deluje dovolj enotno, da med običajnim snemanjem ni treba ves čas razmišljati, katero kamero uporabiti.

HVALIMO:

• Izenačena kakovost fotografij z različnimi kamerami
• Zelo dobra kakovost videoposnetkov
• Dolga programska podpora
• Enake fotografske zmogljivosti modelov Pro in Pro Max

GRAJAMO:

• Zasnova ostaja skoraj nespremenjena
• Zmogljivosti procesorja za večino niso bistvena prednost
• Funkcije umetne inteligence v EU še niso v celoti na voljo
• Pri zahtevnejših svetlobnih razmerah se pokažejo omejitve kamer

The post iPhone 18 Pro in Pro Max: Še vedno najboljša »ifona« appeared first on Tehnozvezdje.

Česar se »Kitajec« nauči, tega se drži kot pijanec plota. Ni me presenetilo, da se po maniri »bratcev« čiščenja prostora loti z vožnjo okoli robov. Nima grbe z laserskim tipalom (lidarjem), saj so ga premestili na sprednjo stran, tik pod pokrov. S tem se njegovo vidno polje s 360 stopinj zmanjša na kvečjemu 180 stopinj. Vseeno je svetloba mati njegovega obstoja. Čeprav se skuša bolj približati oviram in se pri tem zanaša na tipalo dotika, mu do tal segajoče zavese še vedno povzročajo preglavice. Ne poskuša prodreti skoznje, temveč se disciplinirano vozi ob njih. Če je za njimi slučajno večja površina, ga tamkajšnja umazanija ne zanima.

T90 presenetljivo hitro izdela zemljevid prostora. Namesto da bi skušal prevoziti čim več površine, se bolj ali manj drži sredine, se občasno zavrti, saj tipalo vidi le naprej, in v nekaj minutah je zemljevid gotov. Ni posebej podroben, a to niti ni tako pomembno, ker ga robot med čiščenjem sproti dopolnjuje. Še pred začetkom dela ga lahko nadgradite z običajnimi elementi, na primer navideznimi zidovi in prepovedanimi območji, ter vanj vnesete pohištvo in preproge. Pri slednjih robot dvigne mehanizem za brisanje tal. In podobno. Bolj ko ste natančni, lažje bo njegovo delo. Hitrost izdelave zemljevida še ne pomeni nujno tudi posebej premišljene navigacije. T90 je pri osnovnem načrtovanju poti dovolj prepričljiv, pri zahtevnejših ovirah pa se pokaže, da med tem, da robot prostor zazna, in tem, da ga tudi pravilno razume, obstaja precejšnja razlika. Večino časa se znajde brez težav, toda ponavljajoče se napake pri istih ovirah zmanjšujejo zaupanje v njegovo samostojnost.

Poleg laserskega tipala in tipala dotika je spredaj še sklop tipal, s katerimi robot zaznava predmete in se jim izogiba. Pri tem ga je dokaj zanimivo opazovati. Pasje igrače se je sprva na daleč izognil, ob naslednjem srečanju pa se ji je previdno približal, jo celo konkretno porinil in na koncu obvozil. Sistem ni neprebojen. Robot se je tako čudno zagozdil med noge gugalnika, da se je ena od njih dvignila od tal. Obstal je in začel s prijetnim ženskim glasom klicati na pomoč, a si mesta nesreče ni zapomnil. Naslednjič je znova nasedel isti finti. Ker se to ni zgodilo le enkrat, je v takšnih primerih smiselno na zemljevidu označiti prepovedano območje.

Kar zadeva čiščenje, me robot ni ravno razočaral, a tudi navdušil me ni. Sesalna moč je zadostna, vrteči se valj pa je boljši od vsake krpice, ki jo večina robotov vleče za sabo. Po potrebi ga lahko dvigne za centimeter in pol, kar pride prav, ko se znajde na preprogi. Močenja te si namreč nihče ne želi. V tej konstelaciji je najslabša krtača. Vsaka krtača s ščetinami se prej ali slej izkaže za težavno, ko je treba z nje odstraniti zavozlane dolge lase. V našem domu jih pač ni malo.

Naj vas ne zavede velika sesalna moč. V praksi je običajno nižja od nazivne, saj bi moral robot sicer prepogosto polniti baterijo. Že tako se je dvakrat vrnil na postajo, da bi dolil vodo in opral krpo za brisanje, čeprav neto površina čiščenja znaša zgolj dobrih trideset kvadratnih metrov. Tudi po učinkovitosti me ni presenetil. Redno je na tleh pustil kakšno smet, zlasti tiste, ki jih stranska metlica vehementno frcne na stran. Ne dvomim, da bi se bolje obnesel z dvema krtačama, ki bi se vrteli v nasprotnih smereh. Vprašanje je, ali je za takšno zasnovo v ohišju sploh dovolj prostora.

Podobno je pri brisanju tal, saj valj ne doseže dobro robov. Čeprav ga robot med vožnjo vzporedno z njimi potisne navzven, še vedno ostane manjši pas zunaj njegovega dosega.

Baterija se zdi dokaj zmogljiva. Pustimo ob strani uradne podatke in poglejmo moje meritve. Če jih posplošim, je videti takole: robot se je pošteno namučil s tridesetimi kvadratnimi metri površine, polne različnih ovir, a je porabil le 20 odstotkov napolnjenosti baterije. Po tej logiki mu 150 kvadratnih metrov ne bi smelo predstavljati prevelike ovire. Tako mu med čiščenjem ne bi bilo treba polniti baterije, kar bi opazno skrajšalo čas čiščenja.

Na začetku sem pohvalil ceno. Glede na to, kaj dobite v kompletu, je dokaj primerna. Priložena je namreč postaja, ki samodejno prazni košek za smeti, doliva vodo v posodo robota ter pere in suši tkanino, s katero je prevlečen valj. Praznjenje smeti je dokaj glasno, priprava pred začetkom čiščenja pa razmeroma dolgotrajna. A to verjetno odtehta dejstvo, da boste imeli manj dela z vzdrževanjem. Če bi bila cena še stotaka nižja, bi bil nakup sploh dobra kupčija.

HVALIMO:

• Glede na priloženo opremo dokaj zanimiva cena
• Valj za brisanje tal
• Dobra avtonomija baterije
• Malo vzdrževanja
• Kompaktna izdelava
• Brez grbe na hrbtu
• Visoka maksimalna sesalna moč (40 tisoč paskalov)

GRAJAMO:

• Za centimeter previsok
• Na tleh je vedno ostala kakšna smet
• Ni si zapomnil, kje je imel težave
• Počasno polnjenje (dve uri in pol)
• Višina (9,5 cm) je za dlako preveč

The post Deebot T90 Max: Za zahtevani denar nudi nadpovprečno veliko, a ni brezhiben! appeared first on Tehnozvezdje.

O predhodnici, modelu D2, sem pred časom precej napisal. Naredil sem celo primerjavo z domačim merilnikom. Odstopanja so bila v pričakovanih mejah. Tokrat sem šel še korak dlje, čeprav to ni bilo nujno. Na operacijo kile sem namreč prišel z analizo 24-urnih meritev krvnega tlaka. Saj ne, da bi bili zdravniki kaj posebej navdušeni, a so vsaj priznali, da so meritve dovolj natančne za njihove potrebe. Ker je D3, tako kot predhodni model, priznana kot medicinski pripomoček, je to pričakovano.

Po drugi strani pa izkušnja razkriva nekaj drugega. Ozko usmerjenost ure. Če nimate težav s krvnim tlakom, od nje ne boste imeli prav veliko koristi.

Malo so jo stanjšali

V zasnovo ure niso bistveno posegali. Rekel bi, da so jo predvsem dodelali. Ohišje je za dva milimetra tanjše, pašček z napihljivo blazinico za oscilometrično merjenje pa ožji. Oboje izboljša udobje nošenja podnevi in ponoči. Ker je mehanizem za napihovanje »manšete« tišji, je samodejno nočno merjenje krvnega tlaka manj moteče. Obenem so precej povečali svetilnost in za odtenek povečali zaslon. Slednje je morda manj pomembno, saj vpliva predvsem na videz.

Zanimivo je, da Huawei kljub poglavitnemu namenu, merjenju krvnega tlaka, ohranja videz običajne ure, ki jo brez težav nosite ob različnih priložnostih. Drugačnost razkriva predvsem zaradi napihljive blazinice nekoliko debelejši pašček. Ta hkrati zagotavlja pravilno namestitev na zapestju, ki je pogoj za natančne meritve.

V kompletu sta dva paščka, krajši in daljši, ter trak za merjenje obsega zapestja. Izberemo ustreznega in ga prilagodimo svoji roki. Postopek je pregleden in, kar je pomembneje, preprost. Zasnova pa prinaša nekaj nevšečnosti. Ura podpira veliko športnih načinov, izjama so vodni športi, vendar je priporočljivo po vsaki vadbi pašček oziroma blazinico očistiti z vlažno krpico. Umazanija, predvsem pa znoj, lahko vplivata na natančnost meritev.

Merjenje tlaka, ko je to pomembno

Tokrat se zaradi drugih obveznosti nisem odpravil na tek ali hojo, vendar podatki kažejo, da je natančnost satelitskega sprejemnika primerljiva z drugimi Huaweievimi urami. Dodali so zanimivo funkcijo merjenja krvnega tlaka pred vadbo in po njej. Ob zagonu podprtega vadbenega programa ura pred začetkom predlaga meritev krvnega tlaka. Funkcija podpira tek, kolesarjenje in hojo. Po koncu vadbe sledi še ena meritev, nato pa ura pripravi poročilo.

Krvni tlak se spreminja, nanj pa med drugim vplivajo stres, kakovost spanja in hidracija. Meritev pred vadbo pomaga oceniti začetno stanje telesa. Če je tlak že takrat previsok, ga lahko intenzivna vadba dvigne na nevarno raven. Ura lahko v takšnem primeru svetuje manj intenzivno vadbo ali odsvetuje nadaljevanje po načrtu. Med telesnim naporom je zvišanje krvnega tlaka normalen odziv. Pomembno pa je tudi, kako se po koncu vadbe postopoma vrne proti izhodiščni vrednosti. Hitrost okrevanja je eden od kazalnikov telesnega odziva na obremenitev, vendar je odvisna od številnih dejavnikov. Zato posamezna meritev ali nenavadno nihanje še ne pomenita nujno zdravstvene težave. Če se pojavijo izrazita vrtoglavica, slabost ali druge težave, je pomembno, da se na opozorila telesa ustrezno odzovemo. To so glavni razlogi, zaradi katerih je nova funkcija uporabna, zlasti za ljudi, ki morajo krvni tlak redno spremljati.

Čeprav ura ponuja praktično vse funkcije sodobnih modelov, povezanih s telefonom, ne gre skrivati, da je med Huaweievimi izdelki izrazito usmerjena v spremljanje zdravja. Temu je namenjena tudi funkcija hitrega zdravstvenega pregleda Health Glance. V primerjavi z različico v modelu D2 v 60 sekundah preveri 11 ključnih zdravstvenih kazalnikov namesto prejšnjih desetih.

Dobra avtonomija ostaja

Za Huaweieve ure je značilna dolga avtonomija baterije. Watch D3 pri tem ne odstopa, vendar je trajanje delovanja odvisno od pogostosti meritev krvnega tlaka. Majhna črpalka v ohišju je dodaten porabnik energije. Po uradnih podatkih baterija ob običajni uporabi zdrži do šest dni, kar vključuje prejemanje obvestil s povezanega telefona, običajne meritve in prikaz časa. Takšna navedba sama po sebi ne pove veliko, zato je bolj poveden konkreten preizkus. Po 24-urnem spremljanju krvnega tlaka v 45-minutnih intervalih, kar je pomenilo približno 32 meritev, je ura izgubila le petino oziroma 20 odstotkov napolnjenosti baterije. To pomeni, da lahko 24-urno ambulantno spremljanje krvnega tlaka zaženete, ne da bi bila baterija pred začetkom napolnjena do roba.

Tako pridemo do bistva ure Watch D3 in vprašanja, komu je namenjena. Če imate težave s krvnim tlakom ali sumite nanje ter nameravate svoje stanje redno spremljati, boste z njenimi zmogljivostmi zadovoljni. V nasprotnem primeru ni najboljša izbira, saj njena glavna prednost za vas verjetno ne bo dovolj prepričljiva.

HVALIMO:

• 24-urno ambulantno merjenje krvnega tlaka
• Merjenje tlaka pred in po vadbi
• Zgleda kot ura in je kot ura udobna za nošenje
• Avtonomija baterije
• Natančno merjenje fizioloških znakov
• Podpora za telefone s sistemom Android ali iOS

GRAJAMO:

• Blazinica je integrirani del paščka in je ni mogoče preprosto zamenjati
• Manj primerna za beleženje intenzivnejših športov (v kompletu ni običajnega paščka)
• Nekateri bi namesto kvadratne raje imeli okroglo ohišje

The post Huawei Watch D3: Zdaj natančno meri še tlak pred in po vadbi appeared first on Tehnozvezdje.

Skoraj pet let sem uporabljal Zenbooka, zato mi je približno jasno, kaj pričakovati od te serije. Druge lastnosti niso nepomembne, vendar so bili ti prenosniki vedno znani predvsem po tankem, lahkem in kakovostno izdelanem kovinskem ohišju. Če računalnik ves čas nosiš s sabo, so to poleg avtonomije baterije lastnosti, ki jih najbolj ceniš.

Ohišje ostaja kovinsko. Asus je razvil postopek obdelave, ki otrdi površino ter jo naredi odpornejšo proti praskam in prstnim odtisom. Nastali hibridni material Ceraluminum združuje lahkotnost in kovnost aluminija s trdoto keramike. Hrapava tekstura daje prenosniku prijeten videz, še posebej, če barva ni dolgočasno siva, hkrati pa je površina prijetna na dotik. Kovina zagotavlja trpežnost, kar je za računalnik, namenjen uporabi pet let in več, nadvse pomembno.

Korektna tipkovnica in zaslon

Asus ne skriva, da ne govorimo o visoko zmogljivem »stroju«, temveč o prenosniku za pisarniško delo in druga vsakodnevna opravila. Na srečo pri tipkovnici niso varčevali. Tipke so velike, dovolj razmaknjene in imajo predvsem dovolj dolg hod za udobno tipkanje. Pogrešal sem le tipalo prstnih odtisov, vgrajeno v tipko za vklop. Njegova vgradnja ne bi opazno podražila naprave, odklepanje računalnika pa bi bilo za marsikoga priročnejše.

Tipkovnico dopolnjuje velika in odzivna mehanska sledilna ploščica s stekleno površino. Ker je vpeta na zgornjem robu, je treba tam pritisniti močneje, da stikalo zazna pritisk oziroma klik.

Zaslon je OLED, kot se za Zenbooka spodobi, četudi ne gre za najnaprednejši panel. Barve in kontrast prepričajo, manj pa frekvenca osveževanja, omejena na 60 hercev, ter svetilnost. Omejitev v osveževanju boste opazili, če ste vajeni zaslonov z višjo frekvenco, saj je pomikanje po vsebini manj tekoče. Večja težava je svetlost. Za delo v zaprtih prostorih zadostuje, saj odsevi niso pretirano izraziti, na prostem pa je zaslon opazno slabše berljiv. Če prenosnik uporabljate predvsem doma ali v pisarni, to ni posebej pomembna pomanjkljivost.

Procesor ima, milo rečeno, nekaj omejitev

Zmogljivosti so praktično enake kot pri Vivobooku 14, kar zaradi enakega procesorja ni presenečenje. O najcenejših prenosnikih s Snapdragonom sem pisal že dvakrat, v testih Vivobooka in Surfacea. Od takrat se ni veliko spremenilo. Procesor ponuja dovolj moči za običajna opravila, izrazito šibkejša grafika pa ga omejuje pri zahtevnejših nalogah. To preprosto ni prenosnik za resnejše urejanje videa ali podobno zahtevno delo. DaVinci Resolve lahko brez težav namestite in se lotite montaže, vendar pri obdelavi videa v ločljivosti 4K sistem hitro postane manj odziven. Med upodabljanjem videa praktično ne morete početi ničesar drugega.

Pred nakupom prenosnika s procesorjem Snapdragon velja preveriti še združljivost programov, ki jih redno uporabljate. Windows 11 zna številne aplikacije za procesorje x86 poganjati prek emulacije, vendar to ne zagotavlja enakega delovanja kot pri izvorni različici za ARM. Za pisarniško delo večinoma ni težav, pri specializirani programski opremi in zahtevnejših opravilih pa se je smiselno vnaprej prepričati, ali vse deluje po pričakovanjih.

Asus tokrat ni ponovil napake s premajhno količino delovnega pomnilnika. Šestnajst gigabajtov ni ogromno, vendar pomeni opazen napredek v primerjavi z osmimi gigabajti, ki so se pri Vivobooku izkazali za precejšnjo »zavoro« večopravilnosti. Tokrat boste morali odpreti bistveno več zavihkov in programov, preden bo sistem postal manj odziven.

Manj navdušujoča je velikost podatkovnega pogona. Šestnajst gigabajtov delovnega pomnilnika je za običajno delo razumna izbira, 256 gigabajtov prostora na SSD-ju pa pomeni precejšnjo omejitev. Windows, nameščeni programi in osebne datoteke disk hitro zapolnijo. Če nameravate prenosnik uporabljati več let, je različica z večjim SSD-jem smiselnejša, če doplačilo zanjo ni pretirano.

Prepriča predvsem avtonomija

Presenetilo me je, da Asus ni vgradil večje baterije, saj bi bila avtonomija z njo še boljša. Že obstoječa pa po zaslugi manj zahtevnega procesorja zagotavlja dovolj energije za celodnevno delo. Po mojih izkušnjah je avtonomija segala od slabih dveh ur pri polni obremenitvi do 14 ur predvajanja videa z YouTuba pri polovični svetlosti zaslona.

Zenbook se je med obremenitvenim preizkusom precej segrel, čeprav je ventilator deloval s polno močjo. Hrup kljub temu ni bil pretirano moteč. Pri običajnem delu se ohišje skoraj ne segreva, zato hlajenja med vsakdanjo uporabo skoraj ne opazite.

Zenbook 14 je dober spremljevalec za pisarniško delo, brskanje po spletu in druga vsakodnevna opravila. Prepričajo kakovostno ohišje, tipkovnica, zaslon OLED in predvsem avtonomija. Šibkejša grafika, 60-herčni zaslon in skromen prostor na SSD-ju pa razkrivajo, kje je Asus varčeval. Če je cena v Sloveniji občutno višja od pričakovane za takšno konfiguracijo, je vprašanje smiselnosti nakupa še toliko bolj upravičeno. Za uporabnika, ki potrebuje predvsem lahek prenosnik za vsakodnevno delo, je lahko dobra izbira, drugim pa ga ne bi priporočal.

HVALIMO:

• Kakovostno ohišje
• Nizka teža
• Dobro delovanje pri pisarniških in manj zahtevnih opravilih
• Avtonomija baterije
• Zmogljivosti nevronske procesne enote
• Zaslon OLED

GRAJAMO:

• Slabe grafične zmogljivosti
• Hitrost osveževanja zaslona
• Visoko ceno v Sloveniji

The post KRATKI TEST Asus Zenbook 14: Preveč kompromisov za zahtevani denar? appeared first on Tehnozvezdje.

Huawei se je odločil pomladiti vse serije pametnih ur. Po »Ultimate 2«, »Fit 5«, »GT 7« in zdaj »Watch 6« nam ostane le še, da počakamo na novo generacijo ure za merjenje krvnega tlaka serije D. Srčno upam, da to ne pomeni nadvse dolgočasnega naslednjega leta.

Kakor koli. Počakajmo in videli bomo. Watch 6 predstavlja »cenejši« model, na voljo je še Watch 6 Pro iz dražjih materialov, s katerimi neposredno ciljajo na pametne ure Appla in Samsunga, v vseh različicah te besede. To pomeni, da je ura odprta za raznovrstne aplikacije in podpira široko paleto komunikacijskih možnosti, vključno s samostojno povezavo v mobilna omrežja. Ob tem se od vseh drugih loči po dodatnem optičnem tipalu na boku, ki je namenjeno zaporednemu merjenju glavnih telesnih kazalnikov in izdelavi poročila o trenutnem stanju organizma! Vsekakor ob strogem upoštevanju, dana zapestju nimamo medicinskega pripomočka.

Nov pašček mi je bolj všeč

Pri tej seriji sem imel do zdaj veliko za povedati glede kovinskega paščka. Ne zanikam, da je lep in menda ga nekateri preferirajo, toda dejstvo je, da se med rekreacijo ne obnese najbolje. Ni udoben in pogosto ga ni mogoče ravno prav zategniti, da bi bile meritve optičnega tipala optimalne. Watch 6 ima na srečo pašček iz umetne gume s podvlečenjem prostega konca pod drugi del, kar v kombinaciji s primerno zaobljenim spodnjim delom in tankostjo ohišja blagodejno vpliva na udobje in stabilnost ure na zapestju. Upam si celo trditi, da me je to še najbolj presenetilo.

Tekel nisem, sem pa hodil

Za beleženje teka (ali katerega drugega športnega načina) tokrat ni bilo priložnosti. Ocenjujem, da se na tem področju Watch 6 obnese identično modelom Watch GT 7, s katerimi si deli nabor športnih načinov. Vključno z golfom in prostim potapljanjem. Čisto brez beleženja seveda ni šlo. Pet kilometrska hoja je pokazala praktično enako natančnosti spremljanja srčnega utripa in poti v primerjavi z drugimi letošnjimi modeli tega izdelovalca. Težave je imele le na zelo kratkem odseku, kjer je ozka pot ograjena z betonsko ograjo. Skozi sem šel dvakrat in le tam sled ni enaka!

Ker si ure Huawei bogato delijo elektronske komponente in programske algoritme, gre razvoj vse bolj v smeri, da bodo vsi modeli sposobni beležiti (skoraj) vse športe. Razlike bodo predvsem v tem, katere napredne funkcije so oziroma bodo vsebovali. Tekaška ura je na primer osredotočena na analitiko teka, čeprav z njo brez težav zabeležiš kolesarjenje ali smučanje. Cenejši modeli drugih serij imajo osnovno, dražji pa poglobljeno analitiko, ob tem, da Huawei vsako leto izbere športne načine, ki se jih odloči pomembno izboljšati. Letos sta bolj kot ne to kolesarjenje in smučanje.

Zakaj ravno Watch 6?

Ob tem se samo po sebi zastavlja vprašanje, zakaj bi se odločil za Watch 6 namesto za Watch GT 7? Odgovor se ne skriva v drugačni zasnovi ure, nabor aplikacij zanjo je še vedno razmeroma skromen, temveč predvsem v sposobnosti povezave v mobilno omrežje. Mimogrede. Povezava je možna v standardnem načinu delovanja in ne tudi v varčnem, ko je ura še marsičesa sposobna in je predvsem ni treba polniti vsake tri do štiri dni. Kolikšna je bila poraba pri mojem načinu uporabe?

Bočno tipalo naredi razliko (a le če ga boste uporabljali)

Ne bi bilo prav, da ne omenim bočnega tipala. Nisem še videl druge ure s čim podobnim, namen za zaporedno merjenje telesnih znakov in nasičenosti kisika v krvi na konici prsta pa se mi zdi uporaben. Če kaj takšnega potrebuješ in misliš redno uporabljati. Sicer ni odveč, a se drugače postavlja vprašanje, zakaj plačevati za nekaj, česar ne potrebuješ. Na to vprašanje boste vsekakor morali odgovoriti sami. Pomagam lahko le s tem, da tipalo na podlagi mojega večkratnega držanja prsta na njem, občasno celo mokrega, deluje zanesljivo. Oziroma tako, kot je obljubljeno (dokaz si oglejte v videu).

Pod črto je Watch 6 zanimiva pametna ura, ki se v vsem, z izjemo številčnosti aplikacij tretjih razvijalcev, zlahka kosa s katero koli drugo. Poleg vsestranskosti na področju športnih in zdravstvenih meritev odpravlja oviro za tiste, ki želite biti ves čas dosegljivi, a hkrati vam ne pade na misel, da bi na rekreacijo nosili telefon. To ima še drugo plat. Avtonomija v standardnem načinu je krajša v primerjavi z na primer urami Watch GT 7, ravno tako pa je višja tudi cena.

HVALIMO:

• Ozek profil in stabilen položaj na zapestju
• Pašček z novim načinom zapenjanja mi je vse bolj všeč
• Avtonomija varčnega načina (in hitrost prekapljanja)
• Povezava v mobilno omrežje (podpora za eSIM)
• Bočno tipalo občasno pride prav (a ne vsem)

GRAJAMO:

• Majhen nabor aplikacij neodvisnih ponudnikov
• Povezava v mobilno omrežje ne deluje v varčnem načinu
• Avtonomija v standardnem načinu

The post KRATKI TEST Huawei Watch 6: Kozmetične izboljšave že tako dobre ure appeared first on Tehnozvezdje.