Preden se zapodimo v fotografske lastnosti, ki so nekako v ospredju pri tem telefonu in ki bi tudi verjetno zamikale največ potencialnih kupcev, si na hitro oglejmo še nekatere druge vidike. Kot je Marjan ugotavljal že pri Xperiji 10 V, so proporci nenavadni. Telefon je ozek in dolg, podobno kot npr. Samsungovi prepogljivi modeli Galaxy Z Fold, le da gre tu za povsem običajno napravo. Težko bi rekel, da mi tako razmerje stranic ustreza, tudi zaslonskih 21:9 ni idealnih, raje bi videl, če bi ga, figurativno rečeno, od zgoraj nekoliko udarili. Nekaj širine vsebina in predvsem zaslonska tipkovnica le morata imeti, pa tudi v hlačnem žepu zelo dolg telefon ni najbolj zaželen.

Samo ohišje deluje kar kakovostno, priča smo klasični gradnji iz kombinacije aluminija in stekla, robovi so tokrat lepo zaobljeni in se ne zajedajo v dlani, morda zgolj tekstura na hrbtišču ne deluje najbolj v sozvočju z željo po prestižnosti in ceno tega izdelka. Telefon je vodoodporen po standardu IP68 in to kljub predalu za kartico SIM, ki ne zahteva igle, temveč ga je mogoče izvleči z nohtom. Zaslon OLED ima razločljivost kar 4K, ki pa je ne izkorišča vedno, samo v določenih primerih, denimo pri tovrstnem videu. Pa še takrat je težko opaziti razliko. Zaslon je sicer zelo lep in tudi dovolj svetel za uporabno na soncu, čeprav so nekateri v konkurenčnih telefonih še precej svetlejši. Seveda pa na račun nižje razločljivosti. Osveževanje gre do 120 Hz in barve so res lepe. Xperije višjega razreda so med redkimi telefoni z zvočnikoma, obrnjenima proti uporabniku. Tudi njuna kakovost je izvrstna, saj dajeta res čist in poln zvok, še posebej visoki toni so na povsem drugem nivoju kot pri večini ostalih. Kombinirati ju je mogoče še z dinamičnim vibriranjem, kar po mnenju nekaterih doda še eno dimenzijo v večpredstavnostni izkušnji, osebno pa me bolj nervira kot kaj drugega. Žal zvočnika nista posebej glasna.

Baterijski del je podoben kot pri Applu ali Samsungu. Vzdržljivost dobra, fleksibilnost tudi – na voljo je brezžično polnjenje, tudi povratno –, toda hitrost polnjenja je za današnje standarde uborna. Pri povezljivosti nimam pripomb, imam pa jih pri embalaži, saj ta ne vključuje niti kabla, zgolj telefon (igla zaradi drugačne zasnove pladnja za kartico ni potrebna). V programskem pogledu Sony nadaljuje z dokaj čisto namestitvijo Androida, kar mu štejem v dobro. Kot tudi, da na začetku zdaj ponudi, katere njegove in Googlove aplikacije želi uporabnik dodatno namestiti. Nedolgo nazaj je bila množica aplikacij prednameščena in se jih niti ni dalo odstraniti. Na žalost nimam podobno pozitivnega vtisa o fotografskih in videografskih aplikacijah, ker so prekompleksne, nepregledne in rahlo konfuzne.

Pri fotografiji preveč in premalo

Fotografska Photo Pro želi čim bolj posnemati fotoaparate Alpha, kar bo verjetno všeč tistim, ki želijo čim več ročnih nastavitev, manj pa ostalim, ki večinoma fotografirajo v samodejnem načinu. Pri slednjem je težava že v tem, da sta pravzaprav na voljo dva, dokaj različna po obnašanju aplikacije, vendar s pretežno identičnimi končnimi rezultati. Za snemanje pa so na voljo kar tri aplikacije. V osnovnem načinu fotografske je mogoče preklopiti na video. Za dodatne nastavitve je treba preiti v Video Pro, za zares profesionalne možnosti, kot je snemanje v logaritemskem načinu (brez kakršne koli obdelave slike), pa v Cinematography Pro.

Objektivi so na hrbtišču sicer trije in glavni je tokrat dobil 48-milijonsko tipalo, medtem ko ultraširoki in teleobjektiv vztrajata pri 12-milijonskem. Zum je tu dejansko pravi zum, saj nudi spremenljivo goriščnico od 85 do 125 mm (3,5x do 5,2x) in točno takega smo preizkušali že pri predhodniku. S tem daje razlog za razmislek o tem telefonu, kajti kakovost je enaka ali vsaj zelo podobna po celotnem omenjenem območju, medtem ko drugod dobimo »pravo« samo na točno določeni vrednosti povečave, vse ostale pa so zgolj digitalni zum bistveno slabše kakovosti. Kot rečeno, pa ta objektiv ni letošnja novost. Sprememba je torej zgolj pri glavni kameri, ki ima še nekaj dodatnih pik za zalogo pri umirjanju videa, kar se dejansko izkaže za pridobitev, saj je slika res mirna, pa tudi z zelo lepimi detajli. Za video, če se želi kdo resno ukvarjati s postprodukcijo ali snemati v načinu HDR (format HLG), je ta telefon lahko zelo zanimiv in fleksibilen. Všeč mi je tudi to, da Sony poleg Appla edini omogoča izbiro snemanja s 25 sličicami na sekundo, s čimer se posnetki lepo skladajo v projekt, ki vključuje še uporabo fotoaparatov oz. kamer.

Zum je vsekakor zanimiv, saj doslej ni bilo prav veliko telefonov s pravim, premikajočim optičnim, običajno dobimo zgolj teleobjektiv s fiksno goriščnico, toda rahla težava je v tem, da optika v tako majhnem prostoru ne more delati čudežev. Nekatere fotografije so (zelo) dobre, druge pa dokaj povprečne, odvisno od svetlobe. Na njen padec je ta kamera še bolj občutljiva kot tiste z optično povečavo v drugih telefonih. Vsekakor je treba imeti mirno roko.

Pri glavni kameri sem nad rezultati nekoliko razočaran. Pri nezahtevni osvetlitvi motiva so lahko odlični, tudi v zahtevni z ukvarjanjem z nastavitvami najmanj uporabni (za nadaljnjo obdelavo), toda samodejno Sonyjevi telefoni še naprej ne zmorejo tega, kar zna konkurenca. Kljub obilici načinov, o njih več malce kasneje, v nobenem 1 V (in že pred njim 1 IV) ni sposoben izdelati (»razviti«, če hočete) fotografije v slogu večine drugih. Torej s konkretnim HDR-jem, kjer nekaj zelo svetlega na motivu ni presvetljeno, ali nekaj temnega, v senci, ni skoraj nevidno. Lahko se strinjamo, da Sony cilja na tiste, ki se jim fotografije HDR zdijo umetne, toda hkrati tudi, da jih je večina uporabnikov navajena in jih pričakuje. V določenih razmerah se mi da ukvarjati in vidim smisel v kakšni ročni nastavitvi, da pridem do želenega videza ali učinka, marsikdaj pa od telefona želim in pričakujem, da bo sam poskrbel za v redu posnetek in tudi neko predvidljivost. Tu sem se moral pogosto igrati z nastavitvami in trikrat ali štirikrat poskusiti, da sem nazadnje dobil kolikor toliko spodoben rezultat, kakršnega mi marsikateri cenejši telefon da v prvem ali najkasneje v drugem poskusu. Pa ne gre samo za všečnost, ampak za osnovno kakovost. Če je pol fotografije izrazito temne ali so določeni deli povsem svetli, to pač ni v redu. Drugi telefoni znajo to odpraviti ali vsaj omiliti, Xperije še vedno ne. Sumim, da ne zaradi kakšne nekompetentnosti inženirjev in/ali programerjev, ampak zaradi njihovega elitizma, ker promovirajo uporabo na klasičen fotografski način. V tem vidiku imam veliko raje Applov ali Samsungov pristop z naprednim načinom RAW, pri katerem se lahko kasneje sam odločam o ostrini, kontrastih, barvah in ostalem, toda za dinamični razpon in pravilno osvetlitev poskrbi kombinacija zmogljivega procesorja in naprednih algoritmov. Med drugim je to pomembno zato, ker je majhna tipala treba znati obvladati in iz njih iztisniti kar največ. Pri fotoaparatih z velikimi tipali je drugače, tam marsikaj zelo kompetentno opravijo programi za obdelavo načina RAW, algoritmi za telefonska tipala pa morajo biti visoko optimizirani. Sonyjev pristop v tem pogledu žal ni na nivoju konkurence. Lahko ponuja vse ročne in druge možnosti, nič nimam proti fotografiranju brez konkretne obdelave, celo pozdravljam to možnost, vendar naj bo zgolj dodatna opcija poleg zelo dobrega samodejnega načina, ki bi bil glede na ceno in tudi pričakovanja uporabnikov nujen.

Za fotografije v mraku ali temi – posebnega nočnega načina telefon nima – velja podobno kot za tiste v zoprnih dnevnih razmerah. Nekatere so take, kot bi jih pričakoval, pri drugih imajo algoritmi težave, predvsem, znova, s presvetlitvami. Objektiv z zelo široko goriščnico pa je, pričakovano, najšibkejši člen trojice. Fotografije so precej temnejše od tistih z glavnega objektiva, čeprav se vidi, da poskuša sistem ohranjati barvno konsistentnost, in proti robovom dokaj neostre zaradi slabše optike. Selfiji so povsem zadovoljivi, morda v slabši svetlobi nekoliko »mehki«, toda tu ni kakšnega odstopanja od konkurence.

Posvetimo se še malo fotografski aplikaciji. V njej so na voljo podobni načini kot pri fotoaparatih, torej PASM – program, nastavljanje s prioriteto na zaslonko ali čas osvetlitve ter povsem ročne nastavitve – in še »osnovni« (Basic) ter samodejni (Auto) s prepoznavanjem prizorov. Predvsem prva dva sta konfuzna in ni jasne ločnice med njima. Basic denimo ponuja fotografiranje z zaslonsko tipko za sprožilec in snemanje videa, pri načinu Auto pa sprožilec izgine v vodoravnem načinu in je nujno treba uporabljati fizičnega – tega Sony ohranja – ter se znova pojavi z navpičnem pogledu, hkrati ni možnosti snemanja, pa tudi ne izbire načina zapisa RAW. Že samo iz tega lahko sklepam, da je to telefon za tiste, ki točno vedo, kako bi z njim fotografirali, in ki jim HDR, nočni način in podobne pridobitve zadnjih let ne pomenijo kaj dosti.

Po ogledu tehničnih lastnosti in opisih proizvajalca bi mogoče lahko sklepal, da je Xperia 1 V (peta generacije Xperije ena, če prevedem to oznako) kot ustvarjena za uporabnike, kakršen sem sam, ki potrebujemo »profesionalni« telefon za fotografiranje in snemanje. Vendar ni. Profesionalna je predvsem naboru možnosti, ki jih daje pri fotografiranju in snemanju, in morda tudi v strojni opremi foto-video sklopa. Nikakor pa ne v obdelavi signala s tipal, v pomoči uporabniku pri doseganju »lepih« posnetkov (kakorkoli si že to razlagamo), v umetni inteligenci. Nazadnje me zato prej frustrira kot navdušuje, morda pa je kje kdo, ki bo čutil ravno obratno. Glede ostalega je sicer zelo všečna, z izjemo proporcev, vendar draga. Bomo videli, če bo kaj drugače s cenejšim in nekoliko manj ambicioznim modelom Xperia 5 V.

HVALIMO:

• Fleksibilen fotografski hardver
• Prava video mašina
• Lep zaslon
• Kakovostno ohišje
• Odlična zvočnika
• Čista različica Androida

GRAJAMO:

• Samodejni načini kamer so daleč za konkurenco
• Telefon je predolg in preozek
• Zaslon 4K nima prave vrednosti
• Visoka cena

The post Sony Xperia 1 V: Zanimiv, ampak komu je namenjen? appeared first on Tehnozvezdje.