Kratek odgovor je: da. A za voznika, kajti prav dobro si ne predstavljam, kako bi se počutil mimoidoči, če bi vanj trčil več kilogramov težak skiro z enako obilnim voznikom. Zato pamet v roke. Xiaomijev skiro zna biti eden boljših električnih prevoznikov ta hip z omejitvijo hitrosti 25 kilometrov na uro in ceno slabega tisočaka.

Terenske zmogljivosti so neposredno povezane z močjo motorja. Podatek o 1200 vatih najvišje moči na prvi pogled obljublja veliko, a je dejansko drugače. Stalna moč je zgolj 500 vatov, kar zadošča za vožnjo po ravnini in manjših vzponih, a skiroja ne spremeni v gorskega kozla. Izdelovalci radi manipulirajo s podatki o največji moči. Vedeti morate, da jo motor lahko zagotavlja le kratek čas, nekaj sekund, kajti drugače bi se zaradi pregrevanja stalil ali vsaj odpovedal. To zadostuje za opazno boljše pospeške. Skiro dejansko hitro doseže največjo dovoljeno hitrost, o čem več pa nima smisla sanjati. Ostajam pri tezi, da mora imeti terenski skiro pogon na obe kolesi in dva tisočvatna motorja.

Seveda sem marsikaj poskusil. Lepo je opravil z gozdnimi potmi, če le naklon ni bil prestrm. V takšnih primerih se ni obnašal nič bolje od modela Scooter 5 Max, s katerim se prevažam že dobro leto. Ko se zažene v dolg in strm klanec, začne hitrost padati, dokler ni prenizka, da bi omogočala stabilno vožnjo. Dvojni zavori sta pomagali, ko se je pot obrnila navzdol, občasno so dlani zaradi silnega pritiskanja kar malce bolele. Od vsega v takšnih razmerah še najbolj prav prideta korektno dvojno vzmetenje in že omenjeni izrazitejši profil gum brez zračnic. Da bi zdrsnili na gladki podlagi, je malo verjetno, tudi zaradi vgrajenega sistema proti zdrsu. Sicer sem doživetje posnel in vključil v video.

Domet skiroja je še bolj nestanoviten in odvisen od cele vrste pogojev. Uradnega, milo rečeno, doseže voznik mušje kategorije, ki vozi po ravni stezi s hitrostjo največ 15 kilometrov na uro. Kaj pa v praksi? Tu so stvari precej drugačne. Osemdeset kilogramov, hitro pospeševanje in vožnja povsod je izkazalo realni doseg 40 kilometrov. Daleč od tega, da bi bilo to slabo. Dovolj za dnevne vožnje in polnjenje baterije čez noč, saj moč polnjenja ni pretirano visoka.

Kljub velikosti in teži je Scooter 6 Ultra presenetljivo preprosto voziti. Lažje kot prenašati ali porivati. Zavore spredaj in zadaj delujejo dobro, tokrat se mi zdi, da imata celo blažilnika ob polni obremenitvi še nekaj hoda. Ta pride prav, ko skačeš prek robnikov. Skiro dobro ohranja hitrost med vožnjo navzdol, dokler ni prestrmo. Takrat začne piskati in prositi: daj že za vraga pritisni na zavoro. Želel bi si večje rekuperacije (elektronske zavore), a kaj hočemo, Xiaomi pač meni, da ni potrebna.

Xiaomi je omogočil iskanje ukradenega skiroja prek Applovega omrežja. Druga možnost je zaklepanje motorja prek aplikacije. Ta ni nujna, kajti vsi pomembni podatki in nastavitve so dostopni na velikem osrednjem zaslonu. Moraš pa ga aktivirati prek aplikacije, kajti zmogljivosti bodo odklenjene šele po ogledu videa o varnosti. No, smerniki me ponovno niso prepričali. Še vedno mislim, da jih udeleženci v prometu bodisi ne vidijo ali ne razumejo, zakaj je začel konec krmila nenadoma utripati.

Ultra sodi v vrh trenutne ponudbe znamk skirojev, ki so pri nas še vedno dokaj priljubljeni. Primeren je, če vas ni strah zbadljivk v slogu »glej ga, saj se vozi na kanarčku«, ga skoraj nikdar ne boste nosili po stopnicah ali skušali spraviti v prtljažnik srednje velikega avtomobila in vam ni škoda skoraj tisočaka za prevoznika, ki bi rad bil odličen na brezpotjih, a mu to ne uspe vedno. V nasprotnem primeru vam predlagam, da se ozrete po katerem od manjših modelov.

HVALIMO:

• Velike in široke gume z izrazitim profilom in brez zračnic
• Dvojne čeljustne zavore
• Velik zaslon
• Pospešek in zadovoljiv doseg
• Aplikacija ni nujna (razen na začetku ob aktivaciji)

GRAJAMO:

• Težak in velik skiro
• Premajhna moč motorja za resno terensko vožnjo
• Počasno polnjenje baterije
• Ne gre v prtljažnik večine avtomobilov

The post Xiaomi Scooter 6 Ultra: Premalo moči za resen klanec, a pospešek je nor! appeared first on Tehnozvezdje.

Različne mere so zelo verjetno posledica želje zadovoljiti različne potrebe. Manjši za zagovornike kompaktnejših mer, zaradi katerih je telefon »lažje« obvladljiv, večji pa za milo rečeno nekoliko zahtevnejše posameznika. Razlika ni samo v procesorju, zaslonu in kapaciteti baterije, temveč tudi v tipalu glavne kamere. V Xiaomi 17T Pro je pač za odtenek zmogljivejši Light Fusion 950, čeprav je ločljivost enaka. Očitno imata tudi različna objektiva, saj je izboklina z zadnjimi kamerami za milimeter debelejša.

Majhna, a opazna dodelava

Moral sem se dobro potruditi, da sem dojel, zakaj se mi zdita letošnja modela drugačna. Razlog se skriva na robovih že omenjene izbokline, ki so pravokotno odsekani in ne več pod kotom, kar mi lani ni bilo najbolj všeč. Drugo ostaja enako. Xiaomi 17T ima še vedno plastični okvir, medtem ko je v Xiaomi 17T Pro iz aluminija. Od tod bolj hladen občutek na dotik, ki ga ni mogoče spregledati. Kljub tej razliki v materialu sta obe ohišji enako dobro zaščiteni proti prahu in vodi. Še nečesa niso spremenili. Ohranili so hrbtišče iz utrjene plastike, ki, hočeš nočeš, marsikje izpodriva steklo.

Ob sodobnem videzu, ki ga poustvarjajo ravno odsekane stranice in zaobljeni vogali, ni mogoče spregledati ozkih robov okoli zaslona in lepo izdelanih podrobnosti. Kakovost izdelave ni pod vprašajem, a to je nekaj, kar dandanes pričakujemo v vseh razredih. Bolj od tega se mi dopade, da v tej seriji Xiaomi ni želel oblikovno parirati Applovim telefonom. To pomeni, da ohranja videz, ki smo ga vajeni in za katerega sem lani dejal, da se mi zdi dokaj generičen.

Razkorak v procesorskih zmogljivostih

Sama po sebi se ponuja primerjava s Honor 600 in 600 Pro. V marsičem so si podobni. Začenši s ceno, kjer je žal opaziti, da so letošnji modeli ob enaki pomnilniški konfiguraciji za sto evrov dražji.

Čeprav sta Honorja opremljena s Snapdragonoma, ta v testih izkazujeta manj moči od obeh Mediatekovih procesorjev. V praksi to pomeni, da sta oba kos praktično vsemu, kar danes pričakujemo od svojega telefona. Temu primerno je tudi gretje. Ob obremenitvi se oba kar konkretno »segrejeta«, Xiaomi 17T Pro celo tako močno, da ga je neudobno držati. Pričakovano je krivulja upočasnjevanja procesorskih jeder bolj v zelenem območju in manj izrazita v primeru Xiaomi 17T. Tu je na mestu opomba. V praksi so obremenitve, ki jih simulira test, redke in predvsem kratkotrajne. A če boste na tem telefonu prek emulatorjev igrali igre za računalnike ali konzole, potem zna biti segrevanje težava. Recimo, da česa takšnega večina ne počne oziroma je nujno držalo za telefon z vgrajenim ventilatorjem za aktivno hlajenje.

Če ocenjujem zgolj na podlagi nadgradnje procesorskih zmogljivosti, potem Xiaomi 17T Pro kaže večji napredek kot Xiaomi 17T. To še poveča atraktivnost nakupa Xiaomija 15T, pod pogojem, da vam je dovolj kamera z 2-kratna povečavo namesto periskopskega objektiva.

Rezultat različnih mer sta tokrat bateriji različnih kapacitet. Ker čip v Xiaomi 17T porabi manj energije, je avtonomija telefonov dokaj podobna. Do štiri ure ob polni obremenitvi in od 20 do 25 ur predvajanja videa. Nič pretresljivega. Dvodnevna avtonomija ni popolnoma nemogoča, a je močno odvisna od pogostosti in zahtevnosti rabe.

Zaslon je naslednji adut. Prikazane barve so lepe, kontrast dober in zaradi podpore standardom visokega dinamičnega razpona je primeren za pretakanje vsebin s pretočnih storitev ali urejanje fotografij. Ob visoki točkovni svetilnosti, ki se predvsem izkaže na prostem, velja omeniti še 120- oziroma 144-herčno osveževanje, ki je zaslužno za tekoče in gladke prikaze. Kaj pa zvočnika? Zanju je najpreprosteje reči, da sta povprečna. Dovolj sta glasna in zvok je kakovosten, vsaj dokler ga ne naviješ do konca, za poslušanje v mirnem okolju. Jasno je, da resničnega užitka ni brez dobrih slušalk.

Okolje smo že spoznali

Okolje je identično modelu Xiaomi 17. Za novo različico je preteklo premalo časa. Torej bom ponovil. Še vedno so poleg še nekaterih drugih neželenih nameščene Xiaomijeve aplikacije, ki jih ni mogoče preprosto odstraniti. Gre predvsem za trgovino z aplikacijami, brskalnik in podobno, za katere si upam trditi, da jih večina zahodnjakov nikdar ne uporabi. Ne zato, ker bi bile slabe, temveč ker nas je Google navadil na svoje. Podobnosti z Applovim okoljem ni malo, a najbolj očitna je informacijska vrstica okoli objektiva sprednje kamere. Xiaomi se še vedno ni odločil za sedemletno podporo. Ostajajo pri petih nadgradnjah sistema in šestletnem zagotavljanju varnostnih popravkov.

Okolje vključuje pričakovani nabor storitev umetne inteligence, za katerimi stoji Google. Od obdelave fotografij, pomoči pri pisanju in iskanja z obkroževanjem do samodejnih podnapisov in prevajanja. Ko postajajo storitve zmogljivejše in uporabnejše, vse bolj moti dejstvo, da slovenščina pogosto ni podprta. Vsaj Gemini, ki je v celoti nadomestil prejšnjega pomočnika, se je v zadnjem letu priučil tudi »govorjenja po domače«.

Evolucija, nikakor ne revolucija!

Presenetilo me je, da fotografije glavnih kamer niso bistveno boljše, čeprav ima model Pro fizično večje tipalo. Zanimivo je upravljanje goriščnic v fotografski aplikaciji. S pritiskom na oznako »1X«, povezano z glavno kamero, izbiramo med 23, 28 in 35 milimetri, medtem ko oznaka 2X pomeni približno 50-milimetrsko goriščnico. Še dve goriščnici, 230- in 460-milimetrska, sta skriti pod oznako 10X. Če odmislim različni tipali pod objektivom glavne kamere, sta preostali zadnji kameri zdaj enaki. To pomeni, da ima tudi Xiaomi 17T letos kamero s periskopskim objektivom in petkratno optično povečavo!

Širokokotni kameri podnevi delujeta zelo podobno. Na robovih je sicer opaziti nekaj geometrijskega popačenja in izgube ostrine, vendar nič posebej motečega. Barve so večinoma korektne, manj prepriča količina podrobnosti, kar je pričakovano zaradi zelo širokega pogleda in manjšega tipala. Zelo dobro se obnesete tudi kameri z optično povečavo. Kontrast, dinamika in raven podrobnosti so na razmeroma visoki ravni.

Nočne fotografije so opazno boljše od fotografij, ki sta jih bila sposobna posneti lanska telefona. Podroben pogled razkrije, da se v slabših svetlobnih razmerah bolje obnese tipalo glavne kamere v Xiaomi 17 T Pro po zaslugi fizično večje pike. A roke na srce, večina razlik ne bo opazila. V teh pogojih se sicer poznajo omejitve v svetlobni občutljivosti tipal širokokotne in kamere z optično povečavo, vendar je Xiaomiju uspelo izboljšati lanske dosežke in obenem poskrbeti za razmeroma dobro kontinuiteto posnetkov vseh treh kamer ne glede na svetlobne razmere.  

Podobne razlike veljajo tudi pri videu. Podnevi med telefonoma skoraj ni pomembne razlike, treba pa je upoštevati, da širokokotna kamera nima optične stabilizacije. Ponoči zato priporočam uporabo predvsem glavnih kamer. Razlike med telefonoma sicer obstajajo, vprašanje pa je, ali so dovolj velike, da bi res odločilno vplivale na izbiro. Za večino bo kakovost kamer v obeh modelih zato več kot zadovoljiva.

HVALIMO:

• Visoka odpornost proti vodi in prahu
• Dobra avtonomija baterije
• Kakovostna izdelava
• Celovit nabor storitev umetne inteligence
• Vsestranski sistem kamer

GRAJAMO:

• Slabši nočni posnetki širokokotne in kamere z optično povečavo
• Izrazito segrevanje ohišja
• Slabotna širokokotna kamera

The post Xiaomi 17T in 17T Pro: So razlike res tolikšne, da odtehtajo dva stotaka? appeared first on Tehnozvezdje.

Naziv te baterije bom omenil samo tule, kajti predolg je in praktično ne pove ničesar pomembnega. Xiaomi UltraThin (ponekod Super Slim) Magnetic Power Bank 5000 15W! Bistvo je naslednje. Kljub majhnim meram 7,16 × 9,85 × 0,6 centimetra ter teži slabih sto gramov ima po zaslugi baterije s 16-odstotno vsebnostjo silicija, ki jih kitajski izdelovalci pospešeno vgrajujejo v vse več mobilnih naprav, nazivno kapaciteto 5000 miliamperskih ur. Ta podatek je sicer rahlo zavajajoč.

Glede mer je zgovorna naslednja primerjav. Starejša prenosna baterija nazivne kapacitete 13 tisoč mili amperskih ur nudi torej 2,6-krat več energije, a je njena prostornina petkrat večja. Da teže 346 gramov posebej ne omenjam.

Proizvajalci zelo radi omenjajo, recimo ji teoretično kapaciteto, malo manj dejansko. Zaradi notranje porabe in izgub vsega, kar je v njej shranjeno, ne moreš pretočiti v telefon ali katero drugo napravo. Koliko energije je dejansko na voljo, je odvisno od različnih dejavnikov in doma zelo težko izmerljivo. Naredil sem preprost test. Telefon Galaxy S26+ sem izpraznil na 9 odstotkov, napolnil baterijo do roba, tako so kazali štirje svetlobni indikatorji, in ju povezal s kablom. Čeprav podpira brezžično polnjenje, sem se za kabel odločil zaradi preprostega dejstva, da so izgube pri prenosu energije preko »zraka« še večje. Napolnjenost telefona z nazivno kapaciteto 4900 miliamperskih ur mi je uspelo dvigniti na 71 odstotkov. Preprost matematični izračun pokaže, da je baterija uspela nanj prenesti 3038 miliamperskih ur energije. Kolikor znaša uradna nominalna kapaciteta. To pove, da Xiaomijeva baterija, za katero želijo 33 evrov, ne ponuja nikakršnih presežkov. Kar se tiče dejanske sposobnosti polnjenja, se uvršča nekje v povprečje.

Še en podatek bomo pogledali. Moč polnjenja, ki je preko kabla do 22,5 vata in brezžično do 15 vatov. Ponovno gre za največjo možno moč, ki ni stalna oziroma se drastično zmanjšuje, ko se napolnjenost baterije v napravi, ki jo polniš, dvigne nad 80 odstotkov. V konkretnem primeru nisem prišel do tja. V pol ure sem dosegel 41-odstotno napolnjenost, zaključeno pa je bilo v dobri uri. Ob upoštevanju izhodne napetosti petih voltov to pomeni povprečno moč dobrih 15 vatov.

Brez kančka dvoma so glavna prednost mere in kvazi podpora Applovega standarda za brezžično polnjenje MagSafe. Ker je Apple ni certificiral, je moč brezžičnega polnjenja njihovih telefonov omejena na 7,5 vata. Možno je polniti tudi druge mobilne naprave. Nanjo sem postavil Huaweievo uro Watch GT 5 in polnjenje se je začelo, torej je brezžično mogoče polniti marsikaj. Za vsak primer je tu še priključek USB tipa C. Še en podatek dolgujem. Za marsikoga najbolj pomembnega. Ne vem za vas, a meni se pogosto zgodi, da je, ko jo najbolj rabim, baterija prazna. Ko jo povežete s polnilnikom, je spet polna v dobri uri in pol!

HVALIMO:

• Priročne mere in nizka teža
• Vgrajene so sodobne baterijske celice
• Primerna hitrost polnjenja (moč)
• Čas ponovne napolnitve
• Sočasno polnjenje do dveh naprav

GRAJAMO:

• Nominalna kapaciteta ni med večjimi
• Oranžne izvedbe ne najdeš v naših trgovinah
• Za polnjenje večine telefonov rabiš ovitek z Magsafe
• Brezžično polnjenje iPhona omejeno na 7,5 vata.

The post V kolikšni meri so obljubljene danosti prividi resničnosti? appeared first on Tehnozvezdje.

Sledilniki se večinoma povezujejo s telefonom prek vmesnika Bluetooth. Najboljši so opremljeni še z radijskim čipom za ultraširokopasovno komunikacijo (UWB). Zaradi narave ta ni primerna le za prenos podatkov, temveč tudi za natančno lociranje povezanega vira. V tem primeru sledilnika. Xiaomijev ga sicer nima, se pa zato v primeru, da ga iščemo, na zahtevo začne oglašati.

Noben tovrstni sledilnik nima vgrajenega satelitskega sprejemnika. Kako torej omogoča iskanje tudi v primeru, ko povezani telefon ni v dosegu? Princip je zelo preprost. Kadarkoli zazna v bližini telefon, temu pošlje šifrirano informacijo, ki jo ta posreduje naprej v sistem za iskanje. Pomembna sta dva: Applov Najdi (Find My) in Googlov Poišči mojo napravo. Ker je verjetnost, da sledilnik oziroma stvar, ki jo varujemo, izgubimo nekje, kamor nikoli ne stopi živa telefonska duša, majhna, bomo prej ali slej dobili njegov približni geografski položaj.

V idealnem primeru bi sledilnik hkrati deloval v obeh sistemih. Žal tako preprosto ne gre. Morali se boste odločiti za enega. Deloval bo v tistem, v katerega ga boste prvič prijavili. Zaradi drugačnega pristopa k podeljevanju dovoljenj boljšo verjetnost, da boste iskano našli, zagotavlja Apple. Razlog je preprost. Vsaka nova aktivirana Applova mobilna naprava je privzeto vključena v sistem iskanja in sposobna pošiljati podatke o sledilnikih v bližini. Če tega ne želite, morate to ročno spremeniti v nastavitvah. Na napravah z Androidom je ravno obratno. Privzeto niso vključene v sistem, če želite, da so, morate to dovoliti. Večina uporabnikov, ki ne uporablja sledilnikov, tega nikoli ne stori. Razlika ni v tehnološkem pristopu, temveč v matematični verjetnosti, da se okoli vas sprehaja več ljudi z iPhonom v žepu kot s telefonom s sistemom Android.

Oblika Xiaomijevega Taga je precej elegantna in do neke mere zanimiva. Okoli telesa se razprostira obroč, ki na enem delu izstopa, da nanj pritrdite ključe ali sledilnik pripnete na zadrgo torbe, nahrbtnika, pod sedež kolesa ali na ohišje električnega skiroja. Oziroma z njim opremite katero drugo stvar, ki je v nobenem primeru nočete izgubiti. Pri tem vsaj delno pomaga njegova velikost. Mere 46 × 31 × 7,2 milimetra niso pretirane. Če ga želite skriti, bi bile manjše še boljše, vendar tudi te zadoščajo.

Za vse, ki veliko potujete, je zanimiva ideja, da s sledilniki opremite prtljago. Zlahka boste preverili, ali so jo vkrcali na letalo in ali je že blizu traku za prevzem prtljage. Baterija tipa CR2032 zadostuje za približno leto dni, nato jo preprosto zamenjate. Osnovni namembnosti je dodan še izgubljeni način. Če nekdo sledilnik najde, lahko prek vmesnika NFC prebere vaše podatke.

Ko se tega zaveste, je uporaba preprosta in hitra. Del zaščitnega ovitka hkrati preprečuje delovanje, še preden ga kupite. Ko ga odstranite, je izolacija prekinjena in na zaslonu telefona se pojavi obvestilo, da je v bližini nova naprava. Povezal sem ga v Googlov sistem Poišči mojo napravo, tako da sem sledil navodilom na zaslonu. Od tu naprej je na meni, ali ga bom uporabljal in kam ga bom namestil.

HVALIMO:

• Podpira Applov in Googlov sistem za iskanje naprav
• Dostopna cena (16 evrov)
• Sodoben dizajn
• Primerno majhne mere

GRAJAMO:

• Ne deluje sočasno v obeh sistemih
• Ne podpira vmesnika UWB
• Pretiho oglašanje

The post KRATKI TEST Xiaomi Tag: Vse več jih je, ki ti neutrudno sledijo! appeared first on Tehnozvezdje.

Za naskokom najbolj zanimiv je električni skiro šeste generacije Xiaomi Scooter 6 Ultra. V marsičem je drugačen od prvih električnih prevoznikov, s katerimi si je kitajsko podjetje ustvarilo ugled in jih od leta 2017 po vsem svetu prodalo več kot sedem milijonov.

Kanarček, ki gre povsod!

Skiroji so se od modela Mi365, ki jih še vedno vidite na naših cestah, močno spremenili. Postali so večji, varnejši in zmogljivejši ter tokrat celo kričeče barve. Model Ultra je namreč rumen in hkrati obut v višje in širše terenske pnevmatike, ki obljubljajo možnost vožnje praktično po vsakem terenu. Kajpada sem zadevo že na hitro preizkusil in lahko rečem naslednje. Vozi povsod, dvojno vzmetenje lepo blaži luknje, le hud klanec mu povzroča težave. 1200 vatov največje kratkotrajne moči v tem primeru ne zadošča. Če se želite s skirojem voziti čez drn in strn , potem mora imeti ta dva še nekoliko močnejša motorja. Po enega spredaj in zadaj, kar bo verjetno naslednja Xiaomijeva poteza. Pod pogojem, da bodo vztrajali na trgu prevoznikov za vse podlage. Zasnova je dobra. Ob 12-palčnih pnevmatikah z izrazitejšim profilom širine 8 centimetrov so nanj obesili dvojno vzmetenje, diskovne zavore spredaj in zadaj ter sistem za preprečevanje zdrsa zadnjega pogonskega kolesa in zavore ABS. Vse to ne more biti poceni. Trenutno najbolj zmogljiv Xiaomijev električni skiro stane 999 evrov.

Kljub Googlu opazen skok v avtonomiji

Xiaomi je rahlo spremenil estetiko pametne ure Watch 5, ki je videti elegantnejša in prestižnejša. Zaenkrat ni videti, da so ji močno spremenili zmogljivosti, z izjemo avtonomije. Baterija z anodo iz silicija in ogljika kapacitete 930 miliamperskih ur naj bi uro z Googlovim sistemom WearOS poganjala tja do šest dni. Zagotovo podatek, ki kliče, da ga preverim v praksi. Športne in zdravstvene funkcije ostajajo znane, so pa očitno tokrat večji poudarek dali spremljanju srčnega utripa, nasičenosti kisika v krvi, analizi spanja in merjenju stresa. Nova ura uvaja še kretnje. Na primer dotik palca in kazalca za sprejem klica. Za to uro boste odšteli 329 evrov.

Xiaomi s svojim sledilnikom

Ko so drugi večji izdelovalci telefonov svojega že naredili, je to zdaj storil še Xiaomi. Gre za, po eni strani dokaj preprosto in po drugi zelo uporabno napravico, ki jo nekam damo in nato upamo, da je nikdar res ne bomo potrebovali. Xiaomi TAG ni pretirano velik in z 10 grami tudi ne težak. S telefonom se poveže prek vmesnika Bluetooth. Če ste v njegovem radijskem dosegu, se oglasi z zvokom, drugače pa lahko njegovo zadnje znano mesto preverite v aplikaciji. Možnost, da boste našli izgubljeno, poveča podpora Googlovih storitev Android Find Hub in Applove Find My. Sledilnik, eni mu pravite lokator, stane 19 evrov.

Nad njo bodo navdušeni imetniki iPhonov

Uporabniki Applovih telefonov zelo dobro vedo, kako težko jim pade, ko sredi dneva ugotovijo, da je kazalec stanja baterije blizu oznake prazna. Dodatna baterija je nujen dodatek. Toliko bolje, če je majhna, lahka, se magnetno pritrdi na hrbtno ploščo telefona in tega brezžično napolni. Xiaomijeva tanka baterija je debela šest milimetrov in tehta manj kot 100 gramov, a ima vseeno kapaciteto 5000 miliamperskih ur ob 15-vatni moči izhodnega toka. Ni svetovna rekorderka, vendar zadošča za enkratno polnjenje telefona in sočasno prek kabla še kakšne manjše naprave. Tolikšna kapaciteta v majhnem ohišju je mogoča zaradi 16-odstotne vsebnosti silicija in ogljika v anodi baterije. Dobra lastnost je še cena. 64 evrov za srebrno ali črno in 69 evrov za ekskluzivno oranžno barvo se mi ne zdi pretirano.

Pričakovana evolucija slušalk

Praktično vsi izdelovalci vsako leto naredijo nov model brezžičnih slušalk oziroma ušesnih čepkov. Napredek tako ni skokovit, temveč umirjen. Še nekoliko boljše aktivno dušenje hrupa do 55 decibelov, popravki zvočnih gonilnikov, tokrat so trije, da ustvarijo čim bolj globoke nizke tone, daljša avtonomija ter nove funkcije. Tokrat je ta simulacija prostorskega zvoka. Slušalke zaznajo premikanje glave in zvočni signal prilagodijo tako, da se za poslušalca smer, od koder prihaja zvok, ne spremeni. Za slušalke Redmi Buds 8 Pro prosijo 79 evrov. Tudi to se mi ne zdi preveč. Še posebej ne v primerjavi s cenami najboljših tovrstnih slušalk na trgu, ki so pogosto vsaj še enkrat višje. To pa hkrati pomeni, da sodijo nekje v srednji zmogljivostni razred.

The post Skiro najbolj pade v oko, a tudi ostali niso ravno za odmet appeared first on Tehnozvezdje.

Razvoj fotografskih sistemov ni poceni in to je glavni razlog, da so telefoni, ki se hvalijo z napredkom kamer, iz leta v leto dražji. Prav zato postajajo modeli srednjega razreda vse bolj racionalna izbira. Opremljeni so z dobrimi kamerami, brez pretiranih eksperimentov in brez obljub, ki jih v praksi nihče ne preverja. To lepo razkrije razkorak med čustvenim odzivom na novost in dejanskimi potrebami uporabnikov. Kupujemo dražje naprave z več funkcijami, čeprav tistih, zaradi katerih smo jih izbrali, skoraj nikdar ne uporabljamo. Mobilna fotografija je pri tem najbolj očiten primer.

Večina fotografira po principu point and shoot. Brez razmisleka o kadriranju, brez poseganja v nastavitve in brez razumevanja omejitev tipala in objektiva. V takem scenariju nadgradnje, s katerimi se proizvajalci tako radi hvalijo, preprosto nimajo priložnosti, da bi se izkazale. Razlika med zelo dobrim in vrhunskim sistemom se izgubi že po prvem pritisku na sprožilec.

Zgodovina mobilne fotografije je polna idej, ki so za kratek čas delovale revolucionarno, nato pa izginile skoraj brez sledu. Barvni filtri RYYB z rdečimi, rumenimi in zelenimi pikami so tipičen primer. Uporablja jih zgolj Huawei, medtem ko preostanek industrije ostaja pri klasičnih filtrih RGB. Če bi bil preskok res tako velik, bi danes gledali drugačno sliko. Realnost kaže, da so pravi izkoraki redki. Enopalčna tipala na eni strani in 200-milijonska tipala na drugi sta med redkimi primeri, kjer ima napredek tudi oprijemljiv učinek.

Na kakovost fotografij ne vplivajo le procesor, algoritmi in tipalo, temveč tudi objektivi. Prav tu se je v zadnjih letih nabralo največ eksperimentiranja. Huawei je uvedel glavni objektiv z desetstopenjsko fizično nastavljivo zaslonko na intervalu od f/1,4 do f/4,0, ki ga je kasneje posvojil še Honor. Sledili so izskočni objektivi in nato telekamera z enim tipalom ter dvema periskopskima objektivoma. Ideja je zanimiva, izvedba manj prepričljiva. En objektiv izkoristi celotno ločljivost tipala, drugi le njen del, kar že v osnovi nakazuje kompromis. Da gre za slepo ulico, posredno potrjuje Xiaomijev periskopski objektiv s spremenljivo goriščnico med 75 in 100 milimetri. Preskoki so koračni in ne zvezni, vendar je tipalo vedno v celoti izkoriščeno. To je tehnično bolj čisto in predvsem bolj smiselno.

Če se ozremo še dlje v preteklost, seznam propadlih idej hitro naraste. Huawei ni bil prvi s spremenljivo zaslonko. Samsung jo je uvedel že leta prej, a je zaslonka z dvema stopnjama hitro potonila v pozabo. Podobno se je zgodilo z Nokio 9 PureView in njenimi petimi kamerami, kjer je algoritem združeval podatke dveh barvnih in treh monokromatskih tipal. Teorija je obetala veliko, praksa precej manj. Sistem ni ponudil opazne prednosti, bil je počasen in industrija ga je tiho opustila.

Statistika uporabe kamer je pri vsem tem zelo zgovorna. Najpogosteje uporabljamo glavno kamero. Je najbolj dodelana, privzeto aktivna in najbolj zanesljiva v različnih svetlobnih razmerah. Sledi širokokotna kamera, šele nato telekamera. Če slednje skoraj ne uporabljate, so njene zmogljivosti povsem irelevantne, ne glede na to, kako impresivno zvenijo na predstavitvi izdelka.

Naj bodo kamere telefonov še tako napredne, dokler z njimi profesionalni fotografi ne bodo snemali porok in športni fotoreporterji tekem, govorjenje o profesionalnih zmogljivostih nima prave teže. Telefon tega ne ponuja in tudi ne bo, razen če se zgodi tehnološki čudež in v ohišje pametnega telefona nekako stlačijo tipalo polnega formata ter izjemno svetlobno zmogljiv objektiv.

Za večino uporabnikov so drage novosti predvsem akademska vaja. Zahtevajo znanje, izkušnje in zavestno uporabo, da sploh pokažejo svoj potencial. Ob tem pa večina fotografije gleda na zaslonu telefona. Na takem zaslonu je skoraj vsaka videti dobra. In prav v tem tiči največja ironija sodobne mobilne fotografije.

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Čudna pota razvoja kamer v pametnih telefonih appeared first on Tehnozvezdje.

Proizvajalci nas želijo prepričati, da tablični računalniki niso namenjeni le zabavi, temveč tudi resnemu delu. Le redki temu zares verjamejo. Ne zaradi pomanjkanja zmogljivosti, temveč zaradi uporabe s prsti, s katerimi preprosto ni mogoče narediti čisto vsega. Potrebujete vsaj tipkovnico in če ta nima sledilne ploščice, še miško. Ko seštejete vse nujne dodatke, začetna ugodna cena hitro izgubi čar. Potem je tu še nerazumna odločitev, da tablični računalniki ne potrebujejo prilagojenega operacijskega sistema. Dejstva kažejo drugače. Dokler razvoj sistema ne bo šel po ločenih poteh, tablice ne bodo resna zamenjava za prenosnike s sistemom Windows. To potrjujejo tudi programi, saj različice za Android pogosto ne ponujajo enakih zmogljivosti ali funkcij.

Čeprav je večino komponent vzetih iz lanskega modela Xiaomi Pad 7 Pro, bi še ušteli, ako bi pomislili le na »rahlo« nadgradnjo. Toda sprememba so mi pustile toplo hladen občutek. Najlažje jih opisuje naslednje. Boljši procesor, tanjše ohišje in nežno večja kapaciteta baterija na račun manjšega pomnilnika ter višje cene.

Kljub lanskemu čipu so zmogljivosti Xiaomi Pad 8 Pro na visoki ravni in dosegajo, ali celo presegajo zmogljivosti cenovno dostopnejših prenosnikov. To se odraža tudi v ceni. Naprava je verjetno vredna dobrih šeststo evrov, a kako ta strošek opravičiti. Za golo zabavo je skoraj preveč zmogljiva, za resnejšo uporabo pa se pojavi še en pomislek. Tokrat v primerjavi z Applovimi iPadi, za katere obstaja več profesionalnih in poslovnih aplikacij.

Glede kakovosti izdelave nimam pomislekov. Enovito kovinsko ohišje je trdno in zelo tanko. Procesor se pri zahtevnejših nalogah pričakovano bolj segreje, vendar se toplota zaradi velike hrbtne površine razmeroma učinkovito odvaja v okolico. Nekaj zniževanja takta jeder je opaziti, a padec ni dramatičen. Po pol ure obremenitvenega testa zmogljivost pade na le približno 87 odstotkov začetne vrednosti.

Zaslon je dovolj velik in ponuja solidne lastnosti, vendar bi OLED naredil precejšnjo razliko. Prednosti so žive barve, dobra svetilnost in hitro osveževanje. Po drugi strani trpi za tipičnimi slabostmi tehnologije IPS, slabšim kontrastom in manj globoko črno barvo. Xiaomi sicer ponuja različico z matirano površino, ki zmanjšuje odseve in je zato uporabnejša na prostem, vendar je ni mogoče dobiti. Tehnični podatki jasno namigujejo, da je tablica zaradi zaslona in procesorja posebej primerna za igranje iger. Pod pogojem, da uporabite zunanji krmilnik, saj držanje naprave v rokah ob hkratnem pritiskanju zaslonskih ikon za upravljanje ni najbolj udobno.

Pomnilnika ni mogoče razširiti, vendar ga bo za večino uporabnikov dovolj. Izjema so spet igričarji, ki bi se iz nekega razloga odločili, da je ta tablica idealna za poganjanje iger za osebne računalnike in konzole prek emulatorjev. Procesor ima za to dovolj moči, prostora pa bo ob večji zbirki hitro zmanjkalo.

Dober zvok in solidna avtonomija sta neposredni posledici velikosti ohišja. Več prostora pomeni več zvočnikov in večjo baterijo. Avtonomija od približno treh ur polne obremenitve do okoli dvajset ur predvajanja videa je dobra, še posebej ob dejstvu, da je procesor energijsko požrešnejši kot čipi v nekaterih drugih modelih. Poleg tega je način uporabe tablic drugačen od uporabe telefonov.

Razlog za zmogljiv procesor je seveda umetna inteligenca. Pri sistemu Android večjih ovir za delovanje orodij in storitev, ki jih poznamo s telefonov, pravzaprav ni. Ker drugih izrazitih posebnosti ni, je razumljivo, da Xiaomi precej stavi prav na to področje. V kontekstu produktivnosti in profesionalne rabe Xiaomi Pad 8 Pro tako vendarle dobi nekaj dodatnih točk.

Posebej, ker nova različica okolja prinaša nekaj izboljšav večopravilnost. Tudi prostoročno premikanje oken. Tozadevno je škoda, da nekatere lokalne aplikacije odprejo v privzeti navpični orientaciji. Še en razlog več, zakaj menim, da bi morale imeti tablice svoje prilagojeno okolje.

HVALIMO:

• korektna izdelava, sodoben videz in tankost
• zmogljiv procesor
• glasni zvočniki in uravnotežen zvok
• dobra avtonomija baterije

GRAJAMO:

• zaslon IPS ni med najboljšimi
• krajše obdobje programske podpore kot pri nekaterih tekmecih
• slaba podpora danosti večjega zaslona
• v ničemer posebej ne izstopa

The post KRATKI TEST Xiaomi Pad 8 Pro: Tablica na eksistenčni preizkušnji appeared first on Tehnozvezdje.

Nimam v mislih le Huaweijevih, čeprav je lepo videti modele, ki jih pri nas ni, in jih poganja od EMUI-ja za razkorak boljši HarmonyOS. Tole ni ravno zraslo na mojem zelniku. Njihov predstavnik je dejal, da z njim na Kitajskem žanjejo uspeh, kajti dejansko je postal »tretja pot«. Ob predstavitvi Mate 80 Pro me je zanimalo, kako to, da podpira brezžično polnjenje in ima kovinski hrbet. Ko sem ga obrnil, je hitro postalo jasno. Pod okroglo izboklino z objektivi je še silhueta druge, enako velike. Kovinska plošča ima tam vstavek iz materiala, ki prepušča elektromagnetne valove.

Zdaj pa k uri. Sočasno s predstavitvijo modela za tekače, predvsem tiste na dolge proge, Watch GT Runner 2, so razkrili, da so rešili težavo onemogočenega brezstičnega plačevanja po propadu poljskega podjetja Quicko. Na tej in starejših urah, najmanj iz družin Watch Fit 4 in Watch GT 4, bo za plačevanje skrbel Curve Pay. Poudarek je žal na »bo«. Storitev že deluje na šestih evropskih trgih, štiri nameravajo dodati v kratkem, ostale pa do konca leta. Ni težko uganiti, kam sodimo. Dobro je, da niso pozabili na funkcijo, ki vse pogosteje postaja ena izmed tistih lastnosti, ki jih pričakujemo od nove ure.

Huawei sodi med izdelovalce, ki dajejo vse večji poudarek zložljivim zaslonom. Nadvse zanimiva sta modela Pura X, ki je zasnovan podobno kot telefoni z navzdol prepogljivim zaslonom, a ima širšo spodnjo stranico (zasledil sem tudi, da je razprt velik kot potni list), ter Mate XS z dvema tečajema. Temu je še najbolj podoben Samsung Tri Fold, čeprav imata napravi različni zasnovi. Zaslon Huaweija se iz 10-palčnega zloži tako, da se najprej ena polovica prepogne navznoter, zadnja pa navzven. Ta nato prevzame funkcijo sprednjega. Samsung vztraja pri samostojnem zunanjem zaslonu, medtem ko se notranji obakrat zloži navznoter.

Qualcomm in MediaTek navijata za tehnologije prihodnosti, Wi-Fi 8 in 6G, čeprav sta še časovno daleč proč. Ob tem iz leta v leto pospešujeta procesorje do meje, ko se vse pogosteje sprašujem, ali je pasivno odvajanje toplote s procesorja na ohišje telefona ali tablice sploh še učinkovito. Odgovor posredno podaja RedMagic, hčerinsko podjetje ZTE-ja. Gejmerska tablica Astra in telefon 11 Pro imata aktivno hlajenje, katerega ventilator se vrti z več kot 20 tisoč obrati na sekundo. Zgolj upam, da neslišni visokofrekvenčni valovi ne bodo motili najbolj občutljivih.

Samsung je pričakovano dogodek izkoristil za prikaz družine telefonov Galaxy S26. Prvič smo jih videli onstran Atlantika, kar pomeni, da sta S26 in S26+ opremljena s procesorjem Exynos 2600. Bolj ko razmišljam o tem, manj mi je odločitev všeč. Vemo, da sta ameriški različici opremljeni s Snapdragonom 8 Elite pete generacije. Procesorja nista enaka in percepcija je, da če kupujem telefon z vrha ponudbe, potem naj ima Snapdragon. Nič kaj pozitivno za Samsung, kajti v tem pogledu je namesto Galaxyja S26 bolj smiselno kupiti enako velik Xiaomi 17.

O Xiaomiju sem te dni že pisal. Na dogodku so pokazali konceptualni športni električni avtomobil, ki bo življenje najprej začel v navideznem svetu Gran Turismo. Kajpada smo ga opazovali daleč izza ograje iz vrvi. Sem pa zato imel možnost prijeti telefona Xiaomi 17 Pro in Pro Max z manjšim zaslonom na hrbtu, desno od objektivov kamer. Če bo sreča mila, ju morda še letos dobim v roke.

Da se ne bi vse vrtelo okoli ogleda naprav, sem tokrat poskusil še kombinacijo navideznika (očal VR) in simulacijske naprave. Ulegel sem se nanjo ter se z mahanjem in nagibanjem rok, vpetih v mehanizem, v navideznem svetu spremenil v ptico. Moral bi pobirati rdeče »pike«, a ker je bilo res dobro, sem nanje preprosto pozabil.

The post MWC 2026: Huawei našel rešitev za brezstično plačevanje z uro appeared first on Tehnozvezdje.

Napravi sta namenjeni tako profesionalnim kot vsakodnevnim uporabnikom ter združujeta visoko zmogljivost z elegantno prenosljivostjo, zato sta idealna spremljevalca na poti. Kot del širšega ekosistema pametnih naprav vključujeta napredne tehnologije, razvite za pametne telefone. Opremljeni sta z impresivnim 28,5-centimetrskim (11,2-palčnim) zaslonom ločljivosti 3,2K, svetilnostjo do 800 kandel in frekvenco osveževanja 144 Hz.

Z izjemno tankim profilom debeline le 5,75 milimetra in maso 485 gramov sta zasnovani za enostavno prenašanje ter se brez težav prilegata vsaki torbi, obenem pa ohranjata visoko zmogljivost. Kljub še tanjši in lažji zasnovi v primerjavi s prejšnjo generacijo imata zmogljivo baterijo kapacitete 9200 mAh.

Nova tablična računalnika poganja sistem Xiaomi HyperOS 3, ki prinaša še bolj izčiščen videz, produktivnost na ravni osebnega računalnika in napredno sistemsko inteligenco Xiaomi HyperAI. Prenovljeni vmesnik vključuje osvežene zaklenjene zaslone, ozadja in elemente namizja z nežnimi animacijami ter prilagodljivimi pripomočki.

Izboljšan razdeljeni zaslon omogoča navpični prikaz v razmerju 5 : 5 za optimalno izrabo velike površine, dodano pa je tudi novo vodoravno razmerje 1 : 9 za prilagodljivejše upravljanje oken. Nadgrajeni način delovne postaje omogoča shranjevanje več aplikacij v meni za hitrejši dostop, medtem ko brskalnik na ravni osebnega računalnika ponuja intuitivne predoglede ob lebdenju, podporo desnemu kliku miške ter izboljšano orodno vrstico za učinkovitejše delo s spletnimi orodji in platformami.

Od 28. februarja do 31. marca boste ob nakupu Xiaomi Pad 8 Pro prejeli tipkovnico v vrednosti 129 evrov, ob nakupu Xiaomi Pad 8 pa elektronsko pisalo v vrednosti 99 evrov.

Za profesionalne delovne procese je na voljo pisarniški paket WPS Office z orodji WPS Docs, WPS Slides, WPS Sheets in WPS PDFs, ki omogočajo neposredno ustvarjanje in urejanje dokumentov na napravi. Xiaomi HyperAI dodatno izboljšuje povezljivost med napravami ter omogoča tekoče prehajanje med nalogami, preprosto sodelovanje in nemoten potek dela.

Xiaomi je predstavil tudi elektronsko pisalo Xiaomi Focus Pen Pro. Tehta le 17,5 grama in z občutljivostjo na pritisk podpira geste, kot je dvojni dotik, kar poenostavi delo z dokumenti in ustvarjanje vsebin. Na voljo sta tudi odstranljiva tipkovnica in zaščitni ovitek, ki tablici serije Xiaomi Pad 8 spremenita v zmogljivo delovno postajo.

Xiaomi Pad 8 Pro: vrhunska moč brez kompromisov

Xiaomi Pad 8 Pro poganja procesor Snapdragon 8 Elite, ki zagotavlja izjemno zmogljivost za zahtevna opravila. V primerjavi s prejšnjo generacijo so procesorske zmogljivosti višje za 81 odstotkov, grafične pa za 103 odstotke. Za nemoteno delo tudi ob intenzivni uporabi skrbi 67-vatno hitro polnjenje HyperCharge.

Zadnja kamera s 50 MP in sprednja s 32 MP omogočata podrobne fotografije ter kakovostne video klice. Tablica ponuja do 512 GB notranjega pomnilnika, kar zadostuje tudi za obsežne projekte, video vsebine in številne aplikacije.

Za še bolj dovršeno uporabniško izkušnjo je Xiaomi Pad 8 Pro na voljo tudi v različici z matiranim steklom, nanoteksturiranim zaslonom nove generacije in antirefleksnim premazom, ki občutno zmanjšuje bleščanje ter izboljšuje občutek pri uporabi pisala.

Xiaomi Pad 8: uravnotežena zmogljivost in učinkovitost

Za uporabnike, ki iščejo dobro ravnotežje med močjo in učinkovitostjo, je na voljo Xiaomi Pad 8. Poganja ga procesor Snapdragon 8s četrte generacije, ki prinaša 32 odstotkov višje procesorske in 67 odstotkov boljše grafične zmogljivosti.

S podporo za 45-vatno hitro polnjenje je tablica hitro pripravljena na nove naloge tudi v najbolj napornih dneh. Zadnja kamera s 13 MP in sprednja z 8 MP zagotavljata jasne in kakovostne posnetke. Z do 256 GB pomnilnika Xiaomi Pad 8 ponuja dovolj prostora za aplikacije, fotografije in večpredstavne vsebine.

Serija Xiaomi Pad 8 postavlja nova merila v segmentu tabličnih računalnikov z združevanjem visoke zmogljivosti, napredne umetne inteligence in elegantnega oblikovanja — vse v napravah, ki sledijo tempu sodobnega življenja in izboljšujejo produktivnost.

Cena in razpoložljivost

Xiaomi Pad 8 Pro je na voljo v različici 8 + 256 GB po priporočeni ceni 629 evrov v zeleni in sivi barvi.

Xiaomi Pad 8 je prav tako na voljo v konfiguraciji 8 + 256 GB v zeleni in sivi barvi po priporočeni ceni 499 evrov.

Tipkovnica za Xiaomi Pad 8 in Pad 8 Pro v sivi barvi je na voljo po priporočeni ceni 129 evrov, elektronsko pisalo Focus Pen Pro v beli barvi pa za 99 evrov.

The post Xiaomi Pad 8: tablični računalniki za zmogljivo in tekočo produktivnost appeared first on Tehnozvezdje.

Še do lani sem trdo stal na stališču, da mu je partnerstvo z Leico pomagalo ujeti tekmece v kakovosti fotografij. Tokrat so prvič naredili korak naprej ter uvedli novosti s potencialnim vplivom na mobilno fotografijo. Prva je tipalo glavne kamere, sposobno v enem koraku posneti fotografijo z visokim dinamičnim razponom (HDR), druga pa periskopski objektiv s spremenljivo goriščnico od 75 do 100 milimetrov.

Poleg tega, da ima Xiaomi 17 Ultra eno kamero manj, sta to glavni razliki v primerjavi z lanskim modelom. Tisti je še nosil oznako 15, saj je Xiaomi številko 16 preskočil, da bi bil subtilno podobnejši Applu. Drugo vprašanje je, kolikšen vpliv imata inovaciji na kakovost fotografij oziroma kakšna so bila pričakovanja. Dvomim, da zgolj šesto mesto na lestvici Dxomark, za iPhonom 17 Pro (ta je tretji).

Tokratna oblika je bolj po mojem okusu

Lani je bilo ohišje na robovih še vedno nekoliko ukrivljeno, letos ne več. Robovi so popolnoma ravni, vogali lepo zaobljeni in nasploh je zadeva bolj po mojem okusu. Kljub dokaj veliki diagonali zaslona je rokovanje primerno in celo zadnja izboklina z objektivi me ne moti več toliko. Obroba je lepša in zdi se, da manj izstopa. Omenil bi še eno podrobnost. Kombinirani daljši gumb za prilagajanje glasnosti sta zamenjala dva manjša, okrogla. Uporaba zaradi tega ni nič slabša, ob tem pa je estetika po mojem okusu boljša.

Po vzoru nekaterih tekmecev je hrbtna ploskev iz s steklenimi vlakni ojačane plastike. Še nedavno sem zaradi tega vihal nos, danes mi je vseeno. Material je dober na videz in otip, obenem pa se zdi, da se prstni odtisi manj poznajo. Morda se motim in je to povezano z izvedbo v beli barvi.

Ob odličnem velikem zaslonu in razmeroma dobrih zvočnikih velja omeniti še tipalo prstnih odtisov pod zaslonom. Hitro je in kar mi je še posebej všeč, brez težav prebere prstni odtis z mokrega prsta, česar za nekatere druge telefone ne morem trditi.

Stavim, da mu moči ne bo zmanjkalo

Nisem opazil, da bi se telefon kljub zmogljivemu procesorju kakorkoli pretirano grel, razen ob stresnem testu. Takrat je na vrhu in okoli izbokline z objektivi občutno oddajal toploto, a manj kot Xiaomi 17. Razlog ni le v tem, da je ta manjši, temveč očitno tudi v izboljšani učinkovitosti hlajenja oziroma prenosa toplote s procesorja na ohišje. To je razvidno iz grafa omejevanja hitrosti jeder, ki ni pretirano strm in brez globokih padcev v rdeče območje. Kljub temu so zmogljivosti po pol ure obremenitve padle na 55 odstotkov začetnih. Kar ni nič katastrofalnega, saj so tolikšne obremenitve v realni uporabi kratkotrajne.

Da ima baterija v primerjavi z lansko občutno večjo kapaciteto, se pokaže predvsem pri energijsko manj zahtevnih opravilih. Če bi nadaljeval z obremenitvenim testom, bi baterija po treh urah izpustila dušo, a zadošča za do 33 ur predvajanja videa prek domačega omrežja pri polovični svetlosti zaslona. Dejansko avtonomijo je treba iskati okoli polovice tega intervala, drugače povedano, tudi ob pogosti uporabi bo telefon zdržal do večera, nato pa bo baterija spet hitro polna.

Vse se ponovno vrti okoli umetne inteligence

Uporabniško okolje je doživelo spremembe v videzu in funkcionalnosti. Poenostavljena je izmenjava fotografij z iPhonom, izboljšana energijska učinkovitost sistema in dodani novi elementi. Med njimi HyperIsland, vrstica okoli izreza sprednje kamere s prikazom obvestil in nekaterih funkcij, ki močno spominja na Applovo rešitev. Več je možnosti prilagajanja zaklenjenega zaslona, videz ikon in pripomočkov pa je bolj prečiščen. Vse skupaj deluje bolj minimalistično in sodobno.

Še vedno so prisotne aplikacije, ki bi se jih marsikdo rad znebil. Tipičen primer sta trgovina AppMall in Xiaomijev brskalnik. Iz telefona ju ni mogoče v celoti odstraniti, mogoče ju je le umakniti z začetnega zaslona. Poleg Googlovih podvojenih aplikacij je tu še nabor Xiaomijevih, ki jih večina zahodnih uporabnikov nikoli ne zažene.

Okolje vključuje pričakovani nabor storitev umetne inteligence, za katerimi stoji Google. Od obdelave fotografij, pomoči pri pisanju in iskanja z obkroževanjem do samodejnih podnapisov in prevajanja. Ko postajajo storitve zmogljivejše in uporabnejše, vse bolj moti dejstvo, da slovenščina pogosto ni podprta. Vsaj Gemini, ki je v celoti nadomestil prejšnjega pomočnika, se je v zadnjem letu priučil tudi »gučanja po domače«.

V vrhu fotografskih zmogljivosti

Xiaomi 17 Ultra prepriča s konsistentnostjo in širokim dinamičnim razponom. Glavna kamera z velikim tipalom dobro obvladuje kontrastne prizore, v katerih so svetli deli redko presvetljeni, temni pa ohranijo dovolj podrobnosti. Barve so večinoma naravne in umirjene, brez agresivne nasičenosti. Fotografije delujejo realistično in ne dajejo občutka pretirane obdelave.

Periskopska kamera ohranja presenetljivo veliko podrobnosti pri srednjih in daljših goriščnicah, tako pri dnevnih kot nočnih posnetkih. Prehodi med goriščnicami so razmeroma zvezni, brez opaznih skokov v kakovosti, kar omogoča sproščeno zumiranje. Tudi portretni način deluje prepričljivo, z dobro ločitvijo subjekta od ozadja in naravnim učinkom zameglitve. Slabost se pokaže pri globinski ostrini. Veliko tipalo in odprta zaslonka pomenita plitvo območje ostrenja, kar pri skupinskih fotografijah hitro pripelje do mehkejših obrazov v ozadju. To ni nujno napaka, temveč kompromis takšne zasnove.

Kljub za odtenek na svetlobo manj občutljivega tipala, se širokokotna kamera obnese bolje od pričakovanj. Ohranjena je konsistentnost barv, predvsem pa ne morem reči, da je podrobnosti manj. Manjše težave se pojavijo ponoči, ko že manjši premik roke zaradi zlahka zamaže prizor. A če ohranite mirno roko, potem zna biti zelo uporaben.  

Video zmogljivosti so solidne, a manj konsistentne. V dobri svetlobi so posnetki pravilno izpostavljeni, barve stabilne in raven podrobnosti visoka. Samodejno ostrenje občasno zataji, prehodi pri spreminjanju povečave pa niso tako gladki, kot bi pričakovali. V slabši svetlobi video izgubi del prednosti, šum postane bolj opazen, drobni detajli se hitreje izgubijo, stabilnost barv pa ni vedno popolna. Na tem področju je torej še prostor za izboljšave.

HVALIMO:

• kakovost fotografij v vseh svetlobnih razmerah
• lepša oblika kot pri lanskem modelu
• zmogljivosti in splošna odzivnost
• nabor storitev umetne inteligence
• opazno boljše uporabniško okolje

GRAJAMO:

• nekoliko slabši nočni video
• visoka cena
• še vedno prisotne podvojene aplikacije

The post Xiaomi 17 Ultra: Toliko novih idej že lep čas nisem videl appeared first on Tehnozvezdje.