Nissan Micra: Renaultova nova oblačila

Če ste prebrali test Renaulta 5, potem veste že vse, kar je treba vedeti o Micri z električnim pogonom. Z eno pomembno razliko. Njena zunanjost je precej drugačna!

Postavil bom drzno trditev. Ko sem Micro gledal na parkirišču, me je prešinilo: »Čakaj malo, ali ni tole pred mano večji Twingo?« Občutki so subjektivni in ni nujno, da držijo. Pravzaprav na omenjenega malčka spominjajo predvsem okrogle luči. Ko sem nato sedel za volan, sem se počutil nadvse domače. Verjetno bi našli še kakšno manjšo podrobnost, ki je izvedena drugače, a bistvo ostaja. Na zunaj drugačna, a notri enaka Renaultu 5, s katerim si deli platformo, pogonski sklop, baterijo in zasnovo podvozja. Toda ta francoski električni malček me je pred časom zelo navdušil. Verjemite, da nisem osamljen. Ali me je Micra tudi?

Micra s Twingom nima prav veliko skupnega. Če ne drugega, je opazno večja in ima zmogljivejši pogon, ki se na cesti znova dobro izkaže. Trdili bodo, da gre za mestni avtomobil, a to oznako lahko brez težav nekoliko razširim. Dva bosta z njim prišla daleč, če ju ne bodo zmotili občasni polurni postanki za polnjenje.

Okusi so različni, a ji mladostnosti ne gre oporekati

Tako kot »petko« tudi »mikro« opaziš. Oblikovanje je sodobno, prilagojeno našemu okusu in predvsem igrivo. Slednje najlažje opiše občutke, ki sem jih imel med enotedenskim druženjem. Sicer pa si lahko na podlagi fotografij in videa vsak ustvari svoje mnenje.

V notranjosti je zgodba nekoliko drugačna. Na nekaterih mestih bi lahko uporabili kakovostnejše materiale, kakšno podrobnost bolje dodelali, predvsem pa odpravili težave s tremi ročicami na desni strani volana. Kaj naj rečem? Še vedno sem nekajkrat vključil brisalce, namesto da bi prestavil v vzvratno prestavo. A saj sem že omenil, da notranjosti niso veliko spreminjali.

Prav tako niso spreminjali mer, od katerih sta odvisna prostornost vozila in udobje potnikov. Spredaj je dovolj prostora zame in za sopotnico, zadaj pa se na daljših poteh raje ne bi vozil. Kljub povprečni višini tam preprosto ne bi bilo dovolj udobno. Podobno razmišljam o prtljažniku. Ne da bi podrl zadnjo klop ali karkoli odložil na zadnje sedeže, sem vanj stlačil prtljago za dvodnevni oddih od mestnega vrveža in ga povsem zapolnil. Od tod moje prepričanje, da je Micra še en avtomobil, najprimernejši za mlajši ali starejši par. Škoda, da si jo bodo mlajši po ukinitvi subvencij težje privoščili.

Ne razumem, kdo se je domislil, da bi bilo dobro po vzoru tabličnih računalnikov na zgornji rob osrednjega zaslona namestiti gumbe za vklop in uravnavanje glasnosti. Zmotila me je predvsem rešitev za prilagajanje glasnosti, saj jo lahko spreminjamo bodisi s temi gumbi bodisi s tipkami na tretji obvolanski ročici. Vprašal bom drugače: ali ne bi bil vrtljivi gumb, nameščen nekje na armaturni plošči, bližje sopotniku, lepši in uporabnejši? Še dobro, da so vsaj osnovne tipke za upravljanje klimatske naprave ostale.

Dobro delovanje pomočnikov

Zaradi sorodstvene povezave je Micra opremljena z Googlovim sistemom. To je dobro z dveh vidikov: omogoča neposreden dostop do prometnih informacij, predvsem grafičnega prikaza zastojev na predvideni poti, in ponuja dobro delujoč načrtovalnik polnjenja. Ta je sicer precej konservativen, a tako mora biti. Nočem ostati na cesti s prazno baterijo.

Predvsem moram pohvaliti delovanje tempomata v zastojih. Veliko boljši je od tistega v Kii XCeed. Avtomobil ni poskakoval in nato sunkovito zaviral, temveč je usklajeno pospeševal in zaviral glede na gibanje vozila pred seboj. Tokrat ga nisem izklapljal. Škoda pa je, da opozorila o hitrostnih omejitvah, tako kot pri večini avtomobilov, ne delujejo tako, kot bi morala oziroma kot bi pričakovali.

Žal je Micra podedovala še nekaj, česar si ne bi želel: infrardečo kamero za spremljanje voznika, nameščeno na sprednjem stebričku. Nič ne bi imel proti njej, če bi na utrujenost ali pomanjkanje pozornosti opozarjala le takrat, ko bi se ta dejansko pojavila. Morda jo motijo očala ali povešene veke, vsekakor pa je nepotrebnih opozoril in posledičnega piskanja preprosto preveč! Rešitev je tipka levo od volana, ki jo z dvema zaporednima pritiskoma uporabimo za izklop vseh opozoril do naslednjega zagona vozila.

Nekaj besed velja nameniti še vožnji z enim pedalom. Micra ponuja štiri ravni rekuperacije energije, pri čemer je najvišja namenjena prav takšnemu načinu vožnje. Predvsem za mestno vožnjo, ko se pogosto ustavljamo in speljujemo, bi bilo bolje, če bi se po ponovnem zagonu ohranila zadnja izbrana stopnja, namesto da se sistem vrne na tretjo. Pogosto sem namreč pozabil znova vključiti vožnjo z enim pedalom. Po drugi strani me je presenetilo, da se enako ne zgodi pri voznih načinih. Teh sicer ni pretirano veliko in, roko na srce, športnega sem vključil le enkrat. In bil navdušen.

Za daljše poti hitrejše polnjenje ne bi bilo odveč

Razumem in hkrati ne razumem, zakaj v mestne avtomobile tako redko vgrajujejo zmogljivejše sisteme za hitro polnjenje. Večina lastnikov vozila polni doma, ponoči, morda celo prek običajne šuko vtičnice, ko čas ni tako pomemben. Omejitve hitrosti polnjenja in precej strmo padajoča polnilna krivulja pa postanejo težava, ko se odpravimo dlje od najbližjega mesta. Polnjenje baterije z 20 na 80 odstotkov traja dobrih pol ure.

Veliko prijaznejša je poraba. Tokrat razmere niso bile ves čas naklonjene električnemu pogonu. Čez dan so se temperature povzpele precej nad 20 stopinj Celzija, zjutraj, ko sem se odpravil na daljšo vožnjo, pa so se nekaj časa gibale blizu ledišča. Po dobrih 700 prevoženih kilometrih, od katerih sem dve tretjini opravil po avtocestah s hitrostjo do 130 kilometrov na uro, se je poraba ustalila pri 15,2 kilovatne ure na 100 kilometrov. Krajši čas sem spremljal tudi porabo izključno med mestno vožnjo. Še bolje: znašala je le slabih 13 kilovatnih ur na 100 kilometrov.

Seveda rezultatov ni mogoče neposredno prenesti na vse razmere, a preizkus je pokazal, da Micra tudi zunaj mestnega okolja ne postane pretirano požrešna.

Uživanje na prazni cesti

Pri avtomobilih ne gre le za obliko, prostornost in udobje. Lahko si še tako prepričan, da te zanima samo pot od točke A do točke B, a prej ali slej pridejo trenutki, ko si zaželiš tudi nekaj vozne dinamike.

O presežku konjskih moči v tem primeru ne moremo govoriti. Vseeno jih je dovolj za uživanje na primer na ovinkastem vzponu na Srgaši. Kombinacija športnega voznega načina, nizkega težišča in po mojem okusu nekoliko tršega podvozja se je izkazala za zadetek v polno.V ovinkih so me bolele roke, vendar v pozitivnem smislu, povratnih informacij o dogajanju pod sprednjimi kolesi pa je bilo več kot dovolj. Ob tem se je Micra, po domače povedano, peljala skoraj po tirnicah. Nisem opazil spodrsavanja, pretiranega nagibanja v ovinkih ali česa drugega, kar bi pokvarilo kratkotrajno vozniško zadovoljstvo. Vzpona je bilo kmalu konec, cesta tam pa je le redko prazna.

Čvrstejše podvozje ima tudi drugo plat. Na slabšem asfaltu in pri nižjih hitrostih se lahko pozna manj udobna nastavitev, še posebej ob 18-palčnih platiščih. Micra torej daje prednost nadzoru nad karoserijo in vozni dinamiki, čeprav bi si na mestnih cestah včasih želel nekoliko več mehkobe.

Micra je torej dober električni avtomobil, ki pa se mu ni treba pretvarjati, da je nekaj povsem drugega od Renaulta 5. Njene prednosti so všečna zunanjost, prijetna vožnja, zmerna poraba in dovolj velik prtljažnik za vsakodnevne potrebe. Slabosti so skromnejši prostor na zadnji klopi, nekaj nerodnih rešitev v notranjosti in polnjenje, ki na daljših poteh zahteva nekaj potrpežljivosti. Najbolj prepriča v vlogi avtomobila za vsakodnevno uporabo, občasno pa zna pokazati tudi svojo igrivejšo plat.

HVALIMO:

• Všečno, igrivo oblikovanje
• Zmerna poraba električne energije
• Stabilna lega na cesti in natančno krmiljenje
• Dobro delovanje tempomata v zastojih
• Googlove storitve in načrtovanje polnjenja

GRAJAMO:

• Skromnejši prostor na zadnji klopi
• Nerodno upravljanje nekaterih funkcij
• Pretirano vsiljiva opozorila sistema za spremljanje voznika
• Visok nakladalni rob prtljažnika
• Le povprečno hitro polnjenje